Spisal Lovre Pintar
Slovensko berilo za pervi gimnazijalni razred – 1850(PDF)
Natis in zaloga: Jožef Blaznik (tiskar)
Divja kôza (Gemse) je kaj živa pa tudi plašna žival. Podobna je prav zlo domači kozi. Posebno v glavo, oči, nos, ušesa in rep je ravno taka, kakoršne so domače koze. Rožičke ima kratke. Stoje ji ravno nad očmi, in so na verhu tako nazaj zakrivljeni, de se lahko nanje obesi. Barve je sivkaste. Noge ima tanke in je taka skakavka, de ji skorej ni para. Čez preduhe, ki so po 15 čevljev široki, šverkne, kakor bi pihnil. Leti po dlan široki stezici prek pečovja, kakor de bi jo nesel vihar, in se ne zmeni za strašne prepade, v ktere bi zdaj in zdaj lahko telebila. Če jo sovražnik dervi, in ji stezica pogre, šterbuhne brez pomislika 12, 20 in včasih tudi 30 čevljev globoko. Kadar jo sila prižene, de mora v kako veliko globočino skočiti, si prizadeva tako skočiti, de s sprednimi nogami nasprotne pečine doseže, in se v globočino lete po njej dersa. To ji pomaga, de enmalo mečje na tla prileti.
Domovina te gibčne živali so v Evropi tiroljske, švajcarske, savojske in pirenejske gore. Pa tudi na slovenskim Triglavu in njegovih sivoglavih sosedih se še pogostim dobi.
Še clo zeleničasti Storžič in druge bele gore, ki Krajnsko od Goratana in Štajarja ločijo, niso čisto brez nje. Divja koza ljubi gorsko podveršje, in le liuda zima in debel sneg jo včasih primorata, de v nižji kraje primaha.
Živež te čudne živali so: močno dišeče zeliša, mnoge koreninice, listje in berslje. Tudi na sol so divje koze volk. To lovci dobro vejo, in jim v tistih krajih, kamor zahajajo, kak majhen prostorček soli potresejo. Po tem se lovci poskrijejo in čakajo, dokler kaka divja koza potrošene soli lizat ne pride. Kader se ktera približa, počijo s puško po njej, de ima dosti. Velikrat se pa tudi primeri, de lovec pri slaniku čaka in čaka, poslednjič pa vender prazen domu primaha.
Divja koza živi 20 do 30 let in je zlo imenitna divjašina. Odrašena vaga 40 do 58 funtov. Debela ima 10 do 12 funtov loja. Meso se v jesih namoči in da dobro, pa vender večidel imenitniši kot boljši pečenko. Iz kože se delajo prav terdne irhaste hlače. Za to tem revicam naš Bohinec ne da pokoja, dokler si ene za irhaste hlače ne ubije.
Divja koza ima to posebno lastnost, de rada v družbi živi. Velikrat se jih pase po 15 in še več vkup. Če jih kaj prepodi, zagromi večjidel celo kardelce na eno stran.
Tudi to je njena posebna lastnost, de je neizrečeno čuječa. Mende je ni živalice v gojzdu, ktera bi v ti reči divjo kozo prekosila. Kadar se pase, se vedno krog sebe ozira. Velikrat zeljšice z gobčikam primši obstoji in posluša, če ni morebiti kake nevarnosti. Kadar zapazi, de je res v nevarnosti, prav glasno zaberlizga, in da z tem svojim tovaršem na znanje, de je treba bežati. Po tem jo pobere čez globoke preduhe in stermo skalovje, de je veselje gledati za njo. Lovci še clo pripovedujejo , de divje koze na pečine straže postavijo, de se po tem bolj varno in skerbno pasejo. Kadar neki koza stražarica nevarnost zapazi, zaberlizga, de prav skoz ušesa leti, in po tem jo vlije po groznih sterminah,
kakor bî bilo po mizi, druge se pa skakaje za njo ali pa kam drugam vdero.
Divji kôzi je pa take posebne čuječnosti jako potreba, ker ima veliko sovražnikov ne le na zemlji, ampak tudi v zraku. S zraka ji strežeta po življenji širokoperutasti orel in tisti krivokljuni jastreb, ki tudi jagneta jemlje. Na zemlji pa se prileže njeno meso bistrogledimu risu, kosmatimu medvedu in požrešnimu volku. Naj bolj ji pa lovci na péte bijejo.
Desiravno je lov divjih koz silno težaven in grozno nevaren, se vender ne manjka ljudi, kterim je to delo čez vse ljubo. Kdor hoče pri lovu divjih kôz kaj opraviti, mora imeti terdno glavo, bistre oči, in varne noge, de se mu v glavi ne zverto’, in de ne treši v kaki prepad. Njemu ne sme biti prehudo prelaziti snežne gore in ledene planjave. Viharjev neviht in mraza se bati ne sme. Včasih se poda nad divje kôze že v večernim mraku, včasih pa še le zgodej po noči. Čez ramo verže lovsko torbo, v kteri mora biti steklenka nesrečniga žganja in kaj za želodec. Po plečih mu binga risana puška, in z desno roko se opira na krepko gorjačo. Kadar primaha do hudiga stermovja, naveže na svoje kvedra-ste čevlje šesterokrempljaste kranižarje, in praska naprej , de se prav ogenj kaže pod njim. Preden zlato sonce iz zad gore prikuka, on že prehodi snežne gore in ledene planjave. Zlasti mora tudi lovec na to gledati , od ktere strani de veter vleče. To pa za to, de proti vetru gré, ne pa za vetram, ker bi ga scer divje koze že hitro oduhale. Kadar kako divjo kozo od dé-lječ zagléda, se skrije za kakšno pečino, ali pa kam drugam in čaka, de se mu dosti približa. Zdaj jo dene na muho, in poči po njej, de vse vprek leti. Naj rajši jo meri v glavo, ali pa v persi, ker ima kaj terdno življenje, in mu včasih z veliko rano v životu, ali pa še clo po treh nogah ugré. Če je lovec tako učen, de mu divja kôza pride na muho, in de mu pade, je silno veliko njegovo veselje. Tode dostikrat pa tudi po dva
in tri dni po gorah prelazi, pa vender ne prinese domu dru-ziga, kakor prav težke noge, in pa šembrano lačen trebuh.
