RAZGOVOR S TOV. DEBELJAKOM IN KOČEVARJEM — NAJBOLJŠIMA JUGOSLOVANSKIMA ALPINISTOMA
Savinjski vestnik, 12. februar 1954
Kje drugje kot v planinskem svetu najdeš tudi v zimskem času alpinizmu Zveste ljudi. Debeljaka in Kočevarjem našel zadnje dni na Golteh, kjer sta preskušala svoje znanje za spremembo na smučeh. Vrvi in klini še čakajo doma na »svoj čas«, le spalna vreče pa že tudi na Golteh pride kar do praktične uporabe. Kot smučarja in prijatelja visokogorskega smučanja me je predvsem zanimalo vprašanje naše zimske alpinistike in visokogorskega smučanja sploh. Na posamezna vprašnja sem dobil naslednje odgovore:
Kaj mislita o zimski alpinistiki?
»To je naš najlepši, obenem pa najnevarnejši šport. Alpinistika že v letnem času predstavlja vrhunske storitve, pozimi pa se mora sleherni alpinist boriti še z mrazom, snegom, ledom, naporom in raznimi objektivnimi nevarnostmi, ki so v zimskem času večje (padajoče kamenje, plazovi). Prva leta po vojni je zimski alpinizem pri nas zavzel velik razmah. Seveda za te vrste športnega udejstvovanja nismo bili dovolj opremljeni. Rezultat te širine je zahteval veliko število nesreč (amputiranih pa tudi večje število smrtnih primerov). V teh letih je bil duševni zagon ob riskantni opremi res prevelik. Saj tudi midva ne bi danes tvegala tistih smeri, ki sva jih ob pomanjkljivi opremi plezala pred petimi leti!«
Kakšno je stanje danes?
»Kot povsod v življenju, tako velja tudi za zimsko alpinistiko — kvantiteta pada, ostaja le še kvaliteta! In še danes si privoščijo zimske vzpone le tisti najkvalitetnejši plezalci, ki so temeljito opremljeni. Včasih smo plezali smeri po dva dni z bivakom v steni (na prostem) brez spalnih vreč… Pri nas danes manjka osnovne opreme za treninge, pišejo pa že o odpravi v Himalajo! Nam danes manjkajo izkušnje plezanja v ledu, saj ga pri nas skorajda ni. Te izkušnje bi morali nabirati v Alpah! Imamo tehnično sposoben kader, potrditev za to nam služijo težko preplezane smeri v zadnjih letih doma in izven države. Ponavljava, da je oprema naša najbolj boleča točka! Specialne opreme za zimsko alpinistiko nimamo, niti je ne daje PZS. Pred leti smo dobili moderne najlon vrvi, ki pozimi ne zmrznejo kot konopljenke, danes so te vrvi že obrabljene, potekla jim je že življenjska (uporabna) doba — novih pa ni! Tudi klini, ki jih končno izdelujemo doma, so predragi, saj stane komad 90 din. Za težko prvenstveno smer potrebuješ okrog 40 klinov, pri kateri pa večje število ostane celo v steni. Kar pomislite, kakšni izdatki so to! Kje je dobra obutev, perilo, spalne vreče, vrvi itd. Kompletna oprema za zimskega alpinista znese kar 170.000 din. Jasno je, da si še tako požrtvovalen alpinist ne more privoščiti s svojimi prejemki kompletne opreme.«
Ali kažejo planinske organizacije, razumevanje in pomoč pri nabavi opreme?
Rado Kočevar: »PD Ljubljana-matica kaže potrebno razumevanje in tudi v mejah finančnih možnosti pomaga alpinistom pri nabavi moderne opreme. Pred leti je pomagala tudi PZS!«
Ciril Debeljak: »PD Celje kaže malo razumevanja za alpinizem. Tej športni panogi v planinstvu je v naših društvenih vrstah močan zagovornik sam predsednik tov. Tine Orel, ostali odborniki pa ji niso preveč naklonjeni. In vendar je alpinizem prvi steber planinstva! Gorski svet je Celju močno odmaknjen. Mesečno odštejem iz svojih prejemkov lepe tisočake, da pridem v območje gorskih sten. Sicer pa — kaj bi pripovedoval…«
In vendar je Ciril Debeljak po svojih alpinističnih podvigih športnik kvalitetnega razreda našega atleta Staneta Lorgerja! Kdo bi se ne spominjal njegovih lanskih uspehov v Dolomitih, ki veljajo za mojstrsko šolo plezanja. S svojimi storitvami je presenetil vso jugoslovansko javnost. Upravičeno se vprašajmo — ali za človeka tolikšne kvalitete res ni več razumevanja pri gospodarsko tako krepkem PD Celje? Zakaj bi prav v Celju zanemarjali športno plat planinstva? Planinska organizacija je vendarle dolžna, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi podpira pravo planinsko športno aktivnost svojega članstva!
Kaj mislita o visokogorskem smučanju?
»Visokogorsko smučanje je del zimskega alpinizma. Je mnogo lepše, daje nam precej prijetnega razvedrila, zahteva pa znatno manjše napore. Trdim, da to najlepša oblika smučanja, ki pa zahteva dobro obvladanje osnovnih elementov smučanja, poznavanje snega in nevarnosti v gorah. Pri nas je ta oblika smučanja še slabo razvita, gojijo jo predvsem alpinisti. Z organizacijo množičnih izletov bi za to obliko smučanja pridobil marsikaterega nedeljskega smučarja!«
Kakšne načrte imata v letošnjem letu?
»Načrtov je dovolj, njihova Izvršitev pa je odvisna od snega in še vrsto drugih težav (dopusti…). Nameravava v Julijce in Savinjske. Triglavska stena pozimi še ni docela obdelana. Največja zimska problema v tej steni bi bila: Prusikova in Čopova smer. V Kamniških je še neraziskan svet v skupini Rink, Grintavcev in sploh severne stene Kamniških nad Jezerskim. Skupno turo planirava v Triglavsko steno, v družbi svojih društvenih tovarišev pa še vrsto plezarij po Julijskih in Kamniških Alpah.«
Kakšne izglede pripisujeta zimski alpinistiki?
»Razmaha v širino ne moremo pričakovati. Najbolj odporni alpinisti bodo ostali zvesti stenam tudi v zimskem času! Recimo — od 100 alpinistov bo ostalo zvestih le 10 zimski alpinistiki! Danes lahko kar preštejemo naše zimske alpiniste: Ljubljana — Kiler, Levstik; Jesenice — Krušič; Celje — Fajgl in Mirnik! Imamo še vrsto starejših, ki jih nisva omenila. Skromna številka …«
Tej skromni številki moramo seveda prišteti še oba vrhunska alpinista, s katerima sem vodil omenjeni razgovor. Se nekaj splošnih izmenjav raznih vprašanj in že sta mi oba odhitela v dolino. Razgovor pa sem vrgel na papir, ker je bil zanimiv in ker v našem časopisju le redko čitamo o tej vrsti športne aktivnosti.
