Izbor najuspešnejših alpinistov in alpinistk 2017

Slovenski alpinizem 2017

Strokovno komisijo, ki je izbrala najuspešnejše alpiniste in alpinistke, so sestavljali izkušeni alpinisti in alpinistke različnih generacij, ki poznajo razmere v slovenskem in svetovnem alpinizmu: Urban Ažman, Tadej Debevec, Tina Di Batista, Tomaž Jakofčič, Matej Kladnik, Tone Škarja, Andrej Štremfelj, Peter Bajec, Miha Habjan in Nejc Pozvek.

Najuspešnejši alpinist: Aleš Česen (Alpski gorniški klub)

Aleš Česen je že več kot desetletje stalnica na slovenski alpinistični sceni. Dokazal se je v vseh zvrsteh alpinizma, pred dvema letoma tudi v najzahtevnejših stenah Himalaje.

Preteklo sezono je, lahko bi rekli, v stenah preživel več časa kot na ravnih tleh. Veliko sicer kot gorski vodnik, ob tem pa mu je uspelo plezati še na štirih odpravah: v Kanadi, Indiji, ZDA in Maroku. Z Luko Stražarjem v Kanadi nista naletela na najboljše razmere, a bila vseeno neprestano aktivna. V Indiji pa se je ob izteku odprave v gorovju Kištwar izšlo po načrtih in trojici (navezo sta sestavljala še Urban Novak in Marko Prezelj) je uspelo osvojiti svoj glavni cilj, 6250 metrov visoki Arjuni, preplezati zahtevno prvenstveno smer s pomenljivim imenom – Vse ali nič.

Najuspešnejša alpinistka: Anastasija Davidova (AO Ljubljana-Matica)

Anastasija Davidova – Nastja je, kot smo v zadnjih sezonah že vajeni, znova plezala vsestransko, leto pa kronala z uspehom na odpravi v Kirgizijo, kjer je s soplezalko Ivo Božic v treh dneh opravila prvo žensko prosto ponovitev slavne smeri Perestroika crack. V domačih gorah je izkoristila dobre zimske razmere za ponovitev nekaj zanimivih, sicer plezanih smeri, v Paklenici je preplezala nekaj navrtanih klasik, poleti pa je nekaj vzponov opravila tudi v Dolomitih.

Najperspektivnejši alpinist: Žiga Oražem (AO Kamnik)

Žiga Oražem se je v zadnji sezoni dokončno ustoličil med alpinisti, kamor se je počasi selil iz športnoplezalnih voda. Tudi v njegovem primeru se je pokazalo, da je visok prostoplezalni nivo odlična podstat za alpinistične dosežke na najvišji ravni. Žiga je bil zelo aktiven na akcijah Slovenske mladinske alpinistične reprezentance (na Češkem, v Španiji in Maroku), lani pa je plezal tudi v Patagoniji. Največ zanimanja je na njegovem seznamu vzponov gotovo požela zimska ponovitev Wakerjevega stebra v Grandes Jorasses, ki jo je v dveh dneh opravil skupaj z Matijo Volontarjem.

Priznanje za posebne dosežke v alpinizmu: Urban Novak in Marko Prezelj (oba AO Kamnik)

Urban Novak in Marko Prezelj sta bila z Alešem Česnom tvorca trojne naveze, ki je na odpravi v indijskem gorovju Kištwar preplezala dve prvenstveni smeri. Lažjo, aklimatizacijsko, na P60I3 (6038 metrov visoki vrh) po severnem grebenu, v zaključku odprave pa so izkoristili kratko vremensko luknjo, stavili vse in izvlekli čudovit vzpon v zahodni steni 6250 metrov visoke Arjune. Smer so poimenovali Vse ali nič/All or nothing.

Komisija za alpinizem PZS je izpostavila še naslednje alpiniste oz. njihove dosežke preteklega leta:

Luka Lindič (AO PD Celje Matica) je znova plezal na vrhunski ravni, nanizal številne zahtevne smeri v Alpah, z odprav pa se žal vrnil brez doseženih plezalnih ciljev. A vendar nikakor ne moremo mimo sijajnih zimskih vzponov v Supercombu (Piz Badile) in kombinaciji smeri No siesta in Bonatti-Vaucher v Grandes Jorasses. Odlično je plezal v Južni Afriki, v Patagoniji se je v slabem vremenu izšlo le za eno smer, v domačih gorah je ponovil Ulino smer v Triglavu, v Dolomitih pa smer Donnafugata v Torre Trieste. Vse našteto v navezi z Ines Papert.

Tjaša Jelovčan (AO Kranj) je plezala v različnih evropskih skalnih stenah in dosegla izjemno raven. Psihomazohizem, Nebeška streha, Beli pajek, Metropolis, Spominska smer Tine Jakofčč … so smeri, ki sodijo med težje v naših gorah. Poleg tega je v albanskih Prokletijah v navezi z Marijo Jeglič preplezala nekaj odličnih smeri, prosto pa je ponovila tudi klasično smer Srček v Paklenici.

Petra Klinar(Akademski AO) je novo ime na alpinistični sceni. V navezi s soplezalcem Luko Stražarjem je bila aktivna tako v domačih kot tujih gorah, poleti, predvsem pa pozimi. Krona njene sezone je nedvomno vzpon po Cassinovem grebenu na Denali.

Priznanje za življenjsko delo na področju alpinizma:

Rado Kočevar (PD Gozd Martuljek) in France Zupan (PD Ljubljana-Matica)

Rada Kočevarja in Franceta Zupana lahko današnjemu rodu alpinistov najbolje predstavimo kot alpinistična veterana, legendi ali fanta, ki sta v neki dobi pisala alpinistično zgodovino. Povezuje ju ne samo čas, ki ga živita, ampak tudi vrsta skupnih plezalskih podvigov. Oba sta že zakorakala globoko v deveto desetletje svojega življenja, vendar sta še vedno aktivna in predana mladostnim sanjam. Priznata, da je Rado približno pol leta starejši, zato pa si je France prej začel nabirati plezalske izkušnje.

Oba pripadata generaciji, ki je začela svojo gorniško in alpinistično pot v prvih letih po drugi svetovni vojni. To je bil drugačen čas, čas, ki ga danes težko podoživimo. Nekaterih predvojnih plezalcev ni bilo več, potrgane so bile številne osebne in generacijske vezi, razvoj alpinizma iz časa med obema vojnama je zastal in marsikaj je bilo treba začeti drugače in povsem na novo.

Brez dvoma sta Rado in France pomembna predstavnika te generacjje, ki je orala ledino modernega slovenskega alpinizma. Njune velike smeri so danes čista alpinistična klasika in zgodbe, ki nam jih pripovedujeta danes, odkrivajo tančico pozabe nad dobo, ki je že davno minila, pa se zdi, kot da jo živimo in da je še vedno tukaj.

Kazimir Drašlar – Mikec

Rado Kočevar

Predolgo se poznava, da bi za njegovo devetdesetletnico pisal vljudnostne fraze o pet mesecev starejšem sošolcu z realke in nekdanjem soplezalcu. Rajši zapišem preprosto dejstvo, da je edini med nami zelo zgodaj vedel, kaj hoče v alpinizmu, vedel, kako bo to dosegel, in imel za to tudi neizčrpne zaloge volje in energije.

Res je, da je s soplezalcem Janezom Frelihom plezal tisti takratni plezalski bavbav, Aschenbrennerjevo smer v Travniku, kot prva slovenska naveza tri dni, dva plezalca mlajše generacije pa sta jo nato prelezla v desetih urah, ampak to samo pove, kakšne sorte plezalec je bil Rado. Mogoče ne ravno najbolj eleganten, pač pa plezalec, ki ne odneha. In to edino šteje.

Ampak od mene se pričakuje, da bom ob tej priložnosti povedal kakšno zgodbico iz tistih let.

Trije sošolci iz tedanje realke, Rado, Srečo Pogačar in jaz, smo se v zgodnjem poletju 1946 znašli na grebenu Rinka-Skuta, trije zelenci, ki so do tedaj hodili po markiranih poteh. Šlo nam je lepo, a nazadnje se je pred nami pojavil velikanski in popolnoma gladek stolp. Na obeh straneh pa samo zrak tja dol do melišč! To je bil tisti strašni Konj, s katerega je njega dni padel nesrečni Petrič prav dol v ledeniško razpoko na severni strani.

Seveda me je bilo strah, a kaj sem hotel, lotil sem se plezanja in hitro sem bil čez, pravzaprav je bilo lažje, kot sem pričakoval. Zato sem stopil še malo naprej pogledat in do vrha Skute se je kazalo samo prav prijazno skalovje. Onih dveh ni bilo za mano, zato sem šel nazaj na Konja pogledat, kaj se dogaja. Spodaj je bilo veliko govorjenja: Srečo je na vso moč prepričeval Rada, naj vendarle zleze čez Konja. A obzirni Rado je samo ponavljal: »Ne bom vama pokvaril ture in bom šel sam nazaj …«

Kaj zdaj?

Tu nastopi, kot je običajno v takih zgodbah, dobra vila, v tem primeru moja stara mama Nežka, pri kateri sem živel. Imela je travnik v Črni vasi in vsako leto je prodala kislo konjsko mrvo Posavcem, ostanek pa smo z vrvjo in škripcem spravili pod streho. In to staro, obrabljeno vrv mi je dala v nahrbtnik. Torej sem vrgel en konec dol, Srečo je privezal Rada nanj in ena, dva, tri je bil Rado pri meni. Opravljeno.

Domišljam si, da se je v tem trenutku rodil Rado Kočevar, najuspešnejši alpinist moje generacije. S Srečkom sva bila zraven, se razume, le kot statista, kot slepo orodje usode. Brez nadaljnjih težav smo bili nato kmalu vsi trije srečni in ponosni na vrhu Skute.

Nadaljevanje je zgodovina – zgodovina slovenskega alpinizma.

Rado je v življenju nato poleg uspešnih alpinističnih let preživel tudi zelo težka leta, toda – kaj pa bi drugega od njega pričakovali – težave je premagal. Vse, kar je dobrega dobil, je trdo prigaral.

Zato samo: Rado, še mnogo srečnih kolesarskih in smučarskih let! Zadovoljen sem, da sem imel takrat v nahrbtniku tisto staro vrv.

France Zupan

France Zupan

Nekaj nepozabljenih s skupnega obiskovanja gorskega sveta. S Francetom Zupanom sem preplezal 16 plezalnih smeri, poleg Cirila Debeljaka – Cica (22 smeri) je bil moj drugi soplezalec po številu preplezanih smeri. Še danes sva zvesta prijatelja, včasih skupaj kolesariva ali še smučava in na srečanjih alpinistov veteranov obujava spomine.

S Francetom sem se seznanil kot sedmošolec na prvi moški realni gimnaziji v Ljubljani, na Vegovi ulici, v začetku leta 1946. K temu je pripomogel moj stari znanec z bregov Ljubljanice Srečo Pogačar. Sledili so sestanki v večernih urah pred ljubljansko pošto. France nam je pripovedoval o gorah in poslušali smo ga tako rekoč odprtih ust. Vedel je veliko povedati, bil je tudi že na Grintovcu. Zadnjo aprilsko soboto leta 1946 smo se odpravili na Kamniško sedlo, navezani na gospodinjsko vrv, in naprej v snegu proti Brani. Tam so naju privezali na ustrezno vrv Keršič in Hodalič. To je bil začetek, sledil je plezalni tečaj in nato prvi »podvigi«. Dodajam nekaj zanimivosti, ki niso neposredno zabeleženi med najinimi plezalnimi vzponi.

Bivak pod Skuto je bil zgrajen leta 1946, s Francetom sva pri tem aktivno sodelovala. Na plečih smo nosili material skozi Žmavčarje na Male pode. Precej težak strešni tram pa sva s Francetom spravila s Kamniškega sedla čez Kotliče in Tursko goro na Male pode. To je bilo po plezalnem tečaju, imela sva že vrv, kline in vponke. Ko je bil bivak zgrajen, smo tja radi zahajali in plezali po okoliških klasičnih smereh. Ob neki priložnosti se nam je pripetila nezgoda. France je ob obisku bližnje kraške jame zdrsnil in si hudo zlomil nogo pri gležnju. V bivaku sta bila še Božo Fakin in Milan Hodalič, študenta medicine. Reševalna akcija, ki je takoj stekla, je bila v tistem času nekaj posebnega. Trije smo ga morali takoj spraviti do rešilca v Kamniški Bistrici, opreme za tako reševanje pa pri roki ni bilo. Edini način je bila nošnja na hrbtu. Po strmih travnatih pobočjih je bilo to težavno in tako je France drsal po zadnji plati ob nenehnem varstvu. Nogo pa sta »medicinca« imobilizirala. Kjer se je le dalo, je sledila nošnja »štuporamo«, vse do doma v Kamniški Bistrici. Na mojem hrbtu se je France počutil bolje, bil sem manjši od Boža, ko ga je bilo treba sneti in počivati. Tako smo ga prinesli do doma v Kamniški Bistrici, kjer je šele bil telefon.

Še ena zanimiva zgodba iz tega dela Kamniških … Ko smo leta 1946 delali prve plezalne poskuse, sem bil z Zupanom na grebenski turi med Rinko in Skuto, plezanje prve do druge stopnje. Spominjam se, kako sem obstal na edinem izpostavljenem delu, imenovanem Konj, prvič sem namreč videl nekaj več zraka pod seboj in se ustavil. Dlje časa sem čakal. Takrat mi je France dal gospodinjsko vrv in šele nato sem preplezal Konja. France mi je mnogo let kasneje dejal: »Rado, če bi takrat obrnil, ne bi nikoli več plezal. « Imel je prav.

Jugov steber v Triglavski severni steni, 28.-29. februarja 1949. Ko sva preplezala najtežja mesta, naju je prehitela noč. Bila sva brez ustrezne opreme za zimski bivak. Ponoči je zapadlo 20 centimetrov novega snega. Izpostavljena naravi sva prestala to noč in nato vdrla v kočo na Doliču, a hrane nisva našla. Na planinsko društvo sem poslal prijavo zaradi škode, pa odgovora nisva dobila. Naslednjega dne – bil je pust -sva se oglasila pri Brojanu v Mojstrani. Sestradana sva pospravila vse krofe, ki nama jih je prinesla njegova žena.

Šite nad Tamarjem, avgusta 1950. Z Romanom Herlecem sva se odpravila v Tamar in preplezala novo smer v levem delu ostenja, ki je danes precej priljubljena. Načrte v tej steni sta imela še Keršič in Dolar nekje v desnem delu. To sem vedel in jima nisem hotel iti v zelnik. Keršič in Zupan pa sta že bila v Tamarju z namenom preplezati Aschenbrennerjevo smer. Tedaj pa je napravila zmedo Nadja Fajdiga, ki je prišla v njuno sobo z novico, da je Kočevar prišel z zadnjim vlakom in da gre plezat novo smer v Šitah. Oba sta bila prepričana, da hodim v ze[je Dolarju in Keršiču. Zjutraj je bila zmota takoj jasna. Tako sta istega dne nastali dve novi smeri v severni steni Šit, njuna smer je še zahtevnejša od moje, obe pa danes kar precej ponavljajo. Seveda je današnji tempo drugačen in v steni so smeri, o katerih se nam takrat ni niti sanjalo.

Rado Kočevar

Najuspešnejši v lednem plezanju 2017: Janez Svoljšak (AO Kranj)

Janez Svoljšak je vsestranski plezalec ¡n alpinist, obenem pa tudi naš trenutno najuspešnejši tekmovalec v lednem plezanju. Na tekmovanjih svetovnega pokala se redno uvršča med finaliste. Na lanskem svetovnem prvenstvu v Franciji je s četrtim mestom za las zgrešil kolajno, zelo uspešno pa je nastopal tudi na tekmah svetovnega pokala. Štiri uvrstitve v finale so mu na koncu v skupnem seštevku prinesle sedmo mesto.

Najuspešnejši v tekmovalnem turnem smučanju 2017: Nejc Kuhar(TSO Jezersko)

Nejc Kuhar je vodilni slovenski turni smučar v preteklih desetih letih, hkrati pa dosega vrhunske rezultate tudi v gorskem teku. Je večkratni zmagovalec državnega pokala in državnih prvenstev v različnih kategorijah turnega smučanja, v svoji karieri je dosegel številne odlične rezultate na tekmovanjih najvišjega ranga – svetovnih in evropskih prvenstvih, tekmah svetovnega pokala idr. V letu 2017 izstopa predvsem šesto mesto na slavni Pierra Menti, osvojil je tudi naslov državnega prvaka v disciplini posamično.

Iskrene čestitke vsem prejemnikom priznanj z željo, da bodo tudi v letu 2018 sebe in nas navduševali z novimi dosežki, predvsem pa uspeli ohraniti jekleno voljo, predanost in strast, ki jih usmerjajo pri udejstvovanju na tako vrhunski ravni.