pionir slovenskega planinstva in fotografije
(10. avgust 1884 – 13. september 1914)
Bogumil Brinšek je bil vsestranski slovenski naravoslovec, planinec, jamar, smučar in fotoamater, ki je v desetletju pred prvo svetovno vojno močno zaznamoval razvoj slovenskega planinstva in jamarstva.
Rojen v Ilirski Bistrici, je Brinšek že zgodaj pokazal izjemno telesno vzdržljivost, duhovitost in kraško trmo. Bil je močan, žilav in poln humorja, kar mu je pomagalo pri premagovanju še neosvojenih smeri v slovenskih gorah. Njegova priljubljena oblačila – ponošena žametna obleka in težak fotografski nahrbtnik – so postali njegov zaščitni znak.
Brinšek je bil duša skupine Drenovci, navdušenih planincev, ki so gojili alpinistiko, zimsko planinstvo in turno smučanje. Njegov vzklik »Pa smo le kakor iz drena!« je dal ime tej marljivi druščini. Bil je prvi, ki je našel prehod v zahodni steni Brane in Zeleniških špic, ki sta postali običajni plezalni smeri. Po njem je poimenovan Brinškov kamin v severnem ostenju Planjave.
Z Drenovci in drugimi sodelavci (brata Kunaver, dr. Cerk, Tavčar, Kovač, Michler, Hrovat) je raziskoval jame na Krasu, v Istri in celo v Hercegovini. Leta 1910 je postal soustanovitelj in tajnik prvega slovenskega jamarskega društva.
Brinšek je bil aktiven član Sokola v Ljubljani in Ilirski Bistrici. Leta 1910/11 je na Krvavcu organiziral smučarske tekme med Kranjsko in Primorsko. Skupaj z Rudolfom Badjuro je leta 1907 opravil najstarejši znani smučarski vzpon na Snežnik.
Navdušen nad fotografijo, ki mu jo je približal brat Milan, je Brinšek postal pionir planinske in jamarske fotografije. Bil je med ustanovitelji prvega fotoamaterskega društva v Ljubljani (1910) in njegov prvi tajnik. Njegove fotografije so bile redna priloga Planinskega vestnika, razstavljene na številnih razstavah in objavljene v knjigah. Med najodmevnejšimi je fotografija Triglava s Sovatne, ki velja za največjo znano amatersko fotografijo tistega časa.
Prof. Pavel Kunaver je Brinška opisal kot »svetel meteor«, ki je s svojo prijaznostjo, šegavostjo in preprostostjo navduševal mlade planince. Njegova soba je bila temnica, njegovo življenje pa predano goram in naravi.
Brinšek je kot rezervni poročnik padel 13. septembra 1914 v bitki pri Sokolovgradu na Drini. Njegov grob ni ohranjen. V spomin nanj stoji spominska plošča na rojstni hiši v Ilirski Bistrici, njegovo ime nosi planinska knjižnica, brezno na Snežniku in številne razglednice ter razstave. Leta 2004 je bila uspešno izvedena akcija zbiranja njegove fotografske zapuščine, ki jo je obogatila njegova nečakinja Jadranka Brinšek.
Bogumil Brinšek ostaja simbol slovenske vztrajnosti, ljubezni do narave in pionirstva v gorah, jamah in fotografiji.
