Nedeljski dnevnik 16. avgust 1998
V NEDELJO JE 31 IZLETNIKOV, KI SO SE ODPRAVILI NA VELIKO PLANINO, PREŽIVELO V GONDOLI 180 METROV NAD ZEMLJO
S pticami so si delili nebo
Enajst ur med nebom in zemljo – Nihanje v električni napetosti sprožilo zasilno zavoro – Gre za izreden dogodek, ki se sicer pripeti redko, a se včasih vendarle – Solze olajšanja
Ko smo v nedeljo malo pred tretjo uro popoldan lezli v strmi hrib pod vrvmi gondolske žičnice na Veliki planini, je bilo hudimano vroče. Kako vroče mora biti šele nesrečnežem v gondoli, je bila misel, ki je bila na jeziku vseh, ki smo takrat strmeli proti nebu, kjer sta se nekje na pol poti proti zgornji postaji žičnice kakih 180 metrov nad tlemi v soncu svetili dve kabini. V eni, ki je bila namenjena gor, se je stiskalo 31 ljudi, v drugi, ki je bila namenjena dol, pa je bil sprevodnik. Takrat, okoli treh, so bili v kabini ujeti že dobrih šest ur.
Ko smo pred tem, malo pred prvo popoldan, prihiteli na spodnjo postajo gondole, je bilo kot v panju. Ljudje so strmeli proti planini, gruča pa je bila tudi pred blagajniškim okencem, ko so nekateri že vračali kupljene karte. Ko smo želeli govoriti s kako odgovorno osebo, ni bilo najti nikogar; direktorja žičnice Rudija Meršaka so videli nekam teči, tudi kamniški župan Tone Smolnikarje »nekje naokoli«, prispel je že tudi inšpektor za žičnice, pa ne vedo, kje je … V poslopju vstopne postaje za gondolo je menda zasedal krizni štab, pred trdno zaprtimi vrati pa je stal fant v opremi delavcev žičnice in niti govora ni bilo, da bi novinarji lahko samo pokukali skozi vrata, kaj šele dobili kako izjavo.
Edina oseba, ki je lahko vsaj približno pojasnila, kaj se dogaja, je bila blagajničarka: »Ja, vrvi so se prekrižale, najbrž zaradi izpada električne energije. Kabina je polna, 31 jih je notri, v glavnem so to starejši ljudje in otroci, ki so se odpravili na žegnanje na Marijo Snežno. Sedaj čakamo, da prileti reševalni helikopter,« je bila prva informacija, ki smo jo dobili. Nedeljsko žegnanje je bilo že deseto, kar so zgradili kapelico v planšarskem naselju in ljudje so se pod Veliko planino začeli zgrinjati že navsezgodaj zjutraj. Vse je normalno teklo do devetih zjutraj, ko jim jo je zagodla elektrika …
Helikopterje priletel in odletel
Helikopter ministrstva za notranje zadeve se je dvignil šele okoli 13. ure. Nekajkrat je zaokrožil okoli kabin, se jima skušal približati, a po nekaj neuspešnih poskusih spet odletel. Vtem se je od nekod vzel tudi direktor Meršak in zbrani redki novinarski srenji pojasnil, kaj se sploh dogaja. »Na gondoli se je sprožila zasilna zavora, a še ne vemo, zakaj. Ko se je kabina ustavila in zanihala, je vlečno vrv vrglo čez nosilno. Kabina sedaj stoji. Vrvi ne moremo poravnati, dokler ne spravimo potnikov na varno. Poskušali smo jih poravnati s pomočjo helikopterja, a je bilo pretvegano. Potem smo poskušali, da bi se iz helikopterja v kabino spustil eden od reševalcev, pa to zaradi premočnega vetra spet ni bilo mogoče. Vse kaže, da bomo morali reševati klasično, to je, da bodo iz kabine spustili vrv, po kateri se bo povzpel reševalec in potem potnike v posebnem reševalnem košu spuščal v globino na varno,« je razložil Rudi Meršak.
Odločitev
Ljudje so se še kar zbirali in začeli lesti proti gozdni poseki, po kateri je bilo moč priti pod gondoli. Tam so se že od poldneva zbirali reševalci. Čeprav je bilo že okoli 13. ure jasno, da s helikopterjem ne bo nič, se je spet vse odvijalo izredno počasi. Župan Tone Smolnikar, ki je neutrudno brzel zdaj sem zdaj tja, je počasnost skušal nekako opravičiti: »Reševalna akcija je bila sprožena že okoli 10.30. A je bil helikopter MNZ na neki drugi nujni vožnji, pa tudi kar nekaj časa je trajalo, da se je zbrala reševalna ekipa. Vsi reševalci namreč niso usposobljeni za reševanje iz helikopterja.«
Potem so iz kabine končno vrgli vrv, ki je v kabini prav za primer tovrstnih dogodkov. Po njej se je začel vzpenjati reševalec Marko Prezelj, domačin; sicer izkušen himalajec. Višino okoli 180 metrov je premagal v kake pol ure. »Tako plezanje zahteva maksimalno pripravljenost,« je povedal eden od reševalcev spodaj. Takrat smo po poseki priplezali že tudi novinarji in čakali, da bodo potnike le začeli spuščati v globino. Čakal je tudi zdravnik, ki pa je povedal, da se ljudje v kabini dobro držijo in da nimajo večjih zdravstvenih težav. Pravi čudež, smo pomislili, glede na to, kako dolgo že ždijo v negotovosti pod vročim soncem.
Nikoli več!
Potem je reševalec v kabini po vitlu, dobrih šest ur po tem, ko se je žičnica ustavila, le spustil prvega potnika. Koš se je gugal in vrtel ob vrvi, iz njega pa je po nekajminutnem neprostovoljnem sprehodu skozi zrak pogledala pretresena v19-letna Šentiljčanka Klavdija Šibila.
»Zelo mi je padel pritisk in se mi je vrtelo, zato so me spustili prvo. Ure v gondoli so bile izredno mučne, grozne. Najhujša je bila negotovost, ker nismo vedeli, kaj se bo zgodilo,« je pripovedovala. Klavdija je bila v skupini Šentiljčanov, ki so se družno odpravili na nedeljsko žegnanje. Večina jih je ostala ujeta v gondoli. Z gondolo se je peljala drugič v življenju in izjavila, da se ne bo nikoli več.
Potem se je na tla spustila 13-letna Špela Potokar iz Polic pri Grosupljem. »Celo pot dol sem mižala. V gondoli mi je bilo malo slabo, pa sem sedla na tla in zaspala. Res ni bilo prijetno, a vse skupaj jemljem kot novo doživetje,« je bila pogumna mlada Grosupeljčanka.
Brez panike
»Nobene panike ni bilo. Mogoče malo na začetku, potem pa smo se pomirili. Razdelili smo si pijačo, kolikor smo je imeli s sabo, a je je hitro zmanjkalo. Na koncu smo se že prav luštno imeli, je bil eden prav zabaven med nami. Ko je priletel helikopter, smo že mislili, da smo rešeni. A je spet odletel in nam je morala spet malo padla. Vroče je bilo pa res, čisto sem se skuhala,« je s presenetljivo mirnostjo razlagala Šmarčanka Ivana Jamnik. »Take stvari gledaš na televiziji in nikoli ne pomisliš, da se lahko zgodijo tudi tebi,« je še dodala.
Potem so si potniki počasi sledili eden za drugim. Eni so iz koša stopali vidno pretreseni, drugi pa s stoično mirnostjo. Zadnjega so varno spravili na tla šele okoli osme ure, torej po dobrih petih urah reševanja in enajstih, kar se je žičnica ustavila. Rešenci so posedli po bližnjih skalah in se odžejali s sokovi, ki so jim jih ponudili reševalci. Čeprav bi se lahko v spremstvu reševalcev kar takoj spustili do spodnje postaje žičnice, so v skupni solidarnosti raje počakali, da so iz žičnice rešili še zadnjega med njimi. Bili so dobro razpoloženi, le šala, da bi jim lahko na Veliki planini za oddolžitev za prestane muke podarili sezonsko karto za gondolo, se jim ni zdela prav nič smešna.
MOJCA LORENČIČ
Foto: BOJAN VELIKONJA
– – – –
Gondola spet obratuje
Vlečno vrv so na svoje mesto spravili vzdrževalci žičnice že v nedeljo, in to le kake pol ure potem, ko so okoli 20. ure rešili še zadnjega potnika. Žičniško napravo na Veliki planini sta si v ponedeljek ogledala republiški inšpektor za žičnice Zlatko Bahovec in strokovnjak Zavoda za gradbeništvo. Ugotovili so, da se je zaradi nihanja v električni energiji samodejno sprožila glavna zavora in ustavila žičnico. Ker se je kabina ustavila na zelo neugodni legi, je prišlo do prekrižanja vrvi. Ko so napako odpravili, ni bilo več zadržkov, da žičnice ne bi spet pognali. To se je zgodilo že v ponedeljek ob 15. uri.
Kot je pojasnil inšpektor Zlatko Bahovec, je žičniška naprava na Veliki planini resda stara, a primerno vzdrževana in zato varna. Generalna vzdrževalna dela so opravili pred dvema mesecema, naprave pa je takrat pregledal tudi strokovnjak zavoda za gradbeništvo in ni ugotovil pomanjkljivosti. »Dogodki, kot je bil ta na Veliki planini, se žal pač pripetijo, ta izredni dogodek pa ni v nobeni zvezi s siceršnjo varnostjo gondolske žičnice,« je zagotovil Zlatko Bahovec.
**************************************************
PRESKOK VLEČNE VRVI PREKO NOSILNE JE USTAVIL VELIKOPLANINSKO GONDOLO SKORAJ NA NAJVIŠJI TOČKI NAD TLEMI: 180 METROV NAD PREPADOM – NA ISTI ŽIČNICI SO IMELI PODOBEN PRIMER ŽE PRED PETIMI LETI
Nad prepadom ujeti potniki
Gondolske žičnice imajo številne varnostne sisteme, kljub sorazmerni starosti pa so varne – Helikoptersko reševanje bi bilo hitrejše, vendar z dodatnimi dejavniki tveganja – Vodstvo žičnice prepozno sprejelo odločitev o reševanju na klasični način
Minuli izredni dogodek na nihalni kabinski žičnici na Veliko planino je sprožil številna vprašanja, med njimi dve temeljni: kako je sploh poskrbljeno za varnost na teh v Sloveniji v glavnem zastarelih vzpenjačah in seveda tudi za samo reševanje. Kakorkoli, kabine ne padajo vsak dan z žic, tak dogodek se na Veliki planini in tudi drugje ni pripetil prvič, res pa je, da so reševalci predolgo razmišljali in iskali odločitev, kako rešiti nad prepadom ujete potnike.
Gotovo pa je bilo to eno najtežjih tovrstnih reševanj v Sloveniji. Do temeljne zamude oziroma zavlačevanja z reševanjem je prišlo predvsem zato, ker so nekateri odgovorni videli v helikopterju tisto napravo, ki lahko dela čudeže, in ob tem pozabili, da pomeni dvig tridesetih potnikov iz kabinske žičnice zelo zahtevno operacijo, ki jo obvladajo le najboljše posadke in reševalci letalci. Tako moramo ne glede na vse očitke o počasnosti reševalcev zapisati, da so se na koncu glede na razmere odločili za najboljšo možnost, za klasični način reševanja, ki je bil v tem primem tudi najbolj varen.
»Običajni« preskok
Do izrednega dogodka na Veliki planini je prišlo zaradi izpada električne napetosti, zaradi česar se je avtomatsko sprožila varnostna zavora na glavni vlečni vrvi. Vse to se sliši nenavadno, zato poglejmo nekaj tehničnih podrobnosti. V Sloveniji imamo tri gondolske žičnice: na Golte, Vogel in na Veliko planino. Na nihajni žičnici sta nosilna in vlečna vrv, ta pa je v bistvu neskončna oz. deljena le pri vpetju na obeh kabinah. Za pravilno napetost pletenice skrbijo posebne uteži, medtem ko pri sodobnejših tovrstnih napravah to uravnavajo s posebnim hidravličnim sistemom. Najnovejše gondolske žičnice imajo dvojne nosilne vrvi (za eno kabino), vlečne vrvi pa tečejo tudi preko posebnih jahačev, ki zmanjšujejo možnost preskoka vlečne vrvi preko nosilne. Izredni dogodek, kakršen se je pripetil na Veliki planini, namreč niti ni tako redek niti v Sloveniji in še manj v tujini, najpogosteje pa se pripeti ob kritičnih nenadnih zaustavitvah, do tega pa lahko pride tudi zaradi premočnega vetra. Zlatko Bahovec, inšpektor na Prometnem inšpektoratu republike Slovenije na ministrstvu za promet in zveze, pravi, da se podobni primeri dogajajo približno enkrat na leto in pol.
Varnostni sistemi
Varnostni sistemi so na nihajnih žičnicah večkratni. Prvi je ta, da je mogoče iz zgornje in spodnje postaje kot tudi iz obeh kabin preko visokofrekvenčnega sistema, ki teče po vrveh, posredovati signale za zmanjšanje hitrosti ali ustavitev žičnice, preko te žice pa teče tudi telefonski sistem zvez. Eno najpomembnejših varoval je kontrola morebitnega stika vlečne in nosilne vrvi ali vlečne vrvi z zemljo (če bi na primer vrv skočila s koles in se dotaknila stebra). Strojnik razpolaga še z manevrirno zavoro, ki preprečuje, da bi ob zagonu vlečne žice gondola prehitro pospešila.
Glavna zavora je na pogonskem kolesu (ta se je aktivirala na Veliki planini), vse zavore pa delujejo neodvisno od elektrike. Zavore na kabinah (t.i. zasilna) je mogoče sprožiti iz kabine ali iz strojnice oz. se sprožijo tudi avtomatsko, če bi prišlo do pretrganja vlečne vrvi in s tem spremembe pritiska na posebni sistem v pritrdišču vlečne vrvi na kabino.
Ob sproženju ene izmed omenjenih zavor (razen manevrirne), ki reagira trenutno, kabina močno zaniha, lahko celo tako močno, da udari v nosilno vrv in neredko se pripeti, da vlečna vrv skoči preko nosilne vrvi. Če so varnostni sistemi vklopljeni (obvezno morajo biti vključeni vedno) ni posebnih težav, saj se gondola ustavi, če pa bi bili izklopljeni oziroma ne bi delovali, bi vlečna vrv tekla preko nosilne in bi prežagala nosilko, kar bi pomenilo strmoglavljenje gondole.
Katastrofa na Golteh
Ravno to se je v Sloveniji pripetilo 14. januarja leta 1979 na kabinski žičnici na Golte. Zaradi aktivirane zasilne zavore je prišlo do preskoka vlečne vrvi preko nosilne in ta je potem prežagala nosilno pletenico. Varnostna naprava je bila izklopljena in je žičnica obratovala naprej, napake pa ni nihče opazil. Na srečo je tedaj gondola, ki je omahnila, ostala privezana na vlečno vrv, kar je upočasnilo padec, udarila je v steber in se raztreščila na tleh. V njenih razbitinah so bili lažje poškodovani Franc Lubi, težje pa Zoran Glušič in Silvo Černjak. Gondolska žičnica Golte je bila tedaj v remontu in v zgodovino te nesreče so po naših podatkih zapisali: delovna nesreča. Na Golteh so kasneje nabavili debelejšo vlečno vrv, zmanjšali hitrost žičnice in predvsem namestili novo varnostno napravo.
Zapisali smo, da se taki preskoki vlečnih vrvi preko nosilnih dogajajo, in od tod tudi prve nedeljske izjave žičničarjev, da bo tehnična napaka kmalu odpravljena. V takem primeru je treba zavreti kabino z zasilno zavoro na nosilno vrv, strojnik pa potem napne vlečno vrv in ta praviloma skoči nazaj v pravilno lego. Očitno so nekaj podobnega poizkušali tudi na Veliki planini, vendar jim iz nam neznanega razloga ta podvig ni uspel, povsem mogoče pa je, da sta bila strojnik in sprevodnik preslabo usposobljena za to zahtevno nalogo. Kolikor nam je znano, so podoben primer na Voglu rešili v močnem vetru in mrazu brez večjih težav. Ko vrv spet skoči v normalni položaj (to pokažejo senzorji), mora sprevodnik splezati na vrh kabine (varovan z varnostnim pasom), odpeti zasilno zavoro in potem lahko strojnik brez težav in varno spet požene gondolsko žičnico.
»Vaja« pred petimi leti
Povsem podoben primer kot minulo nedeljo pa se je na Veliki planini zgodil približno pred petimi leti. Sprevodnik je na spodnji postaji čakal, da potniki vstopijo, strojnik pa se je držal ure odhoda in pognal kabino, in to kljub temu, da ni dobil potrebnega signala oziroma obvestila iz spodnje kabine. Sprevodnik je ostal na peronu, vrata kabine so bila odprta in kabina je hitela nad prepad. Namesto da bi potniki enostavno zaprli vrata, je eden izmed njih v strahu potegnil za vrvno zavoro in gondola se je ustavila, vlečna vrv pa je skočila preko nosilne (dodatno težavo pomeni to, da se zasilna zavora na nosilno vrv močno zažre v pletenico in lahko povzroči poškodbe vrvi). Ker sprevodnika ni bilo v kabini, ni bilo mogoče spet prevreči vlečne vrvi (očitno ne pomaga niti, če je na svojem delovnem mestu) in so tako morali potnike reševati iz gondole.
Na vso srečo so bili v gondoli tudi reševalci GRS in ti so potem izvedli kar praktično vajo spuščanja z višine okoli 50 metrov. Sprevodnik je v bistvu kondukter, v primeru težav pa je vse odvisno le od njega in ravno zato morajo biti ti možje izjemno dobro usposobljeni.
Poti evakuacije
Druga težava pa je reševanje oz. evakuacija potnikov iz kabine, ujete nad prepadom. Na Veliki planini je najvišja točka gondole 200 metrov nad tlemi, minulo nedeljo pa se je ustavila 180 metrov visoko.
Reševalci GRS Kamnik so do lani vadili reševanje najmanj enkrat na leto skupaj z uslužbenci (sprevodniki), od lani pa tega ne izvajajo več, zato ker vodstvo žičnice za to ni pokazalo interesa. S helikopterjem so poizkušali reševati enkrat, vendar jim vaja ni uspela zaradi premočnega vetra. Takšno helikoptersko reševanje je eno zahtevnejših letalskih opravil in ga lahko primerjamo z zahtevnejšim reševanjem iz stene – ki pa ga je treba ponoviti 30-krat oz. tolikokrat, kolikor je potnikov v kabini. Če se spomnimo nesreče reševalcev GRS, gredo lahko opazovalcu in tudi tistemu, ki bi sprejel odločitev za reševanje s pomočjo helikopterja, mravljinci po hrbtu, saj bi se odločil za bistveno večje tveganje.
Helikopter mora biti med reševanjem (dviganjem oz. vkrcevanjem) popolnoma na miru, to pa je izjemno naporno za pilota, ker praviloma nima vizualne oporne točke. Tako izkušnje kažejo, da je najbolje najprej na nosilno vrv privezati večjo krpo, ki služi pilotu za vizualno orientacijo. Helikoptersko reševanje na Veliki planini pa bi pomenilo še dodatno težavo zato, ker so bile gondole dokaj blizu druga drugi in tudi žice, kot še posebej zaradi močnejšega vetra visoko nad tlemi.
Vse gondolske kabine na nihalkah so opremljene z vitli (podobnimi, kot jih uporabljajo člani GRS), spuščanje pa je sorazmerno počasno, ker je pletenico treba potegniti nazaj ročno. Večje kabine (v tujini) so opremljene z električnimi vitli, ki močno pospešijo reševanje, slovenski žičničarji pa prisegajo na klasične. Samo spuščanje na ta način pomeni reševanje brez dodatnih dejavnikov tveganja, pri helikopterskem načinu dviga, ki je kljub vsemu varen, pa so zaradi dodatne tehnike dejavniki tveganja seveda večji. Seveda pa je pogled v 180 metrov globok prepad gotovo grozljiv in je zato vreča, v katero skrije potnik svoje strahove pred globino, več kot dobrodošla.
Počasno vodstvo
Ob vsem tem pa je minulo nedeljo očitno odpovedalo vodstvo žičnice. Glede na to, da sam pohod od mesta spusta do spodnje postaje ni pomenil posebnega tveganja (v zimskih razmerah bi to pomenilo dodatno težavo), bi lahko odgovorni sprejeli odločitev o klasičnem reševanju bistveno prej in ne šele ob 14. uri (člani GRS so bili za reševanje pripravljeni že ob 11.30), pet ur po izrednem dogodku, prav tako pa bi morali aktivirati reševalce GRS Kamnik s skupnim pozivom takoj, ko je postalo jasno, da ne bo mogoče osvoboditi vlečne vrvi in ne šele nekaj minut pred 11. uro, to je tri ure po dogodku. Za vodenje takega spusta iz gondole bi moral zadostovati že sam sprevodnik (ki pa za ta dela ni usposobljen in tudi zato so člani GRS Kamnik želeli, da s helikopterjem spustijo v gondolo reševalca, ki bi poskrbel za varen spust. Ker to ni bilo mogoče, so reševalci morali zaupati sprevodniku, ki je privezal na gondolo statično vrv, po kateri se je vzpel reševalec). Za tako reševanje je dovolj manjša ekipa članov GRS, vajenih vrvne tehnike, in nekaj izkušenih planincev za spremstvo v dolino. Ne pa veliko »pametnih« nepoznavalcev, ki ne znajo pravočasno ukrepati in sprejeti prave odločitve in prepustiti reševalcem GRS, da opravijo svoje delo.
Ampak na koncu koncev se je vse srečno končalo. In to je najpomembnejše. Kako pa bo naslednjič?
TOMAŽ BUKOVEC
– – – –
Razvoj žičnic
Prve žičniške naprave so bile zgrajene leta 1860, in sicer tirne vzpenjače, svoj razcvet pa so doživele v letih 1880 do 1930, njihova slabost pa je velika odvisnost od konfiguracije zemljišča. Prvo nihalno kabinsko žičnico so zgradili leta 1908, in ta je bila v bistvu močno podobna sedanjim nihajnim žičnicam, kar pomeni, da je vlečna vrv vlekla kabino obešeno na nosilni vrvi. Razvoj pa je bil dokaj skokovit, tako da so že leta 1957 bile v uporabi nihalke za 80 oseb in s hitrostjo do 10m/s.
Prvo klasično vlečnico so zgradili v Davosu leta 1934, sam razvoj pa je odločilno vplival na razvoj žičniških naprav, saj se je prvič uporabilo načelo neskončne transportne vrvi, ki se je kasneje uporabila tudi za sedežnice, prva s fiksno pritrjenimi sedeži pa je bila zgrajena leta 1935 v ZDA, v Evropi pa so se pojavile po letu 1940. Razvoj je šel naprej v smer dvosedežnic z vklopljivimi sedeži, na tem principu pa so začeli graditi tudi krožne kabinske žičnice, s tem da je kasneje dve vrvi (nosilno in vlečno) zamenjala samo ena, danes pa poznamo krožnokabinske žičnice s kabinami do 14 oseb. Do devetdesetih let pa je bilo v Evropi zgrajenih več kot 20 000 žičniških naprav.
V Sloveniji obratujejo žičnice že skoraj štiri desetletja, v vsem tem času pa je bila le ena smrtna nesreča (deklici se je pred dobrimi 20 leti po nesreči zavila vlečna vrv okoli vratu), in to na okoli 300 delujočih žičniških napravah (3 nihalne kabinske žičnice, 2 tirni vzpenjači, 3 krožnokabinske žičnice, 1 štirisedežnica z vklopljivimi prižemami, 1 trisedežnica s fiksnimi prižemami, 25 dvosedežnic, 16 enosedežnic in približno 230 vlečnic) in ob milijonih prepeljanih potnikov.
