Andrea Lanfri, rojen v Lucci 26. novembra 1986 je že od malega kazal veliko zanimanj: šola, gore, šport. Njegova živahnost in strast sta ga vodili skozi življenje, dokler ni leta 2015 doživel velikega preobrata – fulminantni meningitis z meningokokno sepso, ki mu je odvzel obe nogi in sedem prstov.
Pred tem je bil Andrea velik gorski navdušenec. Ukvarjal se je s pohodništvom, plezanjem in alpinizmom. Medtem ko je bil v bolnišnici, je bil trdno odločen, da se bo nekega dne vrnil k svojim ljubljenim dejavnostim. Po dolgem in bolečem obdobju, preživetem v bolnišnici in po številnih amputacijah, se je v njem vnela velika želja po teku – osebni izziv proti bakteriji, ki ga je skušala ustaviti.
Z željo po kljubovanju bakteriji je Andrea sklenil: »Nimam nog? Potem bom tekel!« Tako se je začela njegova pot v atletiki. Njegova strast do plezanja ni izginila, le začasno je bila prekinjena. Kljub dolgotrajnim mesecem v bolnišnici je Andrea nadaljeval svojo športno kariero.
Leta 2015 so mu številni ljudje iz vse Italije pomagali z zbiranjem sredstev, kar mu je omogočilo, da je začel trenirati in postal član italijanske državne paraolimpijske atletske reprezentance. Dosegel je rekorde, osvojil evropske medalje ter srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu v Londonu.
Toda kot pravi pregovor: “Lakota pride z jedjo!” Andrea je premikal svoje meje in postajal vedno boljši. Dnevi v gorah z njegovimi prijatelji, družino, punco in psom Kyro so se vrnili.
Njegov cilj je bil vedno vrniti se k stvarem, ki jih je počel prej, vendar zdaj počne še veliko več. Njegovo zadovoljstvo izvira iz prenašanja pozitivne energije na druge ljudi, kar mu daje dodatno motivacijo in energijo. S svojim delom dokazuje, da omejitve niso vedno resnične.
Andrea z veseljem sodeluje kot pričevalec pri kulturnih projektih v šolah, konferencah in športnih dogodkih. Njegova zgodba in posredovanje pomagata ljudem spoznati, da je vse mogoče.
