S svojim pisanjem pretresel francosko književnost
Včasih se zgodi, da avtorji t. i. »splošne« literature pogled usmerijo proti goram. Redkeje pa se zgodi obratno: da gorski pisatelj prestopi mejo svojega žanra in osvoji širno literarno občinstvo.
Cédric Sapin‑Defour je eden tistih redkih »prebežnikov«, ki mu je to uspelo. Od izida romana Son odeur après la pluie (Njegov vonj po dežju) leta 2023 je postal literarni fenomen, ki ga v Franciji omenjajo v isti sapi kot najbolj prodajane avtorje sodobne proze.
Njegov uspeh ni naključje. Je rezultat življenjske poti, ki se je začela daleč od literarnih salonov — v telovadnicah, gorah, gozdovih in na strmih pobočjih Beaufortaina.
Od severne Francije do Alp: rojstvo pisatelja, ki to sprva sploh ni želel biti
Cédric Sapin‑Defour, rojen leta 1975, je odraščal v severni Franciji v družini športnih pedagogov. Šport je bil njegov prvi jezik, ne literatura. Pisal je le zato, da bi iz sebe spravil jezo, krivico ali mladostna razočaranja.
»Bolje pisati kot nekoga udariti,« se rad pošali.
Njegova pot je bila vse prej kot linearna: želel je postati učitelj športne vzgoje, poškodba ga je usmerila v medicino, po štirih letih študija je vse pustil in delal v tovarni, nato se je vrnil k športni znanosti (STAPS), spoznal Mathilde, svojo življenjsko sopotnico, postal učitelj v Normandiji, in se končno preselil v Arêches‑Beaufort, kjer je našel svoj pravi dom.
Tam je začel živeti življenje, ki ga je sanjal: kombi, pes, gore, doline, smučine, poti.
»Živel sem kot gornik, še preden sem to postal,« pravi.
Gorska literatura kot magnet: od bralca do avtorja
V Beaufortu se je zgodil preobrat. Sapin‑Defour je začel požirati gorsko literaturo: Bonatti, Rébuffat,
Jack London, rdeče knjižice založbe Guérin.
A hkrati ga je motilo, da je gorska literatura pogosto ujeta v klišeje: heroizem, trpljenje, smrt, mitologija. »V resnici se gremo v gore igrat,« pravi. In motilo ga je moraliziranje o »iskanju skromnosti«, medtem ko je oprema vredna več tisoč evrov.
Začel je pisati svoje zapiske — igrive, ironične, nežne, včasih ostre. Ti zapiski so postali osnova za njegove prve knjige pri JMÉditions, med njimi Dictionnaire impertinent de la montagne (2008), ki je v Franciji postal kulten med gorniki.
Slog kot poslanstvo: pisanje, ki diha kot gore
Sapin‑Defour je eden redkih sodobnih avtorjev, ki razume, da je alpinizem najprej slog, ne statistika.
To je tudi tema njegove knjige Grimper les montagnes est une affaire de style (Paulsen‑Guérin), ki je utrdila njegov položaj v gorski literaturi.
Njegov slog je: izjemno natančen, poetičen, poln humorja, a hkrati čustveno neizprosen.
Francoski kritiki ga pogosto primerjajo z Sylvainom Tessonem, a z opombo, da je Sapin‑Defour »mehkejši, bolj človeški, manj mitološki«.
Prelom: izguba psa in rojstvo literarnega fenomena
Ko je izginil njegov pes Ubac, je Sapin‑Defour svojo žalost prelil v pisanje. Nastala je zgodba o vezi med človekom in živaljo, o žalovanju, o gorah kot ozadju in hkrati kot zatočišču. Nekaj strani je prišlo v roke urednikom založbe Stock. Leto pozneje je izšel roman Son odeur après la pluie.
Rezultat: začetna naklada: 4.500 izvodov, prodaja v dveh letih: več kot 750.000 izvodov, prevodi v številne jezike, nominacije za literarne nagrade, Sapin‑Defour je postal eden najbolj branih francoskih avtorjev.
Kritiki so zapisali, da je roman »presegel žanr gorske literature« in postal »univerzalna zgodba o ljubezni, izgubi in pokončnosti«. Knjiga Njegov vonj po dežju je v prevodu Špele Žakelj pri založbi Vida izšla tudi v slovenskem prevodu …
Nova tragedija, nova knjiga: Kjer padajo zvezde
Med nastajanjem romana je Mathilde doživela hudo nesrečo z jadralnim padalom. Meseci negotovosti, rehabilitacije in strahu so Sapin‑Defourja ponovno potisnili v pisanje. Vprašal se je, ali je prav, da tako intimno zgodbo deli z javnostjo. Mathilde mu je dala dovoljenje.
Tako je nastal roman Où les astres se relèvent (Kjer spet vstajajo zvezde 2025), ki ga francoski mediji opisujejo kot: »pretresljivo meditacijo o krhkosti življenja« in »ljubezensko pismo, ki presega žanr« ter »najbolj osebno delo avtorja, ki zna iz tragedije ustvariti svetlobo«.
Pisatelj, ki je ostal zvest goram — a ne njihovim mitom
Čeprav ga danes vabijo v pariške literarne kroge, Sapin‑Defour ostaja v Beaufortu. Gore so zanj dom, ne mit. »Živeti v gorah, ja. Teči na vrhove? To je pa druga zgodba,« pravi.
Njegova dela so dokaz, da je mogoče: pisati o gorah brez heroizma, pisati o življenju brez patetike, pisati o tragediji brez melodrame.
In prav zato ga mnogi v Franciji označujejo za avtorja, ki je »revolucioniral gorsko literaturo« — tako, da jo je naredil bolj človeško.
