Alpinistični razgledi 5/1980

VSEBINA

3    Peti raztežaj

4    Naše slike

5    Veliki pionirji alpinizma  (V. del)

8    Kopitar brez čevljev ali kaj mislim jaz

9    Kje je javna kritika?

10  Problem zimskih sob

11  Matterhorn (I. del)

14  PizBadile – vzhodni steber

16  Piz Badile – severovzhodna stena

16  Domači vzponi

17 Sestanek o treningu alpinistov

19  Alpinizem na Madžarskem

19  Dolomiti

20  Še nekaj novic

21  Prosto plezanje

23  Novi opis težavnostnih stopenj

24  Še nekaj o polbičevem vozlu

25  Snežna očala

27  Pregled vzponov 1978/79 (I.)

PETI RAZTEŽAJ

Vrstice, ki jih napišemo za uvod, so zaradi prostora ponavadi obso­jene na kratkost in jedrnatost. Nekako nas oskrbijo z vsakdanjo­stjo, ki je tu med nami; niso preveč zanimive in obvezne, pou­darjajo nujnost in težave, sproti nas spominjajo na probleme in jih poenostavljajo.
Hvalevredno je, da dosedanje pole­mike ne ustvarjajo novih mask in tančic, ampak jih trgajo. Nimamo namena prodajati učenosti, toda o sedanji polemiki lahko že povemo nekaj pohvalnih besed: naša pole­mika se ne izčrpava v zanikanju, ampak razkriva vrednote, ki so drugačne od tistih, ki jih izpostavljamo posmehu in kritiki. Upal bi si podčrtati, da je na­pačna miselnost, ki se je alpi­nisti zelo radi poslužujejo: kar kot polemik vem, zadeva samo me­ne, tisto, česar ne vem o svetu in drugih, me ne zavezuje in ne skrbi, saj to zame ne obstaja. Svojega znanja in neznanja sploh ne povezujem. Prizadevanja tak­šnega polemika so žalostna in ničeva. Bogastva resnice preprosto ne zna strniti in »prevesti« na jezik, ki bi bil razumljiv in do­stopen nam vsem.
Vrnimo se še z besedo ali dvema k našemu glasilu. Idej ne manjka, precej je zanimivih in izvirnih, toda ostale bodo le kot mrtve čr­ke na papirju ali neuresničene zamisli v naših glavah, kot kalčki brez vode, če ne bo moče. Pri vsem tem je naše glasilo tisto, kar velja zalivati in to s pisano besedo. Področje tovrstnega delo­vanja je praktično neomejeno. Sa­mo tako lahko postanejo Alpini­stični razgledi res pravi razgle­di. 0 koristnosti glasila se danes ni treba več prepričevati, ni pa hudo, če hočemo še več.
Naši številni morebitni sodelavci, ki so nam večkrat rekli, da se bodo oglasili, so kadarkoli dobro­došli, posebno še s prispevki z vzgojnega področja alpinističnih šol in tečajev.
Za takšne, ki jih »časovno zvija« oziroma preprosto nimajo časa, ve­lja, naj kaj napišejo takrat, ko bodo »naleteli« na kakšno zoprno deževno nedeljo, ko se še v Kogel ne da. Ob hrustanju redkvic (vita­mini!) se da dobro pisati. Tudi ob poslušanju country glasbe se da pisati, samo besedilo mora biti do­bro …

Bine Mlač

ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 5, marec-april 1980, interno glasilo slovenskih alpinistov.
Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Peto številko so pripravili:
B. A. (?), Janez Bizjak, Ciril Debeljak, Andrej Dernikovič, Milan Gladek, Janez Gradišar, Viktor Grošelj, Lidija Honzak, Mitja Jesenovec, Stane Klemenc, Zvone Korenčan, Rok Kovač, Tine Kristan, France Male­šič, Janez Marinčič, Igor Mezgec, Bine in Nada Mlač, Dušan Podbevšek, Meta Rotovnik – Tavčar, Franci Savenc, Andrej Škafar in Lado Vidmar.

NAŠE SLIKE
1. stran – PAKLENICA, GNEČA, AMERIKANIZACIJA, SONCE, DEŽ, GOSTILNICE OB MORJU, PLEZANJE, PLEZANJE …
Tudi pobje na sliki zagnano drvijo vzponom naproti in v svoji zagretosti komaj vidijo ostareli znak, ki vsako sezono znova zele­ni. Toda ne samo on, kajti pravil o varnem plezanju je tako veli­ko … Naj ozelenijo tudi najbolj samovšečnim plezalskim beticam in sploh vsem, ki se bomo to pomlad srečevali v Velebitu.
2. stran – SEVEROVZHODNA STENA PIZ BADILE – A. Rožna smer, B. Bela zajeda, C. Čehoslovaška smer. Glej stran 16.
33. stran – skica JUŽNE STENE KOGLA z vrisanimi smermi, levo skica spominske smeri Ceneta Kramarja. Glej stran 16.
34. stran – dvojni skici zgoraj ponazarjata članek o POLBIČEVEM VO­ZLU, ki je na strani 24.
Leva spodnja skica kaže MEKINJSKO SMER V STOLPU SKUTE, srednja pa SINJI SLAP POD ČEŠKO KOČO. Opisa sta na strani 17.
Vinjeto v desnem spodnjem kotu sta prav tako kot naslovno stran narisala Lidija Honzak in Janez Marinčič, ki sta tudi avtorja podpisa k prvi sliki.
Vse morebitne avtorje prosimo, da ilustracije člankov po možnosti na­rišejo na prozorni papir in v okviru običajnega formata, kar precej poenostavi razmnoževanje.

Ali ste morda že opazili, da iz Julijskih Alp doslej še ni bila ob­javljena nobena prvenstvena smer? Opisi in skice, kje ste?
V prihodnji številki bomo nadaljevali s pregledom plezalne sezone 1979, polog tega pa lahko že napovemo tudi nadaljevanki o velikih pi­onirjih alpinizma in o Matterhornu. Na vrsto pridejo tudi vsi članki in zanimivosti, ki nam jih bodo poslali vsi, ki jih je strah, da Alpinistični razgledi zaradi pretiranega sodelovanja družine Mlač groze postati družinska revija za kvačkanje in pletenje.

*****

7. aprila je bil svetovni dan zdravja z geslom Kajenje ali zdravje – to ni več vprašanje. Vzhičeni od tega so naslednji dan na spomladan­skem zboru načelniki sami od sebe in kljub številnim pepelnikom po­zabili kaditi. Snažilka PZS si od tega šoka še ni opomogla, s tem pa je klavrno propadel tudi eden najstrožjih kriterijev za odprave.

Veliki pionirji alpinizma (V. del)

Bine Mlač

Angelo Dibona (1879 – 1956)

Angelo Dibona spada med največje gorske vodnike svojega obdobja. Ro­dil se je 7. aprila 1879 v Cortini d’Ampezzo, kjer je 21. aprila 1956 tudi umrl. Tega velikega alpinista zgodovina postavlja v skupi­no najvidnejših pionirjev prvih dni stenskega plezanja v divjih nav­pičnicah Dolomitov. Okoli sebe je imel zbran krog prijateljev, s ka­terimi je splezal večino svojih smeri. Med njimi izstopa Luigi Rizzi iz Campatela di Fassa ter Dunajčana Guido in Max Mayer. Slednja sta se iz uveljavljanja željnih klientov kaj kmalu razvila v skoraj enakovredna soplezalca. Svojim številnim ponovitvam je Dibona dodal še 65 prvenstvenih vzponov, ki še danes pod »težo« kasneje dodanih kli­nov brez izjeme nihajo med IV. in V. težavnostno stopnjo.
Na primer: značilna in zanimiva zgodba iz njegovih časov – raz Odsteina. Tedaj je predstavljala zanimiv in težak problem predvsem velika žmula, ki je bila nekje na polovici raza. V šali rečeno je Dibona zgrabil bika za roge in v velikem stilu igraje preplezal žmulo po krepko previsni poči. Čez kakšne težave je prišel, nam pove opis prve ponovitve, ko se je smeri lotil Paul Preuss. Tedaj »najtežji raz v Alpah« ima pod žmulo pikantno prečnico, ki je bila preplezana prosto. Kasnejši ponavljalci so jo poimenovali kar po Preussu. Druga ponovi­tev oziroma tretji vzpon je bil po svoje že malce zabaven. Naveza Redlich-Stefansky se je izognila Dibonovi poči in Preussovi prečnici in našla prehod čez »svoj« Redlich-Stefanskyjev previs. Nato je pri­šel na prizorišče Alfred Horeschowsky, že tretji ponavljalec prav z vrha plezalske elite. Ob »varianticah« je naredil še svojo varianto in nižje pod vso to kolobocijo dodal še svojo prečnico, kasneje imenovano Horecshowskyjeva prečnica. Zanimivi dogodki nam povedo vse zgode in nezgode teh pogumnih mož tedanjega časa ter njihovo uspešno re­ševanje ali izogibanje težavnim odstavkom v steni in iskanje šibkih mest smeri.
Angelo Dibona je po svojem razu vodil še štiri naveze nekako v času slabih osmih ur. Še danes trdijo, da vsaka druga naveza bivakira v razu! Dibona je v vsej smeri zabil le tri kline. Številne naveze v tej smeri izdatno uporabljajo že zabite kline in svoje kline, stremena in zagozde, čeprav je raz že tako opremljen kot božično drevo, piše Karl Lukan v Alpinismusu ob stoletnici Dibonovega rojstva.
Leta 1908 je Dibona »našel« smer po Rotwandu (Roda di Vael) ter tako prvič preplezal 450-metrsko steno, ocenjeno s četrto težavnostno stopnjo. Z njim je bila večja družba, E. A. Broom, H. C. Croning in A. Verzi. Naslednjega leta se je lotil severovzhodnega raza Velike Cine z E. Stüblerjem. Dva omembe vredna podatka sta nekako povezana s tem razom. Nekateri raziskovalci in opisovalci zgodovine Treh Cin trdijo, da je ta severovzhodni raz leta 1908 prvi preplezal samoho­dec iz vzhodne Tirolske, Rudolf Eller. Drugi podatek pa pravi, da je po nekakšni ironiji usode v stričevem razu skupaj s klientom leta 1968 našel smrt njegov mladi nečak Ivano Dibona, prav tako znamenit gorski vodnik (Nesrečo naj bi v izstopnem delu zakrivil klient, ki je napredoval istočasno kot vodnik.).

Dibona je že dokaj pozno, star 28 let, opravil svoj prvi prvenstve­ni vzpon v Torre Leo v skupini Cadini. 1909 je prvo leto uspešne četverne naveze Dibona – brata Mayer – gorski vodnik Rizzi, ki je sčasoma postala tudi »najboljša naveza v Dolomitih«. V tem letu sta brata Mayer naredila plezalni »program«. Dibona je vselej govoril, da se brez teh bratov-soplezalcev (klientov) ne bi lotil raza Odsteina, Lalidererja, slovite stene Croz dell’Altissimo ali južne stene Meije. Mayerja nista bila samo denarna podpornika teh podjetij v vertikalah, temveč sprva zagrizena začetnika, kasneje pa soplezalca in priganjalca.
Leta 1910 so odšli v skupino Geassure, kjer so intenzivno trenirali plezalno tehniko s klini in vrvjo, saj so se resno pripravljali na vzpon po severni steni Cime Une (Eiserkofel, 850 m, V); z njimi je bil tudi Luigi Rizzi. Še isto leto so preplezali 1000-metrsko jugo­zahodno steno Croz dell’Altissimo (ocena V+). Smer, v kateri niso zabili niti enega klina, je bila za tiste čase najtežja v Dolomitih. Naslednje leto jo je ponovil Preuss prav tako brez klinov; leta 1922 je Rudatis opravil tretjo ponovitev. V smeri je našel le nekaj kli­nov, ki sta jih pustila Steyer in Holzner med drugo ponovitvijo. Le­ta 1911 je Dibona z bratoma Mayer in Rizzijem preplezal 950-metrsko severno steno Lalidererja (ocena V), ki jo še danes smatrajo za naj­večji Dibonov podvig, zagotovo pa je mejnik v raziskavah severnih apnenčastih področij. Smer v celoti zasluži svojo oceno pet in tudi danes še pomeni resen podvig. Kakor Zsigmondy je šel tudi Dibona v francoske Alpe, kjer je preplezal nekaj težkih smeri. Leta 1912 je spet plezal z bratoma Mayer in Rizzijem; preplezali so novo smer v La Meije in to prav v južni steni, kjer se je ubil Zsigmondy.

Kronika njegovih vzponov pravi naprej:
Vzhodnoseverovzhodni greben (smer Mayer-Dibona) Dent du Requina poznajo tudi drugi plezalci, podobno je tudi s smerjo »Angleška spal­nica« (Le dortoir des Anglaises), ki sta jo 22. avgusta 1913 preple­zala Guido Mayer in Angelo Dibona. Malo prej istega leta sta plezal­ca obiskala Dauphinejo. Plezala sta po skalni igli, ki je nato po­stala znana pod imenom Aiguille Dibona; julija pa sta se po severnem grebenu povzpela na glavni vrh Ailefroide. Vzponi v teh skupinah do­kazujejo, da so bili dolomitski plezalci sposobni preplezati tudi take smeri, seveda če so imeli priložnost.

Dibonovi veliki uspehi so delovali na številne plezalce kot nekakšen čudež. Vendar sam piše v znamenitem pismu iz leta 1930, da na svojih turah, kjer pleza sam, tu pa tam še tvega, toda na turi, kjer vodi gospodo, je varovanje vselej prvi pogoj.
Dibona je kot gorski vodnik vodil belgijskega kralja Alberta I. in še druge številne veljake. Po raznih pripovedovanjih so številni petičneži, ki jih je vodil po »svojih« divjih razih, dobro segli v mošnjiček, on pa se ni branil posedanja po udobnih salonih, kjer je užival v plišastih foteljih.
Resnici na ljubo piše eden njegovih življenjepiscev, da tudi danes najdemo »narodne« in bolj šovinistično, nemško nastrojene ljudi, ki radi ponarejajo alpinistično zgodovino. Brata Mayer sta bila Žida, imela sta pustolovsko žilico, vendar po njihovem ne spadata v okvir Dibonovega življenjepisa. Tudi Julius Kugy je spadal med bogate, na­jemal je najboljše vodnike in izdatno uporabljal njihovo pomoč. Toda to jih ne moti, saj ni nikjer sporen ali nezaželen.
Brez sledov Dibonove vsestranske dejavnosti nismo ostali tudi mi. 0 tem pričajo bolj redko obiskane smeri v Široki peči in polica v Špi­ku (Dibonov raz, Dibonova polica).
Poleg uspešnega vodništva, ki mu je jemalo veliko časa, je poučeval tudi smučanje. Razen materinega jezika je obvladal še nemščino in angleščino, mati pa ga je naučila tudi latinščino. Kaj pa stil ple­zanja? Pravili so, da je plezal igraje, hitro in spretno kot mačka, toda z redkimi izjemami vselej preudarno. V knjigi Angelo Dibona, Guida di Cortina d’Ampezzo (izšla leta 1976) najdemo hvalnic še in še. Veliko dobrih vodnikov je »prišlo« izpod njegovih rok. Imel je odličen naravni čut za iskanje lažjih prehodov v vseh smereh, tako da v »poslednjih problemih« ni nikdar našel večjih težav ali pretr­dih orehov. Veliki mož, ki je živel v gorah, je bil gornik v pravem pomenu besede in do konca kritičen tudi do svojih besed. Tisto, če­sar ni zmogla »dunajska plezalna šola« ali pa kakšna druga »visoka« plezalna šola, je gotovo zmogel »gost-profesor«; v enem dnevu je bil problem (že) rešen!
Sir Edward Davidson je to omenil v svojem poslovilnem nagovoru v Alpinističnem klubu leta 1913 (Valedictory Address). Njegove besede so vredne, da jih navedemo, saj prikazujejo stanje takratnega alpinizma:

»Angelo Dibona, vodnik iz Cortine, je postal izreden človek našega časa, saj je zmožen premagati razne okoliščine v skalah, ledu in snegu v velikih švicarskih in francoskih Alpah, in to počenja s tako lahkoto, ki je nenavadna za dolomitske plezalce; kot bi nas hotel spomniti na znamenitega Seppa Innerkoflerja in na čas njegovega viš­ka. Podrobnosti teh vzponov je dr. Guido Mayer opisal v Alpine Journalu: severozahodno steno Dôme de Neige des Ecrinsa, severni greben centralnega vrha Ailefroide, jugovzhodni greben Aiguille du Plana in vzhodnoseverovzhodni greben Dent du Requina. Vzpon po severozahodni steni Ecrinsa, katerega je opisal Mayer, je še težji kot znamenita smer v Lalidererju v skupini Karwendel, katero sta leta 1911 preple­zala brata Mayer pod vodstvom Dibone; vendar z uporabljanjem železnih klinov in kavljev, kar je do tedaj avstrijska plezalna šola ime­la za poslednjo besedo. Občudovati je treba drznost in spretnost, ki sta nujno potrebni za uspeh podviga, vendar istočasno lahko oprosti­mo previdnemu veteranu, če meni, da je verjetno meja tistega, kar se da opravičiti s čistim športom v prostem skalnem plezanju, že dose­žena, če že ne presežena.«

Opomba: Pisatelj Tone Svetina v svoji knjigi »Stena« na 355 strani omenja tudi Dibono kot enega od naskakovalcev osrednjega stebra v severni triglavski steni. Ali obstajajo o tem resnični podatki, ali gre za pisateljsko svobodo, ki jo roman dopušča? Avtor članka se priporoča za morebitne podatke.

(se nadaljuje)

UGANKA ŠE VELJA

Še vedno velja nagradni razpis iz 3. številke Alpinističnih razgledov (Izplača se uganiti, stran 16), da dobi tisti, ki bo uganil vse tri avtorje navedenih odlomkov, 10 prevedenih opisov desetih alpskih sme­ri z dostopi in sestopi (višina 700 do 1000 metrov, še brez jugoslo­vanske ponovitve), 10 fotografij in 10 skic teh smeri.
Kot zanimivost naj dodamo, da so navedeni trije odlomki iz člankov, ki so pisani na zelo podoben način …

Kopitar brez čevljev, ali kaj mislim jaz

Andrej Dernikovič

Pusti peti moj’ga slavca,
kakor sem mu grlo ustvaril.

Bil je dan, da takega nikoli. Z mrzlim jutrom, ki je ovesilo naravo z bledo-belo slano v zameno za sneg, ki bi moral ležati, pa ga ni bilo kljub zimi. Ravno prav naju je segrel lahkoten tek in ko so se mokri madeži še sušili, sva vstopila. Bila je to nekaka pokončna grapa, pravzaprav topokotna zajeda s platasto levo steno in z razbito desnico. A. je doma v teh krajih in sem bil njegov gost, zato me je hotel varno voditi po svoji steni. Po nekaj metrih sva bila oba nav­dušena, izpostavljenost je rasla. Trdni oprimki za blazinice prstov in hrapavost plati za noge. Opazoval sem A.-jevo zbranost in popoln užitek, ki ga je na stojišču seval njegov obraz. Ko da bi božal ka­men pod seboj, je čudovito preplaval še zadnjo plat. In ko sem mu sledil, se mi je zazdelo, in danes to še globlje občutim, še bolj sem prepričan, da sem vsrkal nekaj njegove zamaknjenosti. Le kanček, za trenutek, tako kot nas preleti senca oblaka in že je ni več. Spust po vrvi je ostal v spominu le kot nepomembna motnja. Hvala ti, A.!
Ne! To ni opis neke plezarije v steni z dvema urama dostopa in toli­ko ali več sestopa. Niti ni same stene več ko za dva (2) raztežaja. In one plati ne leže nekje med vršaci, temveč ob spodnjem toku Savi­nje. V kamnolomu, ki že dolgo ni več kamnolom.
Sedaj se bo dvignil gnev pravovernih in vse podoživljanje opisanega bo dejano v nič, nepreklicno in z omalovaževanjem.

Toda, prosim vas: A. zahaja redno v »prave« stene, enako pokončne, kakor one plati, z nekaj urami dostopa, oborožen s tako in drugačno kovinsko galanterijo. Celo čelado ima na glavi (kar sem videl na fo­tografiji!), le na nogah ima morebiti copatke (pa ne vem zagotovo, ker mu je noge fotograf odrezal nekje pod kolenom).
Je že bolje, kajne? Če je onile kamnolom le za trening, potem je O. K. Ampak bognedaj, da bi kdo užival le v previsnih (ali pa tudi ne, po želji) balvanih in bi mu bil to že cilj in ne le eno od sredstev. Porušil bi naš miselni sistem, razvrednotil bi olimpske vrednote za­prtega krožka ponižnih zmagovalcev pravih sten.
Hiša, ki zadobi veliko odprtin, nudi takoj precej prepiha in kdo bi le uspel trdno mašiti vsa vrata. Ste že kdaj opazili, da vrata, ki dolgo niso bila uporabljana, ostanejo lepo zaprta, in ne odprta, se­veda v urejeni hiši. Mar se kdo boji za hišo … drugače rečeno: prepovedi ne odvračajo, izganjanje hudiča ne pomaga, odpadlo bo samo, kar nima prave vsebine.

P. S. Govorim o prostem plezanju (»free climbing«) ter o plezanju po balvanih. Sam seveda tovrstnih izkušenj nimam, niti ne sodim med zgornjo polovico »ta pravih« alpinistov, toda nikomur ne odrekam pravice do svojega »prav«, če le (v našem primeru) s tem ne pospešuje človeške selekcije kar po Darwinu.

*****

Ne bodite pozorni na kritike; še nobenemu niso postavili spomenika.
Jan Sibelius

Kje je javna kritika?

Meta Rotovnik – Tavčar

Strinjam se s tem, kar menita o ameriškem prostem plezanju Bojan Po­llak in Ciril Debeljak v prvi in drugi številki Alpinističnih raz­gledov.
Spominjam se članka v Teleksu (Marjan Raztresen: Po prstih v stene, Teleks, 21. 9. 1979, str. 20) in menim, da je novinar ob tako »senzacionalni novosti« pozabil na objektivnost, ki bi zahtevala soočenje obeh plezalnih stilov, kot je to poskusil Bojan Pollak.
Škoda je, da se niti Bojan Pollak niti Ciril Debeljak niti kdorkoli od slovenskih alpinistov ni takoj pismeno odzval, saj je Teleks precej odprt tednik.
Telekst v resnici ni nameraval razvrednotiti klasičnega plezanja ali zanikati uspehov naših plezalcev, ampak samo predstaviti novo zvrst plezanja. Novinar se ni niti spomnil vsega tega, kar bi moral upoštevati, če bi se držal objektivnega pisanja. Tako je nastal pomanj­kljiv članek, takojšnja kritika pa bi ga lahko obogatila in postavila v našo alpinistično resničnost.
Škoda!

Podobno je tudi s kritiko prevoda Messnerjeve knjige (Alpinistični razgledi številka 1, 5. stran). Kako si lahko katerakoli založba privošči delo, ki se s svojo vsebino in jezikom posmehuje vsem gor­nikom. Že od nekdaj so se ljudje zavedali nevarnosti pisane besede, pa so jo s svetim strahom kar preveč spoštovali. Danes je knjig na kupe in v tej proizvodnji izgublja beseda svojo vrednost – kdo jo bo premislil v naglici opravkov? Torej si lahko privoščimo površnost, neznanje? Sploh ni važno to, da prevajalec Messnerjeve knjige nima nobenega prijatelja planinca, važno je, da ne pozna planinskega izrazoslovja, ki ga Slovenci imamo in je celo zapisano, ne samo v planinskih in plezalnih priročnikih, ampak tudi v pravopisih in slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Kako bi bilo, če bi prevedli knjigo s področja biologije, pa ne bi poznali strokovnih izrazov. Verjetno tako prevedena knjiga ne bi zagledala prodajnih polic, ker bi jo strokovnjaki že prej zavrnili, zakaj založba v tem primeru ne bi delala brez strokovnjakov.
Nasprotno pa je z Messnerjevo knjigo pokazala, da je prav nič ne za­nima množica, ki ji je namenila to delo, izključila je tudi skrb za jezik. S tem ko prevajalec ne pozna planinskega izrazoslovja, siromaši tudi slovenščino, tega pa si založba kot kulturna ustanova ne bi smela dovoliti.

Ni dovolj, da je novo glasilo komisije za alpinizem odprto za različna javna dogajanja, potrebno bi bilo tudi takoj bolj glasno in jasno odgovarjati na takšne napake (v bolj uglednih časopisnih rubrikah, kot je športna stran). Verjetno bi potem tisti, ki se zdaj tako brezskrbno spuščajo na to področje, postali pazljivejši. Alpinistična in planinska organizacija pa bi si utrjevali položaj tudi na kultur­nih straneh slovenskega naroda – konec koncev, mar ni tudi dobra (ne Messnerjeva) alpinistična knjiga kulturni dogodek za Slovence?

Problem zimskih sob

Ciril Debeljak

Čas, ko so planinci in alpinisti obiskovali naše gore samo v poletni sezoni, je minil že pred več kot pol stoletja. Zimske sobe v izpostavljenih visokogorskih postojankah so danes edino zatočišče, kjer ti ljudje iščejo streho nad glavo in preždijo noč pred naporno plezalno turo ali vzponom na vrh. Če bodo spali po človeško ali pa samo tre­petali do zore, je odvisno od društva, ki je lastnik postojanke. Ne­kje najdeš odeje, celo kurjavo in na deskah pogradov stare žimnice ali penasto gumo, drugje pač prazen prostor brez vsega. Zimske sobe so danes opremljene različno – po razpoloženju in posluhu gospodar­skih odsekov društev ali upravnega odbora, ki določa režim, kaj lahko in hoče dati na razpolago zimskim obiskovalcem.
Za težko turo naslednji dan mora alpinist privleči do postojanke (zimske sobe) spoštovanja vreden tovor, in če je ta postojanka brez najnujnejšega za prenočitev, še dodatek, če hoče vzpon začeti prespan in poln moči!
Planinska zveza Slovenije in komisija za alpinizem naj bi določili kriterije in normative za zimske sobe. Kaj je najmanj, da lahko v visokogorski postojanki izven sezone odprt prostor imenujemo zimsko sobo, poleg tega pa še obvestilo, kje so sploh zimske sobe in s čim razpolagajo.
Razumljivo je, da predstavlja zimska soba breme za društvo. Vsa čast mu, če jo lahko opremi samo. Če je v stiski, bi morali najti rešitev v tem, da bi Planinska zveza pomagala z najnujnejšimi sredstvi ali opremo, da bodo zimske sobe urejene približno enotno, sicer prazni in ivnati prostori postanejo bumarang za društvo. Če obiskujejo gore pozimi ljudje, ki kljub odejam v zimski sobi vdirajo v glavne pro­store, bodo vlomi v postojanke in njih zaklenjeni del še pogostejši kot do sedaj. Prepričan sem, da vsako društvo lahko z dobro voljo op­remi sobo z odpisanimi odejami in na gole deske položi penasto gumo ali dotrajane žimnice. Snage v teh sobah še dolgo ne bo. Kultura obiskovalcev ni na visokem nivoju (razen redkih izjem) in društva imajo in bodo imela še dolga leta neprijetno dolžnost spomladanskega čiščenja svinjarije, ki se je nabrala prek zime.
»Finančne« škode pri tem ni, organizirati je pač treba lastni alpi­nistični in mladinski odsek, da pri tem čiščenju pomagata.
Morda bomo pa z leti le obudili vest pri vseh, celo pri onih, ki danes delajo škodo in bodo zimske sobe postale vzor in slika ljudi, ki jim je gora pri srcu vse leto.

Na našem ožjem območju so vprašljive postojanke s potrebno zimsko sobo: Okrešelj, Korošica, Kamniško in Kokrsko sedlo, delno še Klemenča jama, kjer je v bližini bivak pod Ojstrico, ki pa je zaprtega tipa. Planinska zveza naj čimprej reši ta problem, ki je danes ob­delovan povsem nenačrtno. To zahteva razvoj zimskega alpinizma, ki je nujen in mu prav to ne sme biti cokla. Pišem v dobro društev, ki te postojanke oskrbujejo. Bolje skromen strošek za najnujnejše v zimski sobi kot pa strah pred vlomom, ki prazni zimski sobi sledi prej ali slej!
Med obiskovalci gora pozimi niso v večini denarni magnati, temveč ljudje s skromnimi dohodki – mladi plezalci in planinci, ki si popolne opreme za plezanje in prenočevanje ne morejo privoščiti. Pomoč tej večini je moralna dolžnost društev in Planinske zveze. Razvoja ne bi smeli zavirati; moramo mu pomagati. Pomoč pa ni draga in zato potem spimo mirne vesti, da društvo ni samo ekonomika in gospodarstvo, temveč tudi kanček posluha za ponavadi zanemarjeno društveno delo na drugih področjih.

Matterhorn
Gora vseh gora – Zermatski lev – Minotaver Alp (1. del)

Bine Mlač

Matterhorn, francosko Mont Cervin, italijansko Monte Cervino, je ena izmed najznamenitejših gora Zemlje. Dviga se v Valiških Alpah med Švico in Italijo jugozahodno od švicarskega Zermatta in severno od italijanskega Breuila oziroma Cervinnije.
Vrh Matterhorna je ozka, skoraj vodoravna osemdeset metrov dolga kamnita grebenska rez v smeri vzhod-zahod, z dvema izmerjenima vršnima točkama: švicarskim (4477,5 m) in italijanskim vrhom (4476,4 m).
Izraziti obris Matterhorna je izražen s pravilnimi linijami njegovih štirih grebenov in med njimi razpetih sten: Hörnligrat (severovzhod­ni ali švicarski greben), Furggengrat (jugovzhodni greben, ki se združi s švicarskim vrhom), Liongrat (jugozahodni ali italijanski gre­ben) ter Zmuttgrat (severozahodni greben).Liongrat in Zmuttgrat se združita na italijanskem vrhu. Vse stene razen južne so trikotno oblikovane, južna stena pa je od zahoda proti vzhodu trikrat prerezana. Tu je greben De Amicis, ki se konča na Pic Tyndallu, Deffeyesov greben, ki se konča v skalovju med Pic Tyndallom in vršno piramido, ter greben Pizzo Muzio, ki se dotakne vrha in je rahlo za­krivljen proti Furggenovi rami z ozkim ter lahkim grebenom. Druga nepravilnost je severozahodna stena, saj jo loči od severne stene Zmuttov podstavek.

Med Hörnlijskim grebenom in Furggenom je 1000 metrov visoka vzhodna stena, ki se dviga s Furggenskega ledenika. Med Hörnlijem in Zmuttom je 1200 metrov visoka severna stena, ki se dviga z Matterhornskega ledenika, med Lionskim grebenom in Zmuttom je zahodna stena, ki se dviga nad Tiefmattenskim ledenikom. Ostane nam še 1400 metrov viso­ka južna stena nad ledenikom Forca.
Približno 300 metrov pod vrhom tvori samo na severni strani skalni sloj bazo za vršno piramido. Na tej višini sta tudi rami in to na italijanskem (Lionskem) in grebenu Furggen: Pic Tyndall in Furggenova rama. Na Hörnliju je na višini 4003 metrov Solvayska koča, izhodišče pa je Hörnlijska koča in zasebni hotel Belvedere (3260 m). Na Lionskem grebenu je Rifuggio Carrel (do leta 1969 Rifuggio Savoia) na višini 3835 metrov, izhodišče pa je Rifuggio Duca di Abruzzi (2902 m).

Prvo estetsko, arhitektonsko in geološko študijo o Matterhornu je napisal John Ruskin, ki ga je opisal kot najlepšo goro Evrope. Raz­lična geološka struktura gore in njena tako neverjetna kompozicija (diskretni segmenti skal, ki so povezani med seboj z verigami naj­težjega kremenjaka), vse to daje videz slikovitosti in veličastno­sti. Kombinacija arhitekture in estetike je ustvarila Matterhorn kot primer izolirane vladajoče gore. Ruskin ima prav, tisti, ki prepleza goro, se resnično počuti veličastno.

Toda tisti, ki žive ob gori, gledajo nanjo drugače. Matterhorn zanje ni ne pašnik, ne njiva, niti kristal, zanje pomeni mrzlo skalovje in smrt. Da bi plezali na goro, bi jim pomenilo potrato časa. To je delo za neumne. Tujci, »Les Anglais”, ki so nekoč šli skozi Breuil (Cervinijo) do Theodulskega prelaza, so spraševali svoje vodnike Pessiona, Herina, Meyneta in druge, zakaj nihče še ni poskusil preplezati gore, ki je najlepša v vseh Alpah.
Bilo pa je nekaj mož, ki jim ideja o gori ni bila tuja. Kanonik Ge­orges Carrel, učen mož, katerega so spoštovali njegovi sovaščani, jih je naganjal, da bi našli pot na vrh (podobno se je dogajalo v Chamonixu okrog Mont Blanca). Večine ni prepričal s svojimi »blodnjami«, celo njegova soimenjaka, Jean Jacques in Jean Antoine Carrel, ki sta bila divja lovca, tihotapca in neutrudljiva hodca, skratka trdna mo­ža, sta se norčevala iz njegove ideje. Abbé Gorret pa se je navdušil nad idejo, saj mu je bila izredno všeč, poleg tega pa ga je gnalo pravo alpinistično navdušenje.
Tako so se neko jutro leta 1857 znašli Gorret in oba Carrela na vrhu Tête du Lion, na južnem »satelitu« Matterhorna. Naprej niso šli. Po­skus, če ga smemo tako imenovati, je imel skromne rezultate, bil je samo zabava in nič več. Le gornik lahko razume tak podvig, saj ni nikjer rečeno, da se mora vsaka stvar končati zmagoslavno ali pa s porazom. V tem vzponu je viden razvoj ideje in veliko poguma, poleg tega pa je vzpon kljub vsemu izredno dejanje. Gorret je napisal: »Od takrat naprej nas je obsedla misel na vzpon na Matterhorn. Carrel je imel goro neprestano v glavi; jaz pa sem nanjo mislil podnevi, ponoči pa sem sanjal o njej. Ujela me je.«

Tako gorništvo je čisto; močno hrepenenje vodi k uspehu, premaga vse duševne in telesne ovire. Ti trije pionirji so v prvi vrsti mislili le na vzpon na goro. Mnogo poskusov se je zgodilo pred sprostitvijo ideje, ki je obrodila zmago, katero pa je lahko dobil le človek, ki je pri tem najbolj sodeloval, in to je bil Edward Whymper.
Drugi plezalci so igrali stranske vloge. Liverpoolski bratje Charles, Alfred in Samuel Parker, so bili prvi, ki so poskušali po Hörnlijskem grebenu (1860 leta). Profesor John Tyndall s F. Vaughanom Hawkinsom in z zermattskim vodnikom Binnelom je dvakrat poskusili (avgusta 1860 in julija 1862), prišli so na vrh Pic Tyndalla oziroma na jugozahod­ni stranski vrh. Poleg tega je tu še izredno drzen poskus Edwarda Shirleya Kennedyja v januarju leta 1862. Vodilni osebnosti, ki sta drugim bojevnikom prizadeli največji udarec, sta bila Edward Whym­per in Jean Antoine Carrel. Veliko je že bilo povedanega in zapisa­nega o njunem tekmovanju in sodelovanju; ni vredno truda, da bi iskali duševne pobude v dejanjih teh dveh velikih gornikov, ki sta prva ustvarila tekmovanje za to veliko goro. Zmagovalec je bil Whymper, ki je bil bolj naprednih idej in bolje pripravljen. Delno je tudi slučajno, da so nekaj dni za njim prišli na vrh Italijani in to po jugozahodni smeri, vodil pa jih je Carrel. Važna je le pod­robnost: ko so Whymper in njegovi prijatelji 14. julija 1865 stali na vrhu, so opazili italijanske vodnike ter pričeli kričati, kar ni gentlemanska poteza in navada! Prav zaradi tega so se Italijani obr­nili. Nekaj dni kasneje so se vrnili, da bi dokazali, da se da priti ne vrh tudi z njihove strani, kar je bil enako čudovit podvig, saj so dobili duševno bitko z goro. Komentator Felice Giordano je pouda­ril, da so Italijani pokazali še več plemenitosti, kot pa bi jo, če bi nadaljevali z vzponom in prišli na vrh le nekaj ur za prvopristopniki. Toda tisti, ki ne ve, kako lahko človek v hipu izgubi moralo, ne more pravilno oceniti takega dejanja.

Zgodovina zmage nad Matterhornom se v tem primeru razlikuje od drugih zavzetij važnih vrhov v Alpah in tudi od premagovanja sten, saj je v teh vzponih sodelovala cela veriga navez, ki so pripravile pot še močnejšim navezam; rezultat takega dela pa je bila samo zmaga. Na Matterhornu sta bila Whymper in Carrel enakovredna, bila sta enako iz­kušena. Poleg tega so tu igrale veliko vlogo taktika, strategija in celo zavezništvo. Carrel je prav zvijačno poskušal prevarati Whymperja, ko je rekel, da ne more iti z njim, če ne bo vzel s seboj na turo »določene družine« iz doline Aosta. Ta »določena družina« so bili Felice Giordano in njegovi vodniki, ki so bili izredno natrenirani in znameniti možje! Whymper je kmalu spregledal ukano, zato se je podal v Zermatt, da Italijani ne bi izvedeli, kdaj se bo odpravil na goro.
Danes, 115 let kasneje vidimo, da si je Whymper v resnici zaslužil zmago, saj je bil bolj »športen« kot Carrel. V isti sapi pa moramo povedati, da sta bila moža iz različnih družbenih sredin. Za Carrela, ki se je rodil in dihal v visoki alpski dolini, lahko trdimo, da predstave o športu ni nikdar imel. Edino, kar ga je zanimalo, je bilo, kako vzdrževati sebe in svojo družino, želel je praktično in ne du­hovno povzdigniti svoje ime in prav v tem se je tako razlikoval od Whymperja! Po zmagi sta se oba bojevnika strašno zbala za svoje živ­ljenje: Whymper zaradi strašne nesreče med sestopom, Carrel zaradi neuspešne izvršitve svoje dolgo gojene ambicije.
Glede na alpinistično tradicijo je zmaga vedno važna, neuspehi pa se kmalu odpustijo in pozabijo, razen če s porazom ni povzdignjen zmago­valec. Dosledna predstava o uspehu ne nudi resnične alpinistične zgodovine, ki po vsem tem vsebuje neustavljiv razvoj medsebojno po­vezanih idej in dejanj, ne pa samo kataloga vzponov, ki povezuje sa­mo zmage. Prav zaradi takega mišljenja vsebuje zapis o Matterhornu tudi značilne in važne poskuse, ki se niso končali z zmago.

(se nadaljuje)

Ali že veste …
… da je rojstna hiša Kugyjevega očeta v Lipi pri Podkloštru naj­starejša v vasi in stoji pred njo lipa, kar »gotovo ne priča o ger­manskih tleh – pri tem ni treba biti nikak romantični hejslovan« (Viktor Smolej: Kugy, dežej, Smolle ipd., revija Jezik in slovstvo, 1979/80, št. 4-5,str. 150). Ipsilon, ki ga je pisateljev oče dodal na koncu namesto i, je »zgolj sprenevedanje oziroma malomeščanska želja po imenitnosti«.
Kugyjev tast, slovenski pesnik Jovan Vesel Koseški je bil pri teh stvareh bolj temeljit. Dejal je: »Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti!« in svojo hčer vzgojil nemško …
… da so po smrtni nesreči Ivane Stein 26. 8. 1899 na Rateški Ponci nemški časopisi dolžili SPD vseh mogočih napak pri reševanju. »Pri tem se je zlasti oblikoval gospod, ki je bil še do pred kratkim Slovenec, pa se je potem prelevil v Nemca in odvračal turiste od slovenskih koč. Žalostna mu majka!« (Planinski vestnik 1899, stran 150).

Piz Badile – vzhodni steber

Nada Mlač

(še ena zgodba za konec serije o Piz Badile)*

Če alpinist omeni goro Piz Badile, potem večina plezalcev pomisli na severni greben ali pa na izredno velikokrat ponovljeno Cassinovo smer v severovzhodni steni. Toda mlajša generacija plezalcev, ki ne­nehno išče nove možnosti po stenah, ni tako zagledana v ti dve smeri. Skrajno strme plošče, zajede in koti vzhodne stene nad ozebnikom Cengalo so v zadnjem času ponudile pot kar trem novim smerem. Prvo, An­gleško smer sta leta 1968 preplezala Dick Isherwood in Mike Kosterliz, ki sta pravzaprav poskusila najti in ponoviti zagonetno Cortijevo smer. Ta smer zavije proti levi že zelo nizko, Angleža pa sta na­daljevala naravnost navzgor in tako preplezala zelo lepo smer. Pono­vila sta jo Ruedi Homberger in Hansjörg Wellenzohn, še vedno pa čaka na drugo ponovitev.
Bratovsko smer (»Via del Fratello«) sta preplezala brata Rusconi po­zimi leta 1970. Smer poteka levo od Cassinove in ima manj kot deset ponovitev. Septembra 1973 so Tiziano Nardella in soplezalci (Scarabelli, Martinelli in Chiappa) zapolnili vidno vrzel med obema smere­ma. Tako imenovani Vzhodni steber je postal zelo znan. Smer poteka po slabo opaznem sistemu poči in podobno kot druge izstopa po strmem vršnem skalovju po žlebovih in ozebnikih. Ker so večinoma poledeneli, je dobro, da imajo plezalci s seboj tudi pravo opremo!

Pokojni Toni Holdener takole opisuje prvo ponovitev Nardellove smeri:
»Po telefonskem razgovoru s Chamonixom, ki je uničil najine načrte s slabo napovedjo – s sneženjem in grdim vremenom, sva se z Ruedijem Hombergerjem odločila za skok v Bregaglio. Čeprav tudi tu ni bilo najboljše vreme, so bili vremenski obeti za južni predel Alp kar do­bri – toplo in dobre razmere. Neki večer sva že bila v koči Sass Fu­ra. Začuda je bilo le malo ljudi. Bilo je oblačno, tudi veter ni ka­zal na kakšno izboljšanje vremena, midva pa sva trmasto vztrajala pri prvi ponovitvi vzhodnega stebra.
Budilka naju je zbudila ob treh zjutraj. Hombi je pogledal vreme. Ni kazalo slabo, tako je izjavil! In res, oblake je razpodil severni veter in na nebu so mežikale zvezde. Ob treh sva že izginila v temo. Bledi polmesec je boječe razsvetljeval veličastne kulise – granitna velikana Cengallo in Piz Badile. V koči Sciora sva opazila življenje oziroma prve lučke, medtem ko sva sestopala na ledenik Badile. Kmalu je Hombi spoznal, da kaj malo pomaga mesečina, zato je prižgal bate­rijo. Kot ponavadi sva tudi tokrat imela s seboj le najnujnejšo op­remo. Glede na vrsto in značaj smeri, še posebno če gre za skalno, s seboj ne vzameva nahrbtnika, tako da s seboj resnično nimava odvečne krame – to imenujeva »metoda anorak«. No, s seboj sva imela poleg nepogrešljivih anorakov še bivak vrečo, prvo pomoč, dolge spodnjice in majice, poleg tega pa še jurišno hrano. Na nogah sva imela vsak le desno derezo, ko sva se vzpenjala po strmem snegu pod vstop v steno. Ob svitu sva že prečila ozebnik Cengalo. Hombi je že preplezal Angleško smer, jaz pa Bratovsko, tako sva oba približno vedela, da mora smer izstopiti nekako med tema dvema. To pa je bilo tudi vse, kar sva vedela. Severni veter ni prinesel samo lepšega vremena, temveč tudi mraz. Prav zaradi njega se ni v steni stopila ali odlomila nobena ledena sveča. Tudi močni sončni žarki, ki so predirali pode­če se oblake, niso naredili nobene »škode«. Strupen mraz je rezal do kosti kar ves dan, tako sva na stojiščih imela na rokah najine tople volnene rokavice.
Sam vstop ne vzbuja prav nobenega upanja. Serija klinov naju je povedla v prečnico proti levi, tako da sva se nevarno približala An­gleški smeri. Zato sva se raje vrnila. Ob 7. uri sva končno našla pravi vstop, ki je približno 20 metrov levo od vstopa »Via del Fratello«. Malce višje je smer že hudimano težka. Telesi sva imela otr­pli, prste na rokah pa premrle. V tem delu je le malo klinov, zato je težko najti pravo smer. Prav pomujal sem se, da že v prvem raztežaju nisem zabil nobenega novega klina. Hombiju se je odlomil majhen oprimek in toliko, da ni izgubil ravnotežja – telesnega in ne duševnega! V tretjem raztežaju so nama kazali pot svedrovci preko strme in razpokane granitne plati. Ponovno veliko ugibanje. Ko sva prišla preko lažjega sveta, sva se odločila, da prečiva v levo proti zajedi. Pri tem sva se morala celo spustiti. Hombi je plezal kot prvi v tem prečenju. Vmes je nekaj ljubkih mest z oceno IV in V, praktično brez klina, kljub temu sva le prišla do zajede, ki je kmalu pokazala zobe zaradi svoje spoštljive navpičnosti, v njej pa je prav malo klinov! Po njej poteka nekaj raztežajev, nato pa sledi ozka polička, ki sva jo imenovala »nahrbtnikova polička«, ker sva na njej našla velik na­hrbtnik, poln opreme (šotor za bivakiranje, klini, vrvi in čutare). Na polico sva prišla opoldne. Stena pred nama je bila še bolj navpična. Stala sva točno pod predelom, ki se šopiri navzven kot veli­kanska mišica. Pogled na vrhnji del te strme stene zapirajo majhni previski. Dolomitska izpostavljenost naju je povedla prvih 40 metrov navzgor. To pa še ni bila »prava strmina«, ki je značilna za ta del, kljub temu pa plezanje poteka skoraj prosto! Z vznožja stene izgleda ta predel nekako medel, zato naju je ta prosta plezarija resnično presenetila. Tako sva bila zavzeta s tem delom, da sva pozabila na mraz. Stena je dokončno odkrila svoje karte: majhni previsi, kratke poči. Prvi plezalci so izbili vse kline – isto sva storila midva, vsekakor je bilo kar dovolj naporov in težav. Le počasi sva napredovala po prečnicah, ploščah in previsih. Čas je brzel, čim višje sva se vzpenjala, tem bolj naju je mrazilo, tem bolj je pihalo. Oba sva bila že precej zmrznjena, ko sva okrog petih popoldne prišla na vrh strme stene, pred nama pa je bila še dolga pot do vrha gore. Čakalo naju je še okrog deset raztežajev, ki so bili večinoma zasneženi in poledeneli. Preplezala sva še 80 metrov, ki potekajo po manjši stebrasti zasneženi steni med lednimi ozebniki, nato pa sva se bila prisiljena spustiti z vrvjo v strašen, mrzel in mračen ledeni žleb. Plezanje je sedaj potekalo po sneženih počeh in poledenelih plateh, kjer nama je veliko pomagalo Hombijevo ledno kladivo. Ta del je od naju ponovno zahteval vso pozornost in največjo zbranost. Garala sva proti vrhu in s premrzlimi prsti, skoraj v temi in v hudem vetru sva ob osmih zvečer stopila na vrh Piz Badile.
Ko sva zagledala ljubke, tople in suhe odeje v bivaku na vrhu Badila, sva kaj hitro pozabila na najino misel o nočnem sestopu po severnem grebenu. Celo najina mini večerja naju ni spravila ob misel na spa­nje. Nisva želela niti pomisliti na mrzle in neprijetne ledene ozebničke, ki so naju čakali pri sestopu; tako sva srečna in brezskrbna zaspala.«

* Po vsaki predstavitvi glavnih sten in vrhov bomo objavljali priredbe zanimivih zgodb s teh področij, skice in opise nekaterih smeri. Osred­nji članki pa so povsem originalno delo in ne le priredba ali celo prevod.

Komisija za alpinizem

Piz Badile – severovzhodna stena

Janez Gradišar

V zadnjih letih so v tej znani steni češkoslovaški plezalci opravili tri prvenstvene smeri (Glej skice na 2. strani, poleg tega tudi tretje nadaljevanje o Piz Badile v Alpinističnih razgledih številka 3, stran 14.).
A. Rožna smer
Plezala Igor Koller in Stanislav Silhan v času od 22. do 23. avgusta 1978 leta. Višina stene 900 m, ocena V+.
Smer v spodnjem delu poteka levo od Cassinove smeri – 10 raztežajev. Trije raztežaji so nato po Cassinovi smeri, zgornji del pa je desno od klasične smeri.
B. Bela zajeda
Plezala Igor Koller in Stanislav Silhan 26. avgusta 1978 leta. Višina 900 m, ocena VI-, A1.
C. Čehoslovaška smer
Plezala Andrej Belica in Igor Koller, 31. avgusta do 2. septembra 1975 leta, ocena V+, A1, višina stene 900 m.

Južna stena Kogla
Spominska smer Ceneta Kramarja
Glej skico smeri in stene na predzadnji strani!
Prva plezala Milan Gladek in Miro Šušteršič 26. – 27. 6. 1979.
Ocena VI eno mesto /V+, V/, čas prvih plezalcev 10 ur.
Prva ponovitev smeri z varianto Roman Cerar in Janez Vodlan 28. 6. 1979.
Ocena variante VI, čas prve ponovitve smeri z varianto 5 ur.
Dostop: iz Doma v Kamniški Bistrici po markirani poti proti Kokrskem sedlu do Konca (40 minut), nato naravnost proti severu po lovski stezi do Trate in po travnatem brezpotju do stene (skupaj 2 uri).
Opis: Vstop je približno 20 metrov levo od vstopa v Zupanovo smer. Po poševni poči proti levi približno 30 metrov, nato levo okrog ro­ba in takoj nato desno prečnica pod streho (V). Od tod po nakazani zajedi in ploščah pod streho, ki zapira prehod (IV, V+), nato desno na sistem poličk in okoli 20 metrov levo (tu stik z Zupanovo smerjo) in na Gredino (IV, V+). Po njej proti levi en raztežaj do smeri Srakar-Češnovar. Tu rahlo v desno in po kotu na dobro stojišče (še v smeri Srakar-Češnovar). Prečnica v desno pod balvani 20 metrov (V) in nato skozi kamin (V+) v lažji svet do stojišča za lusko (Na levi so vidni klini, vendar smer ne poteka levo!). Po luski prideš na majhno poličko. Čez gladko ploščo 3 metre (VI) in po sivih plateh rahlo proti desni (V) na polico. Z nje naravnost navzgor po rahlo previsni zajedi (V+) do velikih streh. Pod njimi prečnica v levo okoli roba 15 metrov in na dobro stojišče (V+, VI, A1). S stojišča naravnost navzgor in po poči rahlo proti levi na rob stene (V).
Opis variante: S stojišča za lusko rahlo levo navzgor in nato levo okoli stolpiča na poličko pod streho (V+). Od tod prečnica pod stre­ho preko raza pod drugo streho (VI) in še vedno v desno na polico. Z velike police naprej po originalni smeri. Dolžina variante je dva raztežaja.
Sestop: z vrha Kogla na severno stran in po markirani poti proti Kokrskemu ali Kamniškemu sedlu ali pa jugovzhodno ob Koglu navzdol po prehodu skozi Gamsov skret v Trato in naprej v Kamniško Bistrico (2 uri).

Milan Gladek

Severovzhodna stena pod Češko kočo
Sinji slap
Glej srednjo spodnjo skico na zadnji strani!
Prva plezala Janez Plevel in Dušan Podbevšek 21. 1. 1979.
Višina smeri 250 m (2 raztežaja strmega ledu), ocena 60°, 30°.
Čas prvih plezalcev 3 ure.
Smer poteka pod Češko kočo. Velik leden slap je viden izpod stene in je širok približno 40 metrov, pod njim pa se proti dnu vleče grapa, v kateri je še en slap, vendar precej ožji, eno mesto pa je zelo strmo. Smer poteka po tej grapi, ki se vmes večkrat razširi. Izstop je pri Češki koči na levi strani.

Dušan Podbevšek

Skuta – jugozahodna stena
Mekinjska smer v Stolpu
Glej levo spodnjo skico na zadnji strani!
Prva plezala Janez Plevel in Dušan Podbevšek 5. 11. 1978.
Višina smeri 250 metrov, samega Stolpa 100 metrov. Ocena IV+, A1.
Čas plezanja 4 ure.
Pod Stolp je možno priti po več smereh v jugozahodni steni Skute.
Opis: Vstop je v najnižjem delu Stolpa. Nato naravnost preko plati, po manjših razčlembah (nekaj klinov) do previsa, ki ga obideš po de­sni. Nato na polico, kjer je stojišče. Naravnost čez poklino (k) do položnejšega sveta in rahlo proti levi. Prečnica v levo in po kaminčku na stojišče. Naravnost navzgor preko plati, proti koncu pa proti desni do stojišča. Po lažjem svetu do vrha Stolpa, na katerem je mo­žic.
Sestop na severno stran (15 m, vrv ni nujna) in naprej do poti na Skuto.

Dušan Podbevšek

Še o novem valu
Novega vala pravzaprav sploh ni!
Alpinisti so končno spoznali, da brez treningov ni uspehov. Sedaj nekateri trenirajo vsak dan in dosegajo uspehe, ne glede na to, iz katere generacije so, drugi pa stvari ne dohajajo več in so si zato izmislili novi val.

Vanja Matijevec

Sestanek o treningu alpinistov

Viki Grošelj

V prostorih Planinske zveze Slovenije je bil 27. februarja 1980 se­stanek (oziroma nekakšna okrogla miza) o treningu alpinistov. Na razgovor so bili povabljeni predstavniki Visoke šole za telesno kultu­ro, študentje te šole, ki so alpinisti, diplomantje iz alpinizma in pa seveda alpinisti. Sestanek je vodil in usmerjal Franci Savenc.
Namen te okrogle mize je bil, da bi poiskali strokovni pristop k alpinističnemu treningu. O tem vemo alpinisti zelo malo. Poleg vzponov v gorah se malokdo sistematično ukvarja s treningom. Mnenje strokov­njakov z Visoke šole za telesno kulturo je, da je osnovni problem načrtovanja treninga v poznavanju zakonitosti, ki vplivajo na alpinistovo uspešnost. Potrebno je namreč ugotoviti odločujoče sposobnosti, ki vplivajo na uspešnost. Ali so to telesne, duševne ali oboje?
Za to bi bila potrebna obsežnejša raziskovalna naloga, ki bi jo iz­delali s skupnimi močmi, tako alpinisti kot tudi Kineziološki inšti­tut na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani.
Čeprav je pri nas sedaj več kot 1000 alpinistov, kar bi bil za razi­skovalno nalogo dovolj velik vzorec, pa je obdelava vprašljiva. Pr­vič zaradi stroškov, drugič pa zaradi priznane in večkrat potrjene neresnosti alpinistov. Trenutno precej bolj realen je predlog, naj bi na kriterijsko variablo naredili regresijo z ozirom na nek vzorec variabl. Iz tega bi lahko eliminirali važnejše stvari. Za to bi bilo dovolj trideset alpinistov. Seveda bi to kasneje dopolnjevali.
Za osnovno raziskavo pa bi bila potrebna skupina študentov, pa tudi skupina, v kateri bi bili sociolog, psiholog, fiziolog in seveda al­pinisti. Ko bi enkrat imeli osnovno strukturo, programiranje trenin­ga ne bi bilo več poseben problem.
V nadaljevanju je pogovor tekel še o kriterijih uspešnosti. V razi­skavi bi jih morali upoštevati čim več.
Za alpiniste je posebej razveseljivo dejstvo, da je strokovni svet na Visoki šoli za telesno kulturo sprejel program obsežne študije alpinističnega treninga.
Seveda pa to ne pomeni, naj sedaj alpinisti sedimo križem rok in čakamo na rezultate načrta. Nedvomno bo potrebno, da nas pri praktičnih raziskavah sodeluje čim več in to kar se da resno.

Vrnimo se k samemu načinu treninga. Pozitivne so vse dejavnosti, ki krepijo organe, sodelujoče pri alpinizmu. Izvajati jih moramo le čimbolj dosledno, ne glede na vremenske razmere in naše počutje. Se­veda pa morajo biti načrtovane v razumnih mejah.
Za konec pa še nekaj za vse tiste, ki jim je alpinizem več kot šport in ga nočejo »omalovaževati« s kakršnimkoli treningom. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da trening alpinizmu ne jemlje njego­ve mikavnosti, prvobitnosti in pristnega stika z naravo, ampak le omogoča, da vse to še bolj intenzivno doživljamo.

*****

Vse, česar popolnoma ne obvladamo, je nevarno. In to, kar obvladamo, je še nevarnejše; potem postanemo lahkomiselni.
Erich Maria Remarque

Alpinizem na Madžarskem

Franci Savenc

Na lanski alpiniadi v Bolgariji sem se dalj časa razgovarjal tudi z Janošem Lakatosom, vodjem skupine izbranih madžarskih alpinistov.
Združuje jih Madžarska zveza prijateljev narave v okviru alpinistič­nega komiteja (MAGYAR TERMESZET SZOVENEG – hegymaszo biropsag).
Z alpinizmom so Madžari pričeli v Karpatih leta l875. Danes imajo približno 500 alpinistov, ki so združeni predvsem v velikih klubih (4 v Budimpešti in 1 na severu Madžarske).
Doslej so bili že štirikrat v Pamirju, prav tolikokrat v Kavkazu, dvakrat v Turčiji, lani pozimi jih je bilo 6 na Elbrusu, bili so na Visokem Atlasu, v letu 1979 pa so sodelovali tudi na mednarodni znanstveni odpravi na Spitzberge in bili v Zahodnih Alpah.
Med najpomembnejše lanske uspehe štejejo zahodno steno in Ameriško smer v Petit Druju ter Bonattijev steber v isti gori. Plezali so tu­di v Petits Jorasses. V Treh Cinah so ponovili klasično diretisimo, smer Comici-Dimai. Na Piku Komunizma v Pamirju so bili leta 1978 štirje, leta 1976 pa dva, bili pa so tudi že na Piku Lenina in Piku Korženevske.
Za plezanje v domovini se poslužujejo 120 do 130 metrov visokih apnenčastih sten, ki so okrog 180 km oddaljene od Budimpešte. Druga področja imajo le 30 metrov visoke stene(Bükk – hegyseg – gorska skupina).
Skalolazenje goje le neuradno in imajo novembra vsako leto pregled­ne tekme.
Janos Lakatos dokaj dobro pozna tudi naše Julijce. Omenjal je ponovitve Čopovega stebra, Aschenbrennerjeve smeri, Sfinge. Obljubil je, da bo pripravil spisek vseh važnejših vzponov njihovih alpinistov pri nas. Zelo si želijo organizirati odpravo v Himalajo, ali da bi se vsaj lahko priključili kakšni drugi odpravi. V načrtu so imeli tudi letošnji zimski obisk v Vratih.

Dolomiti – skupina Civette
Severozahodna stena Civette

B. A.

1500 metrov visoka in težka Comicijeva smer iz leta 1931, je že leta veljala za enega največjih zimskih problemov v Alpah. Bilo pa je že tudi nekaj ponesrečenih zimskih poskusov. Prvi zimski vzpon je marca 1979 uspel Poljakom Krzysztofu Pankiewiczu, Mareku Serwi, Zbigniewu Eachu in Aleksandru Warmu.
Comicijevo smer tudi v letnih razmerah le redko ponavljajo. Vendar nudi najprivlačnejšo prosto plezarijo v Dolomitih: 200 metrov z oceno VI, 600 metrov z oceno V do V+ in le deset metrov tehnike v štirih kratkih odstavkih.
Poljaki so vstopili 4. marca in plezali pri temperaturah od -10 do -15°C. 8. marca so prestali snežno ploho s 24-urnim sneženjem, vendar se niso umaknili. 14. marca so izstopili po Cassinovem direktnem iztopu na vrh stene. Razmere v steni so bile izredno slabe; veliko snega v dolgih počeh in vrste zaledenelih kaminov. V 61 raztežajih so našli le 25 starih klinov in le dvajsetkrat so uporabili lestvi­ce v že omenjenih desetih metrih v štirih odstavkih in še v 8 – 10 klinih na drugih mestih. »Če bi hoteli plezati z lestvicami, bi vzpon trajal kakšen mesec«, pravi Krzysztof Pankiewicz.
Bepi Pelegrinon je zapisal v italijanskem Gazettinu: »Nedvomno je to eden največjih alpskih zimskih vzponov vseh časov. Bil je izveden brez velike reklame in pozornost zbujajočih priprav, kakršne so spremljale druge naveze.«

Še nekaj novic po svetu

Janez Bizjak

Letošnja aprilska (4/80) številka Alpinismusa poroča o kranjski od­pravi v Ande (Cordilliera Blanca, skupina Alpamayo). Poročevalec Toni Hiebeler (th) zaključuje svoje pisanje z ugotovitvijo, da je bila to zelo uspešna odprava.

Epilog avstrijske odprave na Lotse 1979
V letošnji marčni številki Alpinismusa beremo, da so morali Wolfgangu Axtu, zmagovalcu z Lotseja, amputirati kar devet prstov na nogah, poleg tega pa na levi nogi skoraj pol stopala.

Toni Hiebeler – 50-letnik
Kako hitro minevajo leta! V drugi polovici šestdesetih let je bil eden izmed najbolj zagnanih v tedanji svetovni alpinistični eliti. Letos marca je praznoval petdesetletnico. Ekstremni alpinist, plodovit pisatelj, prodoren časnikar, ki se je zadnja leta predal div­jim vodam, jadranju po velikih morjih, smučarskemu teku in letenju z zmaji. Osebni prijatelj ali znanec z vsemi pomembnimi alpinističnimi imeni po vsem svetu in iz vseh (živečih) generacij. Najbolj se ga spominjamo po prvem zimskem vzponu čez severno steno Eigerja in kot ustanovitelja revije Alpinismus. Za seboj ima najtežje smeri v Alpah, bil je skoraj po vseh gorah sveta, zahaja tudi v naše Julijce in ja­dra po Kornatih. Napisal je preko 30 knjig, od katerih je najbolj znan Leksikon Alp (ki ga pripravljajo tudi v slovenskem prevodu).

Kronika Grandes Jorasses
V novem montblanškem vodniku so prikazane vse prvenstvene smeri v dva kilometra široki severni steni Grandes Jorasses. Gora ima šest vrhov: Pointe Walker, Pointe Whymper, Pointe Croz, Pointe Hélène, Pointe Marguerite, Pointe Young. Od Mrtvaškega prta, ki je levo od Walkerja, do severnega stebra v Pointe Youngu na skrajni desni je bilo do leta 1979 potegnjenih 21 smeri, od tega kar 8 francoskih, 3 italijansko-švicarske, 2 angleški, 2 nemški, 2 jugoslovanski, 2 poljski, 1 slovaška in 1 japonska. V pregledu je enakovredno z drugimi opisan naš prispevek: Jugoslovanska smer v Pointe Hélène iz leta 1976 (Janez Gradišar in Igor Herzog) ter Slovenska smer med Pointe Croz in Pointe Hélène iz leta 1977 (Franček Knez, Vanja Matijevec, Lado Vidmar in Jože Zupan).
Za iskanje novega je ostalo v Jorassih bolj malo: morda bo še kdo poskusil varianto z Mrtvaškega prta direktno na vrh Walkerja, osred­nji steber Pointe Marguerite in direktno (ne po stebru) na Pointe Young.

Prosto plezanje

Nada Mlač

V preteklem letu se je povečalo zanimanje za prosto plezanje starih smeri v Wettersteinu, Kaiserju, Berchtesgadenu, Dolomitih, Urnskih Alpah, Rätikonskih Alpah in tudi v Zahodnih Alpah.
Nekaj navez je opravilo prve proste ponovitve smeri, ki imajo oceno mestoma 5 b in 5 c, naša ocena pa bi bila VII+ in VIII, če bi vzeli za osnovo Pumprisse, ki je ocenjena s VII. Ta smer je proti koncu leta 1978 doživela prvo žensko ponovitev, ki jo je opravila Nemka Christel Feederle s Švicarjem Hansom Howaldom. Preplezala sta tudi Phillip-Flammovo smer v Civetti, Carlessovo v Torre Trieste in še druge prve proste ponovitve, med njimi zahodni greben Salbitschijena v švicarskih Alpah; vse v letu 1978.
V Dolomitih je že bilo na stotine takih ponovitev in to že kdaj! Na primer: smer Vinatzer v Marmolati in smer Comici-Benedetti v Civetti sta bili prosto preplezani že v zgodnjih sedemdesetih letih!
V Civetti sta Anders Lundahl in Eva Selin (Švedska) ponovila Smer prijateljev v severozahodni steni. Plezala sta 10 ur in to prosto, le v rumenem, krušljivem stebru (VI) sta naredila majhno varianto. Naslednji dan sta preplezala tudi Sollederjevo smer.
Peter Livesey je z Nikkom Mailanderjem, ki je poleg Kurta Alberta in Richarda Mühe eden izmed vodilnih nemških prostih plezalcev, preple­zal Lacedellijevo smer v zahodni steni Cime Scotoni. Vstop sta ocenila z VIII (6 a) in dve mesti z več kot VI+ (5 a/b). Resna smer, ki je v zgornjem delu celo krušljiva.
Jugovzhodni steber Pilastro di Rozes v Tofani (600 m) je klasična smer in prava poslastica za prosto plezanje; v njej sta 2,5- in 1-metrski napušč, med njima pa je okrog 100 metrov solidne plezarije z oceno VII (5 b). Smer ima 3 raztežaje VII, 2 raztežaja preko VI+ in ključno mesto VII+ (5 c/ 6 a), ki poteka preko večjega napušča.
Največji uspeh je prav gotovo prva prosta ponovitev smeri Brandler-Hasse v Rotwandu, ki je danes brez dvoma najtežja dolomitska smer. Plezalca sta med plezanjem uporabila 6 klinov in to v sedmem raztežaju (dalo bi se splezati ta del, če ne bi bilo klinov, ocena pa bi bila prav gotovo več kot 6 c = več kot VIII!). Plezanje po tej 500-metrski steni je ves čas napeto, težko in obenem lepo, z raztežaji: VIII, V, V, V, VII/A1, VIII, VII, VIII, VI, V, VII+ (3 raztežaji 5 c/ 6 a, 2 raztežaja 5 b). Smer primerjata s klasično smerjo Astroman v Yosemite parku, vendar Livesey pravi, da jo raje primerja z najtežjimi smermi v Diamondu, vendar je ta le daljša in celo malce težja.
Livesey in Mailander sta bila tudi v Vercorsu (Francija), kjer sta opravila lepo število prvih prostih ponovitev: Are de Circle v Gerbieru (450 m, 4 raztežaji VII /5 b/ v spodnjem delu, ključna mesta VII – VII+ /5 b in 5 c/, ki so v zajedah nad jamo); Desni steber v Gerbieru (250 m, 4 raztežaji VII+ /5 c/, dva z vonjem po 6 a – VIII). Opravila sta tudi prvo ponovitev na sploh in obenem prosto ponovitev Direktne smeri v Pilier de la Double Breche (250 m, VII-VIII /5 c – 6 a/).
V Švici so plezalci prostega plezanja odkrili čudovito področje Handegg-Grimsel, ki ga primerjajo z Glacier Point Apron v Yosemitih.
Do sten je lahko priti, saj so le 15 minut stran od ceste, poleg te­ga je možno taboriti (Ne onesnažuj okolja!). Z avtom je treba iti iz Berna proti prelazu Grimsel, preko Interlakena- Meiringerja do Handegga, vendar je cesta od novembra do maja zaprta. Večina smeri je dolga 11 raztežajev, ki so večinoma dolgi 40 metrov, najti pa je mo­goče tudi 45-metrske. Smeri so že opremljene s klini – svedrovci. Sestopi so še posebej pripravljeni in to so: Schiefer Fraum, Boulder Highway in Zufallsweg. Najlepše smeri: Spiegelwez, Siebenschlafer, Boulder Highway in Quarzriss. Vse te smeri so preplezali šele leta 1979.
Tudi Nemci se lahko pohvalijo z dvema takima središčema. Prvo središče je dolina Danube, ki je južno od Stuttgarta. Pečevje doseže vi­šino do 180 metrov, večina smeri pa je ocenjena z več kot VI (5.10).
Drugo tako področje je Rhineland Pfalz – zares ogromno področje z neštetimi stolpi in pečinami, ki so posejani po gozdu. Leži ob francoski meji zahodno od Rhine v okolici Karlsruheja. Skala je pr­vovrstna, višina teh stolpov je do 100 metrov. Smeri so lahke, pa tudi težke, vse pa imajo dobro zavarovana stojišča s svedrovci.

Primerjalna tabela ocen

Alpe	Wales	Škotska	ZDA	Avstralija
IV+/V	HS (4 b)	S	5.6	12 – 13
V+/VI-	VS (4 c)	VS	5.7	14 – 15
VI	HVS (5 a)	VS	5.8	16 – 17
VII	XS (5 b)	VS	5.9	18 – 19
VII+	XS (5 c)	VS	5.10	20 – 21
VIII	XS (6 a)	VS	5.11	22

Od kod »gužva«?
Kavboj pride v saloon:
»Hitro viski, gužva bo!«
Nato: »Še en viski, gužva bo!«
Nato: »Pa še enega, gužva bo!«
»Zakaj?«
»Ker nimam denarja, da bi plačal.«
Ta vic je leta 1972 prinesel na zimski alpinistični tabor v Kamniški Bistrici pokojni Ivan Cverlin. Takoj je postal izredno priljubljen. V deževnem dnevu smo si v balvanu Sivnici nad Lepim kamnom poiskali plezalni odstavek, se domenili za pravila, kje in kako se je dovo­ljeno prijeti, in začeli. Pod steno in v njej je torej bila »gužva«. Ime se je pojavilo iz dobre volje in brez kakšnega omalovaževanja. Seveda pa ima kljub temu le bolj omejen pomen in si bomo morali za plezanje po balvanih izbrati kakšno primernejšo oznako. Morda pa la­hko počakamo, da bo začel krožiti kakšen boljši vic.

France Malešič

Novi opis težavnostnih stopenj

Franci Savenc

V biltenu UIAA je bil maja 1979 objavljen novi opis težavnostnih stopenj v treh jezikih (nemškem, angleškem in francoskem). V uvodu je predsednik Pierre Bossus zapisal: vrednost dosedanjih stopenj ostane, kot je opredeljena že desetletja, VII. stopnja je preprosto stopnja več. Torej tudi nam ne preostane drugega, kot da opise v prevodu sprejmemo tudi mi. Problem je torej le izrazoslovne narave, zato bi bilo prav, da se oglasite s tovrstnimi pripombami.
Pri opisu težavnostnih stopenj pomeni I spodnjo stopnjo težavnosti plezanja v kopni skali, VII pa trenutno (1979) najvišjo. Vse vmesne stopnje izražajo enakomerno stopnjevanje.
I – Lahko, majhne težave. Najenostavnejša oblika skalnega plezanja
(Ne velja za hojo po poteh!). Roke uporabljamo le za zagotovi­tev ravnotežja. Začetnike varujemo z vrvjo. Strmina je že to­likšna, da ni za vrtoglave.
II – Srednje težko, zmerne težave. To plezanje že zahteva uporabo pravila treh opornih točk.
III – Težko, srednje težave. Priporočljivo je vmesno varovanje na izpostavljenih mestih. Navpična mesta ali previsi (ki so do­bro razčlenjeni) zahtevajo že moč v rokah. Izurjeni in izku­šeni plezalci zmorejo take težave še brez varovanja z vrvjo.
IV – Zelo težko, precejšnje težave. S to stopnjo označujemo začetek resnejšega, zahtevnejšega plezanja. Potrebne so že znatne ple­zalne izkušnje. Daljši odstavki zahtevajo več vmesnih varo­vanj. Tudi izurjeni in izkušeni plezalci običajno mest s to oceno ne plezajo brez varovanja z vrvjo.
V – Izredno težko, zelo velike težave. Praviloma naraste število vmesnih varovanj. Naraste zahteva po telesni moči, obvladanju plezalne tehnike in izkušnjah. Dolge smeri pete stopnje v vi­sokogorju se uvrščajo med velike ture.
VI – Skrajno težko, izredno velike težave. Plezanje zahteva nadpovprečno znanje in odlično telesno pripravljenost. Izpostavlje­nost je velika, stojišča večinoma majhna. Mesta takih težav­nosti je normalno mogoče preplezati le v dobrih razmerah. Ta­ke težave so često vezane na tehnično plezanje – A0 do A4.
VII – Težave, ki so ocenjene s to stopnjo, premaguje plezalec lahko le po poostrenem treningu in z najboljšo opremo. Vsaka vrsta kamenine zahteva tudi od najboljših plezalcev specialni tre­ning, da se usposobijo za premagovanje takih težav. Plezanje je na meji padca. Zahteva akrobatske plezalne sposobnosti ter do potankosti izpiljeno varovalno tehniko.
Tako torej opisuje bilten UIAA težavnostne stopnje (besedilo je le stilistično prirejeno po dobesednem prevodu Stanka Klinarja) in kot člani organizacije v sklopu UIAA smo vezani, da se tega opisa drži­mo. Vprašanje pa je, ali je dovolj jasen in podroben, še posebno, ker moramo upoštevati še podstopnje (+/-). Nereda in nejasnosti na tem področju namreč že sedaj ne manjka.
Morda bi veljalo za obširnejšo študijo »Opisovanje in ocenjevanje alpinistične ture«, ki je v pripravi, zato pripraviti še dodatna tolmačenja in tabelo značilnih mest. Ne več smeri, kot smo jih dajali za primerjavo v preteklosti, ker so premalo karakteristične. Mesta pa bi morala biti seveda čimbolj značilna in splošno znana. Na dan s predlogi!

Še nekaj o polbičevem vozlu

Tine Kristan

Kot je v svojem članku o varovanju s polovičnim bičevim vozlom v Alpinističnih razgledih številka 3, stran 24 že ugotovil Drago Me­tljak, se varovanje s polbičevim vozlom pri nas še ni udomačilo. Temu je delno krivo nezaupanje do novosti, delno pa to, da ga pri nas šele v zadnjem času obširneje predstavljajo in popularizirajo. V sosednji Italiji je to najpogostejša oblika varovanja, uporablja jo več kot tri četrtine italijanskih plezalcev. Dobro bi bilo, ko bi ta način varovanja vključili v programe alpinističnih šol in bi na izpitih zahtevali, da kandidati prikažejo hitro in učinkovito upo­rabo polbičevega vozla.
Še enkrat bi poudaril, da je za dinamično varovanje s polbičevim vozlom potrebna prava oblika vponke, kot je tudi poudarjeno v ome­njenem članku. Neprimerne pa so ravno oblike vponk, ki so najpogo­stejše.
Druga stvar, na katero bi opozoril, pa je, da mora varujoči držati za vrv dovolj daleč stran od vponke, drugače zadošča že rahla ne­pazljivost in mu potegne prste v varovalni vozel, pri čemer lahko pride do poškodb prstov. Tak primer je znan iz Italije, ko je varujočemu zdrobilo prste na roki.
Polovični bičev vozel pa je zelo uporaben tudi za spuščanje padlega soplezalca in za spuščanje po vrvi.
Za spuščanje padlega soplezalca je precej primernejši kot zavora na vponko, to pa zato, ker je mogoče polbičev vozel hitreje narediti in to z eno samo roko, rabimo pa tudi samo eno vponko. Ker pri spu­ščanju ne nastopajo dinamične obremenitve, se da uporabljati vponke poljubnih oblik, saj nastopa le statična obremenitev v smeri, ki je vzporedna z daljšo stranico vponke. Vrv vpletemo tako kot pri varo­vanju. Spuščanje samo ni niti najmanj naporno in poteka enakomerno in tekoče. Uporaba vponk brez matice pa je lahko tudi tu nevarna, posebno kadar je med spuščanjem po manj strmem svetu vozel razbreme­njen.
Tudi spuščanje po vrvi s polbičevim vozlom ima nekatere prednosti: je eno najudobnejših in zanj ne potrebujemo drugih pripomočkov. Pač pa je obvezen plezalni pas. Uporabimo lahko vponko poljubne oblike, obvezno pa mora imeti matico. Vozel vpletemo nekoliko drugače, »od zgoraj«, kot je prikazano na sliki 1 (glej skico na zadnji strani levo zgoraj). Vrv si potem vržemo čez ramo in primemo z nasprotno roko slika 2, (glej skico na zadnji strani desno). Vseeno je, čez katero ramo vržemo vrv, vendar je pri dvojni vrvi bolj priporočljivo, da ravnamo tako kot je, skicirano na 1. sliki, ker bi drugače la­hko prišlo do prevelikega trenja. Z uporabo vponke z matico in z malo vaje nam to ne dela kakih težav. Zaradi varnosti tudi tu upo­rabljamo dodatno samovarovanje s pomožno vrvico s Prusikovim vozlom na glavni vrvi, kar pa moramo seveda prav tako dobro obvladati, ker nas sicer lahko spravi v dokaj neprijeten položaj.
Sam sem ta način spuščanja po vrvi večkrat preizkusil in reči moram, da poteka precej gladko tako z enojno kot tudi z dvojno 9- in 11-milimetrsko vrvjo.
Čeprav vrv poteka preko rame kot pri Dülferju in običajnem načinu na pas, rame in vratu ne ožge, ker na ta konec vrvi pritiska približno tri do štirikrat manjša sila.

Dopolnilo
Pri predlaganem spuščanju z dvojno vrvjo (slika na zadnji strani v sredini zgoraj) se konca vrvi lahko enostavno dvigneta proti rami, vponka se (gledano od spodaj) obrne za pol obrata v levo in vrvi samo še enostavno tečeta skoznjo. Zato je za spuščanje z dvojno vrvjo boljši od gorske reševalne službe že sprejeti način križanja vrvi (glej skico na zadnji strani v desnem zgornjem kotu), ki gresta nato obe skupaj preko rame. Ta način izkorišča dovolj veliko in za vrv še najmanj škodljivo trenje.

Zvone Korenčan

Snežna očala

Bine Mlač

Oči smo si že odpočili od lepot Alp, Andov, Pamirja, Fanskih gora in Himalaje. Zima je že skoraj mimo, takoj za njo pa sledi poletni del sezone 1980, ki bo za oči še bolj utrudljiva …
Človek že štiritisoč let izdeluje steklo. Ve, kako se »ono« vleče, piha, tanjša in modelira, dokler je še vrelo, kako se jedka, reže, kako se ga okuje v kovino ali reže kot drag kamen, ko je že hladno.
Današnjemu človeku pravijo tudi plastični človek (homo plastex), njemu srečnežu, je pa prav plastika včasih dobro ali slabo nadomestilo za steklo. Eno in drugo potrebujemo pri izdelavi očal, o katerih bo tekla beseda.
Zelo pogosto se dogaja, da alpinisti zanemarjajo enega od zelo važnih delov svoje visokogorske, ledeniške ali pa, recimo, zimske opreme – snežna ali ledeniška očala. Vsem je znano, da si moramo zaščititi oči v snežni belini, visoko v oblakih in meglah, pri močnem grebenskem vetru ali pa v ledeno mrzlih nočeh, ko udobno ali neudobno bivakiramo. Dobra očala, ki jih lahko imenujemo kakorkoli, ne ščitijo samo pred ultravijoličnimi in infrardečimi žarki, temveč pomagajo alpinistu, da vidi svet pred seboj brez optičnih iznakaženosti.
Še nekaj učenih besed v okviru znanja optike petošolčka. Kako in kaj je z ultravijoličnimi in infrardečimi žarki? Sončno sevanje je hud napadalec na naše oči. Povzroči lahko poškodbe, katerim oftalmologi (okulisti ali zdravniki za očesne bolezni) pravijo »svetlobni udar«. To je ena od oblik vnetja oči, ki je najbolj pogosto izražena z razdraženostjo očesnega zrkla, močnejšo bolečo toploto okoli očesa. To­plotne žarke vpija samo površina roženice. Premočni žarki povzroče vnetje roženice (keratitis). Glede infrardečega dela sončnega spek­tra povejmo naslednje: tu predstavlja nevarnost dolgovalovni del infrardečih žarkov; s tem se srečujejo samo alpinisti, ki delajo z laserji, teh pa ni veliko!
Vrnimo s k očalom: tudi pri sekanju stopinj v ledu, ko vse frči okrog nas, ali ko nam vodeči pošilja ledene izstrelke, z očali včasih preprečimo ali vsaj omilimo poškodbo očesa.
Ni vse dobro, kar nam prodajo, niti vse, kar nevedneži kupimo. Kako torej preveriti kakovost očal?
1. V prvi vrsti, če je le mogoče, morajo biti iz nelomljive snovi.
2. Ko očala podržimo proti svetlobi, v njih ne smemo videti nobenih mavričnih marog.
3. Natakni očala in se zazri v nepremični predmet. Zdaj začni sam premikati glavo sem ter tja – če so očala dobra, potem predmet pred teboj ne sme migljati!
Očala morajo sedeti na stranskih ploskvah nosu, ne da bi nas žulila po nosnem korenu. V Alpah, Himalaji ali pri hoji v zimskih gorah pona­vadi dodamo še majhen nosni podaljšek kot pri helenskih čeladah, za zaščito proti sončni opeklini nosu. Možna je tudi kakšna druga izvedba (stvar domišljije). Izogibajmo se penastim snovem, ki so včasih na okvirih, ker rade vzdražijo občutljivo kožo. Za take gornike je priporočljivo, da so očala podložena s filcem ali usnjem.
Poleg tega, da danes lahko preprečimo rosenje stekel z raznimi raz­pršilci in mazili, lahko že dobimo očala, ki imajo dvojna stekla, vmesna toplotna plast pa varuje pred orositvijo. Vendar tudi naj­bolj izpopolnjena očala niso neobčutljiva na praske, zato stekla čistimo z lahkim pritiskanjem tkanine ali z jelenjo kožo.
Posebna gorniška očala za kratkovidne ali daljnovidne nam pač lahko naredi optik (izdelovalec očal in drugih optičnih priprav), tako da vloži v okvir posebna korekturna stekla. Zdravniki trdijo, da pogo­sta nošnja višinskih, ledeniških ali snežnih očal nikakor ne vodi do organskih poškodb.
Počasi bodo morale tudi tovarne uvideti, da imajo tako kot pri smu­čarjih tudi pri alpinistih očala iz umetne snovi prednost pri šte­vilnih osnovnih zadevah. Optična kakovost umetnih stekel je enaka, nevarnosti lomljenja pa so mnogo manjše. Če nimajo dobrih ščitnikov ob straneh, tako kot jih imajo varilska ali brusilna očala, ali če nimajo aluminijastih okvirov (izdelujejo jih v Avstriji in Nemčiji), potem naj bodo površine navadnih okvirov tako velike, da preprečujejo prodiranje žarkov s strani.
Do 3000 metrov nadmorske višine zadošča 60 do 70 odstotna absorbcija svetlobe, nad 3000 metri pa je treba nositi očala s svetlobno absorbcijo 90 odstotkov.
Žalostne izkušnje so pokazale, da je najbolje, da ima naveza v visokogorju s seboj vselej troje očal – ene pač za rezervo!

Barva stekel
Okulisti pravijo, da izbira barve stekel ni nič manj pomembna stvar, kot je izbira prave korekcije pri optičnih napakah vida. Predvsem ne smemo pasti pod razne »estetske« vplive (deklet, uniseks mode, tašč itd.), ki bi nas vodili pri nakupu očal.

Poglejmo:
– rumena stekla s kadmijem niso dovolj učinkovita;
– temna ali celo črna stekla niso nič boljša. Sicer zaustavljajo škodljive žarke, obenem pa zelo utrujajo oko;
– naši prijatelji optiki in okulisti se strinjajo, da so za višin­sko sonce najboljša očala (stekla) svetlosive, temnosive in zelene barve. Siva stekla priporočajo kratkovidnim, zelena pa daljnovid­nim (za bistrovidne poljubno!).

O tem, da optiki lahko mastno zaračunajo in da je med njimi tudi ka­kšen lump, ni potrebno preveč besed. Sicer že po naravi hladnokrvne­mu alpinistu je potreben samo še korak, da se mu »zamegli« pred očmi. Očala najrazličnejših barv »filtrirajo« škodljive žarke ne ozi­raje na to ali so kupljene na »Ponte Rossu« ali pri Diorju. Če obde­lava (npr. poliranje) ni kvalitetna, potem oko samo popravlja napake, toda za ceno stalnega napora, ki pa zelo hitro pripelje do utrujenosti in okvar oči.
Obstaja še en učinkovit način, s katerim odkrijemo, ali ima steklo pravilno obdelavo: steklo hitro vrtimo 20 centimetrov pred očesom – če predmet, ki ga opazujemo, medtem ko vrtimo steklo, ni deformiran, je to znak, da je pravilno brušeno.
Dodatek.
Čeprav zdravniki pravijo, da prepogosta nošnja višinskih očal ne škoduje, moram dodati pripombo (zaradi neenotne strokovne literature): številni mladi ljudje okrog nas in tudi mi sami nosimo včasih temna očala ves dan, npr. med vožnjo (če smo vozni), nekate­ri pa jih celo ponoči ne snamejo. Ne slutimo, da je ta nedolžna razvada zelo škodljiva. Nenehno smo v umetnem mraku, zato mrežnica počasi izgublja svojo moč zapažanja.

Pregled vzponov v letih 1978 in 1979

Igor Mezgec

Vzponi v posameznem pogorju so v tem pregledu razvrščeni po smiselno ločenih področjih, poleg tega so razdeljeni na prvenstvene in ponovitve. Brez dvoma sem bil kje nedosleden in sem morda kaj tudi nenamerno izpustil. Kjer podatek ni bil povsem zanesljiv, je označeno z »?«, kar pa ne pomeni, da drugod ni napak. Zato se priporočam za pripombe in popravke.
Ker nam v tabelah vedno zmanjka prostora, si moramo žal pomagati z okrajšavami in kraticami. Nekatere oznake uporablja tudi klasifikacija alpinističnih dosežkov, zato je potrebno, da so čimbolj enotne. Seveda pa se kraticam v besedilu člankov skušamo izogniti.
PR – prvenstveni vzpon (od 21. 3. do 20. 12.)
1.P, 2.P, 3.P, … – prva, druga, tretja in naslednje ponovitve
PRZ – zimski prvenstveni vzpon (od 21. 12. do 20. 3.)
1.ZP, 2.ZP, 3.ZP, … – prva, druga, tretja in naslednje zimske ponovitve (21. 12. do 20. 3.)
ZRP – ponovitev v zimskih razmerah (21. 3. do 30. 4. in 28. 11. do 20. 12.)
l.MP, 2.MP, 3.MP … – prva, druga, tretja in naslednje mešane po­novitve (naveza ženska-moški)
1.ŽP, 2.ŽP, 3.ŽP … – prva, druga, tretja itd. ženska ponovitev
1.SP, 2.SP, 3.SP … – prva, druga, tretja itd. solo ponovitev
1.PP, 2.PP, 3.PP … – prva, druga, tretja itd. prosta ponovitev
1.YUP, 2.YUP, 3.YUP … – ponovitve naših navez v tujih gorah
YUPR – naš prvenstveni vzpon v tujini
K naši dejavnosti spadajo tudi turni smuki (TS) in ekstremni spusti s smučmi (1.ES, 2.ES, 3.ES itd.).
K vsemu temu seveda spada tudi še kratek zapis ocene, višine smeri in časa plezanja.

PREGLED POLETNE SEZONE (21. 3. do 20. 12. 1978).

PAKLENICA

datum	gora, stena	smer	ocena	višina	čas	plezalci	vrsta vzpona
29. 4.	Debeli kuk	Botanični vrt	IV-V, A1, A2	150	5	Andrej Štremfelj Marko Štremfelj	PR
28. 4.	Debeli kuk	Čez balkon	III-IV	150	3	Franček Knez, Brane Povše	PR
27. 4.	Debeli kuk	Trnjulčica	V/III	110	3	Željko Perko, Brane Zupančič	PR
30. 11.	Vis. glavica	Bršljanova	III-IV	150	1.30	Nenad Žilič, Ljubo Hansel	PR
1. 12.	Vis. glavica	Lidijina	IV	100	2	Nenad Žilič, Ljubo Hansel	PR
?	Aniča Kuk ?	Jezna smer	IV-V, A1 ,A2	150	4	Andrej Štremfelj Marko Štremfelj	PR
?	Manita peč	Popoldanska	?	?	?	Franček Knez, Pavle Polak	PR
27. 4.	Manita peč, Zob	Direktna na zob	IV-V	150	2	Franček Knez, Pavle Polak	PR
29. 4.	Aniča Kuk	Črna zareza	IV-V,  A1	250	8	Franček Knez, Pavle Polak	PR
?	Aniča Kuk	Smer pod Stolpom	IV, A1	300	6	Franček Knez, Jože Zupan	PR
2. 2.	Čuk	Vstopna varianta Kanjonske	V-	140	?	Rok Kovač, Jože Žumer	PR
30. 4.	Mala Paklenica Glavica od Trapa	Trajekt	V-/ II-III	200	2	Aleš Doberlet, Aleš Skrt, Dušan Stritar, Bojan Zupet	PR
29. 4.	Mala Paklenica Buciča unac	Rent-a-car	IV+/ II-III	150	2	Aleš Doberlet, Aleš Skrt, Dušan Stritar, Bojan Zupet	PR
?	Aniča Kuk	Vražja smer			13	Franc Čanžek, Aco Pepelnik, Jože Zupan	1.P
?	Aniča Kuk	Klin				Peter Markič, Marija Perčič	1.MP?
?	Aniča Kuk	Raz za malo kladivo				Irena Krivograd, Ida Oderlap	1.ŽP
?	Aniča Kuk	Kača			10	Slavko Frantar, Dušan Markič	1.P
?	Aniča Kuk	Akademska				Filip Bence, Željko Perko, Iztok Tomazin	SP
25. 11.	Aniča Kuk	Raz za malo kladivo	VII/ IV-VI		?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	1.PP

KAMNIŠKE ALI SAVINJSKE ALPE, KARAVANKE 1978

Raduha

?	Raduha	Klekovačka	?	?	?	Jure Mavrič, Viktor Povsod	PR
?	Raduha	Komunalna	?	?	?	Irena Komprej, Stanko Mihev	PR(M)
16. 7.	Raduha	Poljančeva	IV	?	?	Zdravko Grosar, Viktor Povsod	PR
16. 7	Raduha	Živa	VI, A2, V	200	4	Ivo Avberšek, Milan Vošank	PR
17. 7.	Raduha	Jurharjeva	IV+	?	?	Zdravko Grosar, Viktor Povsod	PR
?	Raduha	Parkeljnova	IV	?	4	Franček Knez, Jože Zupan	PR
27. 8.	Raduha	Edijev steber	VI, A2	180	5	Ivo Avberšek, Ivo Kotnik	PR
8. 10	Raduha	Edijev steber	VI, A2	180	8	Janko Humar, Ivo Veberič	1.P

Logarska dolina, Robanov kot

3. 4.	Golarjeva peč	Orlovska	V, A1	200	8	Franček Knez, Jože Zupan	PR
?	Mala Rinka	Tečajniška	IV/III	?	?	Franc Čanžek, ?	PR
16. 9.	Planjava, Glava	Spominska Braneta Solomuna	VI, A2/V	300	8	Vanja Matijevec, Lado Vidmar	PR
17. 9.	Planjava, Glava	Smer lenuhov	V+/V	150	3.30	Tone Palčič, Vinko Švegelj	PR
30. 9.	Križevnik	Smer zahajajočega sonca	IV+, A1	?	7	Franček Knez, Bojan Šrot	PR
14.-15. 10.	Križevnik	Dedijeva	IV+	250	8	Tone Golnar, Dušan Kukovec, Tatjana Krašovec	PR(M)
21. 10.	Križevnik	Bela poč	IV+, A1	?	7	Franček Knez, Jože Zupan	PR
1. 11.	Križevnik	Diagonala	IV-	?	2	Franček Knez, Bojan Šrot	PR
14. 10.	Mrzla gora	Jesenska	IV+/IV	300	4	Franc Čanžek, Milan Romih	PR
15. 7.	Škarje	Smer bratov Golob	?	?	10	Ivo Veberič, Zdenko Zorič	2.P
15. 10	Škarje	Smer bratov Golob	?	?	?	Mišo Čulk, Meta Meh	3.P 1.MP
3. 9.	Križevnik	Resnikova	?	?	?	Ivo Avberšek, Milan Vošank	1.P?
22. 10	Križevnik	Resnikova	?	?	3.30	Franček Knez, Jože Zupan	2.P?

Kamniška Bistrica

13. 9.	Lučka Baba	Bistriška smer	IV+, A1 /III-IV	?	?	Janez Kovač, Marjan Srenšek	PR
25. 11.	Lučka Baba	Primorska	IV-/III	200	?	Janez Kovač, Vili Klančar	PR
8. 10.	Planjava	Kratkohlača	IV/III	350	1.30	Janez in Mira Ažman	PR (M)
14. 10.	Kalški greben	Križna smer	III/II	150	?	Marjan Kregar, Bojan Pollak	PR
16. 9.	Štruca	Brankina	IV+/III	200	3	Slavko Šikonja, Branka Zorman	PR(M)
4. 11	Štruca	Bela griva	III+	150	?	Franček Knez, Vlado Kušer	PR
5. 11.	Štruca	Verina	V/IV	?	4	Stane Klemenc, Slavko Šikonja	PR
19. 11.	Vršiči	Vroča poč	V/VI	40	5.30	Irena Markuš, Janko       Plevel, Dušan Podbevšek	PR(M)
5. 11.	Skuta, Stolp	Mekinjska smer	IV+, A1	250/ 100	4	Janko Plevel, Dušan Podbevšek	PR
21. 11.	Skuta	Polmesec	IV+, A2, II-III	?	7	Andrej Štremfelj Marko Štremfelj	PR
25. 11.	Vežica	Centralna	V, A1	?	7	Franček Knez, Jože Zupan	PR
8. 4.	Kogel	Hruška	?	?	6.30	Rok Kovač, Andrej Škafar	1.P
7. 10.	Kogel	Kamniška			?	Vlado Koritnik, Marija Sabolek	2.MP
8. 10.	Kogel	Tržiška			?	Vlado Koritnik, Marija Sabolek	1.MP
6. 8.	Kalški greben	Spominska smer Slaparjeve	IV/III	?	?	Andrej Dernikovič, David Savnik	1.P
3. 6.	Kalška gora	Bergantova	VI/V, A2			Aleš Goluh, Danilo Petarčič	1.P
21. 5.	Vežica	Zajeda usmiljenja			?	Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
?	Kogel	Rumena zajeda			?	Barbara in Marija Perčič	3.ŽP

Jezersko

10. 8.	Dolška škrbina	Dijaška	III-IV	280	1	Davo Karničar, Rado Markič	PR
13. 8.	Baba, SZ stena	Smer na SZ raz	V-/eno mesto	800	?	Davo Karničar, Milan Šenk	PR
2. 8.	Dolgi hrbet	Trikot			?	Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
10. 9.	Dolgi hrbet	Smer po špranji	?	?	?	Davo, Luka in Tone Karničar	PR
25. 9.	Dolgi hrbet	Kemperle-Murovec				Andrej Štremfelj	1.SP
3. 9.	Kočna	Češka 75	?	?	?	Tone Karničar, Rado Markič	PR
25. 5.	Kočna	»85«	?	?	?	Rado Markič, Slave Miklavčič	PR
5. 9.	Kočna	Direktna na Škofovo kapo				Nejc Zaplotnik	1.SP
10. 7.	Baba	Direktna varianta centralne smeri	?	?	?	Davo in Tone Karničar	PR
1. 7.	Dolška škrbina	Spominska smer dr.	?	?	9	Vanja Matijevec, Lado Vidmar	PR

Storžič, Karavanke

8. 6.	Storžič	Mirova smer	V+	?	?	Iztok Tomazin	1.SP
16. 9.	Storžič	Halužanova			?	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	2.P
9. 8.	Begunjščica	Močeradova	IV-/III	150	?	Iztok Tomazin	PR(S)
23. 8.	Zelenjak	Škrlatni steber	VI, A3/ V,II-IV	700	8.30	Matjaž Ivnik, Iztok Tomazin	PR
2. 9.	Visoka vrtača, SV	Kozlova zajeda	III/II	250	1.30	Tomaž Koželj, Iztok Tomazin	PR
3. 9.	Visoka vrtača	Spominska smer Mihe Peharca	V/IV	700	9	Tomaž Koželj, Iztok Tomazin	PR
9. 8.	Zelenjak	Prettereberjeva	IV/III	550	?	Iztok Tomazin	1.SP?
14. 10.	Vrtača	SZ steber	V/IV	600	?	Zvone Andrejčič	1.SP
21. 9.	Celovška špica	Direktna smer	?	?	?	Iztok Tomazin	1.SP
21. 9.	Veliki vrh	Strašilo	VI, A3/ V-II	?	6	Matjaž Ivnik, Franc Meglič	1.P

JULIJSKE ALPE 1978

Martuljek

17.7.	Siljica, Z stena	Jamska	V+/ IV-V	270	7	Tine Kristan, Danilo Petarčič	PR
26. 7.	Špik	Varianta Krušičeva – Skalaška	V	120	?	Tine Mihelič, Jože Žumer	PR
19. 8.	Špik	Rimska diretisima	IV	900	7.30	Franček Knez, Jože Zupan	PR
20. 8.	Špik – Vršič	Grapa med vrhovoma	IV/III	300	5	Franček Knez, Franja Krevsl	PR (M)
16. 9.	Frdamane police	Miš-maš (varianta na Schinkovo)	V/III-IV	300	3	Andrej in Marko Štremfelj	PR
8. 10.	Velika Ponca	?	IV/III	400	8	Bojan Brvar, Jani Kozjek, Milan Valant	PR?
14. 10.	Frdamane police	Magični trikotnik	V/III-IV, A1	300	8	Andrej in Marko Štremfelj	PR
22. 10	Rušica, J stena	?	V/III-IV	250	6	Marija Perčič, Andrej Štremfelj	PR (M)
16. 9.	Frdamane police	Schinkova			6	Matjaž Dolenc, Barbara Perčič	1.MP?
2. 9.	Široka peč	Ogrin-Župančič			1.30	Andrej Štremfelj	1.SP?
16. 9.	Špik	Skalaška				Nejc Zaplotnik	2.SP
10. 10.	Rušica	Direktna				Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP?
17. 10.	Špik	Cizljeva				Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
17. 10.	Špik	Cizljeva				Barbara Perčič, Nejc Zaplotnik	2.MP
23. 9.	Rigljica	Kaminska				Nejc Zaplotnik	1.SP?
25. 11.	Špik	Krušičeva				Nejc Zaplotnik	1.SP
11. 9.	Špik	Direktna			3	Franček Knez	1.SP

Vrata

1. 7.	Sp. Vrbanova špica, SV stena	?	V-/ III-IV	200	2	Velibor Barišič, Vlado Mesarič	PR?
26. 8.	Triglav	Franc-Jožefova	V, IV-/A1	270	11	Franček Knez, Jože Zupan	PR
30. 8.	Dolkova špica	?	IV/III	250	3	jeseniški plezalci ?	PR
9. 9.	Dolkova špica	Smer skozi Okno	IV/III	300	3	Janez Pšenica, Igor Varl	PR
4. 11.	Bovški Gamsovec	Rašiška	VI, A2/ III-V	500	6	Vanja Matijevec, Blaž Oblak, Lado Vidmar	PR
20. 8.	Triglav	Črni prt			13	Borut Bergant, Marjan Manfreda	1.P
20.-21. 8.	Triglav	Šlosarska			16	Zoran Bešlin, Janez Marinčič	2.P
16. 10.	Triglav	Obraz Sfinge			8	Peter Poljanec, Marija Sabolek	1.MP
1. 11.	Bovški Gamsovec	Češka smer	V+/IV	?	4	Blaž Oblak, Lado Vidmar	1.P
21. 9.	Triglav	Čopov steber			3.30	Andrej Štremfelj	3.SP

Krma, Kot, Bohinjske gore

22.-23. 7.	Rjavina, S stena	Levo ob centralnem stolpu	VI, A3/V	700	15	Stane Belak, Marjan Manfreda	PR
27.-28. 8.	Debela peč	Direktna	VI, A3/ V, A2	400	16	Stane Belak, Marjan Manfreda	PR
10. 9.	Vrh nad Škrbino	?	IV/III	200	?	Franci Arh, Lojze Budkovič, Roman Lapajne	PR
17. 9.	Novi vrh	Zajeda	V+,A2-1	130	8	Ivan Čufer, Janko Humar	PR
29. 10.	Ablanca	Črni kamin	IV+/ II-III	300	3	Marjanca Kovačič, Marko Šurc	PR (M)
3. 11.	Kanjavec	Zob Kanjavca	V+/V- e	200	6	Janko Humar, Marko Šurc	PR
5. 11.	Tolminski Migovec	?	V/IV	110	3	Mirko Lesjak, Leon Markič	PR
8. 6.	Veliki Draški vrh	Kilar-Levstek			8	Tine Mihelič, Janez Rupar	2.P
23. 6.	Veliki Draški vrh	Kilar-Levstek				Ničo Kregar, Janez Lovše	3.P
23. 6.	Veliki Draški vrh	Kilar-Levstek				Slava Mrežar, Matevž Suhač	1.MP
10. 7.	Veliki Draški vrh	Skrajni levi steber				Marija Perčič, Andrej Štremfelj	1.MP
23. 7.	Veliki Draški vrh	Leva smer v Trapezu				Nejc Zaplotnik	1.SP?
11. 8.	Mali Draški vrh	Leva smer				Tine Mihelič	1.SP?
16. 9.	Debela peč	Sekločeva			2.30	Dorči Kofler, Miro Smodiš	3.P?
8. 10.	Rjavina, Teme	Medvoška				Zvone Andrejčič, Janez Reberšak	3.P?
22. 9.	Mišelj vrh	Poševni kamin	V-/IV		?	Janko Arh, Marko Šurc	1.P
22. 10.	Novi vrh	Centralna poč	V/III+/		?	Bogo in Janko Humar	1.P
28. 10.	Studor	Senca	VI-/ III-IV		4	Marko in Matej Šurc	1.P
12. 11.	Rjavina, Teme	Gradišar-Mlač			?	Zvone Andrejčič, Franci Beguš	1.P?

Tamar

17. 9.	Travnik	Kamin nad macesnom	V/IV	300	5	Stane Belak, Marjan Manfreda	PR
10. 9.	Jalovec	Kratkočasna	III+	300	2.30	Franček Knez, Aleš Stopar	PR
6. 8.	Travnik	Sveča	VI, A2/ IV-V, A1		14	Andrej in Marko Štremfelj	1.P
29. 7.	Mali Jalovec	Dekleva-Gradišar			?	Franček Knez, Samo Kušer	1.P
30. 7.	Šite	Zajeda			1.30	Franček Knez	1.SP
3. 9.	Šite	Kambič-Ribarovič	V-/IV+		?	Zvone Andrejčič, Željko Perko	1.P?
16. 9.	Šite	JLA				Bojan Kranjc, Alenka Žnidaršič	1.MP
5. 9.	Šite	Direktna			4	Željko Perko	1.SP
?	Šite	Herlec-Kočevar				Filip Bence	1.SP
22. 10.	Šite	Herlec-Kočevar			1.25	Zvone Andrejčič	2.SP
?	Travnik	Raz				Filip Bence	1.SP?
17. 9.	Travnik	Jesih-Lipovec				Slavko Frantar	2.SP
16. 9.	Jalovec	Dularjeva zajeda				Marija Sabolek, Davorin Žagar	1.MP
27. 7.	Šite	Belač-Zupan				Janeta Kodrin, Milan Vošank	1.MP?

Trenta, Vršič, Krnica

16. 7.	Labrija	?	V/III-IV	300	3	Aljoša Močnik, Peter Poljanec	PR
22. 7.	Nad Šitom glava	Ančkina smer	V-/ III-IV	250	?	Črt Mesarič, Janez Pšenica	PR
28. 6.	Vršac	Centralna				Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik	2.P
15. 7.	Vršac	Popoldanska				Zlatko Gantar, Emil Tratnik	2.P
13. 7.	Lepo špičje	Jeglič-Ščetinin			6	Peter Poljanec, Leo Svetličič	2.P
15. 10.	Batognica	Vzhodni steber			?	Jože Brezavšček, Leon Markič	1.P
29. 8.	Pelc nad Klonicami	Direktna				Nejc Zaplotnik	1.SP
19. 9.	Škrlatica	Skalaški steber				Andrej Štremfelj	1.SP
27. 7.	Nad Šitom glava	Kamin	V-, A1		?	Franc Langerholc, Simon Peternel	1.P?
23. 7.	Rakova špica	Švicarska			9	Andrej in Marko Štremfelj	3.P
21. 10.	Planja	Mansarda			11	Marija Sabolek, Marko Bricelj	3.P (1.MP)
?	Planja	Spominska smer Metoda Grošlja			12	Marija Sabolek, Marko Bricelj	2.P (1.MP)

Zahodni Julijci

15. 7.	Vevnica, S stena	Castiglione-Gilberti				Nejc Zaplotnik, Tomaž Jamnik	1.YUP?
20.-21. 7.	Koritniški Mali  Mangrt	Cozzolinova			15	Peter Markič, Nejc Zaplotnik	3.YUP
20. 7.	Koritniški Mali  Mangrt	Piussijev steber			12	Andrej in Marko Štremfelj	2.YUP
8. 8.	Koritniški Mali  Mangrt	Piussijev steber			16	Boris Krivic, Matjaž Lenassi	3.YUP

DOLOMITI 1978

8. 6.	Piz de Ciavazes	Micheluzzijeva	VI-			Ničo Kregar, Drago Repnik	1.YUP?
?   7.	Piz de Ciavazes	Micheluzzijeva				Marko Košir, Tine Mihelič	2.YUP?
3. 7.	Piz de Ciavazes	JV raz (Abram-Gombor)			7	Jože Rozman, Vili Vogelnik	1.YUP
8.-9. 6.	Torre Trieste	Cassin-Ratti	VI, A2			Janez Lovše, Milan Rebula	1.YUP?
23.-24. 9.	Torre Trieste	Cassin-Ratti	VI, A2			Tine Mihelič, Jože Žumer	2.YUP?
14.-15. 9.	Torre Trieste	Carlesso-Sandri	VI, A3			Igor Herzog, Rok Kovač	2.YUP
?	Cima Canali	Buhlova poč	VI-			Drago Repnik, Martina	2.YUP (M)?
?	Cima Canali	Buhlova poč				Igor Gruden, Gita Vuga	3.YUP (M)?
? 7.	Sella, 2. stolp	Kasnapoffova	V			Greta in Tine Mihelič	1.YUP (M)
?   7.	Sella, 3. stolp	Vinatzerjeva	V			Marko Košir, Tine Mihelič	1.YUP
?   8.	Brenta, Punta Margerita	Detassisova	V			Marija Sabolek, Janez Skok	1.YUP (M)
?   8.	Brenta Alta	Grafferjeva	V+			Tine Mihelič, Janez Skok	1.YUP
?   8.	Campanille Basso	JZ raz (Graffer)	V+			Tine Mihelič, Janez Skok	1.YUP
?   8.	Crozzon di Brenta	Vodniška smer	V +			Tine Mihelič, Jože Žumer	1.YUP?
?   8.	Crozzon di Brenta	Francoski steber	VI			Tine Mihelič, Jože Žumer	1.YUP?
26. 7.	Cima Scotoni	Direktna (veveric)	VI, A1			Andrej Štremfelj, Nejc Zaplotnik	2.YUP
18. 8.	Tri Cine	Cassin-Ratti	VI, A2			Matjaž Dolenc, Tomaž Jamnik, Peter Markič, Nejc Zaplotnik	3.YUP?
20.-22. 8.	Marmolata	Via ideale	VI, A2			Andrej in Marko Štremfelj	1.YUP?
?	Torre Venezia	Tissi-Bartoli-Andrich	V+			Igor Gruden, Gita Vuga	?YUP (1.MP)

ZAHODNE IN OSREDNJE ALPE 1978

13.-14. 7.	Eiger, SV stena	Lauperjeva				Milan Kolar, Janez Sešelj	?YUP
22. 7.	Pointe Budden  (blizu Dent d’Herensa)	?	70°, V/ 40-60°, IV	800	8	Franci Erman, Vanja Matijevec, Janez Štrukelj	YUPR
22. 7.	Les Courtes	Švicarska				Peter Poljanec, Leo Svetličič	4.YUP?
30. 7.	Triolet	Grèloz-Roche				Viktor Grošelj, Vanja Matijevec	3.YUP
2. 7.	Aig. du Plan S stena					Viktor Grošelj, Vanja Matijevec	1.YUP
5. 8.	Dru	Allainova				Ivo Avberšek, Ivč Kotnik Viki Grošelj, Vanja Matijevec	2.YUP?
5. 8.	Grands Charmoz	V greben	V	900		Janez Benkovič, Janko        Plevel, Dušan Podbevšek	1.YUP?
3. 8.	Grands Charmoz	Welzenbach-Merkl s Hekmairjevim izstopom				Milan Kolar, Franc Pušnik	4.YUP(3. YUP H. izstopa)
3.-6. 8.	Peuterey	začenši z J grebenom Aig. Noire				Rok Kovač, Igor Herzog	1.YUP, (sicer 2.YUP)
23. 8.	Piz Badile	Cassinova				Igor Herzog, Tine Mihelič	3.YUP?
6. 8.	Matterhorn	Smer bratov Schmid				Stane Belak, Marjan Manfreda	7.YUP?

PREGLED ZIMSKE SEZONE – 21. 12. 1978 – 20. 3. 1979

KAMNIŠKE ALI SAVINJSKE ALPE

25.-26. 12.	Škarje	Smer bratov Golob	IV, A1			Ivan Lesjak, Mišo Čulk, Stojan Verdnik	PRZ
31. 12.	Ojstrica	Zahodna grapa				Franček Knez, Jože Zupan	PRZ?
1. 1.	Golarjeva peč	JV raz	III	400	3	Franček Knez, Jože Zupan	PRZ
6. 1.	Planjava, Z stena	Kratkohlača				Marjan Kregar, Bojan Pollak	PRZ
6. 1.	Strelčeva peč	Simfonija	IV+, A0		7	Franček Knez	PRZ(S)
7. 1.	Klemenča peč	Gošarska (?)	III, A1				?PRZ(S)
7. 1.	Ojstrica	Vzhodna grapa	35-45°		5	Frenk Horvat, Brane Povše, Marjan Trantelj	?PRZ
6.-7. 1.	Planjava, S stena	Bela grapa Izstopna varianta	50-75°			Mišo Čulk, Marko Lihteneker Tone Vovk	PRZ
2. 2.	Škarje	Tamovska	IV/III		3	Franček Knez, Jože Zupan	PRZ
3. 2.	Strelčeva peč	Kaminska	IV+, A0		5	Franček Knez, Jože Zupan	PRZ
4. 2.	Planjava, S stena	Gradišnikova		400	4	Franček Knez	2.ZP(S)
24. 2.	Mrzla gora	Poševna grapa	45-55°			Franček Knez	?PRZ(S)
24. 2.	Ojstrica	Leva smer	IV+, 75°/55°		12	Mišo Čulk, Stojan Verdnik	PRZ
18. 3.	Ojstrica	Y	IV+, 75°/45°	900		Mišo Čulk, Stojan Verdnik	PRZ
?	Planjava, Z stena	Pripravniška grapa				Janez Ažman,    ?	PRZ
6.-7. 1.	Storžič, S stena	Kramarjeva				Marko Česen, Matej Kranjc Dušan Moštrokol	2.ZP?
7. 1.	Storžič	Kranjska s Poskočno varianto				Marko Štremfelj, Žare Trušnovec	2.ZP (2.P)

(se nadaljuje)