Nova, ne-represivna prisotnost v najbolj obiskanih gorskih območjih Južne Tirolske
— Brez redarstva, brez nadzorništva, brez kazni, brez pooblastil — Turizem zaposluje vse več dodatnega kadra, ki ga plačuje …?
I Ranger delle Dolomiti, Ettore Pettinaroli
(objavljeno v viaggi.corriere.it, 12. junij 2026)
Dolomiti so letos dobili novo skupino ljudi, ki jih bodo turisti srečevali na najbolj obiskanih poteh, razglednih točkah in izhodiščih: Südtirol Alto Adige Rangerje. Ne gre za redarje, ne za nadzornike, ne za prekrškovni organ — in še posebej ne za model, ki ga poznamo iz Triglavskega narodnega parka. Dolomiti Rangerji nimajo pooblastil, ne izrekajo kazni, ne izvajajo nadzora nad obiskovalci. Njihova vloga je preprosta in hkrati zelo sodobna: pomagati, usmerjati, razlagati, pomirjati, povezovati.
V času, ko so Dolomiti pod pritiskom množičnega turizma, se je Južna Tirolska odločila za model, ki temelji na mehki prisotnosti, ne na represiji.
Prvi poskusi: Val Gardena kot laboratorij
Pred tremi leti je Val Gardena uvedla prve rangerje na Passu Sella, Secedi, v Vallungi in na Monte Pani. Direktorica Dolomites Val Gardena, Cristina Demetz, pravi, da je bil odziv presenetljivo pozitiven: »Kdor pride pomagat, je dobro sprejet. Turisti so se želeli fotografirati z njimi. Zato smo se odločili, da projekt nadaljujemo.»«
Rangerji so postali prepoznavna, prijazna prisotnost, ki ne straši, temveč pomirja.
Kaj počnejo Dolomiti Rangerji?
Njihova naloga je izključno izobraževalna: razlagajo, kako se obnašati v občutljivem gorskem okolju, pomagajo izgubljenim ali neizkušenim obiskovalcem, svetujejo glede poti, vremena, opreme, opozarjajo na nevarnosti, skrbijo za kulturo obiska, ne za nadzor.
Provincijski minister za naravo Peter Brunner je ob uvedbi programa poudaril: «Rangerji ne kaznujejo. Njihova naloga je ozaveščanje in pomoč.«
To je ključna razlika od slovenskega modela, kjer so občinski redarji, nadzorniki TNP prekrškovni organ, z možnostjo izrekanja glob, postopkov in sankcij. Dolomiti Rangerji so informatorji, ne inšpektorji.
Kdo so ti ljudje?
Preden so stopili na teren, so rangerji opravili posebno usposabljanje, ki ga je organizirala pokrajina Južna Tirolska. Program je zajemal: upravljanje obiskovalcev, pravila obnašanja v naravi, osnove meteorologije, poznavanje UNESCO Dolomitov, komunikacijo in mediacijo, prepoznavanje škodljivcev (bostrico, procesionarijo), reševanje konfliktnih situacij.
Gre za nov profil, ki združuje znanje n(a)ravovarstva, turizma, komunikacije in terenskega dela.
Kje jih boste srečali?
Rangerji delujejo izven zavarovanih območij, tam, kjer je pritisk obiskovalcev največji: Lago di Braies, Seceda, Alpe di Siusi, Ranui in Santa Maddalena v Funesu, dolomitski prelazi, Lago di Carezza, Bletterbach.
Zaposlile so jih lokalne turistične organizacije, v sodelovanju z občinami in Geoparkom Bletterbach.
To je še ena razlika od slovenskega modela: rangerji niso del »državne uprave«, temveč lokalnih skupnosti, ki želijo izboljšati kulturo obiska.
Zakaj so jih uvedli?
Dolomiti se soočajo z izzivi, ki jih poznamo tudi v Sloveniji: eksplozija obiska, neizkušeni obiskovalci, nepoznavanje osnovnih pravil, obremenitev okolja, konflikt med lokalnimi prebivalci in turisti.
Namesto represije so se odločili za mehko prisotnost, ki deluje preventivno in pomirjujoče.
Kako jih sprejemajo obiskovalci?
Zelo dobro. Rangerji so postali prijazni obrazi Dolomitov, ljudje, ki jih turisti vidijo kot pomoč, ne kot grožnjo. Številni se želijo fotografirati z njimi — kar je v TNP, kjer nadzorniki izvajajo prekrškovne postopke, seveda nepredstavljivo.
Zaključek: model, ki ni »naš«, a je vreden opazovanja
Dolomiti Rangerji niso redarji, niso nadzorniki, niso policija. So gorski informatorji, ki delujejo v duhu odprtosti, prijaznosti in preventive.
Za Slovenijo je to zanimiv primer, ker kaže, da se lahko množični turizem ureja tudi brez kazni, brez pooblastil, brez uniformirane represije — če je skupnost pripravljena vlagati v ljudi, ki znajo komunicirati, razlagati in pomirjati.
Ni torej model, ki bi ga lahko preprosto prenesli v TNP, kjer je zakonodaja drugačna, na območja kot je Velika — Mala planina, kjer zakonodaje ni (če ne upoštevamo zakona močnejšega, sive ekonomije AMD, itd.), a je vreden razmisleka, ker kaže, kako se lahko gorski prostor upravlja tudi z mehko roko.
