Spisal Lovre Pintar
Slovensko berilo za pervi gimnazijalni razred – 1850(PDF)
Natis in zaloga: Jožef Blaznik (tiskar)
Divji kôzel (Steinbock) je zlo domačimu kozlu podoben. Samo de je precej večji. Odrašen vaga včasih okoli dveh centov. Roge ima strašno velike, in nazaj vpognjene. Če je količkaj kozel, imajo njegovi rogovi po tri čevlje in čez. Skočan je divji kozel ravno tako, kakor divja koza. Čez široke preduhe in prepade jo puhne in skoči, kakor bi bilo po ravnim. Ni je tako sterme pečine, de bi on na njo ne prišel. Nemški pisatelj Vogel pravi, de so ga vidili na tak zid priti, ki ni skorej nič visel. Samo za luknjice, iz kterih so šlibre popadale, se je neki prijemal. Neki drugi divji kozel, ki je bil pa doma izrejen, je bil tak skakavec, de je lahko odrašenimu človeku brez posebniga zaleta na glavo skočil, in ondi en čas na vsili štirih postal. Lovci pravijo, de divji kozel tudi čez ledene gore leti, kakor bi ga veter nesel, in de mu skorej nikolj ne spodleti.
Tudi serčnosti mu ne manjka. Neki švajcarski lovec je enkrat naletil na šest babic, in je vidil, kako se ta žival svojim sovražnikam brani. Vsaka babica je imela namreč eniga kozlička pri sebi in bistrogledi orel jih je zalezoval, de bi jim eniga kozlička odnesel. Tode skerbne matere urno zapazijo hudo nevarnost in zapode svojo mladino pod eno skalo. Same se pa pred skalo vstopijo, kakor bi bile na straži. Kadar se orel hoče na kozličke zagnali, mu nastavijo vse na enkrat svoje dolge roge, in ga v beg zapode. Če jih je hotel zopet od druziga kraja napasti, se kakor na dano povelje vse berž na tisto stran obernejo, od ktere jim je nevarnost protila. Tako se branijo in branijo, dokler orel ne obupa, in stran ne sferči.
Desiravno se veliki gospodje že skorej dve sto let prizadevajo, de bi se ta žival kaj bolj zaredila, je vender dan današnji prav malo krajev, kjer bi se našla. V Evropi se najde samo še v savojskih snežnikih in pa v pirenejskih gorah. Pa tudi v teh krajih se prav redko dobi. Divji kozel obira poleti naj rajši močno dišeče ze-liša, po zimi pa v sili tudi mahovje pretepa in je. Njegovo meso je neki kaj dobro. Kože se drago prodajo. Pokupijo jih večjidel taki ljudje, ki imajo do musejev veselje. Potem jih dajo nabasati in v museje postaviti.
