Silvo Karo pravi, da za pravi alpinizem potrebuješ „jajca”, da je bila nekoč zdrava klima, da so tudi stene v katere ne bi šel nikoli več …
Do nacga!
Resnica je ta, da si ljudi zapomnimo po njihovih dejanjih. Po tem, kaj so naredili dobrega, kaj slabega in tudi po vsem tistem, kar so ušpičili. Silvo Karo, je nedvomno eden tistih, ki je v svoji dolgoletni alpinistični karieri preplezal toliko dobrih vzponov, da je z marsikaterim navdušil in naježil ostale plezalce. Ob dejstvu, da vedno manj beremo ne bom našteval našpičenih vzponov, ker bi s tem pokvaril marsikatero statistiko. Bi se pa ob tem spomnil na dvoje še posebej močnih spoznanj, ki me vedno znova spomnijo na Silvota. Skoraj deset let nazaj sva se čisto slučajno srečala v Yosemitski dolini; jaz, nekje na razpotju med prostim plezanjem, poslom v kreativnosti in na drugi strani iskajoč volje do alpinizma; on, prepričan vase, znova in znova popolnoma motiviran in navsezdnje hiter, ko hudič. Celo s hitrostnim rekordom v Half Domu. Pa sva potem nekega večera sedela v eni izmed kafeterij, kjer mi je med klepetom dejal, češ, da on res ve, česa vsega je zmožen. Dobro se spominjam tudi njegovega predavanja pred leti v Domžalah, kjer me je dobesedno zapeljal z zanj značilnim žametnim glasom, polnim umirjenosti, preprostosti in kjer je „njegove” stene predstavil, kot smisel življenja. Stari mački preprosto znajo in imajo kaj za povedati. Tudi danes, 27 let od njegovega prvega vzpona, ko je podebatiral o bolj in manj sočnih trenutkih svojega alpinizma.
Silvo, moj prvi plezalni poster, ki je visel nad posteljo v sobi, je bil prav tisti, kjer sta s pokojnim Janezom Jegličem vsak na svoji fotografiji, na sredini pa kraljuje južna stena Cerro Torre. Kakšni so tvoji spomini na patagonske čase in še posebej ob remek delu, ki sta ga preplezala leta 1987/88?
Južna stena Cerro Torreja se je rodila nekje nad Atlantskim oceanom, ko smo se vračali iz Patagonije po opravljenem prvenstvenem vzponu v jugovzhodni steni Torre Eggerja. Skupaj z Johanom in Frančkom smo opravili šele tretji vzpon na to goro. Dolg polet in kakšna steklenica piva so prispevali, da se je najina ideja, da sama poskusiva v južni steni Cerro Torre še utrdila. Imela sva nekaj informacij o spodnejm delu stene, kajti v istem času, ko smo mi plezali v Torre Eggerju je Italijanska odprava poskušala v južni steni. V nekaj manj kot treh mesecih jim je uspelo pritrditi kakšnih 200 metrov fiksnih vrvi. Obupali pa so predvsem zaradi velike objektivne nevarnosti v spodnjem delu stene.
Kakšna je razlika med tvojim prvim obiskom Patagonije leta 1983, ko si plezal skupaj z Janezom Jegličem in Frančkom Knezom, pa kasneje, leta 1985/86, ko ste se tja dol podali, kot številčnejša ekipa, in, med tvojimi zadnjimi obiski Patagonije, ko sta plezala skupaj z Rolandom Garibottijem?
Prvi obisk je bil res nekaj posebnega. Nismo poznali divjine Patagonije: orkanski vetrovi, nenadne spremembe vremena. Velikokrat smo plezali kar v slabem vremenu. Zgodilo se je, da sva s Frančkom splezala samo en rastežaj v pol dneva, potem pa sva morala it dol, ker je dobil Franček kamen na glavo. Ni pa imel čelade, ampak kučmo?! Tudi oprema je bila takrat še slaba. Ker ni bilo denarja za dobre Edelridove statične vrvi smo imeli s seboj domače vrvi; mal bolj „debele šnirnce“ od Torte. Za Vzhodno steno Cerro Torreja leta 1985/86 smo bili Johan, Franček in jaz za to, da gremo v steno samo štirje. Kot četrti je bil v igri Metod Škarja, vendar je potem sodelovanje odpovedal. Stane Klemenc je, kot vodja navijal za večjo ekipo in šest plezalcev nas je potem zelo hitro opravilo z vzhodno steno Torreja.
Po južni steni Torreja se je zame končalo daljše obdobje plezanja v Patagoniji. Nazaj me ni bilo kar 10 let. Nekako nisem videl, če bi se dalo zlest še kašno večjo steno, pa tudi način plezanja, tu mislim na fiksne vrvi, me ni več mikal. Nekaj hitrih vzpon v Yosemitih – Salathe Wall 10:25h, Direct Northwest Face 11:20h, – ki sva jih opravila s Švicarjem Aishanom Ruppom in kasneje tudi z Rolotom pripeljejo nivo plezanja na raven, da začneva z Rolotom razmišljati o podobnih vzponih v Patagoniji. Tako leta 1999 z Rolotom obiščeva Patagonijo in to kar dvakrat. Rezultat je nekaj hitrih ponovitev in nekaj prvenstvenih vzponov. Ti vzponi nama odprejo nove dimenzije; kaj vse je možno uresničit z drugačnim pristopom in seveda z leti prakse.
Kaj za vraga vas je v tistih časih tako vztrajno gnalo? Ko takole pomislim; saj se iz Patagonije niste vrnili preden niste preplezali novo smer. In to kakšne?! Vsaka posebej še danes velja za velikopotezno avanturo in prav vse so še neponovljene. Torej, od kod toliko motivacije, energije, da ne rečem, živalske volje in klubovanja patagonskim vetrovom?
Ena taka zdrava klima je bila takrat. Ravno toliko je bilo tekmovanja med plezalci, da je šlo vse slupaj v smeri biti čim boljši, krivulja nivoja plezanja pa se je zaradi tega lepo konstantno dvigovala. Morda smo včasih imeli več trdne volje, da uresničimo kar smo si zastavili za cilj. Ne vem, morda je temu bil kriv tudi sistem v katerem smo gor rasli: vzgoja, skromnost, stroga disciplina v času služenja JLA… Energije nam ni manjkalo! Bili smo v letih, ko smo lahko celo noč žurirali potem pa šli za dva dni v steno. Besede „utrujen“ nismo poznali! Ko sem treniral in recimo tekel, sem se dostikrat zalotil, da še bolj uživam, če tečem v dežuje, pa tudi v gojzarjih sem tekel. Ko so pokojnega Staneta Belaka – Šraufa vprašali kako trenerira je dejal, da vedno teče v eno smer dokler ni čist „sfukan“, pol mora pa še nazaj prit! Leta 1981, ko sem bil na služenju vojaškega roka in na okrevanju po zlomljeni nogi v vojaškem zdravilišču v Rimskih Toplicah, sem spoznal Frančka Kneza. Imel sem priložnost videti njegov trening pred odhodom v Južno steno Lotseja. Vsak dan je tekel iz Rimskih Toplic v Celje na „šiht“ v Emo in nazaj, preostanek dneva pa je plezal na kamnitem obzidju vojaškega zdravilišča.
Si pripravljen danes v gorah, ko plezaš v steni tvegati prav toliko, kot nekoč?
Stvar je v tem, da nikoli ne veš koliko bo stvar tvegana, ko se podajaš na turo. Seveda pa so objektivne nevarnosti, za katere smo bili včasih bolj slepi, oziroma smo bili prepričani, da to kar nekako ne sodi zraven. Bilo je kar nekaj sten v katere ne bi šel nikoli več. Vsekakor se danes bolj izogibam objektinim nevarnostim.
V knjigi izdani ob 25 obletnici Festivala gorniškega filma v Banffu, Voices from the Summit se ti je zapisalo: „Ko plezam pozabim na vse in delujem povsem avtomatično, kot žival, in šele, ko zapustim steno postanem spet normalen.” Se ti to dogaja tudi danes ali se z leti kaj spremeni?
Res je! Ko vstopim v steno sem res pri stvari 100 %. Tudi utrujenost sem pripravljen potiskati nastran, toliko časa dokler ne pridem spet na varno. Na Grenlandiji smo pred leti plezali skoraj neprestano tri dni in ko smo se vrnili pod steno me je „zmanjkalo“ za dvajset ur.
Maratonec, recimo, lahko odteče dva, morda največ tri velike in pomembne teke v enem letu. Tudi v alpinizmu se pripravljaš na določen vzpon precej časa in daš kasneje, v steni, vse od sebe. Koliko, takšnih najzahtevnejših vzponov lahko opraviš v eni sezoni?
Na primer leta 1986 sem bil kar na treh odpravah: Cerro Torre, Broad Peak in Torre Egger. Poleg tega pa sem opravil še celo vrsto prvenstvenih vzponov. Ne vem pa, če bi spravil skupaj dva Bhagirathija v enem letu. Fizično ne bi bilo problema, vprašanje pa je, če bi lahko pripravil glavo za še en tak vzpon.
Bi se, recimo lotil še enkrat takšne stene kot je Bhagirathi III? Bi kaj spremenil v pristopu do stene v načinu samega plezanja, vzpona?
Če bi zbral motivacijo vsekakor. Pri samem načinu plezanja nimam kaj spreminjati, saj je bil vzpon opravljen v zelo elegantnem alpskem stilu. Deset let pozneje je močna Ruska odprava pod vodstvom Jurija Koshelenka v ekspedicijskem slogu in to s fiksnimi vrvmi prav do roba stene, opravila prvenstven vzpon vzporedno od najine smeri. Stvar so močno napihnili in na slikah so „po pomoti“ najino smer vrisali bolj desno. Obnašali so se kot, da se je alpinizem začel z njimi. Mene bi bilo sram objavit tak vzpon ob dejstvu, da je nekdo opravli vzpon toliko pred njimi v precej bolj naravnem slogu. Ko sva z Johanom šla preko Bhagirathijeve zahodne stene še niso podeljevali zlatih cepinov, pa tudi vse kar je bilo takrat preplezano je bilo v senci, v meglo zavitega vzpona Toma Česna v južni steni Lotseja.
Že, ampak vajin vzpon je edinstven in še vedno eden tistih, kakor radi rečemo, preplezan pred časom. Kljub smoli, da sta ga opravila v istem letu, kot je plezal Tomo Česen v Lotseju.
Pred časom prav gotovo ne, se mi pa zdi, da ravno v pravem Bolj so bili drugi za časom, ki so prišli za nama v to steno.
Kako gledaš na moderne trende v alpinizmu?
Kompleksno gledam pozitivno, seveda če bodo znali to razdrobljenost alpinizma uporabiti v velikih stenah. Pravi alpinizem se dogaja tu. Lahko igraš nogomet na 20 kvadratnih metrih, kjer boš sicer razvil virtuoznost do skrajnosti, vendar se boš na velikem, tistem pravem igrišču izgubil. Ko sva pred kratkim z Marko Prezljem govorila o dry toolingu me je zelo nasmejal njegov komentar „spet eno slepo črevo.“ Alpinizem se bo razbil na prafaktorje potem pa bo šlo spet vse nazaj k tistemu pravemu alpinizmu, za katerega moraš imeti „jajca“ ne samo moč.
Se ti morda zdi, da je mlajša generacija alpinistov prehitro zadovoljna z doseženim, da se prehitro zadovolji z načinom, kako prepleza neko steno, da je morda v mladih premalo tistega pustolovskega, raziskovalnega duha?
Mladi so nestrpni, danes bi prišli na ferajn, jutri bi že frikali desetke. Potem pa sem jim kaj kmalu pokvari „igrača“. Vse je bolj instant – hitro se stopi. Vsekakor to ne drži za vse. Imamo nekaj mladih zelo prespektivnih, ki so verjetno tudi kaj prebrali, o tem, kako se je tej stvari streglo nekoč.
Je to morda odraz sprememb v družbi, novih vrednot, drugačnega načina preživljanja vsakdana, odnosa do narave, gora?
Veliko so tudi prispevale spremembe v družbi. Če smo bili prej pripravljeni narediti kaj skupnega je danes to bolj težko. Danes je načelo „One man, one band.“
Ob prvem mednarodnem festivalu gorniškega filma na Bledu pomladi 2002 si zapisal: „SLeto 2002 je mednarodno leto gora in izredna priložnost, da z dodatnimi dogodki opozorimo na bogato naravno in kulturno dediščino naših gora. Zato letos odpiramo vrata novemu festivalu, s katerim želimo spomniti na pretekle dosežke, prikazati sodobne dejavnosti in tudi v prihodnje vzpodbujati ustvarjalnost na področju gorniške kulture.” Kaj je razlog, da smo doživeli zgolj primerno uprizoritev in prav nobene ponovitve?
Vzrok za organizacijo festivala je bil vsekakor ta, da je bilo leto gora in da sem že vrsto let gost različnih tovrstnih festivalov po svetu. Želja je bila, da podoben festival naredim pri nas. Vloženega je bilo veliko dela in živcev, saj je bilo prepričevanje podjetij in ustanov za podporo festivalu precej naporno. Zelo pa so me razočarali nekateri naši outdoor trgovinarji, ki imajo od tovrstne populacije največ dobička. Le Iglu je k stvari resno pristopil. Ni mi problem organizirati festivala, dobiti dobre filme, povabit eminentne goste, problem je dobiti denar, saj se sam festival ne more pokriti. Razmišljam pa še o festivalu v prihodnje.
Kar nekako ne morem mimo dejstva, da ob vsej gorniški literaturi, ki je dosegljiva, manjka knjiga, ki bi orisala tvojo alpinistično pot. Še posebej me zanimajo leta, ko so vas skupaj z Johanom in Frančkom poimenovali trije mušketirji. To so najbrž bili časi; sočni in napeti tudi za literarno delo? Razmišljaš kaj v tej smeri?
Vsekakor razmišljam o knjigi, tudi naslov že imam, samo napisati jo še moram.
Tvoje izkušnje iz gora so neprecenljive. Leta in leta udejstvovanja v alpinizmu so te utrdila in danes si, takole med nami, stari maček. Brez slabe vesti lahko govoriva o legendi plezanja in odličnemu poznavalcu gora Patagonije. Zanima me, kako bi ti, če bi imel možnost, prenesel to svojo bogato znanje na mlajše rodove alpinistov? Dejstva namreč govorijo, da so mladi prepuščeni predvsem lastni iznajdljivosti, po večini predvsem delovanju na alpinističnih odsekih?
Seveda sem razmišljal o tem, da bi v obliki taborov imel tečaje plezanja s pripravniki in alpinisti ter na tak način posredoval tista znanja, ki ti jih ne more dati alpinistična šola in so pri plezanju daleč najpomembnejše. Tu gre predvsem za znanja kot so gibanje, nameščanje varovanja, transport v steni, organizacija opreme, sam pristop k vzponu… Velik problem je danes tudi zelo skromno praktično znanje ljudi, ki poučujejo v alpinističnih šolah. Vsekakor ne bi škodovala vsem, ki „uspešno“ naredijo izpit za alpinista še kakšna ura dolpolnilnega pouka.
Kje je tista stena, gora, če seveda ni skrivnost, za katero bi se odpravil od doma kar jutri?
Te gore ni! Mi se pa že več kot leto dni po glavi mota en velik projekt, tam pa je v igri več gora.
Silvo, hvala ti za pogovor in obilo sreče v gorah.
Matej Mejovšek
Opomba: Silvo Karo je zaposlen v športni enoti Slovenske vojske. V pomoč pri alpinizmu so mu sponzorji: Boreal, Petzl – Charlet Moser, Patagonia, Edelrid, Vrh in Slovenska vojska.
