Kamniški občan 07. februar 1996
Bila je v soncu, ko je Aleš po Domžalski grapi priplezal na jugovzhodni greben Brane in potem po strmih zasneženih tratah nad Blekom šel proti vrhu. Zdrsnil je in se poškodoval. Uro ali dve kasneje sta ga naključno našla dva plezalca, ki sta mu lahko nudila samo prvo pomoč, potem pa sta obvestila gorske reševalce. Človek in nesreča sta večna sopotnika. Ljudje se od pradavnine do danes ukvarjamo z bolj ali manj nevarnimi dejanji in vemo, da bomo to večno počeli, doma, na cesti, pri športu, v gorah in še marsikje. Organizirali smo se, da v nesreči drug drugemu pomagamo. Gorski reševalci smo prostovoljno sprejeli obveznost, da predvsem v gorah pomagamo vsakomur; ki pomoč potrebuje.
Tudi v sredo, 17. januarja, smo brez pomislekov in z vso odgovornostjo, odšli proti Brani. Gorski reševalec je lahko samo tisti, ki je vešč alpinistične in gorske reševalne tehnike in želi pomagati ljudem v nesreči. Reševanje je tudi alpinizem, korak k tveganju, pa tudi korak k rešitvi mnogih življenj. Aleš je potreboval našo pomoč, vendar njegovega življenja nismo šli reševat za ceno drugega življenja, ne danes, ne kdaj prej in tudi v prihodnje NE bomo počeli kaj takšnega.
Bila je noč, okrog 22. ure. Beni je hodil prvi in Janez mu je sledil po stopinjah, previdno, preudarno, tako kot že mnogokrat prej v podobnih in še slabših razmerah. Drug drugega sta slutila le po škripanju derez.
Nenadoma je Beni sporočil po radio zvezi: »Nekdo za menoj je zdrsnil!« Njegov glas je bil drgetajoč in nas vse je spreletela groza… Nismo hoteli verjeti besedam in Brana se nam je v trenutku zazdela kot bela pošast in okrutna kraljica moči nad človekom.
Janez, takrat so nam okamenela srca, otrpnile so nam duše, zastal nam je dih in korak, telesa nam je kljub mrzli zimski noči oblil srhljiv ledeni znoj. Se je res zgodilo najstrašnejše ? Potuhnjena kloža je oprezala na usodno stopinjo nekoga od nas in resnica je, kadar gremo komu v pomoč, so naše poti neodložljive in nehote tudi tvegane.
V navezi z Benijem si se molčeč, kot vedno, vzpenjal počasi, korak za korakom proti vrhu Brane, kjer je ležal ponesrečenec in milijone zvezd je utripalo nad srebrno goro. Nenadoma je mirno noč vznemiril grozljivi šum drsečega snega, potem pa še glas prijatelja, ki je nemočen kriknil v gluho noč: »Janez, ustavi se!« Nisi ga več slišal. Odmev klica je kakor izraz bolečine zadonel nad ledeno globino, kamor si brez glasu zdrsel.
Potem so ugasnili še zadnji utripi tvoje čelne luči in za nas se je začela najdaljša noč v življenju. Vsak zase je slutil najhujše in vendar upal. Vedno si bil tih, skromen in skrivnosten, vedno si bil sposoben premagovati in premagati najtežje, vedno si se vrnil in upali smo, da se boš vrnil tudi danes. Zaskrbljeni smo tudi tokrat verjeli, da boš močnejši od ledene strmine, močnejši od mrzlega belega pekla, ki je za Brano ugasnil že veliko življenj. Nismo hoteli verjeti, da je peklenska usoda zahtevala davek za dobro dejanje, ki si ga še pred trenutki opravljal. V usodnih sekundah smo tvoji reševalski prijatelji postali tudi tvoji reševalci. Sredi noči, ki se je vedno bolj spreminjala v neskončno večnost, smo za Brano pričeli boj za dvoje življenj. Poledeneli lijak nad breznom Okrešlja so osvetljevale številne luči reševalcev, ki so se po vrveh spuščali proti robu stene. Bo ja tukaj, smo srčno upali, potem pa se je v nas v hipu vse sesulo. Nad steno se je v žarkih luči lesketal samo srebrni sneg. Tedaj smo že vedeli, da si nekje blizu nas… pod steno, v velikem belem grobu, okrašenem z večno zelenim ruševjem, pod srebrno Goro, ki si jo velikokrat premagal, danes pa se ti je okrutno maščevala in stoji nad teboj kot veličasten spomenik. Onemeli zaradi boleče resnice smo gledali v temno praznino, kjer je za večno ugasnilo tvoje dobro srce. Morali smo verjeti, da smo izgubili velikega prijatelja, da nam je gora vzela gorskega reševalca zavidljivih vrlin in to mnogo, mnogo prezgodaj.
Janez je že v šolskih letih spoznal, da so gore njegov svet. Že mladenič je začel spoznavati alpinizem in leta 1974 postal alpinist, štiri leta kasneje pa je postal gorski reševalec. Na svoji bogati plezalski poti je opravil okrog sedemsto plezalnih vzponov v kamniških in Julijskih Alpah in tudi tujih gorah. Plezal je v najtežjih domačih stenah in prvi opravil zimsko prečenje Kamniških Alp po vrhovih, od Krvavca do Velike planine. Leta 1980 je obiskal gore na Novi Zelandiji in plezal na tritisočak Mount Cook; leta 1987je bil član kamniške himalajske odprave na osemtisočak Lotse Sar, pred pol leta pa je bi1 v Andih v Cordilleri Blanci v Južni Ameriki.
Bil je v mnogih reševalnih akcijah, vedno prvi, garač, neuklonljiv. Tudi tokrat te je srčnost vnemala, da si med prvimi iskal varne stopinje na poledeneli strmini k ponesrečencu na vrhu Brane. Klicali smo te Janez ali Janko, po hribovsko pa Pubi. Ne moremo verjeti, da te ni več med nami.
Za človeško življenje si na oltar daroval svoje življenje. To lahko stori samo plemenit človek. V Himalaji smo tri mesece preživeli skupaj in v Andih skoraj dva. Dovolj dolgo, da si svojo plemenitost predstavil s svojo iskrenostjo. Takšen si bil povsod, v družini, v službi, v gorah in reševalnih akcijah. Ker si bil tih in molčeč, smo te vedno slišali in obljubljamo, da bomo še hodili po tvojih poteh, previdno, korak za korakom….
Gorska reševalna služba Kamnik Cene Grilje
