Čatež

Lojze Zupanc: V skalnati zijavki Komarče prebiva čatež, gorski škrat, ki je pol človek, pol kozel. V temnih nočeh prihaja grdi kosmatinec na Komno, tamkaj pa vdira v ovčje staje in pastirjem krade ovce ter s z njimi kroti nepotešljivi glad.

Bila je temna noč, ko se je spet tatinsko klatil od ovčnjaka do ovčnjaka, pa se mu je izozad približal mlad pastir, ki ga je prebudilo blejanje preplašenih ovac. Mladec je planil čatežu za vrat, ga podrl na zemljo, mu pokleknil na kosmate prsi ter mu zagrozil, da ga bo ubil. 

“Nikar me ne ubij!” Je zameketal premagani čatež. Obljubim ti pri svoji kozji bradi, da ne bom nikoli več nadlegoval tvojih ovac. Če mi pustiš življenje, ti bom privedel gorsko vilo, pa boš imel ženo, kakršno še nikdar in nikoli ni imel noben pastir.” Škratova obljuba je pastirja premotila, da ga je izpustil. “A, če mi ob zori ne boš pripeljal vile,” mu je zagrozil, te bom drugič, ko te bom ulovit, zares ubil!” 

“Ob zori me pričakaj pod Komarčo, pa ti bom pripeljal vilo, lepo ko jutranje sonce, nežno kot jutranja rosa,” je zdajci čatež zameketal ter odskakljal v črno noč. Kot kozel je poskakoval s pečine na pečino, dokler ni prišel na mesto, kjer se Savica izliva v Bohinjsko jezero. 

Sonce še ni vzšlo, a iz Savice so se že pričele dvigati srebrne tančice. Za pečino skrit, je čatež čakal in čakal, dokler se meglice niso zgostile in se spremenile v prelepo gorsko vilo z zlatimi lasmi. Ob sončnem vzhodu pa je vila stopila na jezerski breg in zaplesala mlademu soncu v pozdrav. Takrat je zlobni čatež planil izza pečine, objel vilo okrog pasu ter jo zanesel pod Komarčo. Tamkaj ga je že pričakoval pastir. Ali ko ga je čateż ugledal, je z vilo v rokah in urno ko kozel splezal na pečino nad skalnato votlino, pograbil skalino ter jo zadegal v pastirja. 

“Hudobni škrat, kaj si storil?” je zajokala vila. Zakaj si ubil pastirja? In je jokala in jokala, dokler se je ni usmililo dobrotno sonce, ki je uprlo vanjo tople žarke, da so je spet spremenila v meglico, ki jo je veter odpihal nad jezero. 

Votline pod Komarčo pa so bohinjski pastirji še dandanašnji izogibajo, ker vedo, da se v njej skriva čatež, hudobni gorski škrat, ki je ko kozel rogat in vsem po znan kot ovčji tat.

Glas, 5. julij 1961

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja