Delo, 18. avgust 1983
Na mozirskih planinah medved povzroča precej škode, a je hiter in zvit – Lovci ga doslej še niso videli – Bo skupinski pogon odpravil »nadlogo«?
MOZIRJE, 17. avgusta 1983
Najbolj vroča tema Gornjesavinjčanov v teh avgustovskih dneh je medved. Mrcina, ki se že od začetka junija sprehaja po Bočni in mozirskih planinah, je sprožila že toliko ugibanj in govoric, da je že kar težko ugotoviti, kaj je resnica in kaj laž. A nekaj je gotovo: medved res tava po mozirskih hribih, na višinskih kmetijah in planšarijah pa je naredil tudi že precej škode.
Začelo se je 7. junija, ko je medved na Menini raztrgal nekaj ovac. Kmetje so takoj obvestili lovce in začel se je pogon. A mrcina je bila zvita. Z Menine se je hitro umaknila na mozirske planine in se za nekaj časa potuhnila. Ljudje so ugibali, ali se morda medved ni umaknil kam na avstrijsko stran. Pa se je lepega dne kosmatinec znova vrnil v Gornjesavinjsko dolino. Veliko sledi je pustil predvsem v času med 10. in 15. avgustom, ko je pri kmetu Zdenku Ropu nad Bočno raztrgal tri ovce, naslednji dan se je obilno napasel na koruzni njivi v Bočni, lotil se je sliv, v Šmihelu je pustil za sabo pravo razdejanje, ko se je lotil medu iz štirinajstih panjev, v Lučah je pokončal nekaj ovac itd. V ponedeljek je medveda zasledovalo šest lovcev, a jim je zvito ušel. Zato so se zvečer zbrali glavarji vseh sedmih gornjesavinjskih lovskih družin in sprejeli dokončno odločitev: ob prvi jasnejši sledi, ki jo bo pustil za seboj. bodo lovci organizirali skupinski pogon, kajti le tako bodo lahko mrcino ugnali. Lovec Ivan Levar je ob tem povedal:
»Medveda zelo težko sledimo, ker se zelo hitro giblje in urno umakne z območja, kjer za seboj pusti sledi. Nekaj časa smo celo ugibali, da gre morda za dva medveda, saj smo v isti noči našli sledi tudi dvajset kilometrov narazen. Kakorkoli že, zdaj smo se dogovorili, da mu bomo sledili in takoj organizirali pogon nanj, ko bo pustil za seboj jasno sled. Prepričani smo, da ga bomo končno ugnali.«
Mozirski lovci so nazadnje sledili medveda leta 1958, ko ga je pri Novi Štifti ustrelil Lovro Ogriz. Odtlej so le redki medvedi zatavali na mozirske planine in se z njih tudi hitro umaknili. Zato so toliko bolj nejevoljni zaradi zdajšnjega obiskovalca, ki se jim že več kot dva meseca spretno izmika. A nejevoljo hitro zabriše strast, ki tli v slehernem od lovcev sedmih mozirskih družin. Kajti dokler je medved živ, vsakdo od njih upa: morda pa bo mrcina le prišla pred mojo puško.
DAMJANA STAMEJČIČ
