Primorski dnevnik, 23. oktober 1990
Pogovor z alpinistom Marcom Sternijem po njegovi predčasni vrnitvi iz Himalaje
Marco Sterni, 25-letni Tržačan, s spričevalom knjigovodje, član CAIXXX Ottobre, kandidat za gorskega vodnika in športni plezalec, sodi v sam vrh tržaškega in deželnega alpinizma. Kot član odprave Alpe Adria Sagarmatha 1990 se je zaradi posledic lanske poškodbe predčasno vrnil s Himalaje in prinesel prve vtise in posnetke.
Kako si postal član odprave?
Poklical me je Davor. V začetku sta bila potrebna dva od XXX Ottobre zaradi nekih dovoljenj, in jaz sem takoj zagrabil, ker je to bila priložnost, ki je nisem hotel zamuditi. Pridružil se mi je Mauro Petronio, ki je bil z menoj že na Fitz Royu. Nisem pa pričakoval, da bom imel težave s hrbtenico. Zdravnik mi je sicer rekel, da ne bi smel nikoli več nositi nahrbtnika. Toda letos pred odhodom sem ga nosil tudi polno naloženega in ni bilo težav. Tam pa smo ga nosili vsak dan, dvajset dni zaporedoma.
Kako da je odpadel let z letalom od Katmanduja do Jiri?
Zaradi slabega vremena. Tri dni smo vsako jutro natovorili avtobus in se odpeljali na letališče. Ob desetih pa se je zasvetilo: Fly is cancelled. To se je ponovilo še dva dni, nakar so nam javili, da imamo naslednji let šele 5. septembra. Kdor izgubi let, pride namreč na konec čakalne vrste. Menili smo, da bi v tem času do baznega tabora prišli tudi peš. Tako smo storili in dospeli 7. septembra. Hoje je bilo deset dni, rabili pa smo jih dvanajst zaradi postankov za aklimatizacijo.
Koliko ur na dan je trajal ta treking?
Bilo je različno. V glavnem smo hodili v dveh skupinah. Jaz, Mazzoleni in Davor smo odrinili zjutraj ob osmih, se odpovedali kosilu in smo običajno ob pol dveh bili že na cilju. Drugi so se ustavili za kosilo in so prišli nekako ob pol petih popoldne. Široka steza se je vzpenjala in spuščala: 1000 m gor, 600 m dol, 1000 m gor, 800 m dol. Bili smo še v monsunski dobi, zato je neprenehoma lilo ali pa sta vladali neznosna vlaga in vročina, da si bil stalno moker od potu. Občasno smo se skopali v kaki reki. Če si malo obstal, si bil v hipu poln pijavk. Od kože so se odlepile le, če smo nanje pritisnili čik.
Če si jih hotel odtrgati, je glava ostala v koži in si staknil okužbo. Šerp nismo imeli s seboj. Spremljali so nas le štirje domačini, od katerih je eden hodil naprej naročevat kosilo v gostišča v vasicah ali izven, ki pa so bila prav borna, prej podobna stajam. Kosilo pa je bilo povsod enako: riž z juho iz leče in ocvrt krompir. Šele v baznem taboru smo prešli na svojo hrano.
foto: Sterni
Do kod si se povzpel in kdaj si moral odnehati?
Prišel sem do 7 tisoč metrov, nekaj čez, na poti od drugega do tretjega tabora, ki smo ga šli postavljat. Tudi zaradi aklimatizacije smo večkrat opravili pot do višinskih taborov in nazaj v baznega. Ko sem četrtič hodil od prvega do drugega tabora, sem naenkrat občutil v hrbtu zelo močno bolečino. V petih minutah sem bil primoran ustaviti se, ker nisem mogel več hoditi. Legel sem na nahrbtnik in držal glavo iztegnjeno, kot lani, ko sem nosil posebni aparat zaradi poškodbe – kompresije hrbteničnega mozga. To mi je olajšalo bolečine. Bil sem sam, Silvo in Jeglič sta bila že visoko pred menoj. Tako sem ležal skoro tri ure sredi snežnega viharja, ki me je skoro docela zasul. Višinska obleka mi je obdržala telesno temperaturo. Če sem stopil navzdol, so bile bolečine še hujše. Nisem vedel, kaj naj storim. Postalo me je strah. Moja soplezalca sta mislila, da sem zaradi nevihte ostal v prvem taboru in da pridem do drugega naslednji dan.
Počasi, počasi sem se odpravil navzgor in dospel pred 5. uro do drugega tabora. Slabo vreme ni ponehalo. S tovarišema sem naslednji dan ob hudih bolečinah sestopil v bazni tabor. Dobil sem nekaj zdravil in ležal dva dni neprenehoma, tako da so bolečine ponehale. Menim, da je bila za vse to kriva nošnja nahrbtnika. Pritisk le tega mi je obudil znake tetrapareze od lanske poškodbe. Tako je bilo konec z mojo udeležbo na odpravi. Kot sem bil pozneje vesel, da so trije uresničili cilj odprave, tako mi je sedaj žal, da ni tudi ostalim uspelo priti na vrh, kajti taka odprava, tudi zaradi finančnih sredstev, ki jih zahteva, je enkratna priložnost, ki se ne ponovi tako zlahka.
Kako ste se sporazumevali in kakšni odnosi so vladali med vami?
Iz Italije nas je bilo osem in je bil sobesednik pri roki. Po potrebi pa so nam Lenart, Tatjana in Davor prevajali, ali pa smo se posluževali angleščine. Možnost razgovora pomeni dosti zlasti V baznem taboru, ko nimaš kaj početi. Odnosi med nami so bili odlični. Moram reči, da je bila odprava pozitivna tudi s tega stališča. Nikoli si ne bi predstavljal, da je na odpravi možna takšna sloga, kot je vladala pri nas; ko smo se poslavljali, smo imeli malodane solze v očeh.
Prestavimo se v tukajšnji svet. Si imel še druge prilike za stike s slovenskimi plezalci? Si plezal kaj tudi preko meje?
V plezališčih, večkrat sem se udeležil tekem v Bohinju, v Vipavi, pri Reki. Tja prihaja veliko slovenskih alpinistov, tako da jih poznam skoro vse. V Sloveniji dajo dosti na tekmovanja, ker jim služijo za določevanje lestvic. Slovenske hribe pa moram še odkriti. Doslej me niso toliko zanimali, po eni strani zaradi kvalitete skale, po drugi strani, ker sem imel toliko opraviti v Dolomitih, v Marmeladi. V Paklenico pa sem hodil že leta 1982, ko so jo komaj odkrivali, in imam od tam prav lepe spomine. Plezalci so imeli zelo skromno opremo, šotor si postavil prosto na travniku, skratka pionirsko vzdušje. Za 1. maj je prihajal Podgornik s tovariši in kazal diapozitive. Bili smo prelepa druščina.
tabora
ob vznožju Everesta
foto: Sterni
Kdo te je uvedel v alpinizem?
Družina, oče. Doma nas je pet bratov in vsi smo neumni na plezanje, smučanje in hribolazništvo. Začel sem s smučanjem in to precej zgodaj. Moj brat je plezal, a ta panoga me ni pritegovala. Posvetil sem se le alpskemu smučanju. Po dveh letih smučanja sem začel hoditi na Napoleonsko, bilo mi je 14 let. Vedno bolj sem se navduševal in se obenem prepričeval, da ne bom nikoli hodil v hribe ter da plezam le zato, da si okrepim mišice. No, potem so me pritegnile tudi gore in sedaj je enajst let odkar plezam.
Tvoja prva težka smer in najvažnejše etape v tvojem plezanju?
Prva težka smer je bila Modernen Zeiten, VII stopnje, leta 1984 v Marmeladi. Nadaljnji dosežki pa so: prvenstvena smer v severni steni Fitz Roya v Patagoniji leta 1985 skupaj še z drugimi petimi plezalci, nato Via del Pešce IX. stopnje leta 1989 v Marmeladi in tri smeri tudi v Dolomitih: Costantini – Apollonio v Tofani de Rozes ter Lacedelli – Ghedina in Via dei Fachiri v Cimi Scotoni. Največ zadoščenja pa sta mi dali odprava v Patagonijo in Via del Pešce. Slednja je nekaj fantastičnega.
Kdo so tvoji alpinistični vzorniki?
Prej, recimo, so mi bili všeč ljudje kot Messner, npr. Vedno je vedel, kaj hoče. Sedaj ga sicer kritizirajo, ker je svojo dejavnost komercializiral. Svojčas pa je bil to bajni alpinist, je znal plezati in je bil vedno za korak pred drugimi. Šel je v Himalajo in ve se, kaj je naredil. Za več let je anticipiral dosežke vseh ostalih. Prvo sedmo stopnjo je zmogel on. To je Sas d’la Crusc (Sasso della Croce), ki jo je ocenil s VI.+, a ni kaj, je prava sedmica. Je neverjetno. Uspel mu je prehod, ki je zares še danes vsega spoštovanja vreden. Po mojem je bil to nepremagljivi alpinist, pojem popolnosti. Potem se navdušujem nad plezalci plezališč. Kot športnega plezalca sem vedno občudoval Manola-Maurizia Zanollo. Imel sem ga priliko spoznati in je res edinstven. Zanimajo me torej predvsem tisti, ki se lotijo tako športnega plezanja kot plezanja v gorah in v ledu, ki znajo biti večstranski.
Kaj predstavlja zate alpinizem in katera tvoja lastnost ti pri tem najbolj pomaga?
Zame? Vse nedovmno vse, moram reči: ves moj dan je osnovan na tem. Tudi prej, ko sem delal: vsakodnevni trening in dieta za ohranitev teže. Po končanem delu – na plezanje, po plezanju tek. Pozimi smučanje, poleti plezanje. Ne pijem in ne kadim. Še alpinizem je bil na prvem mestu. Po lanski poškodbi pa mi telo ne bo več dovolilo čudežev in bom moral zmanjšati svoje zahteve ter nekoliko spremeniti cilje. Pri plezanju, menim, da mi je v največjo pomoč moč intuicije.
Jožko Baša
