Danilo Cedilnik

Planinski vestnik 2018/01

Vzpon mora biti doživetje

Danilo Cedilnik – Den

Življenje Danila Cedilnika, ki je poleti 2017 praznoval 70 let, je že več kot pol stoletja tesno povezano z gorami. Kot otrok je iz domačih Guncelj, ki so danes del Ljubljane, zahajal v bližnje Polhograjske Dolomite, potem so prišli na vrsto plezališče Turnc in obiski domačih hribov, ki jih je začel v študentskih časih osvajati po vedno bolj zahtevnih smereh. Leta 1970 je bil prvič na veliki odpravi v tujini, v Hindukušu. Tam je bil ponovno devet let pozneje, v vmesnem času pa še na treh odpravah v Himalajo (Makalu, 1972 in 1975 ter Kangbačen, 1974).

V tem času je bil tudi inštruktor v novoustanovljeni alpinistični šoli v Manangu, kjer je z Nejcem Zaplotnikom in dr. Jožetom Andlovicem začel uresničevati Kunaverjevo zamisel o alpinističnem usposabljanju domačinov. Sledili so Andi in evropski hribi, vmes plezanje in nenehno odkrivanje domačih gora. Bil je odličen plezalec, a mnenju, da mu preplezana stena tudi v časih, ko se je temu najbolj posvečal, ni pomenila največ, prikimava. Tak je tudi vtis ob branju dveh njegovih knjig; obe, Congma je hodil spredaj in Sledovi ptic, sta zelo poetični.
Den, ki je kot likovni pedagog poučeval na osnovni šoli v Šmartnem pod Šmarno goro, je v hribih našel tudi navdih za svoje likovno ustvarjanje. Gore so prevladujoč motiv mnogih njegovih grafik, tudi razstave akvarelov najbrž ni imel nihče višje kot on. Slike vrhov, ki jih je naslikal sredi Karakoruma, je razstavil prav tam. V gore še vedno zahaja z nezmanjšanim veseljem. Pa tudi v plezališča – za plezalne vodnike je izrisal skice smeri tako rekoč v vseh smereh v Sloveniji, Istri in na Tržaškem. Pa rad gre na velik vrt ob domači hiši, kjer so mu letos med drugim dozorevali paradižniki kar petnajstih različnih vrst.

Bili ste eden od devetih otrok v času, ko je bilo življenje, vsaj v materialnem pogledu, pri nas še zelo skromno. So vas, ko ste začeli zanimati za “nekoristni svet”, čudno gledali?
Ja, časi res niso bili lahki. Oče je moral, da smo lahko skromno živeli, zelo trdo delati. Ampak ob nedeljah, ko si je vzel prosto, nas je kljub utrujenosti vedno peljal v Polhograjce. Včasih so bile to precej dolge ture. Seveda so nas čudno gledali, saj takrat pohodnikov ni bilo, ampak so se na nas sčasoma navadili.
Ste se takrat okužili s hribi in plezanjem?
Morda, ampak stvar, ki je name napravila zelo močan vtis, je bilo plezanje v Turncu – na fraj, seveda, kamor me je peljal starejši brat Milan, ko sem imel kakšnih deset let. Kasneje, ko sem jih imel 16 ali 17, me je bratranec peljal pozimi na Jalovec. Nekoč pa sva, prav tako pozimi, šla do Cojzove koče. Nameravala sva prespati v zimski sobi, a sva zgrešila in prišla pod Kogel in bivakirala v Gamsovem skretu. Ko sem šel v srednji šoli s svojim profesorjem Dolganom pozimi na Krn, so mi med prisilnim bivakiranjem precej pomrznili prsti. To so bile prve izkušnje. Kot srednješolec sem s prijatelji kar veliko hodil v hribe, tudi pozimi, ampak plezati sem začel kot študent, ko sem se vpisal v AO Matica. V Guncljah nas je bilo šest alpinistov, brata Silvo in Viki Grošelj, Marjan Brišar, Slavko Švegelj, Rado Šerjak in jaz. Mislim, da so bile takrat Gunclje poleg Mojstrane vas z največ alpinisti.
Vaš mladostni idol je bil menda Hermann Buhl.
Eden iz klape, mislim, da Šerjak, je prinesel njegovo knjigo o Nanga Parbatu in seveda smo jo vsi navdušeno brali. Sicer pa sem, ko sem prišel na Matico, gledal starejše alpiniste z velikim občudovanjem in se jih niti ogovoriti skoraj nisem upal. Franceta Zupana, Šraufa, Tonača, Petra Janežiča, Bora Krivica, Tineta Miheliča z Akademskega AO in še mnoge druge. No, s Šraufom sem kasneje veliko plezal. Sem imel pa že na začetku srečo. Ko sem nekoč pozimi soliral Uroševo grapo v Mojstrovki, sem dohitel dva plezalca in eden, bil je Boro Krivic, mi je na nekem skoku rekel: “Na, naveži se zraven.” Že naslednji vikend smo bili na skupni turi. Tako sem prišel v super klapo, v kateri so bili poleg Krivica še Šrauf, Mitja Košir, Marjon. Mislim, da so bili takrat to naši najboljši plezalci. Imel sem srečo, da so me takoj vzeli zraven. Skupaj smo šli leta 1970 v Hindukuš, ki je bil odlična izkušnja.
Kako pa je bilo plezati s Šraufom?
Zabavno, zanimivo, vedno je bilo luštno. Bil je odličen plezalec, vztrajen in trmast, po naravi malo koleričen. Veliko sva lezla pozimi in poleti, nekatere zelo težke stvari, tudi čez več hudih izkušenj sva šla skupaj.
Huda preizkušnja je za alpinista tudi smrt soplezalca. Že leta 1969 se je na primer ponesrečil Silvo Grošelj, kasneje Nejc Zaplotnik. Kako je to vplivalo na vas?
Vsaka smrt je bila šok, a par dni po pogrebu si že pozabil in smo spet šibali naokrog. Šok je bil predvsem za starše. Malo smo jim lagali, češ, da gremo samo do neke planinske koče, in hodili plezat. Po Silvovi smrti je Viki staršem obljubil, da ne bo več plezal, a je imel pri meni skrito opremo in hodil na skrivaj trenirat na Turnc. Veliko soplezalcev je šlo. Včasih je bilo plezanje bolj nevarno. Manj smo se varovali, navezovali smo se z najlonskimi vozli okrog pasu, ni še bilo čelad in plezalnih pasov, oprema je bila nasploh slaba.
Zdi se, da niste imeli nikoli tako močno izražene želje po alpinističnih uspehih kot nekateri drugi plezalci, da ste bili manj tekmovalni. Je ta vtis pravilen?
Nedvomno, sem pač drugačen karakter. Vedno me je zanimala celotna pustolovščina, ne samo osvojeni vrh ali preplezana stena, ampak tudi vzdušje, tovarištvo. Vzpon mora biti, vsaj zame, doživetje. Včasih smo se prepirali, ali je alpinizem šport ali ni. Seveda je šport, je pa tudi nekaj drugega, ima neko dodatno vrednost, vzbuja veliko čustev. Če jih ne bi, najbrž alpinisti ne bi toliko pisali, fotografirali, predavali. Vsak šport ima svoj specifiko, alpinizem, kjer so doživetja zelo močna, ima tudi veliko filozofskih razsežnosti.
Na zgodnjih odpravah je bilo govora celo o tem, da imena tistih, ki so prišli na vrh, sploh ne bi objavili. Cilj je bil, da nekdo osvoji vrh, zanj pa so delali vsi člani odprave. Dosegel ga je, če je bila odprava uspešna, le tisti, ki je bil ob pravem vremenu na pravem mestu. Če je nekdo na primer slabše prenašal višino, je bil za odpravo izjemno pomemben, ko je organiziral transporte v višinske tabore, da v steni plezalcem nikoli ni zmanjkalo opreme ali hrane. Bil je izjemno koristen za odpravo, pa čeprav ni stal na vrhu. Lahko napravim primerjavo z nogometom, kjer neštetokrat ponavljajo ime tistega, ki je dal gol, čeprav brez celotne ekipe nikoli ne bi prišel do priložnosti za strel. Nekoč so bile velike odprave nujnost. Oprema je bila neprimerno slabša, ni se načrtno treniralo, bili smo po službah. Kasneje je hitro prodrl individualizem, uveljavil se je alpski stil. Ne predstavljam si, da bi leta 1975 na Makalu lahko plezala naveza v alpskem stilu.
Kaj imate za svoj največji dosežek v športnem pogledu?
Prav gotovo to, da lahko danes pripovedujem te stare zgodbe. Omeniti moram južno steno Makaluja, čeprav nisem bil na njegovem vrhu. Bil sem odlično pripravljen. Na taboru 5 sem igral orglice, verjetno je to svetovni rekord (smeh), pa čeprav sem vmes lovil sapo. Štartal sem proti vrhu, a sem moral obrniti. Imel sem smolo, v koleno mi je priletel kos ledu. Če ne bi pravočasno obrnil, mi ne bi mogel nihče pomagati. Smo pa v Hindukušu na obeh odpravah zlezli par imenitnih stvari. Na prvi sva s Krivicem potegnila novo smer na Kišmikan, ki je takrat veljal za sedemtisočaka, kasneje pa so mu namerili nižjo višino. Na drugi smo z Zoranom Bešlinom in Vikijem Grošljem v hitrem in zelo tveganem vzponu ‒ plezali smo nenavezani – v enem dnevu dosegli vrh Gumbaz-e-Safeta (6800 m), kjer smo brez vsega bivakirali. Imam pa tudi kar nekaj zelo lepih prvenstvenih smeri v naših hribih. Dobro se spominjam prvega zimskega vzpona čez Direktno smer v Špiku s Krivicem in kar zahteven solo vzpon na še nepreplezani 6500 metrov visoki vrh v pogorju Kangčendzenge.
Alpinizem se je od časov, ko ste bili sami najbolj dejavni, zelo spremenil. Kako gledate na primer na množično naskakovanje Everesta v zadnjih letih, ko se ga lotevajo celo ljudje, ki še v baznem taboru ne vedo natančno, kako natakniti dereze?
Spremembe v alpinizmu nasploh so razumljive. Pred kratkim je nekdo v Planji ponavljal smer, ki sva jo kot prva preplezala s Krivicem in ima zdaj oceno šest. Midva sva plezala v gojzerjih, kar je čisto nekaj drugega kot v plezalkah, ki jih takrat ni bilo.
Kar se tiče Himalaje – včasih je bila v dolini pod osemtisočakom ena odprava spomladi in ena jeseni. Za več ni bilo nosačev, ni bilo dovolj hrane. Potem je država Nepal ugotovila, da lahko dobro zasluži, zgradili so ceste v visokogorje, tako da lahko pripeljejo hrano, zgradili so lodže, na razpolago je bilo vedno več nosačev. Nedvomno je dobro, da lahko od tega mnogi domačini živijo. Razvpiti Everest je res dostikrat na tapeti, pa čeprav je v Himalaji veliko lepih gora, kjer je zelo malo ljudi. Ampak očitno si ga mnogi neznansko želijo. Napeljali so vrvi nanj, oprema je veliko lažja in toplejša, problem je čakanje. Ne bi si želel stati v vrsti samo zato, da bi lahko prišel na vrh Everesta. Poleg tega si ne predstavljam, da bi lahko šel mimo umirajočega človeka, ne da bi mu vsaj poskušal olajšati trpljenje. To so slabe plati komercialnega alpinizma. Sam sem za klasični alpinizem, ki pa ni več moderen. V mislih imam plezanje naveze in da se ti, razen če ni nujno, preveč ne mudi. Saj je zraven še toliko drugih stvari. Gledaš okrog in doživljaš stvari, se usedeš, pogovarjaš, fotografiraš. Sicer pa zelo občudujem vrhunske vzpone današnjih alpinistov, zlasti mi je všeč moderni pristop Marka Prezlja in mladih plezalcev, s katerimi se naveže na vrv.
Bili ste med prvimi inštruktorji alpinistične šole v Manangu, ki je nastala na pobudo Aleša Kunaverja. Vam je bila ta vloga kot pedagogu in alpinistu pisana na kožo?
Ko sem se vrnil z drugega tečaja kot vodja šole, sem ravnatelju v šoli, kjer sem bil zaposlen, rekel, da sem bil ravnatelj v veliko višji šoli kot on, saj je tečaj potekal na 3500 metrih. (smeh) To je bila izjemna izkušnja. Kunaver je bil vizionar v svetovnem merilu. Z Zaplotnikom sva bila inštruktorja, Andlovic je bil zraven kot zdravnik. Napisati sva morala program čisto od začetka. Pripravil sem na primer plakate o nevarnostih v gorah, ki sva jih izobesila med teoretičnim delom tečaja, med praktičnim pa smo ogromno plezali po okoliških hribih. Predvsem sva jim skušala vcepiti misel, da so oni tam doma, da smo popolnoma enaki, da nismo mi sahibi (gospod v arabščini, op. p.). Mislim, da nama je kar dobro uspelo. Na tečaju niso bili le Šerpe, temveč tudi nosači iz drugih plemen in nekaj predstavnikov nepalske vojske. Z Nejcem sva imela več kot 30 tečajnikov, ki so morali na koncu opraviti izpit. Dobili so značke in diplome, s katerimi so lahko več zaračunali za svoje delo. Naslednje leto, ko sem bil vodja, nas je bilo že šest inštruktorjev. Čez leta se je izkazalo, kako pomemben je bil ta tečaj. Nimam sicer podatkov, a slišati je bilo, da je bilo smrti med višinskimi nosači, ki smo jih naučili uporabljati dereze, cepin in se varovati, veliko manj.
Kako so se skozi čas spreminjali motivi, zaradi katerih ste zahajali v gore?
Po velikih odpravah v 70-ih letih sem raje šel v Ande in druge gore, kjer si v nekaj dneh gor in dol. Kasneje sem cepin vse bolj zamenjeval za čopič. Ko smo imeli 2005. leta jubilejno odpravo na Ama Dablam (ob 30-letnici druge odprave na Makalu, op. p.), sem šel do 6000 metrov, ko pa bi čez nekaj dni lahko poskusil priti na vrh, sem se odločil, da ga raje namalam, in napravil sem nekaj akvarelov. Ko smo šli nekaj let kasneje na bolj pohodniško odpravo v Karakorum, sem na Concordii (na stičišču ledenikov Baltoro in Godwin-Austen, op. p.) napravil 12 akvarelov in jih razstavil v jedilnem šotoru. S ščipalkami za perilo sem jih obesil na vrv in morda imel najvišjo slikarsko razstavo na svetu.
Ko sem najbolj intenzivno plezal, slovenskih hribov sploh nisem kaj dosti poznal. Poznal sem vsak oprimek v Tamarju, Vratih, Krmi, drugega pa ne. Pred 20, 30 leti sem začel odkrivati, kako je naš gorski svet lep, zadnja leta sem na primer do podrobnosti spoznal Trento, njene kozje stezice. Z gorami se lahko ukvarjaš vse življenje, le cilje si prilagajaš. Pred nedavnim smo z Vikijem Grošljem in Rafom Vodiškom, s katerima tudi sicer veliko plezam, preplezali Slovensko v Severni triglavski steni. Tja smo šli ob 50. obletnici Vikijevega prvega vzpona in bilo je odlično.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Poleti, ko lahko zračim prostore, se veliko ukvarjam z grafikami, kar zaradi barv in razredčil precej smrdi. Jeseni in pozimi pa je čas za čopič in slikanje. Kar se hribov tiče, zadnja leta hodim najraje novembra in decembra. V dolini je megla in minus deset stopinj, v hribih pa malenkost snega in lahko hodiš po soncu v kratkih rokavih. Z Vikijem in Rafom se ravno dogovarjamo za grebensko prečenje z Macesnovca na Rjavino, morda pa se nam bo pridružil še Ivč Kotnik. Torej, želim naslikati še kakšno dobro sliko, rad bi imel pregledno razstavo, pa da bi še velikokrat stal na kakšnem vrhu in tiho strmel v daljavo.

Marjan Žiberna