Na Everestu bosta plezala tudi Andrej in Marija Štremfelj
Primorski dnevnik, 4. avgust 1990
Mednarodne alpinistične odprave Alpe-Adria Sagarmatha Expedition, ki se bo 15. t. m. podala v Himalajo z zelo ambicioznimi cilji osvojitve Everesta in Lhotseja, se bosta udeležila tudi znana “alpinistična zakonca” Andrej in Marija Štremfelj iz Kranja, ki seveda imata, kot tudi vsi drugi, posebne cilje. Da bi zvedeli za kakšne cilje gre kako pojmujeta “zakonski alpinizem”, kaj pomeni živeti skupno življenje, v katero poleg alpinizma seveda spada Vsakdanjost z drobnimi družinskimi problemi, otroci in skrbmi, smo se z Andrejem in Marijo, bolje poznano kot Mico, daljše pogovorili. Kramljanje smo začeli z Andrejem, potekalo pa je nekako takole.
Andrej, ti si bil na Everestu pred enajstimi leti. Zakaj se torej tja vračaš?
»Razlogov je za to več. Alpinizem se je v tem obdobju zelo spremenil, spremenil pa sem se tudi jaz, saj imam dosti več izkušenj, kot pa leta 1979. Tokrat bi se rad preizkusil brez kisika, rad pa bi tudi po svojih močeh prispeval pri uresničitvi osnovnega cilja žene Marije, ki si seveda želi Osvojitve Everesta. Če pa se bo pokazala možnost, da osvojim tako Everest kot Lhotse, je seveda ne bom zamudil, skrita želja pa je prečenje, o katerem je bilo že toliko govora. Slednje predvideva osvojitev 8848 m visokega Everesta, takoj nato pa še osvojitev 8516 m visokega Lhotseja preko 8000 m visokega sedla, ki povezuje obe gori. Najvišje prečenje sta pred desetimi leti opravila Messner s svojim zvestim soplezalcem Hansom Kammerlanderjem, vendar pa je bilo to prečenje še precej “nižje”: v enem zamahu sta namreč osvojila 8068 m visoki Gašerbrum I in 8035 m visoki Gašerbrum II. Osvojitev prve in četrte gore na svetu brez spusta v dolino bi bila svojevrsten rekord, katerega ni postavil še nihče. Seveda se dobro zavedam, da nimam dosti možnosti za to, vendar pa morebitne priložnosti ne bom izpustil. Ideja je padla še pred časom, ko bi se nam moral pridružiti sam Kammerlander, ki je nato iz ekipe odpadel. Slednji je prvi izrazil željo po prečenju, nato pa jo je opus- til, ker se je raje odločil za neko drugo odpravo.«
Hočeš-nočeš tebe in Marijo identificirajo z “najvišjim jugoslovanskim alpinističnim zakonskim parom”. Verjetno ta etiketa ne tebi ne Mariji ne pomeni ničesar…
»Res ne! Spomnim se, da ko sem se pred enajstimi leti podal na Everest, so vsi mnogo govorili o “alpinističnem bratskem paru” Andrej in Marko Štremfelj. Za las nisva bila prva brata na najvišji točki sveta. Vendar ne meni ne Marku ni to nič pomenilo. Isto sedaj velja zame in za Mico. Marija mi v gorah ne pomeni zakonsko ženo, ampak soplezalca, katerega poznam do dna duša in kateremu lahko še kako zaupam. Mica mi v stení pomeni zanesljivega prijatelja, s katerim se seveda zelo dobro počutim. To je druga ekspedicija, na katero se podajam z ženo. Pred štirimi leti sva skupaj osvojila osemtisočak Broad Peak v Karakorumu, sedaj pa imava spet skupen cilj. Večkrat jih tudi nimava. Marija se je tako npr. pred časom podala na žensko ekspedicijo na Kavkaz, lani pa sem se npr. z Kozjekom povzpel na osemtisočak Šišo Pangmo na Kitajskem po izjemno težki prvenstveni smeri, ki bi bila za Mico prezahtevna.«
Ti imaš “že” 34 let, kar pomeni, da plezaš kakih dvajset let in da ni ostalo mnogo alpinistov iz tvoje generacije…
»Iz moje alpinistične generacije je ostalo prav malo plezalcev, vendar pa sem po svoje “atipičen” alpinist. Tako sem se uspešno lotil športnega plezanja, s katerim se ukvarjajo plezalci, ki so za kaki dve desetletji mlajši od mene. Vendar pa sem letos že zmogel izjemne smeri devete stopnje, kar pomeni, da me alpinizem že zabava in da se v njem še uresničujem, ko pa mi ugajajo vse njegove različice, od klasičnega, do športnega ter še do himalaizma.«
Drugi del pogovora posvečamo Mariji Štremfelj, ki je že vrsto let najbolj uspešna jugoslovanska alpinistka na vseh področjih. Pred kratkim je osvojila državno prvenstvo v športnem plezanju, postavila je jugoslovanski himalajski višinski rekord, preplezala pa je tudi vrsto ponovitev in prvenstvenih klasičnih smeri v naših Julijskih, pa tudi v centralnih Alpah in Dolomitih. Prvo vprašanje zanjo je zelo podobno tistemu, ki smo ga postavili že Andreju.
S kakšnimi cilji se podajaš v Himalajo?
»Moj cilj je osvojitev Everesta…Če bi ga osvojila bi bila prva Jugoslovanka na najvišji gori sveta in deveta ženska sploh, potem ko je Japonka Jukio Tabei kot prva ženska leta 1975 stala na Sagarmathi. Vendar pa Lhotse ni do sedaj osvojila še nobena ženska… Presrečna bi bila, če bi stopila na najvišjo točko sveta, zato o Lhotseju ne razmišljam, čeprav si ne zapiram nobene možnosti. Če se bo pokazala priložnost, jo bom pač izkoristila…«
Kako ljudje reagirajo na to vajino plezanje?
»Pač na dva načina: eni to sprejemajo, drugi pa odklanjajo. To pa počenjajo z vedno enakimi argumenti: da imava dva otroka, 9-letno Katarino in 7-letnega Anžeta, ki bi, če bi se nama kaj zgodilo, pač ostala brez staršev. Vendar pa menim, da se ti lahko marsikaj zgodi kjerkoli, in ne samo v gorah, poleg tega pa ljudje pozabljajo na bistveno postavko: če sem taka, za kakšno me pač priznavajo, torej tudi za skrbno, pazljivo in dobro družinsko mater, se moram za to v veliki meri zahvaliti alpinizmu, s katerim sem si ustvarila močan značaj in iz katerega bogato zajemam tudi pri vzgoji mojih otrok. To se mi zdi bistveno poudariti.«
Kako je potekala tvoja priprava za odpravo na Everest?
»Tako, kot pač tudi za druge ekspedicije, morda z razliko, da bo ta nekoliko težja, ker je pač cilj postavljen nekoliko višje. Na osemtisočaku sem namreč že bila, vendar pa je Everest 800 metrov višji od Broad Peaka. Pripravljala sem se fizično, kar pa pomeni tudi psihično obenem. Tečem približno petkrat na teden, večkrat pretečem prav mnogo kilometrov in le psihična moč, ko jo tako dobim, je tista, ki me sili, da ne odneham, ko bi po vsej logiki morala. Pravim si, da če se bom na tem mestu ustavila, niti na vrh Everesta ne bom prišla. Sicer pa prav mnogo trenirava skupaj z Andrejem, ki mi je v veliko psihično oporo.«
Andrej je tvoj mož, pa tudi prvi soplezalec…
»Odkar mi je v gorah umrla sestra, je Andrej praktično edini soplezalec s katerim plezam in na katerega so popolnoma zanesem. V goram pa mi seveda pomeni prijatelja, svetovalca, oporo, soplezalca, ne pa moža…«
Dušan Jelinčič
