Poletje 2026 je v Alpah razkrilo nekaj, kar alpinisti slutijo že leta, a se s tem neradi sprijaznijo: (tudi) tri velike severne stene – Matterhorna, Eigerja in Grandes Jorasses – niso več tisto, kar so bile. Legendarna »trilogija« alpskih severnih sten, nekoč zadnji veliki problemi evropskega alpinizma, se je v vročinskem valu dobesedno posušila. Led, ki je desetletja oblikoval smeri, varoval prehode in ustvarjal logiko plezanja, je izginil.
Francoski alpinist, gorski vodnik in kronist François Damilano (1959) je to poletno dogajanje povzel z besedami treh velikanov, ki so v svojih časih reševali uganke teh sten. Njihovi opisi so danes skoraj dokumenti iz drugega sveta.
Matterhorn – severna stena brez svoje »slavne zimske podobe«
Walter Bonatti je leta 2007 zapisal: »Matterhorn, ki sem ga preplezal leta 1965, ne obstaja več. Klima je izbrisala pogoje, ki so omogočali to avanturo. Danes je skala gola, brez svoje led(e)ne veličine.«
Bonattijeva znamenita zimska smer iz leta 1965 je bila mogoča le zaradi velikih led(e)nih delov, ki so povezovala prehode v sicer razdrobljeni steni. Danes je severna stena Matterhorna skoraj povsem suha, povezave so izginile, skala je krhka, prehodi pa so zaradi krušljivosti pogosto neplezljivi.
Vročinski valovi so pospešili taljenje permafrosta, ki je desetletja deloval kot »cement« med skalnimi bloki. Ko ta izgine, se stena začne dobesedno razpadati.
Eiger – izguba zgodovinskih snežišč
Anderl Heckmair, vodja prve naveze čez severno steno Eigerja leta 1938, je o znamenitem »drugem snežišču« zapisal: »Od spodaj je videti kot bela pobočja; od blizu je to nagnjeno ledno ogledalo, kjer najmanjša napaka pomeni 1000 metrov padca.«
Danes je to snežišče – nekoč ključni del smeri – skoraj izginilo. Severna stena Eigerja je v poletnih mesecih postala skoraj povsem skalna, kar spreminja naravo plezanja in povečuje nevarnost padajočega kamenja.
Heckmairjeva smer, nekoč ledena klasika, se je spremenila v nepredvidljivo skalno kombinacijo, ki je v vročih obdobjih pogosto neplezljiva.
Grandes Jorasses – Crozov steber brez svojega ledenega ščita
Rudolf Peters je leta 1935 med prvo ponovitvijo severne stene Grandes Jorasses opisal: »Navpična skala se je spremenila v ščit živega, črnega in krhkega ledu, ki je prekrival vsako razpoko.«
Ta »ščit« je bil nekoč srce plezanja v Crozovem stebru. Danes je led skoraj povsem izginil, stena pa je postala živahna in sovražna v drugačnem smislu: zaradi krušljivosti, padajočega kamenja in nestabilnih blokov.
Smeri, ki so bile nekoč logične ledene linije, so se spremenile v kaotične skalne labirinte, ki jih je težko varno preplezati.
Kaj to pomeni za alpinizem?
Trilogija severnih sten je bila desetletja merilo alpinistične zrelosti. Danes se alpinisti sprašujejo, ali je poletni čas sploh še primeren za vzpone v teh stenah. Vročinski valovi, ki trajajo tedne, povzročajo: taljenje permafrosta, povečano krušljivost, izginjanje snežišč in žlebov, pogostejše podore, nepredvidljive razmere, ki se spreminjajo iz ure v uro.
Včasih je bila poletna sezona najbolj stabilen čas za velike severne stene. Danes je pogosto najbolj nevaren.
Alpinisti v »nepravem času«?
Vprašanje, ki ga je sprožilo letošnje poletje, je preprosto: Ali se alpinisti lotevajo teh sten v času, ko jih narava ne podpira več? Damilano opozarja, da se je »čas sten« spremenil. Kar je bilo nekoč tudi poleti zimsko, je danes morda edino še zimsko. Poleti se stene spreminjajo v žive, nestabilne strukture, ki ne dopuščajo klasičnega plezanja.
Trilogija severnih sten je tako postala simbol podnebnih sprememb: ne kot abstraktna statistika, temveč kot konkretna izguba alpinistične pokrajine. Nastalo je nekaj novega, nekaj kar je nekoč že bilo?
