Skala Zmajevec

Lojze Zupanc: Ob cesti med Tržičem in Ljubeljem leži velikanska skala, ki se imenuje Zmajevec. V Šentanski dolini pa ljudje trde, da ima ta skala ime po velikanskem zmaju, ki je nekoč živel v osrčju Košute.

A od kod naj bi na Košuto prišel zmaj? 

V neki vasici pod Košuto je živel kovač, ki je imel toliko kóva, da na njegovem vignju, ni nikoli ugasnil ogenj. Dan in noč je tamkaj tlelo in gorelo oglje, ki ga je kovač toliko, požgal, da mu ga nikdar ni bilo dovolj. Kadar ni koval, je v rebreh Komarče podiral drevje, zlagal cepanice v kope in oglaril. Oglarjenje pa je hosto redčilo. Zato je nekega dne prišel h kovaču gozdni mož in mu rekel: “Hosta je moj dom. V njej živim in divjad lovim, da se od nje redim. Če bos posekal vsa drevesa, bom poginil od gladu, ker o divjadi ne bo več sledu. 

Kovač pa je bil gluh za hostnikove prošnje. Ti ne moreš živeti brez lesa, jaz pa ne brez oglja ga je zasmehoval. Dokler bom pri močeh, da bom lahko koval, bom tudi drevje sekal in oglje žgal. Le pojdi v drugo hosto in tamkaj lenobo pasi ter lovi divjad, da to ne bo ugonobil požrešni glad! 

Hostniku se je zamalo zdelo, da mu kovač oponašal lenobo, zato je sklenil, da se bo kovaču in vsem dolincem maščeval. Neke noči je opolnoči prilomastil v dolino, zbudil kovača in mu dejal: “Posekal si že toliko dreves, da v redki del Košute ne zaide več nobena žival, da bi jo na raženj dal. Prisilil si me, da moram oditi v tuji svet. Edina stvar, ki jo še imam, je petelin, ki sem ti ga prinesel. Krmi ga, dokler ne bo zrel za nož! In dal je kovaču mladega petelina. Ta je petelinčka zaprl v kokošnjak in zagodrnjal: “Za kovačnico je travnik. Tamkaj se bo petelin lahko pasel. A ko bo odrastel, ga bom zaklal.” 

Hostnik je odšel kdo ve kam njegov petelin pa je rastel in rastel, dokler ni prerastel vseh petelinov v srenji. Čim večji je bil, bolj se je podil okrog kovačije. A gorje tistemu, ki bi ga hotel ujeti! Zapodil se je vanj, in ga okljuval, da je zakrvavel iz stoterih ran. 

Kovač se je potihem veselil, da bo imel za godovni dan pečenko, ki je bo več ko preveč za vso njegovo družino. Sredi noči, preden je kovač godoval, pa je petelin zakikirikal. da se je zrušil kokošnjak, da so se prebudili vsi ljudje v Šentanski dolini, potlej pa je razprostri krila in zletel na vrh Košute, kjer je ob sončnem vzhodu na golem vrhu iznesel velikansko jajce, potlej pa odletel kdo ve kam. Petelinje jajce pa je na pečini ves dan ogrevalo poletno sonce, pod večer pa se je iz njega izvalil zmajček, majhen in plašen, da se je od strahu zaril pod zemljo. V osrčju Košute je potlej rastel in rastél, dokler mu ni v tesni podzemski jami postalo tesno; takrat je pričela gora pokati … 

In nekega dne je vstal vihar, kakršnega niso pomnili niti najstarejši ljudje v dolini. Zmaj je namreč v skrivališču vstal in so uprl v pečine, da bi se prikobacal na dan. V dolino so grmele skaline, in pobijale divjad, vrh Košute se je odtrgal in najprej pokopal zmaja ter ga ubil, nato pa zgrmel v dolino, kjer je razdejal kovačijo, da o vignju ni ostala niti sled. 

Tako se je divji hostnik maščeval kovaču. Pečina, ki še zdaj leži na mestu, kjer je nekdaj stala kovačija, pa se imenuje Zmajevec. 

Glas, 10. julij 1961

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja