Saša Vignjevič: Vzpon na Luknjo peč ni za tiste s slabim srcem. Ta manj znani vrh v vzhodnih Julijskih Alpah je morda v senci bližnje Rjavine, a za tiste, ki se ga lotijo, ponuja nepozaben izziv. Tukaj ni pravih poti – le raztresene rdeče pike po divji pokrajini krušljivih polic, strmih grap in izpostavljenih prepadnih obronkov. Vsak korak je izbira vsaka polica preizkus ravnotežja. Orientacija je težka, teren nestabilen in gora nenehno preti, da vas bo potisnila s svojih pobočij.
Legendarna pot Planica–Pokljuka ponuja edini razumen pristop, čeprav je v resnici bolj predlog kot pot.
Zadnji vrh v obliki piramide zahteva ustrezno plezanje (UIAA II–III), kar še poveča občutek izpostavljenosti in krhkosti. Pričakovano se je vzpon raztegnil v 13-urno preizkušnjo – navigacijo po ozkih policah pod ogromno severno steno Rjavine, boj z negotovostjo in nenehno breme tesnobe. Tokrat brez posnetkov z dronom (poškodovana SD kartica): le surovi majavi koraki in zvok kamenja pod nogami. To je bilo moje potovanje leta, ki je bilo zares nepozabno – stopil sem iz cone udobja v divje in neukročeno srce Julijskih Alp.
Vrh: Luknja, peč (Slovenija, Julijske Alpe)
Trajanje: 13 ur
Slog: tiho, počasno, poglobljeno pohodništvo
