Dnevnik 13. avgust 1998
Zadnji dogodki so dokazali, da profesionalizacija GRS ni primerna
Brezplačna pomoč, a nikakor ne za vse
Dušan Polajnar: »Na račun reševanja tujcev je 2,5 milijona terjatev«
LJUBLJANA, 13. – Medtem ko gorski reševalci te dni hitijo z reševanjem ponesrečencev z gora ali iz gondol, vodilni razmišljajo, kako približati finančno plat drage reševalne dejavnosti razmeram, kakršne so po delu zahodne Evrope, in kako morda še izpopolniti hitro obveščanje. Reševalne akcije v gorah stanejo državo 100 milijonov tolarjev na leto, helikopterska ura v gorah 240.000 tolarjev, lažje klasično reševanje (recimo iskalna akcija ) pa okrog 70 tisočakov.
»Naša gorska reševalna služba je v celoti primerljiva s takšnimi najbolj razvitimi službami v svetu, pa tudi po hitrem obveščanju smo med tistimi v Evropi, ki so že uveljavili klicno številko 112, kjer se v 13 regijskih centrih in enem na ravni države zbirajo vsa sporočila, povezana z nesrečami ali grozečimi nesrečami,« je prepričan direktor Uprave za zaščito in reševanje Bojan Ušeničnik. Dodaja, da je treba sistem le spoštovati.
Vendar pa je, kot pravi, ključni problem ta, da še nismo uzakonili zavarovanja planincev na gorskih pohodih v našem splošnem zakonskem načelu, ki pravi, da je načelno vsakršna pomoč brezplačna: »Edina varovalka k tej absolutni brezplačnosti je dodatek, po katerem naj bi to veljalo le dotlej, dokler nekdo nesreče ne povzroči iz malomarnosti ali namerno. Tedaj se reševalna akcija seveda plača.«
Samo na tej osnovi je torej mogoče zahtevati od poškodovanca poravnavo stroškov gorske reševalne akcije, pa še to se trenutno izterjuje v glavnem prek sodišč. »Planinec, ki je, kot ste te dni pisali v Dnevniku, sredi noči s Kredarice plezal na vrh Triglava močno pijan in se je grobo odzval na opozorila kolegov in oskrbnika, a je na koncu vendarle potreboval pomoč gorskih reševalcev, je dobil seveda račun. Pa še ta je bil zato globoko užaljen,« pravi Bojan Ušeničnik.
»Imate denar za helikopter?«
Izstavljanje računa za reševanje v gorah po sedanji zakonodaji je torej izjemno redko, a kot nam je povedal načelnik Gorske reševalne službe Slovenije Dušan Polajnar, se je samo na račun reševanja tujcev v naših gorah nabralo že za 2,5 milijona tolarjev neplačanih terjatev: »Če se tega denarja ne da izterjati niti prek zunanjega ministrstva, bi moralo stroške povrniti ministrstvo za zdravstvo, ki pa se temu seveda upira.«
Seveda se ni bati, da bi Slovenija dobila sistem, s kakršnimi so se naši alpinisti v preteklosti že srečevali na tujem. Ni torej bojazni, da bi nas, s polomljenimi kostmi ležeče na kakšni ozki skalni polici dva tisoč metrov visoko, reševalci najprej vprašali, kdo bo plačal reševanje oziroma, ali ima ponesrečenec denar za helikopterski prevoz v bolnišnico. Pri tem vodja 635 slovenskih gorskih reševalcev poudarja, da je zahtevno delo teh mož tako rekoč brezplačno. Za ves dan reševanja v gorah dobijo nekakšno nadomestilo za stroške, in sicer 4500 tolarjev. In to je tudi vse.
Tudi brezplačno reševanje dela iz pohodnikov po gorah dostikrat neodgovorne ljudi, zato naj bi novi sistem zavarovanja za primer gorske nesreče, za katerega se te dni dogovarjajo z zavarovalnicami, to spremenil: »Letos smo naročili izdelavo študije s primerjalno analizo, na podlagi katere bomo poskušali doseči spremembo zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ter razširiti merila, po katerih je za poravnavo računa reševalne akcije ponesrečenec odgovoren sam. Tudi pogovori z zavarovalnicami so glede zavarovanja pohodnika že precej pri koncu in prihodnje leto pričakujemo ključne spremembe,« pravi direktor Uprave. Spremembe se ne bodo nanašale le na gorske nesreče, temveč tudi na druge ujme. Naše kmetijstvo je recimo pred naravnimi nesrečami, točo in podobnim, zavarovano povprečno le 25-odstotno, v tujini 60- do 70-odstotno. Tako ni čudno, da zahtevajo od države oziroma občine nadomestilo za škodo, ki jo je naredila toča na posevkih, namesto da bi se pred njo zavarovali.
Po mnenju vodstva GRS je v tujini, na primer v Franciji, vsakomur jasno, da ne more v gore, če ni zavarovan, ker bo v primeru, če bo potreboval pomoč gorskih reševalcev, to drago plačal. Dušan Polajnar: »Če bi za vseh organiziranih 80.000 slovenskih planincev uvedli obveznih sto tolarjev zavarovalnine, kot je bilo predlagano, bi se zbralo odločno premalo denarja za pokritje dragih reševalnih akcij, poleg tega pa je prav, da za lastno zavarovanje poskrbi vsak sam.«
Zastareli podatki
Uprava RS za zaščito in reševanje je ponovno zavrnila očitek, češ da je v primeru reševanja iz gondole na Veliki planini šepalo obveščanje: »Center za obveščanje v Ljubljani je bil o dogodku obveščen ob 10.23 (skoraj dve uri po tistem, ko se je gondola ustavila), in sicer ga je obvestil OKC, ne pa žičničarji,« pravi namestnik direktorja Uprave RS Bojan Kopač. Dodaja, da so nato v dveh minutah sprožili postopek in alarmirali reševalne službe ter obvestili inšpektorja in župana. Pri tem je nastala dodatna nedoslednost, saj je bil obveščen o dogodku bivši inšpektor, ker podatkov o novem inšpektorju obveščevalci niso dobili. Zakaj jih niso, pa je drugo vprašanje.
Stalni zdravnik na Brniku
Pri organiziranosti gorske reševalne službe pa spremembe niso potrebne. »Vsaka druga oblika organiziranosti reševanja v gorah (o čemer se je v preteklosti veliko razmišljalo) bi bila dražja, vendar manj učinkovita. Dogodki med zadnjim koncem tedna, ko so se gorski reševalci spopadli kar s 16 reševalnimi akcijami od Triglava do Štajerske Rinke, so dokaz, da ne potrebujemo drugačne organizacije gorske reševalne službe,« pravi Dušan Polajnar in ima pri tem seveda v mislih predvsem predlog oblikovanja profesionalnega jedra gorske reševalne službe: »To bi bilo celo nevarno, saj profesionalna služba ne more imeti na voljo toliko reševalcev, kot jih ima prostovoljna. Treba je vedeti, da se število reševalcev, ki so potrebni v primeru slabega vremena, ko helikopter ne more pomagati, v hipu podvoji ali potroji. Poleg tega se bojim, da bi s profesionalizacijo te službe trpela sedanja srčnost gorskih reševalcev.«
Na izpostavljenih postajah je zdaj vedno v pripravljenosti okrog 10 reševalcev. Edina sprememba, ki bi bila po mnenju gorske reševalne službe potrebna v sistemu reševanja, se nanaša na zdravnike: »Imamo 11 zdravnikov, ki so usposobljeni tudi kot reševalci letalci, sicer pa je v Sloveniji za posredovanje v gorskih nesrečah izšolanih 40 zdravnikov. Trenutno imamo dežurstvo urejeno tako, da ob sobotah in nedeljah v helikopterski bazi na Brniku dežura vsakič po en zdravnik – a za zdaj brezplačno! Poleg tega, da bi morali urediti plačevanje teh dežurstev, bi morali v sezoni na Brniku zagotoviti dežurnega zdravnika reševalca vse dni.«
DRAGICA MANFREDA
