Carolino primerjajo mnogi z Eigerjem
Sedem tur naših alpinistov v gorah Nove Zelandije – Luka Karničar si je med sestopom z razglednega Mt. Johnsona zlomil nogo
LJUBLJANA – Rezultati prvega obiska naših alpinistov v gorah Nove Zelandije so razveseljivi. Četverica je preplezala V steno – 1000 m, 50-60 stopinj – Mt. Cooka (3764 m), vodja Tomaž Jamnik in Dušan Kukovec, ki se je odpravi pridružil, pa sta se povzpela na razgledni Mt. Johnson (2682 m). Žal pa je med sestopom Luka Karničar tako nesrečno skočil čez robno zev, da si je zlomil nogo.
CAROLINA – Mogočni vrh na levi je Mt. Cook (3764 m) s steno Carolina, ki sta jo Benkovič in Vidmar preplezala v enem dnevu (1500 m, 13 ur, sp. 45-50, zg. pa 60 stopinj). Pod njo istoimenski ledenik, ob robu katerega sta bivakirala (1850 m). Desna stena je vzhodna (1000 m, 50-60 st.), ki jo je četverica naših alpinistov preplezala za uvod. V desnem delu fotografije je Mt. Tasman (3498 m), ki ga je trojica prečila. Začeli so z grebenom Syme, ki vodi z Grand Plateauja prek glavnega vrha in še Silberhoma (3707 m) ter Mt. Grahama (3200 m), s katerega so sestopili po JV grebenu v postojanko Plateau Hut (2240 m).
Preostala trojica alpinistov (Janez Benkovič, Janez Plevel in Lado Vidmar) je pet dni kasneje opravila vzpon po grebenu Syme na Mt. Tasman (3498 m), nato pa prečila Silberhorn (3307 m) in Mt. Graham (3200 m) ter se po njegovem JV grebenu in J steni spustila nazaj na ledenik Linda. Potem sta Plevel in Vidmar preplezala Z steno M. Dixona, bila je 1. ponovitev leto dni stare smeri z naklonino do 60 (in tudi več) stopinj, visoke okoli 500 m, Benkovič pa se je sam še enkrat povzpel na Mt. Cook po normalni smeri. Vrhunec je bil vzpon naveze Benkovič-Vidmar prek stene Carolina, Jamnik, Kukovec in Plevel pa so preplezali še V greben Mt. Cooka v povezavi s prečenjem srednjega in glavnega vrha. (1500 m višinske razlike, naklonine do 50 st., 21 ur). V skupini Mt. Aspiring pa jih je zavrnilo slabo vreme.
Janez Benkovič (21), član AO Kamnik, in Lado Vidmar (23), Član AO Rašica, sta si 19. februarja uredila bivak nekako na višini 1850 m ob ledeniku Carolina. Že do tod sta imela pošteno turo. Odšla sta namreč iz dolinske baze v Unwin Hut (782 m), 12 milj daleč do Boll Hut (1850 m) in potem še prečila ledenik ter vznožni greben Mt. Cooka.
Vedela sta, da so JV steno Mt. Cooka, imenovano Carolina, primerjali z Eigerjem, da imata do vrha skoraj 2000 m vzpona in da je bila dokončno preplezana šele leta 1970, zato sta krenila pod steno že ob 4. uri. Čeprav tehnične težave dostopa niso velike, sta v temi le težko napredovala, preveč je bilo razpok. Vseeno sta v temi preplezala še spodnjo četrtino stene, ki ima naklonino okoli 40 stopinj. Potem sta se navezala, se umaknila iz plaznice na greben in – začel se je pravi vzpon. Do odloma, ki je nekako na 3/5 smeri, sta plezala ves čas po snežnem razu naklonine 50 stopinj in več. Ker je bilo snega ravno prav, sta napredovala lahko brez zabijanja tehničnih klinov. Vreme je bilo čudovito, toda zaradi sonca so nanju kmalu pričele leteti snežne kepe. Potem je – le kakih 50 m bolj desno – mimo njiju zgrmel velik leden blok.
Šele v vznožju okoli 70 m visokega odloma sta si malo oddahnila. V prvi dolžini je bil čisti led, nekaj več kot pet metrov navpičnega, potem je naklonina »popustila« na 70-80 stopinj. Sledil je kamin, zaprt s snežno streho, potem pa še 15 m prečnice in bila sta preko. Zgoraj je bilo potem lažje, pa sta kljub temu rabila še osem ur. In ko sta plezala s Srednjega viha, po ostrem grebenu, je že hudo pihalo in z morja so prihajali prvi valovi slabega vremena. Med sestopom ju je motil še južen sneg, na Grand Plateauju pa je pričelo deževati. Samo dan kasneje bi prišla pod steno in s turo ne bi bilo nič. .
FRANCI SAVENC
Udeležencem srečanja v Paklenici
Ker pričakujejo tudi letos veliko udeležbo na srečanju v Paklenici, ki se bo uradno pričelo 27. t.m., prosijo prireditelji vse, da se ravnajo točno po uradnih navodilih.
Vsi udeleženci se morajo ob prihodu prijaviti. Skupine (posamezne naveze, lahko pa tudi več članov istega ali različnih AO) naj že pred prihodom pripravijo sezname (ime, priimek, leto rojstva, naslov, AO), ki naj jih vodje oddajo v šotoru organizatorja (med 8. in 20. uro). Posamezniki pa naj se prijavljajo osebno, ne glede na to, ali so njihovi tovariši že prispeli ali še ne.
Vodje skupin so dolžni vsak dan sproti poročati o aktivnosti. Odgovorni pa so tudi za vzdrževanje reda, za spoštovanje lastnine in imeti morajo pregled nad tem, kje plezajo njihovi tovariši in kdaj se bodo vrnili.
Korošci gredo v Ande
Ob polni družbeni podpori (SO Ravne, Železarna, Rudnik Mežica, TKS Ravne, vsa PD itd.) bo 18. maja odpotovalo v Peru 11 članov koroških AO. Marjan Lačen bo vodja, njegov namestnik Jože Havle, zdravnik Janez Gorjanc, snemalec, snemalec Milan Savelli, člani odprave pa so še: Rok Kolar, Silvester Lupša, Stanko Mihev, Franc Pušnik, Igor Radovič, Janez Žalik in Zdenko Žagar. To akcijo je strokovna komisija za alpinizem pri TKS Ravne načrtovala že leta 1976. V načrtu imajo obisk Cordillere Vilcanote, kjer doslej Jugoslovani še nismo bili. Predvsem jih zanimata steni Ausangate (6384 m, prvi pristop 1953) in Cayangate (6035 m).
ALPINISTIČNE NOVICE
Prvenstvena vzpona
V soboto 5. t. m. sta Alenka Golež in Franci Topolovec (oba AO TAM) preplezala novo smer v S steni Grofičke. Imenovala sta jo Jaka, visoka je 450 m, ocena II, 30-40 stopinj, plezala pa sta pet ur. Člana AO Impol iz Slovenske Bistrice Milan Romih in Matjaž Pečovnik pa sta istega dne preplezala novo smer v Golarjevi peči. Spiralo sta ocenila s – IV, A 0,400 m. Dan za tem sta ponovila smer Boco-Jojo v Klemenči peči.
V Klemenči peči so plezali tudi Celjani. Franc Čanžek in Aco Pepelnik sta v nedeljo ponovila smer Boco-Jojo, Cankar, Mehova, Pirčkova, Šahova in Verdnik pa Mimo Zoba.
Pet dni v Paklenici
Pet ljubljanskih alpinistov je pred dnevi pet dni plezalo v ostenju Paklenice. Med drugim so ponovili Jenjavo smer in Klin, Zoran Radetič (Črnuče) in Bor Štrancar (Akademski AO) pa sta 2. t. m. v nekaj manj kot 10 urah opravila 2. ponovitev smeri Forma viva (VI, A 3/V, A 1-2); prvo sta opravila Benkovič in Kovač lansko leto.
V steni nad Ospom
Stena nad Ospom je postala prava »šola« za vse, ki se resno pripravljajo na poletno sezono. V njej je včasih živahno celo med tednom.
31. marca sta Staro smer ponovila Matej Kranjc in Nejc Zaplotnik. V soboto 5. t. m. sta isto smer ponovila Pavle Oman in Drago Šegregur, Rudi Lanz in Andrej Margetič pa sta plezala smer Medo. V nedeljo sta Hanek Drašak in Vili Skok ponovila Staro smer, Magično gobo pa dve navezi (vsi so člani AO Kranj): Klemen Kobal-Matej Kranjc in brata Marko ter Tomo Česen, zadnja v komaj dveh urah in četrt.
V soboto je plezala v Ospu tudi tržiška naveza Matjaž Ivnik-Iztok Tomazin. V vsega petih urah sta ponovila Gobo in Staro smer.
Plezali so tudi Kamničani. V soboto navezi Berčič-Gladek in Plevel-Štajdohar Gobo, v nedeljo pa Violeta Potočar z Vodlanom (Domžale) smer Medo. In naveza Zvone Drobnič-Pavel Kozjak (AO Lj. matica) v soboto Gobo.
V ostenju Mokrice
V soboto 5. t. m. sta Stane Klemenc in Janez Vodlan (oba Domžale) preplezala novo smer – Vetrovno grapo (150 m, 40-55 stopinj) v kotu med Mokrico in Kompotelo. V sestopu sta nato preplezala (prav tako prvič) še eno na SV strani Mokrice. Ta smer vodi z vrha po osrednjem grebenu na vzhodno stran, nekako po 500 (višinskih) metrih pa po grapi zavije na severno, v Kurjo dolino. Višina 1000 m, 30-55 stopinj s številnimi skalnimi skoki, od katerih jih je bilo nekaj že težko prehodnih zaradi pomanjkanja snega.
Vzponi članov AO Bohinj
Iz poročila vodstva AO Bohinj povzemamo nekaj najpomembnejših vzponov, ki so jih opravili v letošnji zimski sezoni. 24. februarja sta Franci Arh in Bernarda Medja v slabih razmerah ponovila kaminsko smer (III -IV, 150 m) v Jezerskem Stogu in Stogovo grapo (II, 150 m), 2. marca pa z Mavro Furlan Mišeljsko grapo (IV, 40 st., 400 m). Franci Arh in Lojze Budkovič (novi načelnik AOB) sta 9. marca opravila dva prvenstvena vzpona. V Rušnem vrhu (vzhodno od Črne prsti) sta preplezala Levi (50/40 st., 200 m) in Centralni ozebnik (45/40 st; 200; m), zadnjega v sestopu. Ista dva sta 20. marca preplezala novo smer tudi v Rjavi skali. Smer poteka desno od Mihčeve grape (pod Žičnico na Vogel) in sta jo ocenila s 70/40-60 st., IV-V, 700 m, plezala pa sedem ur. Ko sta prišla že prek polovice grape so pričeli po njej polzeti plazovi in močno je snežilo, vendar nazaj nista mogla.
V stenah nad Jezerskim
Irma Karničar je 25. februarja sama opravila 1. ponovitev smeri Carmen (III, 30 st.) v Kočni, samo nekaj dni kasneje – spet sama – pa še zanimivo prečenje Velike Koroške Babe- vzpon po Grapi (III, 40 st.), nato pa po SZ grebenu in v sestopu (3. ponovitev) še Ogledniško smer v SZ steni. Enako prečenje je februarja opravila tudi naveza Jagodic – Markič)
Najlepšo letošnjo 1. zimsko ponovitev pa so Jezerjani prav gotovo opravili v SZ steni Babe. Spominsko smer Viktorja Krča (IV, 40-60, 900 m) sta 1. marca preplezala Zoran Kaštrun in Milan Šenk.
Sicer pa je ostenje Babe pozimi nasploh zelo zanimivo, kar dokazuje tudi to, da so samo člani AO Jezersko letos pozimi plezali vsak desetkrat. 8. t. m. pa je Davo Karničar sam ponovil Desni žleb in sestopil po smeri Carmen.
Novi knjigi
Silvo Kristan: Športna turistika
LJUBLJANA – Šolski center za telesno vzgojo v Ljubljani je nedavno izdal učbenik »Športna turistika«, delo telesnovzgojnega pedagoga dr. Silva Kristana. Knjiga je prvenstveno namenjena študentom Visoke šole za telesno kulturo, ki se bodo usmerili v pedagoško delo ali športno rekreacijo, poudariti pa je treba, da bo učbenik izredno dobrodošel vsem pedagogom telesne vzgoje in seveda vsem tistim, ki vodijo v naravo večje skupine ljudi in bi radi na enem mestu našli osnovne, predvsem pa koristne napotke za svoje delo.
Učbenik zgoščeno obravnava nekatera teoretična, praktična in organizacijska vprašanja športne turistike, s katerimi bi moral biti seznanjen vsak telesno vzgojni pedagog in zato bi bilo prav, ko bi priročnik našel mesto v vsaki šolski knjižnici.
Delo sestavlja sedem poglavij, ki vsak vidik športne turistike dodobra razčlenjuje od osnovnih zahtev za uspešno gibanje v naravi, seveda pa avtor daje tudi mnogo praktičnih napotkov. V poglavju izletništvo in planinstvo so uvodna poglavja namenjena hoji, kjer avtor med drugim na zanimiv način in poglobljeno govori o otrokovih zmožnostih, potrebah in motivaciji pri daljših pohodih v naravi. Tudi tukaj izstopajo nekateri domiselni nasveti, ki govore, da ima avtor na tem področju obilo izkušenj.
Večji del prvega poglavja je namenjen planinstvu, posamezna poglavja pa obravnavajo najrazličnejšo tematiko: od planinstva v našem šolskem sistemu, pripravah na izlet in pohod.
Izredno dobrodošel bo seznam opreme in natančnejša navodila o osebni opremi, tehnika hoje in taktika pohoda. Skratka veliko je razmišljanj, ki doslej niso bila še nikjer zabeležena. Pozornost vzbudi tudi zapis o odgovornosti vodje izleta, pred obširnejšim poglavjem o nevarnostih v gorah. »Poglavitne naloge dobrega organizatorja in vodnika zahtevnejše planinske ture« pa je kot povzetek tega poglavja nanizanih sedemnajst zapovedi, ki bi se jih moral držati prav vsak vodnik in organizator planinske ture.
Prav tako priročno in uporabno je podano področje turnega smučanja.
V poglavju, ko razmišlja, kje je v tej dejavnosti mesto telesnovzgojnega pedagoga, pa pravi: »Mladina poleti rada hodi v gore, ko je enkrat občutila ta mik, ko smo jo na to navadili in ji privzgojili to potrebo. Pozimi, ko je hoja navkreber bogato poplačana s spustom na smučeh, bo prav gotovo hodila še raje. Treba ji je le pokazati pot. Brez dvoma je poleg planinske organizacije učitelj telesne vzgoje najbolj poklican, da pokaže to pot. Še več: to je dolžan. No, tudi avtor je v tem delu priročnika nanizal številna možna področja in nekatere znane smeri za turno smuko v naših gorah.
Vsak, ki bi se lotil turne smuke kot začetnik, bi si s priročnikom lahko odgovoril na prav vse neznanke: kakšno in katero osebno opremo naj upošteva, kakšne so možnosti prenašanja smuči, kateri so drugi pripomočki pri hoji, dobil bi veliko praktičnih napotkov o taktiki vzpenjanja, o morebitnih bivakih in zapletenejših postopkih, ki pa so že bolj namenjeni bolj izurjenim planincem in organizatorjem.
V priročniku so našli mesto še kolesarski izleti, naslednje večje poglavje pa je namenjeno letovanjem in taborjenjem. Ponovno se srečujemo z vlogo učitelja telesne vzgoje in kopico praktičnih nasvetov od organizacijskih prijemov pred začetkom tabora, planiranju sredstev, vsebinski pripravi taborjenja, itd.
Vsebini počitniških letovanj je prav tako namenjenih nekaj besed, saj je ta plat velikokrat zanemarjena. V priročniku poleg dragocenih seznamov skupne in osebne opreme za običajna taborjenja ali taborjenja ob jezerih ali rekah – najdemo še vrsto napotkov, kako naj bo urejen tabor in katere naravne pripomočke lahko za to uporabimo.
Zadnje obširnejše poglavje vsebuje praktično gradivo za šole v naravi, letovanja, taborjenja in zimovanja. Preobširno bi bilo naštevanje številnih aktivnosti, ki jih pisec predlaga za zabavno življenje. Vsekakor pa je izredno pohvalno, da je zbral številne zabavne in družabne igre, ki jih ob nekoliko slabšem vremenu organizatorjem običajno zmanjka. S tem priročnikom v roki to seveda ni mogoče in prav zato še enkrat poudarjamo, da sodi priročnik na delovno mizo vsakega učitelja telesne vzgoje in seveda vseh tistih, ki skrbe za rekreacijo mladine.
NIKO SLANA
Namig tedna
Lepote visokogorskega smučanja
Kadarkoli se je kak avtor (ali skupina strokovnjakov) lotil ocenjevanja športne zvrsti in pri tem uporabil to ali ono raziskovalno metodo, upošteval take ali drugačne kriterije, visokogorsko turno smučanje je bilo vselej prav na vrhu razpredelnice. Zakaj? Iz mnogih razlogov. Visokogorsko turno smučanje je vsestranski šport. Pri vzpenjanju izredno deluje srčnožilni sistem ter dihalni aparat. Ker je v gorah čist zrak in napolnjen z ozonom, je poglobljeno dihanje toliko bolj zdravo. Nasploh delujejo tako rekoč vse mišične skupine. Popolnejšega športa v tem oziru verjetno ni!
Ko pridemo na cilj, denimo na goro, smo srečni. Občutek je podoben zadovoljstvu, ki napolni vsakega planinca, ki izpolni nalogo. Hkrati uživamo v lepotah razgleda, občudujemo naravo, to vse pa je usmerjeno na naše razpoloženje; vključili smo komponento estetike. Ko se vračamo proti izhodiščni točki, smo smučarji, ki spretno in varno vijugamo po raznovrstnem snegu, kar terja od nas precej znanja in spretnosti. Spet uživamo v novih nalogah, ki dodajajo k ocenjevanju turnega smučanja novih točk. Res ni čudno, da je turno smučanje tako zelo cenjeno.
Aprila je snega na višinah okrog 2000 m še veliko, kotanje so zapolnjene; visokogorske planote so pravi raj za turno smučanje. Seveda moramo marsikaj vedeti: imeti primerne smuči in vezi, palice s širokimi krpljicami, prave čevlje, snežne naočnike, kuhalnik in drugo. Z izkušenim vodnikom pa je tudi sicer dobro pripravljen začetnik razmeroma varen.
Elanov tek dvojic to nedeljo na Komni sicer ne moremo šteti ravno v kategorijo turnega smučanja. To je nekaj več, kajti kleni tekač bodo tekmovali v dvojicah, kdo bo prej pretekel 20 km progo. Nadeli si bodo tekaške smuči, ne turnih, da bodo urnejši, da bodo laže zmogli vzpone in čeprav jim bo zato na spustih teže.
STANE UREK
Spet planinske sobote
Pred dvema letoma je MDO PD ljubljanskega območja že skušal izpeljati akcijo »Ljubljanska planinska sobota«, ki jo letos ponovno obujajo. Zaradi nevoznih vikendov in dragega goriva bo marsikateremu ljubljanskemu prijatelju narave prišla še kako prav – to so namreč enodnevni izleti po posameznih odsekih ljubljanske mladinske planinske poti, ki jo vodniki popestre z obravnavo določene planinske teme. Zborno mesto bo dosegljivo z javnimi prevoznimi sredstvi in markirano s posebej pripravljenimi plakati. Tako bo n. pr. prva ljubljanska planinska sobota 19. t. m. Izvedbo je prevzelo PD Instalacija, tura pa bo vodila od Podutika na Toško čelo, Katarino in v Medno. Tema tega izleta bo posvečena varstvu narave. Na zbornem mestu bo udeležence pričakal vodnik, zbor pa bo ob 8. uri zjutraj na končni postaji mestnega avtobusa št. 5.
Letošnji X. tabor ljubljanskih planincev bo 25. maja v Kamniški Bistrici, kjer ima postojanko PD Ljubljana-matica, ki so mu poverili organizacijo letošnje prireditve. Osrednja letošnja planinska akcija je še vedno Kredarica in tako bo na taboru posebno vplačilno mesto za gradnjo naše najvišje planinske postojanke. Tudi izkupiček planinske pesmarice, ki jo bo natisnil MDO in prodajal na taboru, bo šel v ta namen.
Planinske postojanke
PD Mežica bo uradno odprlo in pričelo redno oskrbovati svoji planinski postojanki – Dom na Peci in Kočo na Grohotu pod Raduho – že pred prvomajskimi prazniki, to je, 27. t. m.
Lepša podoba doma na Goropekah
Avgusta bo minilo 30 let, kar aktivno deluje PD Žiri, 20 let pa že upravljajo s kočo na Goropekah. Tedaj bodo razvili tudi svoj društveni prapor. Zelo veliko pozornosti posvečajo prav svojemu domu. Lani so obnovili streho in za vzdrževanje postojanke opravili več kot 700 prostovoljnih delovnih ur. Še vedno pa iščejo možnosti, da bi dom še bolj zaživel, zato se nameravajo povezati z zainteresiranimi delovnimi organizacijami, letos pa naj bi pričeli še z adaptacijo notranjosti doma in raznimi potrebnimi prenovitvami. Na občnem zboru je bilo govora tudi o smučarskih možnostih na Goropekah, za kar se zlasti navdušuje SK Alpina. Poleg gospodarske sekcije se z aktivnim delom v PD Žiri lahko pohvalijo še zlasti mladi planinci, lani pa so pridno sodelovali tudi najmlajši cicibani. Ustanovili so svojo foto sekcijo, ki združuje 16 članov, dvajset planincev pa je opravilo izpit in tečaj iz varstva narave. Sedemintridesetih izletov se je udeležilo skoraj tisoč planincev, se pravi nekaj več, kot je celotnega članstva PD Žiri.
Tolminci so zborovali
Pri obračunu svoje sicer uspešne lanske sezone, so tolminski planinci, žal, morali ugotoviti, da se število članstva zmanjšuje. Še pred občnim zborom so analizirali vzroke za to in ugotovili, da je vse manj mladinskih skupin. Zato so se odločili, da bodo priredili še več izletov, planinskih šol in tečajev, skratka poživili delo na vseh področjih in pritegnili mlade planince. Načrtujejo še obnovitev fotografskega odseka, aktiviranje GRS, jamarjev in markacistov. Med zanimive akcije sodi še pogozdovanje, redni mesečni pohodi in organizirano pobiranje članarine, ki bo novim članom olajšalo odločitev, da se priključijo sicer skoraj tisoččlanskemu kolektivu tolminskih ljubiteljev gora.
Šaleška planinska pot je mikavna
Šaleško planinsko pot so odprli leta 1974 ob 25-letnici PD Velenje, ki zanjo tudi skrbi. Dolga je okoli 140 km, vije pa se po zanimivih krajih, pomembnih tudi za poznavanje NOB. Pri kmetiji Ramšek je med brezami grobnica, kjer so pokopani borci XIV. in XVII. divizije. Pri Ramšaku in bližnjem Jakopu je bila pomembna javka, prirejali pa so celo politične tečaje. Povezanost ŠPP z bližnjo preteklostjo pa je učvrščena tudi s tem. da so kontrolne točke po kmetijah, kjer so delali za partizane, tako da je o dogodkih moč dobiti informacije tudi iz prve roke.
Vse informacije o Šaleški planinski poti je mogoče dobiti v pisarni PD Velenje – Velenje, Šaleška 18.
Triglavski turni smuk
Gornjesavska planinska društva obveščajo interesente, da bo Triglavski turni smuk v nedeljo 20.t.m., le v primeru hudega sneženja bo preložen na 27. t. m.
Skupen odhod udeležencev bo v soboto ob 6. uri izpred Kovinarske koče na Zasipski planini. Iz Krme do Staničeve koče je 5 do 7 ur hoda. Koči bosta le zasilno oskrbovani, zato mora imeti vsakdo hrane za dva dni. Poleg tega še dva kompleta volnenega perila ter rokavice, snežna očala ter nepropustno ogrinjalo.
V Staničevem domu, kjer bržčas ne bo dovolj prostora za prenočitev vseh udeležencev (nekateri bodo morali nadaljevati pot do Kredarice), bodo dobili izletniki znak triglavskega turnega smuka.
Začetek organiziranega spusta bo v nedeljo ob 8. uri ob prisotnosti gorskih reševalcev. Proga je dolga 7 km, štart pa bo na grebenu Rži nad Staničevo kočo.
V nedeljo Elanov tek dvojic na Komni
Elanov planinski tek dvojic, že tretji po vrsti, bo v nedeljo na Komni. Na programu bodo moške in ženske dvojice tekmovalcev in rekreativcev ter mešane dvojice rekreativcev.
Štart bo ob 10. uri pod domom. Skupine po 10 udeležencev bodo odhajale na pot v presledku 10 minut. Proga za ženske in mešane dvojice bo dolga 10 km, za moške dvojice pa 20 km.
Pokrovitelj je pripravil za najboljše pokale in kolajne. Prijavnine ni!
Alpinistični kotiček
ZAMUDE ZARADI VREMENA
Pripravniki opravili nad 120 vzponov
Načrt dela alpinističnega odseka, ki je bil sprejet ob zaključku lanske sezone v decembru, je le delno izpolnjen. Govorim o zimski sezoni, kjer vsaj s plezalskega vidika število vzponov in tudi kvaliteta ne dosegajo nekaj prejšnjih let. Temu ni kriva morda nepripravljenost plezalcev, temveč predvsem vremenski in snežni pogoji, ki vse do marca niso dopuščali vzpona brez izjemnega tveganja. Vsakotedenske padavine in nenehna nizka temperatura so ustvarili v stenah požled in celo v najbolj strmih odstavkih s pršičem poprhano skalo.
Do izteka čiste zime (22. marca) so člani in pripravniki alpinističnega odseka Celje opravili nekaj nad 120 vzponov in pristopov v skupini Rink, Strelčeve in Klemence peči, v Paklenici, Kleku in Ospu na Primorskem.
Brez zastoja in v visoki zasedbi je letos delala plezalna šola, katere teoretični del se pravkar izteka. 22 tečajnikov je vztrajalo do konca, poslušalo 16 predavanj iz snovi planinsko-alpinistične vzgoje, vadilo na skali v Tremarjih in zimsko tehniko nad Okrešljem. 24. aprila bodo izpiti za teoretični del. Vsi, ki bodo z dovolj znanja čez to prvo stopničko, začnejo v maju že s prvimi plezalnimi vzponi in nadaljevalno šolo tehnike v snegu in kopni skali (tehnično plezanje), »repetaše«, ki teorije niso vzeli resno, pa čaka »plezalsko mirovanje« do naslednje šole v decembru.
Člani odseka, kandidati letošnje odprave na Norveško, imajo precej dela s pripravami in organizacijo. Glavni problem je seveda finančne narave. Ta se rešuje na več načinov. Glavna je pomoč delovnih organizacij, TKS; v prodaji so značke in razglednice, del sredstev pa bodo vsi člani odseka zbrali z delom na planinskih postojankah. Več kot 400 ur je bilo opravljenih na Mozirski pri podiranju stare in povsem dotrajane depandanse, čaka še pleskanje Orlovega gnezda, lesenega prizidka na Okrešlju in razna dela pri novem domu v Logarski dolini. Opozarjamo obiskovalce gora, da kljub dokaj ugodnim snežnim razmeram obstaja nevarnost plazov predvsem na severnih in vzhodnih pobočjih. Smučarji – ne prečkajte pobočij. Planinci, upoštevajte pravilno varovanje z vrvjo predvsem na predelih, ki jih obsije sonce – in pozor pred snežnimi strehami!
CIC
Smučarji žrtve plazov
V zadnjih dneh so v Švici večino plazov sprožili neprevidni smučarji – Alpski klub SAC priporoča takoimenovani elektronski reševalec življenj
BERN, 9. aprila – Osem mrtvih v snežnih plazovih konec tedna v švicarskih Alpah – skupaj v zadnjih 40 letih 968 mrtvih pod snegom – je v Švici sprožilo alarm. Še posebno, ker so večino usodnih plazov v zadnjih dneh sprožili neprevidni smučarji, ki so vozili zunaj označenih prog na sicer izredno urejenih smučiščih.
Od osmih žrtev so štirje smučarji in štirje alpinisti, dva od njih sta bila Zahodna Nemca. Čeprav je reševanje delovalo precizno kot švicarska ura, so na petih krajih nesreče lahko rešili le tri ljudi.
Največja akcija reševalcev je bila v Torrenthornu, kjer so neprevidni smučarji, ki niso upoštevali markacij, sprožili plaz, skoraj kilometer dolg, širok 300 metrov, snežna plast pa je bila debela 12 metrov. Pod njo se je zadušil 13-letni smučar iz ZRN. V dvodnevni reševalni akciji je sodelovalo več kot 200 ljudi, morebitne ponesrečence so iskali tudi s 15 lavinskimi psi in s štirimi helikopterji. Reševalci namreč niso vedeli, ali je pod plazom še kdo. Na srečo se je pokazalo, da so drugi smučarji pravočasno ušli snežni smrti. Pri Ladirju pa je 22-letni švicarski smučar sam neprevidno sprožil plaz, ko je vozil zunaj proge. Čeprav so bili reševalci z lavinskimi psi že po treh minutah pri ponesrečencu, ki je bil zasut v globini dveh metrov, so lahko ugotovili le še smrt.
Po švicarskih analizah je med žrtvami snežnih plazov v zadnjih desetletjih največ smučarjev – 59 odstotkov, 19 odstotkov je umrlo delavcev (mišljeni so žičničarji, gozdarji, lovci, kmetje), preostalih 22 odstotkov pa so prebivalci visokogorskih krajev, ki jih je plaz presenetil v njihovih domovih.
V natančni švicarski statistiki je najbolj katastrofalno leto, ki je terjalo največ žrtev snežnih plazov, leto 1720, ko je pod snežnimi plastmi v Švici umrlo 295 ljudi. V novejšem času je bito 80 žrtev v zimi 1950 – 1951, za bernsko območje so bili najbolj usodni dnevi od 25. do 27. januarja 1968, ko so snežni plazovi terjali 24 žrtev, zasuli 400 hiš in uničili 25.000 kubičnih metrov gozdov.
Ker se je pomlad šele dobro začela, tudi nevarnost plazov še vedno grozi. Zato je švicarski alpski klub SAC priporočil vsem svojim članom, da v pomladanskih visokogorskih turah mislijo predvsem na svojo varnost. Se več, pri vseh vzponih in izletih, ki jih organizira SAC, je obvezno, da ima vsak udeleženec s seboj posebno napravo, ki omogoča reševalcem hitro akcijo in ponesrečencu možnost, da preživi. Gre za švicarski izdelek »barryvox«, tako imenovani elektronski reševalec življenja. Z njim odpade zamudno iskanje zasutega pod plazom, če je ostal živ, saj se reševalci lahko usmerjajo po elektronskih znakih proti kraju nesreče in ni treba čakati, da pripeljejo lavinske pse. Zdaj priporočajo, še posebno po zadnjih izkušnjah, naj bi »barryvoxe« imeli tudi smučarji, ki se odpravijo na visokogorska smučišča, še zlasti tisti, ki jim dobro vzdrževane proge ne zadoščajo.
VLADO ŠLAMBERGER
V gore z brezhibno opremo
LJUBLJANA, 10. aprila – Minuli teden je bil tudi razmeroma hladen s skromnimi padavinami. V Bovcu so bile vse temperature med -1° in +12°, v Planici med -3° in +9°, na Kredarici pa je vladala še prava zima. Naj- višja temperatura minulega tedna je bila -5°, najnižja pa -15°.
Snežna odeja se je počasi sesedala in utrjevala. Današnje višine snežne odeje so naslednje: 125 cm na Rudnem polju, 175 cm na Vršiču, 230 cm na Komni, 280 na Kaninu – Prestreljeniških podih pri postaji »D« in 80 cm pri postaji »C« – Škripi ter 330 cm na Kredarici.
Snežna odeja v gorah je sedaj že močno osrenjena in se ne predira. Za turno smuko so razmere ugodne, vendar nas nekaj hujših nesreč v zadnjih dneh opozarja na previdnost in brezhibnost alpinistične in smučarske opreme.
Nevarnost pred snežnimi plazovi je zaradi srenaste skorje zaenkrat še majhna. Povečala pa se bo ob prvi izdatnejši otoplitvi. Takrat se bodo pričeli trgati še talni plazovi.
MZS
Uspešni tolminski reševalci
TOLMIN, 8. aprila – Na Tolminskem že več let deluje gorska reševalna služba, ki je v teh goratih predelih potrebna tako pozimi kot poleti. Tolminski reševalci skrbijo za območje od Porezna prek Črne prsti do Krna in Stola, za kaninsko in trentarsko območje pa skrbijo reševalci iz Bovca.
Postaja GRS Tolmin šteje 17 reševalcev, deset pripravnikov in tri častne člane, reševalci so organizirani v «treh skupinah: podbrška, kobariška in tolminska.
Tolminski reševalci so imeli lani tri večje reševalne akcije – na Krnu, na Rodici in Migovcu. Za reševanje so solidno opremljeni, pri reševanju pa jim veliko pomagajo tudi miličniki – predvsem s prevozi in zvezami. Sleherna postaja milice na Tolminskem ima naslove oziroma seznam tolminskih reševalcev. Reševalci so imeli lani zimsko vajo na Kaninu, osem članov pa je bilo na tečaju za proženje in miniranje plazov.
M. P.
Novice iz alpinizma
Usmeritev naših odprav
Komisija za odprave v tuja gorstva, ki deluje pri planinski zvezi Slovenije, je sklenila usmeriti manjše odprave v organizaciji posameznih planinskih društev na področja Patagonije (v Južni Ameriki), Aljaske in Kanade (v Severni Ameriki) ter Lahula in Garhwala (v indijski Himalaji).
Komisija zahteva, da morajo imeti odprave vrhunsko zasedbo in najzahtevnejše cilje; v tem primeru bodo deležne plačila znatnega dela stroškov.
M. C.
Bolgari na Lhotse
Spomladi prihodnje leto se bodo z normalno smerjo na četrtem naj višjem vrhu sveta, 8501 m visokem Lhotseju, spoprijeli Bolgari. Priprave trajajo že nekaj časa, vanje je vključeno kar 31 najboljših. Pred dnevi je v Nepal že odpotovala štiričlanska ekipa pod vodstvom Hrista Prodanova, ki se bo v sodelovanju s poljsko odpravo (pripravlja se na vzpon po južnem rebru Everesta) na kraju samem seznanila s problematiko transporta, organizacije baznega tabora, prečenja ledenika Khumbu idr.
Jeseni izpiti za inštruktorje alpinizma
Komisija za alpinizem PZS je na zadnji seji sprejela več pomembnih sklepov. Spomladanski sestanek načelnikov bo aprila v prostorih PZS. Na njem se bodo predvsem dogovorili o prvomajskem srečanju alpinistov v Paklenici, o ledeniškem tečaju in o delu selekcij. Sklenili so tudi, da bodo izpiti za inštruktorje alpinizma šele jeseni in da bo pred tem krajši seminar, medtem ko se izpiti za gorske vodnike iztekajo. Kandidati so opravili že teoretični preskus — prikaz tehnike v plezalnem vrtcu, izkazati se morajo le še na turi.
Za registracijo pa so vodstva AO in AS že prejela posebne obrazce (seznam predlaganih s številom tur v lanskem letu, naziv in potrditev nezgodnega zavarovanja), nakazati pa je treba tudi po 100 dinarjev za vsakega v sklad za pomoč pri plačilu stroškov za morebitno reševanje v tujini.
Živahno v steni Ospa
Po končani zimski sezoni so se alpinisti obrnili k stenam brez snega in ledu. Večja skupina je obiskala steno Ospa. V steni so vsega tri smeri — ena lažja in dve težji — Osp ’77 in Osp ’78. Vendar je zaradi precejšnjih težavnosti v teh dveh smereh stena postala izredno priljubljena med našimi alpinisti. Ljubo Hansel in Tone Golnar (oba AO Kozjak) sta 22. marca preplezala smer Osp ’78, dan poprej pa sta Tone Golnar (AO Kozjak) in Janko Humar (AO Bohinj) preplezala Neznano smer z izstopno varianto, ocena V—IV. 29. aprila pa sta smer Osp ’78 preplezala tudi Celjana Franc Čanžek in Janez Črepinšek. Poleg teh plezalcev je bilo v steni še precej ljubljanskih plezalcev.
Američani po naši smeri na Everest
Yosemite Alpine Club iz Kalifornije je zaprosil za podrobno poročilo o jugoslovanski smeri po zahodnem grebenu Everesta, ker so se odločili, da jo bodo leta 1983, ko imajo odobren termin, poskušali ponoviti.
Prepoved za Špance v Himalaji
Katalonski alpinisti so dobili dovoljenje nepalske vlade za Zahodno Kangčendzengo v letu 1978 (8433 metrov, po domače tudi Yalung Kang). Zaradi velikih težav in nevarnosti so se na višini 7150 metrov obrnili. Kot nadomestilo so si svojevoljno izbrali kar Srednjo Kangčendzengo visoko 8496 metrov. Premislili so si brez vednosti nepalskih oblasti. Vendar tudi z novim ciljem niso imeli sreče. Dva plezalca sta dosegla neki vmesni vrh, kjer sta izmerila višino 8250 metrov.
Še epilog: vlada v Katmanduju je Špancem za pet let prepovedala vzpone v nepalskem delu Himalaje.
UIAA uradno potrdila sedmo stopnjo
Po dolgoletnih prerekanjih, dilemah in sporih je UIAA uradno potrdila VII. stopnjo. Prenovljen opis posameznih stopenj so pripravili Francozi, novo težavnostno lestvico UIAA pa bodo v treh uradnih jezikih (nemščini, angleščini in francoščini) potrdili na redni skupščini UIAA v Bruslju.
UIAA se je dolgo upirala sedmi stopnji, velik vpliv na odločitev pa je imelo gibanje Free Climbing (prosto plezanje), ki uspešno seje svoje privržence po vsem svetu.
SREČANJE OB 50-LETNICI ALPINIZMA V BiH
Priznanja in značke
Prek sto gostov in alpinistov iz Zenice, Mostarja, Sarajeva in Ljubljane se je nedavno udeležilo slovesnega srečanja ob 50-letnici alpinizma v Bosni in Hercegovini.
Peter Simonetti, predsednik PZ BiH, je v uvodni besedi poudaril, kako je bilo prav jubilejno leto kronano z največjimi uspehi na Everestu in v Pamiru. Kratko kronologijo je orisal Slobodan Žalica, medtem ko je 70-letni Drago Šefer, ki je s pokojnim Vojom Iličem opravil prvi plezalni vzpon (stena Djeve na Romaniji), obudil spomine na prve korake.
Sklepni del slavja je bil namenjen podelitvi značk in priznanj. Vsi. ki so doslej v BiH uradno dosegli naslov »alpinist« — in teh je 68 (med njimi tudi Bine in Marij Kurnik, sicer člana akademskega AO iz Ljubljane), so dobili oštevilčene značke. Štirje so dobili zlati znak PZJ, dvanajst jih je dobilo zlati znak PZ BiH in 17 priznanje »častni alpinist«. S posebnimi priznanji pa so se oddolžili tudi organizacijam. ki so največ pripomogle k napredku njihovega alpinizma (med njimi je tudi Planinski vestnik) ter posameznikom (iz Slovenije je dobil Franci Savenc, predsednik koordinacijske komisije za alpinizem PZJ).
S. Verdnik
SPOMLADANSKI ZBOR NAČELNIKOV SLOVENSKIH AO
NOVI NAČRTI, NOVE NALOGE
Po novem bo zavarovanje obvezno za vse registrirane alpiniste — Veliko novosti v alpinističnem športu — Program odprav v prihodnjih letih
Trenutno je v Sloveniji 1200 registriranih alpinistov, kar šesto pa jih aktivno pleza. Številke, še bolj pa doseženi uspehi naših plezalcev dokazujejo, da postaja ta šport vse bolj množičen pa tudi popularen, kar po drugi strani prinaša določene težavo. Na torkovem sestanku so načelniki alpinističnih odsekov in sekcij obravnavali marsikaj, pa tudi to, kar je v slovenskem alpinizmu še nedorečenega in izkazalo se je, da je problemov še precej.
Najprej so spregovorili o obveznem zavarovanju vseh alpinistov za primer reševanja v tujini. Po dveh težkih alpinističnih nesrečah naših alpinistov, ki sta bili jeseni lansko leto v tujih gorah in pri katerih je reševanje stalo precej, je zbor sklenil, da naj bi bilo to zavarovanje obvezno za vse in bi ga alpinisti plačali ob vsakoletni registraciji.
Vsako leto je tudi znova načeto vprašanje izdajanja in dopolnitve plezalskih vodnikov, ki jih zelo primanjkuje. Vzrokov je seveda več, primanjkuje denarja, pa tudi zbranih podatkov o preplezanih smereh. Zato so se domenili, da naj bi na vsakem odseku poleg obvezne knjige vzponov uvedli še poseben seznam prvenstvenih smeri z vsemi potrebnimi podatki. To je le ena izmed oblik zbiranja gradiva za bodoče vodnike, ki so v načrtu. Sprejeli so tudi predlog, da bi Planinski vestnik objavljal opise preplezanih prvenstvenih smeri in je torej seznam v posameznih odsekih nujen, Še vedno se dopolnjuje sistem kategorizacije in verjetno bo trajalo še nekaj časa, da bo povsem dodelan. Nato so spregovorili o nadaljnjem razvoju alpinizma in o pogojih za razvoj tega športa, ki ni samo šport ampak tudi neposredno srečanje človeka z naravo, je lepota in preizkušanje samega sebe in svojih sposobnosti. Tako se v vseh odsekih uvaja obvezni alpinistični trening pod strokovnim vodstvom, ki je marsikje zamenjal stihijske posamične treninge. Pri tem velja omeniti znaten delež študentov Visoke šole za telesno kulturo, ki pripravljajo nekaj diplom na to temo. Ponovno so poudarili potrebo, da ima vsak odsek alpinističnega inštruktorja, večina odsekov jih že ima, nekaj odsekov pa je še vedno brez njih. Zato bo Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije spet pripravila ustrezne tečaje, ki bodo usposobili nove alpinistične inštruktorje. Predlog komisije za alpinizem je tudi, da se poostrijo pogoji za sprejem pripravnikov med alpiniste, kar je večina odsekov upoštevala že pri lanskih sprejemih. Vzgojitelji mladih alpinistov pa naj bi pri alpinističnih šolah, kot jim pravimo, upoštevali tako tehnično plat, kot tudi dejstvo, da je alpinizem šport, ki se razvija in ima vrsto novih oblik, ki jih je potrebno mladim ustrezno predstaviti, tako na primer še trajajo razprave o prostem plezanju in možnosti prenašanja le-tega v slovenske alpinistične pogoje.
Zanimivi za vse pa bodo nujni ukrepi, ki jih je zbor sprejel v zvezi s vsakoletno prvomajsko ,,meko ” slovenskih alpinistov v Paklenici. Tako naj bi se letošnjega 16. srečanja jugoslovanskih alpinistov udeležili le tisti, ki imajo več kot 15 preplezanih smeri. Komisija za alpinizem tudi predlaga vsem odsekom, naj organizirajo drugačne prvomajske plezalne ture, ali turne smuke, za kar je maja še dovolj možnosti.
Sprejeli pa so tudi srednjeročni načrt odprav za 1980-85. Zanimivi so tako Patagonija v Južni Ameriki, gorovja v Severni Ameriki in še vedno tudi Himalaja, kamor naj bi hodite manjše, pa zato kvalitetne odprave. Komisija za odprave v tuja gorstva je tako izdelala okvirni načrt odprav in tudi delni finančni načrt. Najbolj zanimiv je vsekakor Lhotse, točneje njegova južna stena, kamor naj bi šla majhna odprava že jeseni letos, v primeru, da bi prva odprava ne uspela, pa bodo ponovno šli spomladi 1981. Predvidoma bo odprava štela 18 članov, potrebovali pa bodo tudi 20 šerp.
Okvirni program pa je takle: spomladi 1981 Dhaulagiri, za šest alpinistov, poleti 1984 K2—dogori, severni raz, odprava bo zvezna, v načrtu pa imajo tudi Everest s kitajske strani, torej njegovo SZ steno, vzpon na še nedoločen vrh nad 7000 metrov v Indijski Himalaji ter vzpon na Kangčendzengo. Poteg tega so pripravili tudi predloge za kriterije izborov v odprave, in obravnavali še druge tekoče probleme.
ANDRINA JAGER
Gorski reševalci so trikrat šli na pomoč
Planinec je z ovčje steze omahnil sto metrov niže – V zatrepu »Za Akom« sta se izgubila mladeniča – Več treznosti na izletih v hribe
KRIŽE, BISTRIŠKA PLANINA, GOZD MARTULJEK, 14. aprila – Včeraj zvečer je ena skupina tržiških gorskih reševalcev prinesla s Kriške gore v dolino ranjenega Marjana Perneta, starega 23 let, doma iz Sebenj pri Križali. Druga skupina je odšla na Bistriško planino pod Dobrčo pomagat planincu, ki je zaradi vinjenosti omagal pri hoji v dolino.
Davi pa so kranjskogorski reševalci odšli v zatrep ,Za Akom’ (1.340 metrov) pod Martuljkovo skupino dvatisočakov pomagat mladima fantoma. V današnji akciji je pomagala tudi posadka helikopterja RSNZ. Pilot Drago Hanželj je dopoldne pripeljal v dolino živa in zdrava pogrešanca – Romana Domevščka, starega 17 let, doma z Jesenic in Gorazda Bučana, starega 17 let, doma s Hrušice pri Jesenicah.
Tržiški gorski reševalci so dobili prvi klic na pomoč zvečer ob 19.30. Nekaj minut pred 21.uro so bili že pri ponesrečencu, ki so mu njegovi prijatelji že nudili prvo pomoč in mu pomagali kolikor so vedeli in znali. Nekaj jih je ostalo pri ranjenemu planincu, drugi so odšli po pomoč. Do nesreče je prišlo okrog 18.30, ko se je skupina veselih planincev po strmi bližnjici napotila proti gozdu. Marjanu Pernetu je na ovčji stezi zdrsnilo na suhi travi in je omahnil več kot 100 metrov niže. Pri kotaljenju je dobil več odrgnin in udarcev. Njegov prijatelj Jože Marin ga je skušal ujeti, pa se je še sam komaj ujel in si močno odrgnil blazinice na prstih. Tržiški gorski reševalci šobili z ranjenim planincem (nosili in peljali so ga v gorskih nosilih) po 22. uri že v zdravstvenem domu v Tržiču.
Medtem je druga skupina pomagala na Bistriški planini.
Davi so bili kranjskogorski reševalci pripravljeni za reševanje ,Z Akom’. Oba mlada fanta, eden je mladinski gorski vodnik, drugi pa pripravnik AO Jesenice, sta v soboto popoldne odšla do bivaka 3 ,Za Akom’. Doma sta dejala, da bosta v nedeljo zvečer že nazaj. Ponoči je Romanov oče obvestil miličnike z Jesenic, da se fanta nista vrnila. Tudi sam je odšel v smer pod Špik, vendar brez opreme ni prišel daleč.
Mladeniča sta odšla v soboto v gore, kjer vladajo še zimske razmere, brez cepinov, derez in vrvi. Do bivaka sta še nekako prilezla. Včeraj sta ves dan tavala po kotlini pod Martuljkovo skupino in iskala prehod iz zatrepa. Nista ga našla… Danes bi sicer poskušala znova, toda tako opremljena kot sta bila, bi le izzivala nesrečo.
NEPRIPRAVLJENI V GORE – V tem letnem času, ko je visoko v gorah še prava zima, ni ravno najboljše, če se na izlete odpravljamo brez cepina, derez, vrvi… To dokazujejo tudi trije včerajšnji primeri, ko se je le zaradi pravočasne pomoči gorskih reševalcev vse srečno izteklo. (Foto: Mirko Kunšič)
Vsa tri reševanja lahko strnemo v ugotovitev, da izleti na Kriško goro (1482 metrov) in Bistriške planine zahtevajo večjo mero treznosti. Za izlet ,Za Akom’ pa je v tem letnem času, ko v gorah zima še ne ve za pomlad, potrebna planinska oprema – cepin, dereze, vrvi in še kaj. Tokrat so se vsi trije primeri srečno iztekli, tudi zaradi hitre pomoči gorskih reševalcev.
MIRKO KUNŠIČ
OBISK PRI DR. ANDREJU ROBIČU, ZNANEM GORSKEM REŠEVALCU
NJEGOV BOJ ZA ŽIVLJENJE
Prijatelj gora in Človek, ki je rešil nešteto življenj, se je tudi sam znašel v hudi stiski – Malo je manjkalo in bi moral helikopter milice poleteti tudi njemu na pomoč
Dr. Andrej Robič pred hišo v Gozd Martuljku, kjer uspešno okreva po težki operaciji.
GOZD MARTULJEK, 18. — »Že nekaj dni po operaciji sem spoznal, koliko prijateljev imam. Vsi tisti, ki jih imam rad, so prišli in me obiskali, se zanimali za to, kako okrevam.«
To so stavki, ki jih je še posebej poudaril dr. Andrej Robič, za katerega zadostuje, da povemo, da gre za znanega gorskega reševalca. Za človeka, ki se kljub najboljši volji ne more spomniti, kolikokrat je sodeloval v humanih akcijah reševanja ljudi v gorah. A življenje je takšno. Malo je namreč manjkalo in bi moral helikopter milice RSNZ poleteti, da bi reševal — doktorjevo življenje.
A ni bilo treba in je tudi brez tega uspešno dobljena bitka za njegovo življenje. Začel pa jo je sam in da bi bilo poskrbljeno za kanček simbolike, okolje prvega spopada z boleznijo je bilo v Kranjski gori na zasneženih poljanah 9. marca letos.
»Nenadoma me je močno zabolelo v žlički. Bolečina je bila tako močna, da mi je vzelo sapo in moči. Z velikimi težavami sem se korakoma spustil po smučišču in telefoniral ženi v Gozd Martuljek. Ves čas pa sem si ponavljal, da infarkt ne more biti, saj vem, da imam zdravo in močno srce.«
Ni bil infarkt, pa tudi bistveno lažje ni bilo. Aorta znanega gorskega reševalca se je strgala čisto blizu srca. Le krvni strdek je preprečil, da ni prišlo do najhujšega in bi začelo srce pošiljati življenjsko tekočino — v prazno. V jeseniški bolnišnici je doktor Jernej Markež postavil pravo diagnozo.
»Čudno vendar je to mladenič, ki sem ga s skupino gorskih reševalcev pred leti prav tako reševal v gorah,« se je med pripovedovanjem spomnil doktor Robič. Odpeljali so ga v klinični center v Ljubljani.
»Proti meni je stopil doktor Košak. Že tako sem trdno verjel vase in v srečen razplet, ko pa sem zagledal profesorja, niti za hip nisem več podvomil. Tako trdno sem bil prepričan, da bom z njegovo pomočjo zopet zdrav in da bom spet hodil v gore… Kaj bi dolgovezil! Po končani operaciji je prišel profesor k meni in mi dejal, da je vse v redu in da bom po potrebnem okrevanju lahko zopet normalno zmerno živel in užival v lepotah gora. Košček plastike, dolg 3 centimetre in premera 32 milimetrov, bo, upam, pošteno opravljal svoje delo…«
Ko smo ga obiskali in mu zaželeli kar se da hitro okrevanje, nas je doktor Robič pričakal pred hišo, na nogah. Okrevanje je resnično uspešno in vsak lep trenutek izrabi za sprehode po vrtu, s katerega se ponuja razgled na še belo Špikovo skupino.
»Veliko srečnih okoliščin in predvsem velika strokovnost ljudi, ki jim je bilo zaupano moje zdravje, me je rešilo. In tudi organizem, v katerega nisem nikoli vnašal dima cigaret in zlival alkohola, je opravil svoje. Boril sem se in zmagal. In pa obiski mojih prijateljev po operaciji, v bolnišnici in tudi doma. To je zame zdravilo, enakovredno tistim, ki so mi ga predpisali zdravniki.«
In že je bila bolezen daleč stran od nas. Z doktorjem Robičem se lahko podrobno pogovarjate le o gorah, o ljudeh, o moči osebnosti, ki se dokazuje v zahtevni skali v samoti gorskega sveta. Nismo se vračali na pogovor o bolezni. Laže je tekla beseda o reševanjih, o planincih, ki se zaletavo podajajo v gore, o pilotih helikopterjev milice, ki jih vse odlično pozna, o gorskih reševalcih, ki vsi trdijo, da je njihov, ne glede, iz katerega odseka so.
TONI PERIČ
REŠILI SEDEMNAJSTLETNA PLANINCA
Nevarna Špikova past
Dve noči sta preživela v varnem in toplem bivaku, včeraj ob 11. uri pa so jih gorski reševalci s helikopterjem milice varno spravili v dolino
GOZD MARTULJEK, 15. — Noč med nedeljo in ponedeljkom, polna strahu in skrbi, se je končala s čudovitim pomladnim jutrom in veselo novico. Sedemnajstletna planinca Roman Domevšček z Jesenic in njegov prijatelj Gorazd Bučak iz Hrušice sta včeraj zjutraj živa in zdrava ter brez poškodb počakala gorske reševalce pri tretjem bivaku za Akom v Špikovi skupini nad Gozd Martuljkom. Helikopter milice RSNZ ju je varno in hitro pripeljal v dolino, osem gorskih reševalcev iz Kranjske gore pa si je skupaj s starši dodobra oddahnilo.
Vabljiva Špikova skupina. V skalah še vedno ni pravih poletnih razmer. Zima in številne pasti še vedno prežijo na neprevidne planince — zlasti tiste brez potrebne osnovne opreme.
Marjan Lavtižar, načelnik gorske reševalne službe iz Kranjske gore. Poleg njega so v akciji sodelovali še Vasja in Kosija Jerovšek, Anton Oman, Friderik Lavtižar, Peter Klofutar, Peter Šuštar in miličnik —gorski reševalec Andrej Kolenc iz Kranjske Gore.
Andrej Kolenc, miličnik — gorski reševalec iz Kranjske Gore: »Gore postajajo vse vabljivejše. Da bi le bili izletniki in planinci kar se da previdni in dobro opremljeni …«
Fanta sta minulo soboto ob 13.30 odšla od doma in se potem iz Gozd Martuljka napotila proti Špiku, točneje proti bivaku št. 3 za Akom.
»Hotela sva pogledati bivak, če se je med zimo kaj poškodovalo. Postorila sva to in ono in v bivaku tudi prenočila,« nam je po srečno zaključenem iskanju pripovedoval Gorazd Bučak. »V nedeljo dopoldne, ko naj bi se vrnila v dolino, se je začelo zapletati. Obstajala je nevarnost plazu in sva se bala, da ne spodrsneva.« Pri sebi nista imela niti derez niti vrvi — celo cepina ne…
»Nisva imela namena plezati,« nam je razlagal Gorazd, »zato opreme tudi nisva vzela.« Vse drugačno pa je mnenje gorskih reševalcev iz Kranjske gore, ki jih je vodil načelnik odseka Marjan Lavtižar.
»Če bi imela vsaj smučarske palice, bi se brez posebnih težav lahko spustila. Da ne govorimo o derezah, cepinu in vrveh. Vsaj osnovnih. Še sreča, da fanta nista preveč tvegala in silila za vsako ceno v dolino.«
»Nisva upala tvegati, pa tudi vedela sva, da bodo domači sprožili akcijo, ko bodo videli, da naju ni domov,« je končal pripovedovanje Gorazd Bučak, ki je sicer član alpinističnega odseka planinskega društva na Jesenicah, Roman Domevšček pa je član mladinskega odseka.
In starši so res sprožili akcijo. Oče Romana Domevščka je včeraj ob 1. uri obvestil odsek gorske reševalne v Kranjski gori.
»Fanta naj bi bila v bivaku, v katerem je moč zakuriti ogenj, pa tudi hrano sta imela s seboj. Zato smo poklicali na pomoč helikopter milice,« nam je pripovedoval Marjan Lavtižar. »Nisem želel tvegati za vsako ceno in izzvati še večjo nesrečo. Tudi gorski reševalci imajo družine, pa tudi sicer je vse kazalo, da bo šlo za manj zahtevno delo.«
In res. Že iz helikopterja, ki ga je upravljal pilot Drago Hanžel, ki mu je pomagal mehanik Drago Čamernik, so opazili oba fanta pri bivaku.
»Helikopter nas je pripeljal iz Gozd Martuljka do kotline pod Akom, po 20 minutah peš hoje pa smo že začeli s spuščanjem obeh fantov.« Ob 11. uri je bila akcija končana.
Sezona se je komaj začela, pa je že bilo v naših hribih 8 nesreč, v katerih so štirje ljudje izgubili življenje. To smo omenili tudi znanemu gorskemu reševalcu dr. Andreju Robiču, ki po hudi operaciji uspešno okreva v Gozd Martuljku.
»Da. Gledam ljudi, ki hodijo na izlete, a ne daleč, pa nosijo cepin s seboj, številni planinci pa se zanašajo na lepo vreme. Veste, naši ljudje poznajo le zimo in poletje. Vmesne letne čase, zlasti pomlad, ki je v gorah lahko še kako nevarna, pa premalo upoštevajo. Pa bi jo morali!«
Neustrezna oprema, nezadostna izkušenost, neupoštevanje številnih možnih pasti se je tokrat srečno končala. In ko bi le služilo v poduk drugim! Vreme j vse lepše, gore vse bolj vabljive. A žal v njih tudi številne pasti …
TONI PERIČ
SLIKE: MARJAN CIGLIČ
VČERAJ OB 10.30 POD KAMNIŠKIM VRHOM NAD VASJO OKROGLO PRI KAMNIKU
Slabost med vzponom ?
Po strmem pobočju je omahnila 29-letna udeleženka izleta, Marija Šimenc iz Mengša – Domnevajo, da gre za nenadno slabost
KAMNIK, 14. — Marija Šimenc, 29, iz Mengša je včeraj ob 10.30 omahnila dobrih 100 metrov pod Kamniškim vrhom nad vasjo Okroglo pri Kamniku. Kotalila se je kakih 200 metrov po strmem območju in obležala mrtva. Rezultati obdukcije niso še znani, vendar s precejšnjo gotovostjo domnevajo, da gre za nenadno slabost ali kvečjemu za to, da ji je spodrsnilo.
Marija Šimenc se je skupaj s 36 drugimi planinci udeležila spomladanskega izleta na Kamniški vrh, ki ga je pripravilo planinsko društvo iz Mengša. Včeraj ob 7. uri so se zbrali na avtobusnem postajališču in se odpeljali do vasi Okroglo pri Kamniku. Vmes so med potjo še zajtrkovali ter se začeli vzpenjati proti 1261 metrov visokem Kamniškem vrhu. Šimenčeva je bila na tej stezi že minulo sredo, ker je sodelovala v pripravah na izlet in pot zelo dobro pozna. Pa tudi sicer je pot zelo varna, saj so jo brez težav premagovali tudi 12-letni otroci — udeleženci izleta. Vsi izletniki, in tudi Marija Šimenc, so imeli ustrezno planinsko opremo.
Ena izmed udeleženk izleta se je med potjo pogovarjala z enim izmed vodnikov, ki so spremljali izletnike. Obrnila se je in opazila, da se nekaj kotali po travnatem pobočju, ki je tu in tam posuto z večjimi skalami. Bila je Marija Šimenc, ki je hodila zadnja v vrsti. Ko so prihiteli do nje ji niso mogli več pomagati. Višinska razlika med krajem, kjer je omahnila in krajem, kjer je obležala znaša 100 metrov.
Varovalne vrvi so zadušile alpinista
REKA, 9. aprila – Pred dvema dnevoma se je v planini Klek v Gorskem kotarju smrtno ponesrečil 19-letni Mladen Košič, inštruktor alpinizma, doma iz Varaždina. Kot poroča reški Novi list, je Košiču pri plezanju spodrsnilo in je padel. Vendar pa ni omahnil v globino, saj je bil zavarovan z varovalnimi vrvmi. Po nesrečnem naključju se je zapletel med vrvi, ki so ga tako močno stisnile, da je prišlo do zadušitve.
