Glas, 22. junij 1966
Gorski reševalci iz Kranjske gore so svojim uspehom, če lahko tako imenujemo reševanje življenja, dodali še enega …
Skupina udeležencev skupinskega izleta, ki jo je vodil gorski reševalec Peter Janežič iz Ljubljane, se je v nedeljo (12. junija 1966) po počitku v lovski koči v Mali Pišnici ločila. Glavnina je odšla naprej na Cipernik, dr. Ivan Tomšič in Franjo Grmek pa sta se zaradi utrujenosti obrnila proti Kranjski gori. Domenili so se, da se dobe na avtobusni postaji.
Ko je skupina prišla v Kranjsko goro, niso mogli dočakati dr. Tomšiča in Grmeka. Janežič je obvestil o tem gorsko reševalno postajo v Kranjski gori. Tako se je pričela akcija iskanja in reševanja (ob 20.20 uri).
Reševalca Andrej Gosar in Janez Kerštajn sta šla v izvidnico okoli 21. ure ponoči. Reševalci so zaslutili nesrečo.
Gosar in Kerštajn sta se le s težavo premikala v temi po težko prehodnem predelu Male Pišnice. Preiskati sta morala vsako ped zemlje, pogledati za vsako grmovje. Ko je bila že trda noč, se je zazdelo Kerštajnu, da je zaslišal klic. Šumenje vode je sicer motiilo napeto poslušanje, a vendar sta se odpravila v tej smeri. Ob 21.50 sta v bližini reke Mala Pišnica našla nezavestnega dr. Tomšiča. Takoj sta videla, da je padel 7 m globoko ter se še nekaj metrov valil po melišču. Jasno jima je bilo, da gre za težko poškodbo. Gosar je ostal pri ponesrečencu. Kerštajn pa je tekel po temi na reševalno postajo.
Na gorski reševalni postaji je načelnik GRS Janko Šekli takoj sklical reševalce. Janez Lubše, Franc Mrak starejši in mlajši in Jože Žerjav so se ob polnoči podali na reševalno akcijo. Janko Šekli, ki se mu je kasneje pridružil še Anton Oman, je počakal na dr. Gorazda Zavrnika, iz Kranja. Ob 2. uri ponoči je odšla tudi zadnja trojka na kraj nesreče.
Janko Šekli nam je dejal: »Dobili smo ga na istem mestu, kjer je padel, to je na strmem melišču na ruševju. Ker je bilo temno, ne bi imelo smisla pričeti takoj s transportom. Prisiljeni smo bili počakati. Takoj, ko se je pričelo svetliti, smo pričeli s transportom. Ob sedmi uri je bil dr. Tomšič že v rešilnem avtomobilu. Dr. Tomšič nam je povedal, da je šel Grmek 50 metrov pred njim in da sta se po padcu razšla. Ne morem razumeti zakaj Grmek ni prišel javit na gorsko reševalno postajo, ki je na ljudski milici ali pa vsaj počakal na skupino na dogovorjenem avtobusu. V začetku smo mislili, da bomo morali poiskati tudi njega, kasneje pa smo izvedeli, da je že v Ljubljani.«
Janko Šekli je po poklicu miličar ter je skromen kot vsak gorski reševalec. Le toliko nam je povedal o sebi in svojih fantih. Kot slučajnega soudeleženca reševanja smo zaprosili dr. Gorazda Zavrnika, direktorja Zdravstvenega doma v Kranju, da nam pove kaj več o fantih: »Še sedaj sem nadvse ugodno presenečen nad delom reševalcev iz Kranjske gore. Kdor ni bil zraven, si to težko predstavlja. Vse je potekalo brez besed, brez pogovorov, brez povelj. Samo s pogledi so se sporazumevali. Tako uvežbano in tako homogeno ekipo se le težko sreča. Ko sem prišel na kraj nesreče, sem se prepričal, da so tudi izredno izšolani za reševanje. Na prvi pogled so znali oceniti, da gre za težjo poškodbo. Ponesrečenca so pustili pri miru in mu nudili le najosnovnejšo prvo pomoč. Če bi takoj pričeli s transportom … Lahko bi bile težke posledice. Nad njihovim delom sem se zopet navduševal ob transportu. Ob 5.30 sta dva gazila ledeno vodo, eden je šel spredaj in s sekiro krčil pot. Na vsakih nekaj minut so mu merili srčni utrip in mu dajali vodo. Vseskozi se je poznalo, da se razumejo na svoje delo. Najbolj me je presenečalo to, da za nobeno stvar niso potrebovali dogovora. Kazalo je, da so že vnaprej za vsak gib dogovorjeni. Mislim, da je ta postaja gorske reševalne služba lahko za vzor.«
Kot smo že povedali, je bil v ponedeljek, 13. junija, ob 7. uri dr. Tomšič že v rešilnem avtomobilu, ki ga je odpeljal v jeseniško bolnišnico. Zvedeli smo, da ima poškodovana vretenca, vendar je izven življenjske nevarnosti.
P. Čolnar