Primorski dnevnik, 25. februar 1990
Minulo nedeljo so mnogi planinci uživali na sprehodu do ene najnižjih planinskih točk na Primorskem, na sprehodu do vrha prvega tisočaka na planinski transverzali od Ankarana do Maribora, na sprehodu do vrha Slavnika (1082 metrov). Ta primorski lepotec, znan kot »planinski raj«, ki je porasel z več kot petdesetimi vrstami planinskih rož, vsak teden gosti – zlasti še v soboto in nedeljo – od tri sto do štiri sto planincev. Najštevilnejši so seveda z Obale, kjer je v planinskih društvih več kot dvatisoč članov, pridružijo pa se jim tudi mnogi izletniki z druge strani meje.
Med izletniki z obeh strani meje, predvsem pa z italijanske, je precej takih, ki jim ni do hoje od vznožja do vrha Slavnika. Ljubši jim je terenski avtomobil. In med temi »planinci« je vedno več takšnih, ki jim ni do vožnje po dokaj dobro urejeni gozdni cesti do vrha Slavnika, pač pa si raje omislijo vožnjo po lepih planjavah, poraslih s travo, danes že tudi z zvončki, na pomlad in poleti pa še z drugim živopisnim planinskim cvetjem. Tako so po Slavniku in sosednjih vrhovih zelo vidni sledovi terenskih vozil, ki so pešpoti spremenili v blatne ceste, podobne zoranim njivam.
Škodo, ki so jo konec minulega tedna povzročili brezbrižneži s terenskimi vozili, bo težko odpraviti, plačal pa je tako ali drugače ne bo nihče drug kot Slavnik sam. Tega se je zavedel tudi »izletnik«, ki se je na enega od lepih vrhov pripeljal s terenskim suzukijem in naredil »čudovito panoramsko fotografijo«. Ko ga je planinec (eden od stotih članov Kluba ljubiteljev Slavnika) na vznožju Slavnika opozoril na nesramno početje (»oranje« po Slavniku), je fotograf le nemočno skomignil z rameni, češ, da po »oranju« hrib res ni več tako lep.
Kot pravijo ljubitelji Slavnika, pa motorizirani »planinci« niso edina nevarnost, ki preti lepoti in priljubljenosti tega primorskega »vršaca«. Planince s terenskimi vozili bo moč pregnati, vprašanje pa je, če bo moč preprečiti načrte za zgraditev nove meteorološke opazovalnice, pa ob njej še nekega radarja, kar bi precej spremenilo podobo vrha Slavnika, vplivalo pa bi tudi na privlačnost te planinske točke. Zato si planinci želijo informacij, pojasnil, pomoči, da bi zaščitili Slavnik.
Dušan Grča
Očuvajmo čistočo Slavnika
Primorski dnevnik, 27. februar 1990
Obiskovalci Slavnika ugotavljamo, da motorizirani turisti, predvsem iz sosednje Italije, uničujejo naravne lepote »bisera flore« Slavnika. Kot nam je poznano iz izjav zamejskih obiskovalcev je v Italiji prepovedana vožnja s terenskimi vozili vsled česa jih preizkušajo na naših hribih. To velja za razna štirikolesna motorna vozila, motorje in tudi za »Mountain bike«. Vse več teh »ljubiteljev« planin se pripelje na Slavnik pri čemer ne upoštevajo, da z vožnjo po travi naredijo veliko škodo na travnikih. Po Slavniku in sosednjih vrhovih so lepo vidne sledi vozil. Bivše peš poti planincev so postale ceste a marsikatera izgleda kot zorana njiva. Planinci in predvsem člani kluba »Ljubiteljev in varuhov« Slavnika jih opozarjamo, da to ne smejo početi, vendar je to navadno že prepozno, ko je škoda že narejena. Pozivamo vse zainteresirane, da s skupnimi močmi takoj preprečimo popolno uničenje naravnih lepot Slavnika in druge pokrajine ob meji (Nanos, Kras, Brkini), ki je najbolj izpostavljena. Predlagamo, da se takoj postavijo opozorilne table v Kozini, izpod Grmade, v Podgorju in po potrebi še kje in da se dogovorimo za skupno akcijo, kar bi koristilo očuvanju narave in preprečevanju požarov. Istočasno pozivamo vse planince, lovce, predvsem pa člane gorske straže, da pomagajo preprečiti »Pokol narave«. »Slavnikarji« in drugi obiskovalci, ki so bili 17. in 19. 2. 1990 na Slavniku upamo, da ta poziv ne bo »glas vpijočega v puščavi« in da bo bodo vsi pozvani in nepozvani začeli akcijo takoj. Istočasno pozivamo vse klube ljubiteljev narave in PD Slovenije na akcijo »Najbolj čista gora«. Na Slavniku ne boste našli najlona, steklenic in podobnega. Vsem v imenu narave vnaprej Hvala in lep planinski pozdrav. Morebitni kontakti z našim klubom preko PD Tomos ali OPD Koper, v Tumovi koči na Slavniku ali na delovnem mestu v Jadroagent Koper.
Za Klub ljubiteljev Slavnika Mirko Igrličar
