Na Dobraču (1600.1.)
»Auff den engen Piissen vnd bey den Strassen (haben sie) gros se Stain auff den Bergen losz gemacht, damit sie solche auff die Commissarien vnd ihr KriegszvoIck mögen herab lauffen lassen … «
Jacobus Rosolenz: Grunlicher Gegenbericht« (1607.1.)
Jesenska noč. Dobrač molčí,
ko velikan v nebo kipí.
Nad glavo se njegovo bliska
in oster veter piha, piska.
V višavi plava črn oblak
in zdaj pa zdaj grom strese zrak …
Kaj giblje tam se med grmovjem
nad strmim bregom med skalovjem?
Čimdalje več prihaja jih
in v gozdu se sestaja jih
mož resnogledih, korenjakov,
na boj pripravljenih junakov …
»Dovolj nas je, dovolj, možjé!
Vsem nam, kaj ne, gorí srcé
za evangelj, vestí svobodo;
vsak papeško črti zablodo!
Al hočete, možjé, nazaj
v duševno rimsko sužnost – kaj?
Al hočete se ukloniti
in vero svojo zatajiti,
če pride škofov komisar?
Prisežete pokorno st mar?
In biblije slovenske radi
vi izročili bi grmadi?«
»Nikdar! Kar smo, ostanemo!
Nikamor se ne ganemo!
Več ne udamo se papistom,
sovragom našim, antikristom!
Celovec še stoji junak,
udal se ni še naš Beljak.
Čuj nas, Dobrač ti skaloviti:
Mi lutrovci smo, stanoviti !
Zato, soverniki, nocoj
smo zbrali tukaj se, na boj!
Okrutna verska komisija,
ki cerkve ruši nam, razbija,
nocoj približa obsorej
v dolini se po cesti. Hej,
sedaj pod nami pojde mimo!
Možjé, vse s kamenjem pobijmo!«
In vsuje z gore skal se plaz …
Ko grom, bobní to v nočni čas …
Dobrač visoki pa molčí,
v oblak zavit v nebo kipi …
LEGENDA O STARI KNJIGI
Pri kmetu samotnem v planinah
mudil sem nekoč se na potu.
Utrujen počival sem v hiši
za mizo orehovo v kotu.
Skoz okenca majhna in motna
poslavlja že, sonce z neba se
večerno; po podu, po stolih
mi pleše in s prahom igra se.
In meni nasproti pri mizi sedi
gospodar sivolasi
in z mano kramlja in kadi mi
iz pipice svoje počasi.
Pa meniva s, starcem zgovornim
o tem se in onem.
O davkih mi toži, o letini slabi;
o raznih mi pravi opravkih.
Oziram po izbi se nizki.
Po stenah svetnikov podobe
in staro razpelo, a s stropa
visi »sveti duh« sredi sobe.
A kaj je to tu na polici?
Pod pisano kložje zarita,
glej, knjiga se skriva debela,
vsa prek in prek s prahom pokrita…
»E, bukve so to krivoverske!
Nič takega! Stara je šara!
Kar pomnim, ležijo že tam-le,
saj brati jih nihče ne mara.
Odkod so, sam Bog si ga vedi!
Dandanes več niso za rabo …
Če hočete, vam jih podarjam.
V spomin jih odnesite s sabo!«
In vzamem v roko radoveden
to knjigo starinsko s police;
obrišem ž nje prah mnogoletni
in odprem lesene platnice …
O, Dalmatin! Biblija tvoja
Slovenska se tu mi zabliska!
Oči potopijo se v liste
In v prsih srce mi zavriska.
