Alpinistični razgledi 67/1998

VSEBINA

02 Uvodnik

03 Brstični dnevi našega gorništva

10 Intervju: Dare Juhant

15 Slovenska šola v Nepalu (2)

19 Intervju: Stane Belak-Šrauf

22 Naskakovanje žandarjev

24 Klic vsem junakinjam

26 Stara, a vedno aktualna zgodba

28 Alpinistični razgledi

29 Slovenska planinska bibliografija v letu 1997

31 Oprema

34 Ocenjevalne lestvice

37 Razgledi po svetu

41 Podkomisija za izobraževanje

UVODNIK

  ČAS JE KAR RESNA ZADEVA!

  Tako je urednik Alpinističnih razgledov zapisal v Uvodniku k prejšnji številki, v katerem sem med vrsticami nekajkrat opazil tudi sebe. Čas neizbežno mineva vsem in za vse­lej. Vsi ga imamo enako, le koristimo ga po svojih vzgibih in potrebah.

  Bolj ko je stenski koledar napove­doval konec štiriletnega mandata Komisije za alpinizem, več je bilo slišati pripomb na delo njenih članov. Nekaj jih je bilo moč tudi prebrati pred­vsem izpod peres članov komisije, s katero naj bi plodno sodelovali in krmarili slovenski alpinizem med množico slovenskih alpinistov, vse manj gostoljubnimi gospodarstveniki in političnimi veljaki, brez katerih si prigaranih sponzorskih in podarjenih sredstev državnih organov ne moremo predstavljati niti odprav niti vzgojnih akcij. Po mojem prepričanju, ki se žal od začetka načelnikovanja ni spre­menilo, bi bilo mnogo bolje, za javnost pa seveda precej manj zanimivo, da bi ta nesoglasja reševali znotraj organi­zacije, vendar sta za dogovor potrebna dva in očitno sedanja kadrovska zasedba takšnih dogovorov ni bila sposobna realizirati.

  V predskupščinskem obdobju je bilo kar nekajkrat slišati teorijo o organizacijski krizi Komisije za alpini­zem, kar lepo dopolnjuje zgodbo o finančnem zatonu, objavljenem v prej­šnji številki Alpinističnih razgledov.

Vsaj nekdo se je zavedel finančnega za­tona slovenskega alpinizma ob pogledu na vse manjša sredstva Komisije za alpinizem s strani Ministrstva za šolstvo in šport oziroma na razmerje delitve sredstev med Komisijo za alpinizem in Komisijo za športno plezanje. Morda bi bilo do alpinistične javnosti korektno, da objavi tudi bi­lanco Komisije za odprave v tuja gor­stva, katere pa ne obravnava niti ne komentira Zbor načelnikov alpin­ističnih kolektivov temveč Upravni od­bor oziroma Skupščina Planinske zveze Slovenije. Njima pa je ob vodilni lastninski problematiki alpinistična (ne)organiziranost le predah v muk­otrpnih razpravah. Očitno korakata organizacijska in finančna kriza z roko v roki in le vprašanje časa je, koliko korakov in v katero smer jima bomo še dovolili storiti.

  Glede na to, da se načelniki Komisije za alpinizem kar hitro men­javajo, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pa postaja konstanta, bo zaradi teorije verjetnosti prej ali slej nastopila situacija, ko se bosta vodilna človeka komisij ideološko ujela in odpeljala slovenski alpinizem novim zmagam naproti. Za dobro slovenskega alpinizma bi morali to storiti čimprej, zato bi bilo potrebno skrajšati mandat načelniku Komisije za alpinizem, saj bi to zagotovo po­spešilo proces zbliževanja komisij.

  Zanimivo je to, da lahko podobne zgodbe o organiziranosti alpinistov zasledimo tudi drugod po svetu in prav zanimivo bi bilo poiskati kakšne skupne značilnosti posameznikov, pripravljenih sodelovati pri delti v alpinističnih organizacijah. Prav tako tu­jini niso tuje niti zgodbe o dvomljivih vzponih, v katere ne verjamejo tisti, ki vanje nočejo verjeti. Zagotovo pa smo eni redkih, če ne celo edini, ki smo skušali primer­ljivost z drugimi športnimi panogami poiskati prek kategorizacije oziroma točkovanja alpinističnih dejanj. To nam je zaradi svojih neomajnih pravil včasih v korist in včasih v škodo, le prevelikih svoboščin pri razumevanju svojih lastnih pravil si ne smemo do­pustiti. S tem bi ta način samoocen­jevanja lastno alpinizmu, izgubilo smisel in zaupanje vseh, ki na njeni os­novi odločajo o položaju športne pa­noge v slovenskem in svetovnem prostoru. Da pa je alpinizem zaradi svojih značilnosti marginalna športna pa­noga pa ni potrebno posebej poudarjati.

  Očitno sem samo še jaz toliko naiven, da sem zadovoljen s sklep­čnostjo zadnjih nekaj Zborov načel­nikov in da je bila po dolgem času na enem izmed njih kar konstruktivna razprava o delu Komisije za alpinizem in nalogah, ki bi jih bilo potrebno real­izirati v prihodnje. S sprejemom obvez so sedanji člani komisije pripravljeni nadaljevati delo, začeto v preteklem obdobju, manjka pa tisti človek na čelu organizacije, ki bo imel dovolj podpore s strani organov krovne plan­inske organizacije in zaupanja s strani alpinistične javnosti, da bo združil tisto, česar nam ni uspelo. Glede na zadnje izjave vseh tistih, ki trenutno krojijo organizacijski vrh planinskega in alpinističnega okolja, je enotna organizacija prava usmeritev za delo v prihodnje, le prave ljudi na pravih mes­tih je še potrebno poiskati. Pripombe na delo, ugotovljene napake in po­manjkljivosti bi v normalnih razmerah morale vzpodbuditi tiste posameznike voljne dela, ki v sloven­ski alpinizem zaupajo in so mu pripravljeni po svojih močeh tudi po­magati.

  Čas je pogosto tudi tisto merilo, ki nam opravičuje pozabo. V relativno kratkem časovnem obdobju nas je zapustilo precej prijateljev, ki so kro­jili sam vrh domačega in svetovnega alpinizma, ob tem pa so bili s svojim delom močno prisotni tudi v alpin­istični organizaciji in kar nekam na dušo mi je sedla Minuta molka, ki je ni bilo. Žal si ne znam poiskati odgo­vora, zakaj niso bile pogrešane tudi minute za Slavca, Vanjo, Žigo, Staneta, Jasno in še koga. So bili oni drugačni, so živeli in z nami delili lepote gora v drugačnem časovnem trenutku? Ver­jamem, da bi kdo drug v funkciji načel­nika ravnal drugače, vendar sem jaz vsaj vsa leta ravnal enako.

  Verjamem, da ima mnogo lju­biteljev alpinizma svoje teorije o uspešni alpinistični organizaciji, žalostno pa je, da je ljudi, ki so jih pripravljeni uresničiti bolj malo. Večina teorij in zgodb izzveni v zaka­jenih lokalih, jasnih večerih in dolgih samotnih nočeh nekje visoko v gorah. Izrečene v nekem časovnem trenutku so večinoma izgubljene in le redke na­jdejo pot v realnost.

Ja, čas je res resna zadeva. Več kot ga imaš, več ga lahko zapraviš.

Matjaž Wiegele

Naslovna stran: V ostenjih Grivole (Italija), arhiv B. M.

Alpinistični razgledi – interno glasilo slovenskih alpinistov in športnih plezalcev

Izdaja: Komisija za alpinizem PZS

Glavni in odgovorni urednik: Bine Mlač

Člani: Breda Činč – Juhant, Dare Juhant, France Malešič, Nada Mlač, Mateja Pate in Mojmir Štangelj

Grafično oblikovanje: Nada Mlač

Naslov za naročnino: KA PZS – za A.R., Dvoržakova 9,1000 Ljubljana.

Naslov za pošiljanje člankov: Bine Mlač, Cesta 27. aprila 1, Ljubljana, tel.: 12 13 250, E mail: nada.mlac@siol.net

Vsi rokopisi, fotografije in razni drugi materiali, primerni za objavo v Alpinističnih razgledih, so dobrodošli. Zaželjeno je, da je na kuverti podan naslov pošiljatelja, da bomo lahko materiale vrnili. Fotografije naj bodo opremljene s podatki o kraju, času, motivu in z imenom ter priimkom avtorja posnetka. Teksti so lahko tudi na disketi (3,5″).

ISSN-1318-0754 Na podlagi zakona o prometnem davku (Ur. list št. 4/92) daje Ministrstvo za informiranje na vlogo Planinske zveze Slovenije, Alpine Association of Slovenia, Dvoržakova 9, Ljubljana, št.: JP/jr TAJ/0561 z dne 21. 2.1992, mnenje, da se štejejo publikacije Planinski vest­nik, Obvestila PZS in Alpinistični razgledi med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%.