Smrt v steni Velike Mojstrovke
Planinski vestnik, 12/1996
V devetih letih plezanja je dosegel gorski Olimp. Z odpravo in zadnjo prvenstveno smerjo v severozahodni steni himalajskega lepotca Ama Dablama (6828 m), ki jo je skupaj s Tomažem Humarjem in ob pomoči Zvonka Požgaja preplezal konec letošnjega marca in jo posvetil pokojnemu vzorniku in prijatelju Stanetu Belaku-Šraufu, je le še potrdil svojo vrhunskost.
Z vsemi nakopičenimi znanji se je 30-letni Vanja Furlan iz Novega mesta v prvi polovici avgusta še s petimi kandidati za gorske vodnike znašel v Erjavčevi koči na Vršiču, kjer so tečaj vodili Bojan Pograjc, tajnik Združenja gorskih vodnikov Slovenije, Bojan Pollak in Rado Nadvešnik. Dne 10. avgusta zjutraj so tri naveze odšle vsaka v svojo plezalno smer, da bi vadile plezanje in utrjevale znanje, kako je treba pripraviti stojišča za varovanje soplezalcev. In tam, v Kovinarski smeri, je tega dne po 14. uri prišlo do nesreče.
NESREČA NA VAJI GORSKIH VODNIKOV
»Padel je. V ključnih zadnjih dveh lepih raztežajih, ocenjenih s peto težavnostno stopnjo. Bilo je pet metrov prečke, na koncu je bil klin. Vanja je šel še osem do deset metrov višje in takrat se je zgodilo. Padel je. Klin se mu je spulil. Bil je star klin, zabit je bil tako hinavsko, da je držal le nekaj centimetrov. Če bi Vanja padel naravnost, ne bi bilo tako hudo. Ker pa je še zanihal, je omahnil 20 metrov nižje. Dve uri in pol je še živel. Spustil sem se k njemu na polico. Težko je dihal. Naredil sem vse, kar sem mogel. Bila je šolska naveza gorskih vodnikov. Plezali smo tako samo zato, da se bomo učili, kako se pravilno postavljajo varovališča. Ko je Vanja omahnil, se je plezalni vrvi na skali strgal ovoj in nekaj pramenov. Ni imel sreče, čeprav je bil najboljši med nami,« je opolnoči tega nesrečnega dne povedal Bojan Pograjc, alpinist od leta 1979, od leta 1985 gorski reševalec in od leta 1993 gorski vodnik.
Kovinarsko smer v severni steni Velike Mojstrovke (2386 m) sta septembra leta 1958 prva preplezala Marko Butinar in Pavle Dimitrov. Spodnji del smeri v 450- metrski steni sta ocenila s četrto težavnostno stopnjo, nad kotlom pa s peto. Smer je mogoče preplezati v šestih urah.
ZDRAVNIK NI MOGEL POMAGATI
Dežurnemu policistu postaje mejne policije v Kranjski Gori je oskrbnik planinske koče iz Tamarja ta dan ob 15.40 sporočil, da sta mu zakonca iz Kopra povedala, da sta iz smeri obeh Mojstrovk slišala klice na pomoč. Tako je bila sprožena akcija, pilota helikopterja Miloša Kokotoviča in Rajka Zupaniča pa so prosili, naj pomagata. Polet najprej ni bil mogoč zaradi nevihte na območju letališča, ko pa sta pilota priletela na območje Vršiča, sta se Mojstrovki začeli skrivati v megli. Le z največjo težavo in dobršno mero tveganja sta oba pilota z mehanikom Žagarjem v treh poletih pripeljala do višine 2000 metrov gorske reševalce postaje GRS Kranjska Gora, ki jih je vodil Aleš Robič. Na Vršiču je ostal Marijan Lavtižar skupaj s še nekaterimi reševalci. Ostali reševalci so s potrebno opremo hiteli na greben Mojstrovke in tam naredili sidrišče za spust zdravnika dr. Janija Kokalja in Aleša Robiča v severno steno.
Sto petdeset metrov pod robom je bil Bojan Pograjc ob mrtvem prijatelju. Med plezanjem zadnjih raztežajev ju je namočila še nevihta. Okrog 21. ure sta bila zdravnik in reševalec že pri navezi. Ker Vanji niso mogli več pomagati, so na rob stene pomagali Bojanu. Vsi skupaj so po melišču okrog polnoči prišli na Vršič, zjutraj pa so nadaljevali akcijo. Ponovno sta pomagala oba pilota Letalske policijske enote s helikopterjem, da so na eno izmed skalnih polic reševalci spravili mrtvega alpinista, nato pa so ga z jeklenico električnega dvigala dvignili in pripeljali na Vršič. Tam so se od njega sklonjenih glav poslovili tečajniki za gorske vodnike, sami izkušeni alpinisti, inštruktorji in gorski reševalci Janez Jeglič, Alojz Novak, Tomaž Klinar, Tone Golnar, Janez Slokan in vodstvo tečaja.
Najtežje je bilo Bojanu Pograjcu, ki res ni mogel nič storiti za Vanjo. V enem od pogovorov z urednikom plezalske revije Grif je med drugim odkritosrčno dejal, da so alpinisti postali individualisti in da vsak hoče Himalajo čisto zase. »Ne bo se več zgodilo, da bi šli najboljši slovenski alpinisti skupaj v Himalajo. Potem je pač tako, da vsak išče svoje cilje, za kaj velikega pa preprosto nismo več sposobni. Pa tudi trendi so zdaj v alpinizmu drugačni, klasične odprave niso več moderne.«
Vanja Furlan je svojo najboljšo prvenstveno in svetovno odmevno smer v Himalaji posvetil vzorniku Stanetu Belaku-Šraufu. Usoda je hotela, da je Vanja omahnil v severni steni Velike Mojstrovke, kjer sta zadnje dni lanskega leta pod plazom omahnila tudi Stane Belak in njegova soplezalka Jasna Bratanič.
SLOVO NA NOVOMEŠKEM POKOPALIŠČU
Odličnega slovenskega alpinista so 20. avgusta pokopali na novomeškem pokopališču. Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, mu je spregovoril naslednje poslovilne besede: »Spomladi 1991 smo šli na Kangčendzengo. Bili smo velika odprava, a z Vanjo sva večino poti prehodila skupaj, sama na repu odprave. Jaz zato, da je bil ves »trop« spredaj, on zaradi fotografiranja. Bila je čarobna pot skozi gozdove, v somraku katerih so škrlatno žareli cvetovi rododendrona. Zavidal sem Vanji: gozdarstvo si je izbral – ali ga je ono izbralo – za poklic, vsake toliko pa bo pustil drevesne krošnje pod seboj in segel proti vrhovom, proti nebu. Vedno v naravi. Alpinizem – in najbrž tudi življenje – si je zastavil na dolgi rok. Brez prehitevanja, v vsak korak je vgradil izkušnje prejšnjega: velike odprave, majhne odprave, šolo vzponi, plezanje v navezi, vse to je sestavljalo njegov alpinizem, vsaka sestavina je plemenitila drugo. A vendar se da izluščiti smoter, nekak »končni cilj«, ideal, ki se je svetlikal tam nekje na obzorju prihodnosti: visoke gore, težke stene, čimbolj preprost način – vse to v enem dejanju. Čistega ideala ni mogoče doseči, bližino pa. Tako je bila videti Vanjeva alpinistična pot skozi njegovo desetletje: Alpe, Kanada, Kumbakarna, Anapurna, Nova Zelandija, Siniolču, Langšiša Ri, Ama Dablam. Uspehi, izjemni uspehi, vmes tudi umiki, a tudi ti so pomenili nove izkušnje, večjo zrelost, in ne poraze. Bil je velik up slovenskega alpinizma. Je pa še nekaj, kar ga je odlikovalo. Bil je izredno kultiviran sogovornik, po starem rečeno – lepo vzgojen. Nobeno sozvočje stališč ali mnenj ga ni spravilo v evforijo in nobeno nestrinjanje v osebno zamerljivost ali celo sovraštvo. V nasprotju s slovensko tradicijo je vedel, da je preteklost vredna le toliko, kolikor služi prihodnosti. Zato se je zlahka poslovil od napak, ko jih je prepoznal. Rekel bi, da je s seboj in z drugimi zmeraj izravnal bilanco. Kar je prevzel in obljubil, je vedno izpolnil. Zato je bil zelo cenjen tudi pri redkih podpornikih našega alpinizma. Če so udarci usode – kot najraje poimenujemo največjo neznanko našega bivanja – včasih predvidljivi ali vsaj razložljivi, se nam drugič zde slepi, celo polni neke čudne ironije, zlobne norčavosti. Taka je videti Vanjeva smrt. Ne v plazu Kumbakarne, ne v ledu Ama Dablama, kjer je bilo že vse na nitki, tod, v Mojstrovki, doma, na vzgojni turi, pri vseh varnostnih pravilih in sredstvih. Kdo razume? Tega ne zmoremo, ne dosežemo. Je pa dejstvo, in moramo ga sprejeti. Življenje mu je dalo v roke debelo knjigo, precej listov je na gosto popisal, a velik del je ostal prazen.
Kaj reči staršem, kaj domačim, kaj Petri? Včeraj je Vanja še bil – ga danes ni več? Mar ni vsakemu od nas, ki smo ga poznali, nekaj zapustil? Vse, kar sem bil z njim – in če je bilo tega še tako malo – živi naprej. Vse je še vedno res, vsak njegov pogled, vsak stisk roke, vsaka beseda. Celo moje življenje bi bilo nekoliko drugačno, če ga ne bi srečal. Nič, kar je, se torej ni spremenilo. Kaj je torej on šele Vam, ki je bil Vaš drugače, globlje! Izguba je velika, neizmerna, a to, da je bil, da ste se imeli, je več od smrti, je most čez obup in samoto. Vsak od nas ima še naprej svojega Vanjo. Črte, ki jih je zarisal v stenah, so le minljiv simbol te večne resnice.«
Marjan Raztresen
