VSEBINA
4 Matej Šurc TRIJE SRČNI MOŽJE
5 Bine Mlač ANDERL HECKMAIR
9 ALPINISTI IMAJO TAKŠNO ORGANIZACIJO, KOT SI JO USTVARIJO
SAMI
16 SHISHA PANGMA
17 Bojan Počkar POSKUS V SZ STENI AMA DABLAMA (6828 m)
18 Tomaž Žerovnik YOSEMITE 1989
20 EL CAPITANOV NOS
23 Aleš Rotar HOJA, PA ČE TUDI SAMO ZA NASMEH
24 REZULTATI TEKMOVANJA ZA SVETOVNI POKAL 1989
25 IDRIJA 1990
26 AUS – ABSOLUTNA UMETNA STENA
28 A. J. Dernikovič ASPIRIN
29 KAJ SO TREKINŠKI VRHOVI V NEPALU
32 PLASTIČNI ČEVLJI
35 Zvone Korenčan VRVNA REŠEVALNA TEHNIKA V NAVPIČNICI
39 SMERI
40 HUMOR
TRIJE SRČNI MOŽJE ali ZAKAJ PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE NIMA PREDSEDNIKA
Zakaj Planinska zveza Slovenije še nima predsednika? Gotovo ne zato, ker so planinci tako hoteli, pač pa zato, ker je STATUT tako hotel! Ali ni škoda? Komaj je »planinska volilna pomlad« s svobodno izbiro predsednika med tremi različnimi kandidati (pravzaprav programi) resnično zaživela, že so se te »rož’ce koj osule«.
S tem so funkcionarji naše planinske organizacije zgovorno dokazali, da ljubiteljstvo pač ni njihova prednostna vrlina. Vsakemu amaterju bi bilo jasno, da bo na skupščini PZS ob izbiri predsednika med tremi kandidati, zelo težko doseči potrebno večino (vseh delegatov), kot to zahteva poslovnik. Zato bi bilo treba le-tega pred takšnim načinom volitev – preprosto spremeniti, ali natančneje rečeno, že prej prilagoditi volilnim spremembam.
Tako je PZS do naslednje skupščine (za katero se v tem trenutku še ne ve, kdaj bo) ostala brez svojega predsednika. Že tako omajan ugled naše planinske organizacije je s tem v očeh njenih članov še bolj upadel.
Naj mi bo ob tem udrihanju čez birokratsko papirnate zablode, dovoljeno malo osebne note. Tudi mene je ob tehtanju različnih programov treh srčnih mož: Brvarja, Oblaka in Strojina, zajelo nekaj tiste predvolilne mrzlice.
»Ali Brvar …? Prednostne naloge vidi v reševanju ekoloških problemov; zavzema se tudi za profesionalizacijo – predvsem v vodništvu, GRS, alpinizmu in na gospodarskem področju; najbolj odločno (v primerjavi z ostalima dvema) nasprotuje novogradnjam v gorah; dokaj jasno opredeljuje položaj in prihodnost športnega plezanja; bolj poglobljeno in strokovno kot Oblak in Strojin se loteva tudi problemov financiranja in nasploh podpore slovenskemu plezalstvu, odpravarstvu, skratka v dejavnostih, ki (še) sodijo v alpinizem.
Toda Brvar začuda v svojem programu niti z besedo ne omeni enega najbolj žgočih problemov Planinske zveze, to je vzgojno-izobraževalnega centra v Bavšici. Strojin in (zlasti) Oblak to vprašanje v svojih programih vsaj načneta. Prav tako se oba zavzemata za oživitev (skoraj povsem pozabljenega?) Aleševega sklada, medtem ko Brvar o njegovi nadaljni usodi ne govori. Pač pa se (skupaj s Strojinom) zavzema za preselitev sedeža PZJ v Ljubljano. Oblak tega v programu ne omenja, se pa v nasprotju z ostalima, zavzema za strožje režime v planinskih kočah glede ponudbe alkohola, edini
tudi nasprotuje kolesarjenju po gorskih poteh. Strojin bi več pozornosti namenjal zamejcem, oživil bi informacijsko-dokumentacijsko službo na PZS, uredil arhiv, pospešil delo planinskega leksikona … Toda Brvar je najmlajši in širši slovenski javnosti nemara še najbolj poznan (bil je predsednik ZSMS, zdaj je predsednik TKS Slovenije) …«
Skratka, ko sem takole premetaval vsebine programov vseh treh kandidatov in iskal prednosti in pomanjkljivosti, sem nehote dobil občutek, da so njihove usmeritve prej plod trenutnega navdiha, kot pa dolgoročnih in poglobljenih razmišljanj ter iskanj, ki bi jih privedla do zaključka, kaj povprečno zagnani planinec pričakuje od svoje organizacije. Sam bi se zato odločil za ANTOMARJA STROBRVLAKA, torej za nekakšnega križanca med to trojico. Toda, »kdor preveč želi, se v govnu utopi,« pravijo. Naivni optimisti, zvesti člani organizacije, smo nenadoma ostali brez svojega predsednika. Kljub temu bo verjetno še mogoče iti v hribe, mar ne?
Zdaj pa šalo na stran in poskusimo opozoriti na nekatere druge nepravilnosti, ki jih brezvladje nedvomno še poglablja. Nekatere gorniške dejavnosti so že tako spregledale, da planinska organizacija postaja zanje pretesna in si zato samostojno utirajo poti, njihovi protagonisti pa si po svoje iščejo prostor pod soncem. Posamezni vrhunski alpinisti ali pa športni plezalci, si skoraj popolnoma samostojno iščejo sodelovanja z mediji in sponzorji. To seveda ni nič slabega, PZS to dopušča, celo podpira.
Samostojno, to že. Kaj pa samovolja?
Medtem ko planinski funkcionarji usklajujejo poslovnik, ko prelagajo papirje, žonglirajo z zakoni, statuti, pravilniki …, si posamezna društva (zlasti tista, ki upravljajo planinske postojanke) v želji po dobičkarstvu, po svoje krojijo »planinstvo«. Nekateri posamezniki, člani GRS, izrabljajo to humano organizacijo za svoje lastne potrebe, nadaljujejo se grobi posegi v gorsko naravo, kupi smeti ob planinskih kočah rastejo in še bi lahko naštevali. Seveda je naivno pričakovati, da bo novi predsednik zdaj čez noč razrešil takšne stranpoti in rakaste rane našega planinstva, toda vseeno naj zaključim s tole željo: čimprej sklicati izredno skupščino in izvoliti novo vodstvo. Tudi zaradi staroste slovenskega planinstva Jožeta Dobnika, ki ga je doletelo, da mora ob skoraj sedmih križih, prenašati še nadležno breme »vede-ja« predsednika PZS.
Matej Šurc
Izdaja Komisija za alpinizem pri PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
Naročnina plačljiva dvakrat letno na žiro račun 50101-678-47046 s pripisom za Alpinistične razglede.
Številko so pripravili člani uredništva Alpinističnih razgledov: Srečo Trunkelj (Glavni in odgovorni urednik), Mirko Lindič, Ljudmila Kropec, Mojmir Štangelj, France Malešič, Bine Mlač, Miro Štebe, Tone Štamcar in Marko Jurič, Alenka Simšič.
Naslovnica: HIMALAJA; Foto: Tone Škarja.
Ilustracije: Mirko Lindič, Marko Jurič, Srečo Trunkelj.
Tisk: Kopiranje in razmnoževan je Irena Ovca Mrkun, Kolarjeva 31, Ljubljana
Po mnenju Komiteja za kulturo je publikacija s sklepom 4210-35/87 – 8.9.1987 oproščena plačevanja temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov.
