Ob koncu zime na južni polobli, 7. septembra 2025, ko je čudovito okolico masiva Chaltén osvetljevala bleščeče svetla polna luna, malo pred 22. uro je Colin Haley pokleknil na vrh Cerro Torre. V tistem trenutku je čutil predvsem izjemno tesnobo, da bi se varno spustil z gore, a zimski vzpon na Cerro Torre je bil izpolnitev cilja, ki si ga je zadal pred več kot desetletjem.
Ta vzpon po smeri Ragni (Zahodna stena ali Ferrarijeva smer, ki jo je leta 1974 prvič preplezala ekipa Ragni di Lecco), je bil njegov deseti vzpon na Cerro Torre. Prvič januarja 2007 s Kelly Cordes. Kot piše Colin so bili nekateri prejšnji vzponi na Cerro Torre že med najpomembnejšimi (Tiempos Perdidos s Kellyjem Cordesom, Torres Traverse z Rolandom Garibottijem in Torres Traverse v enem dnevu z Alexom Honnoldom), je (pa) ta morda najbolj poseben. Za uspeh pri tem vzponu so bile potrebne veščine lednega plezanja, mešanega plezanja, plezanja po skalah, plezanja po snegu, plezanja po velikih stenah, visoka stopnja telesne vzdržljivosti, sposobnost preživetja in delovanja iz dneva v dan v hladnem in surovem okolju, alpinističnega smučanja in teka na smučeh in celo gorsko kolesarjenje mu je prišlo prav – vse to so dejavnosti, s katerimi se ukvarja že od malih nog. Pretekle sezone plezanja na Denaliju so bile prav tako pomembna priprava kot prejšnji patagonski poskusi, plezanja po lednih slapovih v kanadskem Skalnem gorovju in po velikih stenah v Yosemitih.
Prvi zimski solo na Cerro Torre je skoraj uspel že leta 2016, ko se je Markus Pucher umaknil le en raztežaj pod vrhom – zelo impresiven dosežek.
Vse spektakularne fotografije v objavi na Instagramu je posnel Ty Lekki, kar tudi ni bil majhen podvig, da je smučal in splezal do Circo de las Altares, kotline pod zahodno steno Cerro Torreja.
Za tiste, ki jih zanima celotna zgodba o enem najdrznejših podvigov sodobnega alpinizma, je Colin objavil dolgo poročilo o tem vzponu na svojem blogu. Brez zapisov in posnetkov pač tudi v alpinizmu ne gre, kot smo že večkrat videli in opazovali …
