Smrtna žetev med slovenskimi alpinisti je bila zadnje leto preobilna
Planinski vestnik, 12/1996
Zgodnje popoldne 4. novembra 1996.
Dve drobni postavi se počasi vzpenjata po severozahodnih pobočjih Kabrujev. Uspešno sta že mimo vpadnice seraka, ki se včasih kruši. Kmalu bosta pri šotorčku, ki ju čaka na ledni terasi že od prvega aklimatizacijskega vzpona. Pol dneva je še pred njima, lep kos višine še lahko prehodita do večera. Le popoldanske megle ju zakrijejo, da ni več mogoče spremljati njunega napredovanja. Z nočjo megle ne izginejo, nasprotno, čez nebo se potegne še oblačni strop, začne snežiti, sneži vse bolj, sliši se grmenje plazov, v presledku potem sneži še ves dan, in ko se 6. novembra zjasni, ni na vsem širnem belem pobočju ničesar, kar bi spominjalo na človeka, na njuno sled, na kak kos opreme. Nič. In čez deset dni, ko je treba zapustiti bazo in iti domov, še vedno nič.
Pokličejo te sredi noči in ti povedo. Agencijska vest, zjutraj bodo vedeli vsi. Najprej ne verjameš, a ne za dolgo. Veš, da so slabe novice vedno resnične. Tudi to, da izginiti pomeni umreti, le da je udarec z zadržkom. Najprej te potreplja, potem udari. Sledi žalost, obup. Kaj se je res vse zarotilo proti nam! Nam? Odvržeš sebičnost. Pa vendar, kaj sta storila drugim, svojim staršem, bratom, sestram, dekletom? Kaj zdravnici Andi, ki je zdaj sama sredi prazne, nečloveške pokrajine? Prej sebičnost, zdaj jeza.
Greš v hribe, na samotne grebene, kjer res ni nikogar, spominjaš se njunega odhajanja, spominjaš se zanosa, a tudi trdne odločenosti, da bosta ravnala pametno, da se ne bosta pustila izzvati bremenu samote. Vzela si bosta čas, pozorna bosta na vreme. Seveda, stena je nevarna že sama po sebi. Zato pa bosta šla vanjo šele na koncu, za aklimatizacijo pa imata Kabruje, visoke, a kar prijazne hribe.
Hodiš po grebenu, močan jugozahodnik žene oblake, piha, da nič ne slišiš in se čudiš čudežu, ki se godi tvoji duši. Nosiš eno najglobljih žalosti, težko ko svinec, a hkrati teče skoznjo neka nezavedna blaženost, skoraj sreča, da si tu, sredi divje in neskončno lepe narave, v križišču nekih sil, ko sploh ne veš, kaj je čisto res in kaj ne. In premišljuješ, ugibaš, ali je tudi njiju prežemala ta čudna omama tam sredi vzhodnega Nepala, ali sta tudi onadva čutila to drsenje loka po strunah srca. Ugibaš, ali so ju zapeljale gore ali le privid slave, prazen blišč. Skušaš ju videti v dušo, čeprav veš, da je trud zaman, saj še sebe slabo vidiš.
Rad bi ju opravičil. Zdaj, ko se je jeza – »kaj sta nam storila« – polegla, zdaj bi ju rad odrešil pred nami. Pred starši: otroci so puščice in vi le lok, s katerim jih božja roka pošlje v življenje, govori mistik. Dekletom? Spominjaš se svojih stokrat prelomljenih obljub »nikoli več«. Koliko si človek sam izbere življenje in koliko življenje njega, kdo ve?
Hodiš po viharnem grebenu, skušaš razrešiti vozle v sebi. Sta umrla za tisto, kar sta zares imela rada? Verjameš, da sta. Nihče ne bi toliko plezal in toliko hodil v Himalajo za slepilo. Enkrat, največ dvakrat, več ne. Preveč truda, preveč negotovosti, premalo jamstva za uspeh. To ni šport, tod je le treba imeti odlične športne sposobnosti. V Himalaji je šport le sredstvo.
Pomisliš na smrtno žetev med himalajci: v dobrem letu Slave, Šrauf, Jasna, Vanja in zdaj Bojan in Žiga. Iščeš skupni imenovalec: neizkušenost, pretreniranost, neznanje, nepredvidljivi dogodki? Ne moreš potegniti odrešujočega nauka: to se je zgodilo zato in zato, ne bi se pa, če bi bilo tako in tako. Pomagaš si s svojimi za vedno nepozabnimi trenutki, ko bi moral umreti, pa po naključju nisi. Prideš do tega, da se splošno neugodnim okoliščinam, ki jih še za silo obvladuješ, nekako od strani, zunaj vidnega polja, pridruži še ena. Švist rezila ti prekriža pot. Reagiraš za las prepozno. In že se vse tisto obvladovanje podre, sile padejo iz ravnotežja in katastrofa je tu. In če se sredi tega katastrofičnega dogajanja pojavi še eno nenadno naključje in če ga zgrabiš pravi čas, lahko ostaneš živ.
Nevarnost je pomemben mik alpinizma.
Nevarnost je v človeku, njegovem ravnanju, nekaj latentne nevarnosti pa je v vsaki steni, na vsaki gori. Nikjer je ni toliko kot v Himalaji. Statistično se ne da preživeti kaj dosti vstopov v himalajske stene. A s statistiko je tako, da je enako nevaren prvi vstop kot deseti. Matematika te spomni starih Grkov. Kadar so jih bogovi hoteli pogubiti, so jim zastrli oči, jih zaslepili z bleskom zlata, jim srca omamili s prevelikim junaštvom. Zvijač vse polno, preveč za nepopolno človeško pamet.
Na fotografiji, ki jo je zdravnica Anda posnela tisto zgodnje popoldne, Bojan in Žiga počasi izginevata v ogromno belo pobočje, počasi izginevata iz našega življenja, še malo in prizor bodo milostno zastrli oblaki. Pustimo ju sama na tej poti. Kam gresta? Kaj nam lahko povesta?
Tone Škarja
*****
Bojan Počkar in Žiga Petrič sta se 5. oktobra 1996 smrtno ponesrečila na pobočju Kabrujev, v gori nasproti Kumbakarne.
