Slovenski alpinizem 1995
Čo Oju, IMPOL ’95
AO IMPOL Slovenska Bistrica ob pomoči KOTG, Slovenian Cho Oyu 95 Expedition.
Cilji: Severna in zahodna stena, vzpon na Čo Oju (8201 m) in smučanje ter polet s padalom z vrha.
Vodja Danilo Tič, zdravnik Gorazd Bunc, Marjan Frešer, Matjaž Pečovnik, Milan Romih, Simon Unuk, člani AO IMPOL, Franc Pepevnik – Aco, član PK Rifnik, in Fred Randall, zdravnik iz ZDA. V Nepalu so se jim pridružili šerpe Lakpa, Rinzl in Tsering, v Tibetu pa zvezni oficir Rinzig in prevajalec Tenzing.
Odpravo so načrtovali že leta 1994, ob 10-letnici odprave AO IMPOL v južno steno Čo Oja. Vmes je bila napovedana še odprava v južno steno Anapurne.
9x je AO IMPOL potem predložil KOTG plan odprav, ki je vključeval tudi Čo Oju; viri finansiranja sponzorji in donatorji, s strani KOTG pa posoja opreme.
12.03. so odpotovali in
15.03. iz Katmanduja poleteli s helikopterjem (ruskim Mi 17) v Luklo (2700 m), iz katere so potem opravili klasično popotovanje skozi vasi Namče Bazar, Tengboče, Pangboče, Dingboče, Čukung in se utaborili pod znanim trekinškim vrhom Imdža Tse (Imja Tse, tudi Island Peak, 6187 m). Po vzponu na vrh so se še istega dne spustili v vas Čukung (Chukung, 4780 m).
27.03. opoldan so bili spet v Katmanduju.
30.03. ob 21. uri so se z manjšim avtobusom odpeljali proti meji s Kitajsko. Premetavanje na luknjasti cesti so prekinjali cesti postanki ob policijskih postajah.
31.03. ob 7. uri so bili na meji, kjer so večino formalnosti uredili neverjetno hitro; še posebej hitro je šlo na kitajski strani. Potem pa jih je zaustavil velik plaz snega, ki je v obmejnem mestu Kasa že teden dni zadrževal rusko in švicarsko odpravo.
01.04. so cesto vendarle očistili, prišla sta tudi že zvezni oficir in prevajalec in tako so lahko odšli v notranjost Tibeta.
02.04. so prišli v mesto Tigri, zadnje večje naselje na njihovi poti in
03.04. so bili že v “Avtomobilski bazi”. Tu so pustili oba spremljevalca in se napotili proti (blizu 30 km) oddaljeni bazi. Tovore so jim nosili domačini z jaki in v treh dneh – potem ko jim je med potjo mrzel orkanski veter odpihnil 8 m x 12 m veliko ponjavo za kuhinjo – so bili
06.04. pod Čo Ojem in takoj postavili bazni tabor. Temperature so bile (pričakovane) nizke, ponoči v baznem taboru povprečno -20 C. In ker je bila aklimatizacija že za njimi, so lahko takoj začeli z delom na gori.
08.04. sta Pepevnik in Romih postavila T1 (6400 m) in se
09.04. povzpela do višine 6800 m. Navezo Frešer – Unuk, ki jima je sledila, pa je iz T1 pregnal orkanski veter; ni bilo misliti na nadaljevanje.
14.04. so odšli na goro Pečovnik, Tič in šerpa Rinzi in
15.04. 7000 m visoko postavili T2.
17.04. sta Pepevnik in šerpa Lakpa postavila T3 (7500 m).
18.04. se je Pepevnik odločil, da odide na vrh. Ker je bil šerpa psihično in fizično nepripravljen za vzpon, je ob drugi uri po polnoči začel vzpon sam. V pomoč mu je bila polna luna in ob 9. uri in 5 minut po nepalskem ali 11. uri in 20 minut po kitajskem, je bil na vrhu.
Ko se je vrnil v T3, je moral na vrv navezati šerpo in ga – povsem nepodkovanega v alpinistični tehniki – varovati vse do T1.
Kmalu po povratku Pepevnika v bazo so sklenili zapustiti bazo. Vodja je v faksu zapisal: “Zaradi zdravstvenih težav večine članov odprave (prehladi, pljučnice, angine) smo se odločili za povratek”.
Rezultati: Pepevnik je opravil 5.nPr na goro, drugega po Klasični smeri iz Tibeta. Bil je 13. Slovenec na njem in 37., ki se je dotlej povzpel na vrh kakega samostojnega osemtisočaka.
