V zadnjih dneh je na Instagramu zaokrožil video fotografinje Silvie Sala, ki je posnela dolgo vrsto turistov pred avtobusom iz Misurine proti koči Auronzo – izhodišču za krožno pot okoli Tre Cime (Tri Cine) di Lavaredo. Posnetek prikazuje stotine ljudi, ki čakajo, da bi prišli do točno določenega razgleda, tistega, ki ga vsi poznamo iz družbenih omrežij.
Sala ob posnetku zastavi provokativno vprašanje: »Se res splača stati v vrsti za avtobus samo zato, da posnameš tisto eno fotografijo Treh Cin ali Cadinov?«
Sala poudarja, da ne želi soditi – dobro ve, da niso vsi tam zaradi Instagrama. A hkrati je neizpodbitno, da so družbena omrežja imela ogromen vpliv na preobremenjenost Dolomitov.
Kraji, ki so bili pred 10–15 leti znani le med pravimi ljubitelji gora, so danes postali obvezne postojanke množičnega turizma. Izkušnja se je spremenila: od mirnih poti do gneče, od raziskovanja do čakanja v vrsti, od osebnega do množičnega.
Kot (poročna) fotografinja se zato iskreno sprašuje: »Ali ima sploh še smisel voditi pare na takšne lokacije? Ali obstajajo enako spektakularne, a manj oblegane alternative?«
Lacasella razširi razmišljanje: množična obsedenost z določenimi razgledi ni naključna. Gre za proces, ki se začne pri pionirskih fotografih, ki prvi ujamejo »poezijo« nekega kadra. Za njimi pridejo drugi, ki poskušajo motiv ponoviti, interpretirati, izboljšati.
Tako nastane ikona – razgled, ki postane simbol.
Ko je dostop enostaven (parkirišče, cesta, avtobus), se začne množični pritok. Vsaka nova fotografija, objava in zgodba poveča magnetizem kraja. Spirala se vrti: več objav, več obiskovalcev, več fotografij, več simbolne moči.
Dolomiti so postali fotografski magnet, ki ga je težko ustaviti.
Kje je v tem »idiokracija«?
V tem je precej idiokracije – in to v najbolj sociološkem, ne žaljivem smislu. Lacasellov zapis je pravzaprav eleganten opis mehanizma, ki ga je Mike Judge v Idiocracy karikiral: kolektivno vedenje, ki ga ne vodi razmislek, temveč impulz, posnemanje in algoritmična logika množic.
Ko se ljudje postavijo v večurno vrsto za avtobus, samo zato da posnamejo točno določen kader, ne gre več za doživljanje narave, temveč za ponavljanje družbeno predpisanega rituala. To je idiokratski element: ravnanje, ki ga ne vodi lastna motivacija, temveč pritisk množice in algoritmov.
Ali se splača stati v vrsti za avtobus?
Sala vprašanje zastavi provokativno. Lacasella pa dodaja: v spirali družbenih omrežij bo večina ljudi odgovorila: »Da, se splača.«
Ne zaradi gore same, temveč zaradi fotografije, ki je postala cilj, ne spomin.
Razmišljanje odpira pomembno vprašanje za vse, ki obiskujemo gore: ali še znamo hoditi zaradi izkušnje, ali pa hodimo zaradi fotografije, ki jo moramo prinesti domov?
Dolomiti so čudoviti – a njihova lepota ni v vrsti pred avtobusom, temveč v tem, kar se zgodi, ko se odmaknemo od množice.
