Dino Buzzati-Traverso (16. oktober 1906 – 28. januar 1972) je bil eden najizvirnejših italijanskih pisateljev 20. stoletja: romanopisec, mojster kratke zgodbe, slikar, dramatik, pesnik in vse življenje novinar pri milanskem Corriere della Sera. Svetovno slavo mu je prinesel roman Tatarska stepa, literarna parabola o čakanju, minljivosti in iluzijah, ki je zaznamovala generacije bralcev.
Poznan je tudi po izjemnih zbirkah kratkih zgodb, kjer se prepletajo fantastika, ironija in tesnoba sodobnega človeka. Za otroke je napisal kultno pravljico Slavna medvedja zasedba Sicilije, zgodbo o času, ko so na sicilskih planinah živeli medvedi — še en dokaz, kako narava in mitologija prežemata njegovo ustvarjanje.
Čeprav je živel in delal v Milanu, je Buzzati ostal vse življenje notranje vezan na Dolomite, ki so oblikovali njegovo domišljijo, njegov pogled na svet in njegov občutek za minljivost. Buzzati je odraščal z razgledom na Schiaro (2565m). Vsako poletje se je vračal v družinsko hišo in se znova soočal z isto podobo: goro, ki ga je spremljala od otroštva. Ta ritual — stopiti na travnik, se obrniti in pogledati goro — je postal njegov notranji kompas. Gora je bila zanj živo bitje, zaprto v svoje misli, polno senc, ki so ga spominjale na izgubljeno mladost. To ni bila romantizacija, temveč intimni dialog, ki ga je spremljal vse življenje.
Gore kot ogledalo življenja: Buzzatijev gorniški esej iz leta 1966
Leta 1966 je Buzzati v Corriere d’informazione objavil besedilo, ki je danes brano (in prepoznano) kot njegovo slovo goram — in hkrati kot slovo mladosti. Esej O Pale di San Martino je pretresljiv dialog med človekom, ki se stara, in gorami, ki ostajajo iste, a jih on ne more več doseči.
Začne ga z vzklikom, ki je hkrati molitev in obup: »O Pale di San Martino, o vecchia, o patria!« in nadaljuje: »V avtomobilu se spuščam v dolino, pogledam navzgor in vem, da je mladost ostala tam — na stenah, ki jih ne bo več dosegel.« V besedilu se vrača k svojim prvim plezalnim letom: k Kaminu Rosetta, k padcem, k vodnikom, k prijateljem, k trenutkom, ko je verjel, da bo na stenah pustil trajen pečat. A zdaj ugotavlja, da gora ne hrani ničesar.
V enem najmočnejših obratov v literaturi o gorah Buzzati ne prizna, da se je postaral on — temveč trdi, da so se postarale gore. Da so postale previsoke, prestrme, prekrhke, da se drobijo pod dotikom. Da niso več tiste, ki so ga nekoč sprejele.
Seveda vemo, da govori o sebi. O telesu, ki ne zmore več. O duši, ki se še oklepa preteklosti. O bolečini, da se vrača na kraje, ki so ga oblikovali, a jih ne more več živeti.
Esej je prežet z ironijo, nežnostjo in melanholijo. Buzzati se poslavlja, a to počne z značilno eleganco: z rahlim nasmehom, ki zakriva solzo.
Logika, racionalnost, silogizem: to so po Buzzatiju pojavne oblike človekove mauvaise foi, momenti njegovega slepomišenja pred očitnim dejstvom pogube. Ko se znajdemo pred pogubo, se v naglici priučimo in oklenemo veščine silogizma. Zato ni čudno, da se njen eksemplarični sklep glasi: »Smrten je Sokrat« – on, in ne jaz, smrt je namenjena Sokratu, in ne meni. Posamične oblike pogubljenja, denimo utopitev, prihod v najnižje nadstropje v bolnišnici, nenavadna podreditev mišji rasi v »Miših«, večno čakanje pred vrati skrivnostnega mesta v »Zidovih Anagoora«, se med seboj v zadnji instanci razlikujejo zgolj po tem, kakšen logični prostor sklepanj in sofizmov se odpre z njimi. Vsaka posamična oblika pogube prinaša s seboj poseben kalkul upanja; Buzzatijeve zgodbe so dlakocepske razdelave teh računic.
Razpotja letnik 5. številka 17, Aljoša Kravanja o knjigi Dina Buzzatija ŠESTDESET ZGODB – Prevod: Miro Bajt; Celjska Mohorjeva družba (2008).
Smrt daleč od gora
Buzzati je umrl šest let pozneje, leta 1972, v Milanu — daleč od Dolomitov, ki jih je znal: pripovedovati, slikati, plezati, in, brez dvoma, ljubiti do konca.
Njegove gore so ostale v literaturi: kot metafora časa, kot kraj izgubljene mladosti, kot prostor, kjer se človek sooči s samim seboj. In prav zato je njegov gorniški esej iz leta 1966 eden najlepših zapisov o tem, kako se človek poslavlja od sveta, ki ga je oblikoval.
