VSEBINA
4 Miro Štebe: Naš alpinizem v močvirskem toku
5 Viki Grošelj: Navdušujem se za klasični alpinizem
12 Bine Mlač: Mathias – Hias Rabitsch
18 Patrick Gabarru: Led – skala – sanje
22 Andrzej Zawada: Zanesljivi kot Poljaki
25 Tomo Česen: Četrtič v Jorassih
27 Josef Nyka: Zunaj na mrazu ali zimski poskus na K2 1987/88
28 Tone Škarja: Denar za alpinizem
30 Bogdan Biščak: Nemarnost in prsti
32 Povej mi kako poimenuješ smer, pa ti povem, kdo si
34 Komu zvoni? Zvoni alpinizmu!
36 Kje sem to že bral?
37 Matej Šurc: O knjigi »Jalung Kang« Toneta Škarje
39 Janko Humar: Trening plezalcev
46 Milenko Arnejšek: Nova ledna varovala in ledna orodja
49 Viki Grošelj: Nekaj podatkov o Aljaski
50 Bojan Pograjc: Cordillera Real – Bolivija
51 Smeri
NAŠ ALPINIZEM V MOČVIRSKEM TOKU
Alpinisti so ljudje, ki priznajo meje le kot točke, ki jih je treba presegati. Posegajo v skrajnosti, na nova področja in ne priznavajo omejitev. Alpinistu ne moreš ukazati, naj hodi po utečeni poti. Poskusil bo nekaj novega! Alpinisti težijo k svobodi, so ljudje svobode.
To so gesla, ki jih je v gorah često slišati. Lepo zvenijo in prav bi bilo, če bi držala vsaj delno! Žal se moramo alpinisti z vrhov vračati v doline, v družbo, kjer veljajo druge zakonitosti. Tu je vse pogosteje slišati jadikovanje nad nerazumevanjem in nizkim vrednotenjem alpinističnih dosežkov. Ni denarja za odprave, ni denarja za tečaje, za opremo, za opremljanje sten s fiksnimi varovališči, ni denarja za to, ne za ono …
Družba v dolinah je vse prepogosto organizirana po pravilih trgovine: daj-dam. Alpinisti dajte, da boste dobili. Nekaterim to uspeva. Messner se krasno prodaja. Žal nismo vsi Messnerji! Zato imamo alpinist podobno kot je pri drugih družbenih dejavnostih, svoje organizacije, ki naj bi v družbi zastopale naše interese in se borile za naš prostor pod soncem. Organizacije z dobrim vodstvom, z usklajenim delovanjem in jasnimi cilji se lahko pohvalijo tudi z uspehi, podporo in priznanjem v družbi. Žal v naši organizaciji, razen pri nekaterih odsekih, ni tako. V zadnjem času je slišati le še za uspehe posameznih navez in odprav, vse več pa je pritožb in vzdihov. Osrednja alpinistična organizacija. Komisija za alpinizem, ki naj bi usmerjala delovanje odsekov in alpinistov ter zastopala naše interese, takorekoč ne obstaja več ali pa le še vegetira.
Barka slovenskega alpinizma je brez pravega vodstva, brez kapitana, zašla v zadušljive vode močvirja, kjer ni gibanja, kjer zaudarja po razpadanju, gnilobi. Brez krmarja se opoteka od sipine do sipine. Člani posadke v praznem upanju ali iz lastnega zadovoljstva plezajo na jambore, se obešajo na vrvi, a se brez pravega vodstva zapletajo v številne vozle. Le nekaj zagrizenih posameznikov skuša z vesli barko spraviti v gibanje, v tokove, ki nosijo tudi druge barke. Žal so njihova prizadevanja jalova. Imajo premajhna vesla, kljub volji jim zmanjkuje moči, pogosto pa veslajo tudi drug proti drugemu.
Pred nami je leto, ko imamo v načrtih lepe podvige: vzpon na K2, smučanje s Hidden Peaka in še vrsto drugih vzponov, ki naj bi utrdili doseženo visoko mesto našega alpinizma na lestvici svetovnega alpinizma. Ali nam bo uspelo zapluti v živahnejše tokove, ali pa bodo uspehi le plod samomorilskega prizadevanja nekaterih posameznikov?
Miro Štebe
Izdaja Komisija za alpinizem pri PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
Naročnina se plačuje dvakrat letno na žiro račun 50101-678-47046 s pripisom za AR.
Uredništvo Alpinističnih razgledov: Srečo Trunkelj (Glavni in odgovorni urednik), Zoran Gaborovič, Ljudmila Kropec, Ksenija Lenarčič, Mirko Lindič, France Malešič, Franci Savenc, Tone Štamcar, Mojmir Štangelj.
Ilustracije Srečo Trunkelj, Janez Vozel.
Tisk: Kopirbiro Šparovec, Celovška 28 A, Ljubljana.
Po mnenju Komiteja za kulturo je publikacija, s sklepom 4210-35/87 od 8.9.1987, oproščena plačevanja temeljnega in posebnega davka od prometa proizvodov.
