VSEBINA
5 Veliki pionirji alpinizma (II. del)
9 Poznavanje gorstev – Piz Badile (II. del)
12 Ali se temu reče športizacija?
18 Alpinistična vzgoja na Češkoslovaškem in na Poljskem
NAMESTO UVODA
Pred tabo je že druga številka Alpinističnih razgledov. Ne pričakujemo, da jo boš pohvalil. Morda boš podaril prezirljiv nasmeh, morda boš zastokal; veselilo nas bo, če se boš jezil, če bo kdo pisal stvari, o katerih misliš drugače. Zato pričakujemo, da se boš tudi ti oglasil na straneh Alpinističnih razgledov. Porodili so se iz želje, da bi alpinistična dejavnost na Slovenskem dobila tudi svojo pisano obliko – zapis s poti, po kateri se vzpenja slovenski alpinizem. Zgoščena oblika naj bi bila med Alpinističnimi novicami v Delu in Planinskim vestnikom, toda ne v nasprotju z njima, ampak kot vez med njima, predvsem pa nekaj drugega od njiju. Ne literarna revija, ne tehnični prospekt plezalne opreme; ne umetniški izlivi podoživljanja lepega ali grdega vremena, temveč jasna informativna beseda, ki naj s čimkrajšimi stavki čimveč pove. Tudi brez dlake na jeziku do tematike, ki je za kakšnega alpinista tabu; s polemičnim jezikom do prepričanj, ki niso navajena ugovorov. Ob velikih uspehih naših alpinistov doma in na tujem naj v korak stopi še pismeni dokument, ki ne bo zapisal le tega, kar naši fantje plezajo, ampak tudi, kaj in kako ob tem mislijo, kako ocenjujejo sprednjo in zadnjo plat slovenskega alpinizma. Alpinizem se je lahko razvijal le tedaj, ko se je nova generacija sprostila prepričanja in okvirov svojih predhodnikov.
Zato naj Alpinistične razglede preveva predvsem sproščenost. Naj vas ne ovira, kaj drugi mislijo, pravijo ali trdijo. Ne ozirajte se na to, kaj bo kdo porekel, ko boste zapisali tisto, kar vi sami mislite, da morate povedati. Če se bo dvigal prah, boste pač zadeli v polno.
Janez Bizjak
Drugo poskusno številko internega glasila komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije Alpinistični razgledi so pripravili:
Sandi Blažina, Janez Bizjak, Tomo Česen, Ciril Debeljak, Boro Jerabek, Stane Klemenc, France Malešič, Janez Marinčič, Bine Mlač, Slava Mrežar-Suhač, Miroslav Pleško, Franci Savenc, Marko Šurc, Jure Ulčar, Franci Vrankar in Lado Vidmar.
NAŠE SLIKE
1. stran – Naslovno sliko ČIMBOLJ VARNO LETO 1980! je posrečeno narisal Janez Marinčič. Tudi te vrstice smo želeli zasukati na smešno plat. Žal pa se je letos od 1200 alpinistov ponesrečilo kar deset alpinistov, od katerih so bili trije še pripravniki. Sedem se jih je ponesrečilo v tujih gorah in kar je še huje – v samo treh navezah. Zato naj bo prizadevanje po čimvečji varnosti na prvem mestu.
2. stran – Zemljevid Jazgulemskega hrbta v Pamirju je narisal Jure Ulčar, pregled vzponov naše odprave v to področje pa je na strani 16.
25. stran – Skice 1, 2 in 3 spadajo k članku o ABA zavori Sandija Blažine na strani 20 in so povzete po originalu.
– Fotografiji na desni strani ilustrirata članek Prijatelj v sili na strani 21 (Spodnja fotografija je pomotoma postavljena na glavo!).
26. stran – Fotografiji sta povzeti po biltenu kranjske odprave v
Ande – Alpamayo 1979, pregled vzponov pa je na strani 16.
Slika 1: Alpamayo, slika 2: Kitaraju.
NEKAJ DROBNARIJ
Iz prve številke
– Sfingo na naslovni strani 1. številke Alpinističnih razgledov je narisal Janez Marinčič. Pri pripravi je sodeloval tudi Mitja Jesenovec.
– Popravi na 6. strani v četrtem odstavku, ki govori o Kadilnikovemu višinskemu rekordu – upošteval je le vrhove nad 800 metrov.
– Prejeli smo več pohval in bolj malo prispevkov. Posebna suša je pri fotografijah, skicah in opisih novih smeri. Vse kaže, da si vsakdo, ki prepleza prvenstveno smer, izmisli le še kakšno nevsakdanje ime, nato pa se mu zdi vsa stvar opravljena – nekako darilo slovenskemu planinstvu in alpinizmu. Kdo bi se potem še trudil z opisom in skico. Seveda istočasno vsi tarnamo, da ni plezalnih vodnikov.
Drugo poskusno številko internega glasila komisije za alpinizem dobe brezplačne vsi načelniki AO, AS, ki so poslali poročila o delu, vsi aktivni alpinistični inštruktorji, aktivni gorski vodniki, aktivni člani komisije za alpinizem ter vsi alpinisti, ki so bili na letošnjem srečanju slovenskih alpinistov pohvaljeni zaradi vrhunskih dosežkov, kot prespektivni ali zaradi vestnega dela v domačem AO.
In kako bo v prihodnje?
Ker na srečanju slovenskih alpinistov niso bile podeljene nagrade, bodo vsi, ki so se izkazali s kvalitetnimi vzponi, kot perspektivni ali z delom na AO, prejemali v letu 1980 Alpinistične razglede brezplačno. Za vse druge pa velja minimalna cena 10 dinarjev za številko. Ker je število izvodov omejeno, žal ni možna prosta prodaja. Poleg omenjenih bodo alpinistične razglede prejemali tudi načelniki AO, aktivni alpinistični inštruktorji, aktivni gorski vodniki in člani komisije za alpinizem. Vsi bodo prejemali glasilo na naslov domačega AO, ki naj zanje tudi poravna stroške, seveda če so res aktivni in povezani z odsekom.
Veliki pionirji alpinizma (2.)
Bine Mlač
V prvem desetletju dvajsetega stoletja so nemški in avstrijski alpinisti ugotovili, da jim nič več ne zadošča njihovo znanje o skalnem plezanju za strme skalne stene, ki so naravnost izzivale. Vedeli so, da je nekje meja, preko katere gre lahko le človek, ki je zmožen prilagoditi svoje telo izoblikovanosti skale, šele nato sledi uporaba tehničnih pripomočkov. Dolomitski plezalec je potreboval neko varovanje, saj je po dolgem izpostavljenem plezanju prišel do točke, ko se je nekako le moral zavarovati. Klini so bili edini odgovor, saj je bila strma pečina takšna, da je bilo naravno varovališče prava redkost. Kline so v tem času zabijali s kamnom, ki so ga pobrali med plezanjem ali pa so jih kar potisnili v razpoko.
Prvi naskoki na strme stene so se pojavili v bavarskih stenah, na Tirolskem in v stolpičastih vrhovih italijanskih Dolomitov. Sem so se zgrinjale množice plezalcev iz severnih mest. 27. julija 1901 so Eduard Pichl, E. Gams in Franz Zimmer preplezali južno steno Dachsteina, za katero so menili, da je največji problem Vzhodnih Alp. Naveza si je priborila pot do rame Dachsteina. Naslednje leto sta 23. julija Georg Leuchs in A. Schulze preplezala prvenstveni vzpon po vzhodni steni Totenkirchla. Leta 1906 pade severna stena Triglava, ki jo preplezajo Karl Domenigg, Franz König in Hans Reinl. V istem času je Anton Schnid, telovadni učitelj iz Münchna, preplezal nekaj težkih smeri v Wettersteinu, leta 1908 je z Anselmom Barthom plezal po severni steni Oberreintalskega stolpa (ocena IV). Naslednje leto je s prijateljem Behrendtom preplezal zahodni greben Dreitorspitze. Bil je plezalec pete težavnostne stopnje še preden je Dülfer splezal svoje znamenite smeri.
Leta 1908 sta Rudolf Fehrmann in Oliver Perry-Smith preplezala čudovito petstometrsko jugozahodno steno v Campanille Basso v skupini Brenta (ocena V). Naslednje leto je Fehrmann preplezal izpostavljeno severno steno Male Cine (Cima Piccola).
22. septembra 1909 sta vodnika iz Ramsaua Franz in Georg Steiner opravila prvi direktni vzpon po južni steni Dachsteina (ocena V), ki pomeni eno izmed težjih smeri v tistem času. Celo današnji alpinisti najdejo še danes v njej težave, ki niso od muh. Pomisliti moramo tudi na to, da so bili takratni plezalci obuti v težke okovane čevlje.
Georg Steiner je opravil 34 različnih prvenstvenih vzponov. Umrl je oktobra 1972 v starosti 88 let; bil je ponosen oče, saj je imel kar 28 otrok.
Hans Dülfer (1893 – 1915)
Dülfer se je rodil v Dortmundu v Westfaliji. V Münchnu je študiral arhitekturo, kasneje se je preselil v Kufstein, da bi bil še bliže goram. Leta 1906 je prvič obiskal Alpe in to zaradi zdravja, saj je bil majhen in bolehen fantič.
Kaj kmalu je začel ponavljati težke smeri, ki so jih preplezali Piaz, Fiechtl in Franz Nieberl v Kaiserju in Karwendlu. Tem smerem je dodal še svoje in tako hitro postal najbolj talentiran in najbolj domiseln dolomitski plezalec tistega časa. 15. junija 1912 sta Dülfer in Werner Schaarschmidt vznemirila domače plezalce z vzponom po vzhodni steni Fleischbanka. Smer poteka po beli apnenčasti skali. Plezala sta po izredno gladkih ploščah in tako odprla pot težkim smerem v območju Kaiserja. Po šestdesetih letih je ta smer še vedno ocenjena s peto težavnostno stopnjo. Dülfer in Schaarschmidt sta bila velikokrat v navezi, posebno veliko sta plezala prav v Kaiserju. Leta 1912 sta plezala tudi v Dolomitih. Preplezala sta težko kombinacijo ozebnika in kamina med Punto di Frido in Malo Cino. Dülfer je v smeri premagal nekaj previsov, kar je bila njegova posebnost. S tem je naredil velik vtis na Piaza in njegova klienta, ki so mu sledili. Preplezal je 450-metrski severozahodni raz Cime Orientale di Val Bona in opravil je enega izmed najlepših vzponov v skupini Catinaccia. Prav tako je v letu 1912 sam preplezal 300-metrsko južno steno Catinaccia d’Antermoia (ocena V).
Kot bom še podrobneje omenil, je Otto Herzog razvil vponko. Z njo je bilo plezanje hitrejše kot prej, ko so uporabljali vrvne zanke. Postopek z vrvjo, ki ga še danes imenujemo »Dülferjev sedež« za spuste in nihanje preko gladkih plošč, se je razvil prav v tem času. Hans Fiechtl je skoraj istočasno naredil tudi klin (Fiechtlhaken), ki je ostal temeljni klin celih 50 let! Herzog, Dülfer in Fiechtl so uporabljali vse te pripomočke, vendar zgodovina priznava le Dülferju, da je bil edini plezalec v avstrijski plezalni šoli, ki je uporabljal »klinsko« tehniko. Bilo je neizbežno, da je Dülfer prišel v nasprotje s Preussom. Oba sta namreč silovito zagovarjala svoje poglede na tehniko v plezanju. Kljub temu sta bila dobra prijatelja in sta se med seboj resnično spoštovala. Izjava »Dülfer pleza boljše kot jaz!« je bila značilna za Preussa. Dülfer je bil pretresen ob Preussovi smrti in je jokal na njegovem grobu kot otrok.
Napačna je domneva, da je Dülfer uporabljal kline izključno zaradi bolne ambicije, da bi uspel za vsako ceno. Velikokrat je odnehal, na primer v južni steni Schüsselkarspitze (ocena V+). Smer sta dokončno preplezala Hans Fiechtl in Herzog leta 1913 s precejšnjo pomočjo tehnike. Leta 1912 so Dülfer, Fiechtl in njegova prijatelja Walter in Willy von Bernuth preplezali vzhodno steno Lärchecka v Wilderkaiserju. Poleti 1913 je Dülfer odšel pod Tri Cine. 18. avgusta se je z Walterjem von Bernuthom oborožen z vrvjo, tremi klini in dvema vponkama, podal v zahodno steno Velike Cine (ocena V). Dülfer je vodil ves čas večinoma po navpičnih in včasih tudi previsnih pečinah, ne da bi pri tem uporabljal kline za poteg. Čeprav so bile izstopne zajede mokre in spolzke, sta plezalca v petih urah dosegla greben in prišla po lahkem svetu na vrh. Mnogo let so smer ocenjevali kot najtežjo v Treh Cinah, bila je tudi težja od Preussove smeri v Campanile Basso. Dülfer in Willy von Redwitz sta še isto leto preplezala čudovito direktno smer, visoko 500 metrov v zahodni steni Totenkirchla (ocena V+). Prav tako v Kaiserju je Dülfer s Schaarschmidtom preplezal Kleine Halt po 750-metrski severozahodni steni. Smer je izredno doživetje, ocenjena pa je s V-. Dülfer je zares preplezal ogromno smeri in so plezalni vodniki Kaiserja in Vzhodnih Alp sploh preplavljeni z njegovim imenom.
Vittorio Varale je zapisal v knjigi »Sesto Grado« (Šesta stopnja), da je Dülfer prekoračil štiristopenjski ocenjevalni sistem in navaja Georgesa Livanosa, ki je zanj izjavil, da je »resnični predhodnik šeste stopnje«. Podobno kot za njim Comici je bil pravi umetnik svoje vrste saj je izbiral resnično estetske smeri. Kljub vsemu je bil Dülfer odličen prosti plezalec, vsekakor eden od najboljših v takratnem času. Znal je presoditi, kje vse in kako naj uporablja tehnično pomoč.
Dülferja so med prvo svetovno vojno poslali na fronto in je padel v bližini Arrasa 15. junija 1915.
(se nadaljuje)
Ocenjevanje
Marko Šurc
Ocena težavnosti ni ocena človeka in njegovih sposobnosti, ampak ocena težavnosti mesta v smeri!
Kako torej objektivno oceniti smer? Mislim, da je edina rešitev v primerjanju z že znanimi smermi. Ako bi upoštevali samo ta dejavnik, odstopanja ne bi bila velika in bi morali biti ocenjevalci čisti alpinistični analfabeti, da bi neko smer ocenili na primer za eno ali celo dve stopnji višje ali nižje.
Če vzamemo kar primer: v naših stenah imamo klasične smeri, katerih ocene so splošno veljavne in preverjene. In če primerjamo te smeri, z novimi, odstopanj glede težavnosti ne bi smelo biti.
Ocena IV je IV, pa naj jo pleza najslabši ali najboljši plezalec. Kdor znižuje ocene smerem namenoma, ima za to samo dva vzroka: ali hoče povedati, da je pač on za toliko boljši od drugih, ali pa ne zna primerjati s smermi, katerih ocene so znane.
Enajsto srečanje alpinistk
Slava Mrežar-Suhač
1968. leta je bilo na vrhu Titlisa ustanovljeno žensko alpinistično združenje »Rendez-vous Hautes Montagnes«. Ustanoviteljica in predsednica združenja je baronica Felicitas von Reznicek – zelo prijetna in vitalna 74-letna gospa, po rodu Avstrijka, sicer pa živi v Engelbergu v Švici. Podpredsednica je Nadja Fajdiga – naša znana in tudi v tujini zelo priznana alpinistka. Članstvo narašča leto za letom in klub združuje danes že več kot 200 alpinistk z vsega sveta.
Letošnje srečanje je bilo od 1. do 7. julija v Dauphineji s središčem v mestu Briancon. Udeležilo se ga je okrog 70 alpinistk iz 11 držav s treh celin. Med njimi so bila tudi znana imena, na primer Vanda Rutkiewicz, prva Evropejka na Everestu, Simone Badier, odlična francoska plezalka, sicer pa pariška profesorica fizike, Agnes Couzy, hčerka znanega že pokojnega francoskega alpinista Jeana Couzyja, Loulou Boulaz, Jeanne Franco ter še mnogo drugih alpinistk starejše in mlajše generacije.
Na nesebično pobudo podpredsednice Nadje Fajdigove smo bile Jugoslovanke številno zastopane. Poleg nje smo sodelovale: Irena Markuš (AO Kamnik), Vanda Reščič-Šušteršič (AO Mengeš), Barbara in Marija Perčič (AO Kranj), Marička Sabolek (Akademski AO), Gita Vuga (AO Železničar), Marjana Šah (AO Celje) in Slava Mrežar-Suhač (AO Matica). Že prvi večer smo navezale stike, zlasti z mlajšimi udeleženkami srečanja. V enkratnem, prijateljskem vzdušju so se stiki še utrdili.
Najvišje ležeče mesto v Evropi Briancon (1326 m) nas je v čudovitem vremenu lepo sprejelo. Zdelo se je, da nam hočejo v tednu dni razkazati vso Dauphinejo. Bilo je naporno, saj ni ture, ki bi trajala manj kot 10 ur.
Alpinistke smo bile razdeljene v dve skupini: plezalke in sprehajalke. Mlajše smo se seveda lotevale plezalnih tur, starejše pa so se udeleževale tur, za katere ne bi mogli reči, da so ravno sprehajalne, saj je treba znati uporabljati vrv, dereze in cepin. Jugoslovanke smo opravile 25 vzponov, ki sodijo med najlepše v tem masivu. Najpomembneje pa je, da smo postale članice kluba in navezale stike z alpinistkami z vsega sveta. Doživetij je bilo kar preveč za en sam teden.
Namen teh srečanj ni plezanje ekstremno težkih smeri, temveč navezovanje stikov in utrjevanje starih prijateljskih vezi, nekakšno družabno srečanje, povezano s spoznavanjem drugih dežel in gorstev.
Pregled vzponov:
Barre Noir des Ecrins (2. 7., 45-50°, 500 m) – Mrežar-Sabolek, Vuga-Šah, sestri Perčič, Reščič-Markuš
Arête de Sialouze (4. 7., IV, V) – Mrežar-Sabolek, Vuga-Šah, sestri Perčič, Reščič-Markuš
Pic du Replat – smer Chèse (V, IV, 6. 7.) – Markuš-Mrežar-Šah
Prečenje celotne La Meije (6. 7.) – Vuga-Sabolek, sestri Perčič
Arête des Cinéastes (III, IV) – Sabolek-Cathy Woodhead (Velika Britanija)
Pointe Louise – Nadja Fajdiga-Janez Šušteršič
Z odličnimi vzponi so nas naše alpinistke res častno zastopale. Njihovo sodelovanje je bilo precej odmevno tudi v tujini. Za pomoč pri vsem seveda velja posebna zahvala pobudnici obiska naši znani alpinistki Nadji Fajdigovi.
Komisija za alpinizem
Ali že veste …
… da je zimska soba v Kocbekovem domu na Korošici brez odej in žimnic? Vprašanje je, če je strogi ukrep v skladu z varnostjo in preventivo. Vsekakor pa opozarjamo vse, naj to dosledno upoštevajo in prinesejo vse s seboj.
… kako priti do opreme? Priporočamo vam kratek sprehod pod našimi, najbolj razvpitimi stenami. 28. oktobra je osem alpinistov pod Koglom v pol ure našlo 14 klinov, 4 vponke in kladivo. Vseeno priporočamo, naj se vsi že doma pred plezanjem odločijo, ali bodo plezali res povsem prosto, ali pa bodo spotoma odmetavali vse, kar jim je odveč.
… da je potrjena novica, da je naša himalajska odprava v južni steni Makaluja zares našla doslej najvišjo rastlino na svetu?
… da glede vremena lahko povprašate na telefonsko številko 982? Še več vam povedo na številki (061) 313-583 (Prognostična službe Meteorološkega zavoda Slovenije), oboje pa je cenejše in varnejše.
Piz Badile (2. del)
Bine Mlač
Severovzhodna stena
Pogled iz koče Sciora na izbočene plošče v severovzhodni steni je zares veličasten. Prvi vzpon v tej steni je opravil leta 1937 Riccardo Cassin s soplezalci (prvotna ocena smeri je bila VI). Tehnične težave so izredne, vendar večji del smeri poteka po odličnem granitu in prav zaradi tega jo plezalci radi obiskujejo. Smeri pa nikakor ne smemo podcenjevati. Nenaden vremenski preobrat (kar se na tem področju pogosto dogaja!) lahko spremeni odlično plezarijo v pravo tragedijo. V spodnjem delu se ojača padanje kamenja, v zgornjem delu pa plošče kaj hitro prekrije sneg.
Smer poteka desno od osrednje zajede. Vstop poteka po dolgem prečenju v desno iz ledenika Cengalo vse do levo zajede (pozor: tu so tri zajede). Do sem je mogoče priti tudi s prečenjem s severnega grebena. Težave v sami zajedi so spremenljive; posebno kadar je mokra, je lahko precej zoprna. Po prečnici preko plošč je treba plezati s trenjem, pod njo pa so previsi. Na koncu prečnice je polica, ki je danes znana z imenom »Cassinov bivak«. Smer se za nekaj metrov obrne v levo, nato pa se počasi dvigne navpično navzgor po manj strmih ploščah, po katerih plezaš nekaj raztežajev. Težavnostna stopnja se giblje med IV in V+, odvisno od tega, kje plezaš. Dospeš na značilno sneženo pobočje, ki zavzema tretjino smeri, čeprav je na videz dolgo skoraj polovico.
Na koncu sneženega dela so trije kar precej težki raztežaji, ki vodijo po sistemu zajed. Nato prideš do svetlih plošč, ki so pod skalno razpoko oziroma polico. Po nekaj lažjih raztežajih sledi kombinacija kamina in zajede, ki vodi neposredno na severni greben in po njem na vrh. V slabem vremenu je priporočljivo čim dlje plezati po kaminu, čeprav je v zadnjih raztežajih silno ozek. V normalnih razmerah je seveda bolj prijetno zapustiti kamin že približno 120 metrov pod grebenom in nato po polici v levo. Na levem koncu te police vodi originalna smer po ozki polički, nato se spustiš z vrvjo na rebro, ki je poleg centralne vdolbine pod vršnim grebenom. Dandanes je v navadi izstop po precej slikoviti poševni polici levo v lažje plošče, ki vodijo skoraj do vrha grebena. Raztežaj, ki vodi neposredno na vrh, je vse od točke spusta pa do plošč ocenjen s V+. Najboljši opis smeri je podal Rébuffat v reviji G. H. M. Naštel je 29 raztežajev. V dobrih razmerah in brez pomot pri iskanju smeri je povprečna ocena smeri V+.
Leta 1936 je Riccardo Cassin prebral Buzzattijev članek, v katerem so bile naštete do tedaj še nepreplezane stene in med njimi tudi severovzhodna stena Piz Badile. Mario Molteni, plezalec iz Coma, je že večkrat neuspešno oblegal steno med leti 1934 in 1937. Vedno je vstopil v strmo steno precej bolj desno od sedanjega vstopa. Molteni in Giuseppe Valsecchi sta deset dni bivakirala kar na tleh koče Sciora zaradi slabega vremena. V smer sta vstopila kot običajno. Dve uri za tem so pod steno prišli neposredno iz Bonda Riccardo Cassin, Luigi Esposito in Vittorio Ratti. Vstopili so v steno. Kasneje se je izkazalo, da je njihov vstop lažji kot Moltenijev. Obe navezi sta počasi napredovali. Bivakirali so na prečnici, ki zavija spet v levo, še vedno krepko pod snežnim delom smeri. Naslednji dan popoldne je vreme zagodlo plezalcem in morali so že drugič bivakirati, tokrat na vrhu osrednje zajede. Tretji dan popoldne se je vreme po kratkem izboljšanju spet poslabšalo. Med obupnim sestopom v kočo Gianetti, ki je potekal v snežnem metežu, je samo Cassin imel dereze in cepin. Plezalca iz Coma sta umrla od izčrpanosti. Cassin je to smer, ki so jo plezali od 14. do 16. julija 1937, ocenil dosti težje kot je ocenjen Walkerjev steber, katerega je preplezal naslednje leto.
Takoj po drugi svetovni vojni je bilo veliko poskusov, da bi ponovili Cassinovo smer. Gospodična Mittelholzer in vodnik Bruno Primi iz Lugana sta sledila smeri vse do snežišča, neugodno vreme pa ju je prisililo, da sta prečila desno na greben. Junija 1948 sta dva mlada Švicarja Jean Fuchs in Raymond Monney vstopila 200 metrov levo od Cassinove smeri in plezala direktno po steni vse do osrednje zajede. Trdila sta, da sta dosegla mesto drugega Cassinovega bivaka, ne da bi zgrešila smer, nato pa sta izplezala na greben. Seveda ta smer ni istovetna s Cassinovo, saj sta najbrž zamenjala snežišče in do tega snežišča, ki sta ga imela za »Cassinovega« sta prečila na severni greben. Med »begom« sta naletela na stare kline, kar dokazuje, da sta šla po izstopni varianti Mittelholzerjeve in Bruna Primija.
Leta 1949 je bila končno opravljena prva ponovitev. To dejanje sta opravila Gaston Rébuffat in Bernard Pièrre. Sloves smeri s to ponovitvijo ni prav nič padel. Tudi ta dva plezalca sta imela nevšečnosti z nevihtami in sta morala tudi onadva dvakrat, bivakirati. O resnosti tega vzpona lahko nekaj razberemo iz fotografij, ki jih je Rébuffat posnel po drugem bivaku in jih objavil v svoji knjigi »Bliski in grom«. Še istega, leta sta Louis Lachenal in Lionel Terray preplezala smer v pičlih sedmih urah in pol v veliko presenečenje vseh. Smer je kaj hitro postala popularna. Leta 1952 je Hermann Buhl prikolesaril iz Landecka. Bil je prvi, ki je sam preplezal smer, in to v štirih urah in pol. Po tem vzponu so sem začeli prihajati plezalci iz vseh koncev in krajev. Smer so nekajkrat ponovili tudi samohodci, najhitrejši celo v dobrih dveh urah.
Zadnja od šestih velikih severnih sten, ki je doživela zimski vzpon in jih je popisal Rébuffat, je prav stena Piz Badila. V začetku leta 1961 je že doživela resni poskus francoskih alpinistov pod vodstvom Pierra Mazeauda. Pozimi so v steni prav problematični pogoji. Večinoma je skala poledenela, zajede so polne ledu. Vse to prekrije še sneg in končni rezultat vsega tega je težko in izredno negotovo ter nevarno varovanje. 21. decembra 1967 so istočasno prišli pod steno švicarski plezalci Michel Darbellay, Camille Bournissen in Daniel Troillet ter Italijani Alessandro Gogna, Paolo Armando in Gianni Calcagno. Združili so se in v začetku imeli izhodišče v snežni luknji ob vznožju stene, kasneje pa na osrednjem snežišču. 25. decembra se je vreme poslabšalo in plezalci so morali odnehati z vzponom. 29. decembra so se vrnili v steno. Napredovali so izredno počasi, saj so napeli okrog 900 metrov vrvi vse do Cassinovega bivaka in še čez. Od tod so se podali v jurišni naskok in na vrh stopili zvečer 2. januarja 1968. Spomladi so se spet vrnili v steno in pobrali vso opremo.
Vsa smer je zaradi objektivnih nevarnosti pobirala svoj davek. Kot smo že povedali, je izredno izpostavljena padajočemu kamenju, posebno še pozimi, kadar ne zapade veliko snega, ki bi zabetoniral grušč v zgornjih ploščah. Padajoče kamenje je že zahtevalo številne žrtve. Zaradi dolžine smeri se zgodi, da počasnejši plezalci ne uidejo popoldanskim nevihtam, ki prihrume iz Coma in divjajo po vrhovih skupine Sciora. Mnogo plezalcev je nevihta ujela v izstopnem kaminu, ki se v dežju ali celo med sneženjem spremeni v pravi odtočni kanal. Vsa stena oživi, povsod so slapovi. Poleti 1972 je štiri izkušene može zajela nevihta prav v tem kaminu. Karl Golikow in Otto Uhl sta šla v steno bolj za šalo, saj sta računala na hitro opravljen vzpon. Siegfried Hupfauer in Alois Ritter sta bila bolje pripravljena na morebitno slabo vreme in sta imela s seboj opremo za bivakiranje. Stena je bila mokra in je zato družba napredovala izredno počasi. Golikow in Uhl sta bila samozavestna in sta zbadala druga dva zaradi njunih težkih nahrbtnikov in njune skrbnosti in previdnosti. Okrog 14. ure so priplezali do drugega Cassinovega bivaka in prav v tem času je sledil vremenski preobrat, začelo je snežiti. Na umik ni bilo misliti, zato so pohiteli v izstopni kamin. Vodil je Golikow. V hipu so bili premočeni do kože in premraženi do kosti. Začelo se je temniti. Hupfauer in Ritter sta se začela pripravljati na bivak. Uhl je bil preveč premočen in premražen, da bi zmogel še kaj plezati. S pomočjo pomožnih vrvic se je hotel pridružiti Golikowu. Ob 23. uri je Hupfauer začutil rahel udarec. Pogledal je okrog sebe in zagledal Uhla, ki je visel na vrvi z glavo navzdol. Vrvice so se mu med samoreševanjem strgale in tako je obvisel na koncu vrvi. Plezalca sta ga potegnila k sebi in zavarovala. Nekaj minut za tem je umrl.
Snežni plazovi so se vsipali po kaminu vso noč in bilo jima je jasno, da bo to borba za življenje. Naslednje jutro sta priplezala do Golikowa, katerega sta našla v kritičnem stanju zaradi podhladitve. Od tod sta se plezalca začela boriti za izhod na greben iz te strašne stene in izplezala po dolgi borbi. Golikowa, ki je bil že v globoki nezavesti, sta za seboj le še vlekla. Na grebenu so bili izredno nevarni pogoji, saj je bil poledenel in zato izredno težko preplezljiv. Izmučeni Ritter je moral Golikowa zapustiti, saj so mu pošle moči. Plezalca sta ga zavarovala na polici in odšla po pomoč. Ob 23.30 uri sta pritavala do bivaka, kjer je že bilo devet plezalcev, ki pa so bili prav tako izčrpani, saj so preplezali greben med tem neurjem in se niso bili zmožni lotiti reševanja. Naslednje jutro se je vreme izboljšalo in trije plezalci so se spustili, po grebenu. Kasneje je prišel še reševalni helikopter. Pilot je lahko samo še sporočil, da je Golikow mrtev, saj ga je opazil, kako visi na desetmetrski vrvi na severozahodni strani grebena.
(se nadaljuje)
ALPE so velik in zelo obsežen gorski masiv v osrčju dobre, stare Evrope. Še danes so skrivnost za geologe. Komaj pred petimi milijoni let so bile nizek in hribovit predel, v katerega so se na južnih obalah veselo zaganjali igrivi še neonesnaženi valovi in valčki Sredozemskega morja. »Rast« teh visokih gora se je začela pred manj kot tremi milijoni let. Danes rastejo s hitrostjo 0,3 do 1,5 milimetra letno. Res je tudi to, da si pri tem problemu, ki je še vedno trd oreh za razne resne geotektonske teorije, marsikdo zastavlja vprašanje: Kdo bo hitreje zrastel do stratosfere – kranjski očak Triglav ali dolinske cene (recimo do aprila leta 1980)?
(Galaksija, marec 1978, št. 71)
Ali se temu reče športizacija?
Boro Jerabek
Neposredni povod za nastanek tega razmišljanja je bil v bistvu nepomemben dogodek na društvenem izletu ob 25-letnici PD Kozjak. Ob neki priložnosti mi je Inko bridko potožil nad nečim, kar je spet videti nepomembno, a je njemu tistega dne pokvarilo počutje. Ko je na alpinističnem odseku zbiral prijave za izlet, mu je poba, ki je pred kratkim postal član gladko odbrusil: »Ali res misliš, da bom šel na tako sranje? Mene tam nikoli ne boš videl!«
Omenjeni dogodek je bil kot že rečeno le neposredni povod, da dam obliko kupu navideznih malenkosti, ki se mi že nekaj časa nabirajo in v svojem bistvu kažejo v določeno smer, za katero sem prepričan, da pomeni odklon od ideje, ki bi morala biti skupna vsem gornikom, tako onim, ki se še niso povzpeli višje od najvišjega pomurskega hriba, kot tudi tistemu, ki se je prigaral na vrh Everesta. 0 ideji sami razpravljati seveda ni moj namen, saj verjetno drži, da so zadeve tod okoli precej subjektivnega značaja. Za boljše razumevanje nadaljnjega razmišljanja pa naj le povem, kako si približno predstavljam, kaj naj bi bilo tisto, kar združuje sto tisoč Slovencev v eni organizaciji. Pa naj bom čisto kratek – ljubezen do gora in vse drugo kar nam omogoča, da to ljubezen izražamo in v njej tudi uživamo. Med sto tisoč Slovencev, o katerih govorim, pa prištevam tudi tisoč alpinistov. Vendar pa je znano nekaj bistvenih stvari, ki naredijo alpinista. Če nekomu katera od teh manjka, le-ta ne more biti alpinist. Lahko je le slabši, poprečen, boljši ali najboljši plezalec.
Od tod naprej verjetno govorim o nečem, za kar bo marsikdo ugotovil, da v svojem bistvu ni lastno le alpinističnemu odseku Kozjak. Tudi zaradi tega sem se odločil, da objavim tisti kup »navideznih malenkosti«, ki sem mu na ta način poskusil dati obliko. In naj še povem, da sem hvaležen tistemu ali tistim, ki so mi s tem glasilom ponudili res enkratno priložnost. Pa naj ostanem kar pri našem konkretnem primeru.
Živo se spominjam dni in mesecev, ki so sledili, ko sem pred enajstimi leti prišel k alpinistom. Nekaj nas je bilo, ki smo že dolgo pred tem skupaj zahajali v hribe, kot mulci gazili globok pohorski sneg ali šotorili ob bistrih hudournikih. Navezanost na naravo in gore je skovala prijateljstvo, ki še traja in bo trajalo. Tista prva leta med izkušenimi plezalci niso bila niti najmanj lahka, a so bila lepa. Vajenec sem, vajenec tja, daj klozet papir, kje je štrik. Celo kako ponižanje je bilo treba požreti. Danes sem hvaležen za tisti odnos, ki je v mladem človeku ojeklenil voljo in izklesal željo: ostati in uspeti. Vsi, kar nas je takrat prišlo, smo še tukaj, medtem pa so se menjavale generacije. Počasi smo prevzemali dolžnosti in tudi najodgovornejšo izmed vseh – vzgojo. Skušali smo prihajajočim mladim ljudem predvsem vcepiti ljubezen in pravi odnos do narave in gora. V želji, da jih usposobimo za to, da lahko brez tveganja uživajo v dejavnostih, ki se jim posvečajo, pa naj je to ekstremno plezanje ali fotografiranje cvetja, smo vzgajali ne le plezalce, temveč tudi alpiniste. Dostikrat smo poslušali pikre na svoj račun, če smo na primer zahtevali, da naveza pod vodstvom pripravnika ne pleza težjega od štirice. Vsem težavam navkljub pa je razvoj le šel svojo normalno pot, bili so tudi težki vzponi, celo prve jugoslovanske ponovitve slavnih smeri in tudi odprave. Pri vsem tem pa po eni strani s prikritim ponosom, po drugi strani pa s spoštovanjem vemo, da v več kot dvajsetih letih obstoja nismo kopali groba.
Da se bi izgubil v nostalgiji, bom poskusil biti kratek in konkreten. Mladi in zagnani ljudje običajno vzpostavimo zadev, ki se tičejo naših predhodnikov do njihovega dela in izročila. Ta odnos je prej kritičen, kot ne. To je potrebno, vendar pa lahko postane škodljivo, če je kritika nekonstruktivna, na slepo in nalašč zanikanje in omalovaževanje vsega, kar je bilo. Res je, da so (ali smo) včasih morda celo manj plezali, ali vsaj manj ekstremno. Toda to je šlo le na račun nečesa, na primer tega, da je ena izmed prejšnjih generacij s prostovoljnim delom postavila kočo, da imamo danes kje spati. Druga je prispevala toliko večji delež k vzgoji, spet naslednja je organizacijsko in materialno utrdila društvo. In tukaj iščem in najdem zvezo, ki jo je v dosedanjem razmišljanju utegnil kdo že pogrešati – generacije so ustvarjale pogoje za to, da se lahko bodoče izživljajo v odnosu, ki bi jim moral biti bistvo in osnovna nit – v ljubezni do gora. Le tistemu, ki se od vsega tega na kakršenkoli način ali iz kakršnegakoli vzroka omejuje, se lahko posreči, da z dvema stavkoma o sebi kot o gorniku pove vse. S tem namreč, ko ga ne zanimajo taka »sranja« kot so občni zbori in društveni izleti (ki so že tako zelo redki), pokaže svoj odnos do okolja, ki ga je ustvarilo in ki mu omogoča, da je gornik, ali vsaj je vsaj omogočilo to postati. Zavestno in aktivno zanika vse, kar je okolje zanj naredilo. Pri tem nihče ne zahteva hvaležnosti, prav tako pa tudi ne nekritičnega razvrednotenja. Takega gornika bi po vsej verjetnosti še pri tako imenovanem (in upam) bivšem »mariborskem alpinističnem klubu« brez škode pogrešali.
Časopisi v svojem brezobzirnem lovu za senzacijami na veliko pišejo le o gorniških nesrečah, v zadnjem času pa tudi o tako imenovanem prostem plezanju, hvaležno snov jim ponudi še kakšen uspeh v Himalaji. Iz prostega plezanja so na primer uspeli narediti nekaj akrobatsko nadčloveškega, kar brez dvoma priteguje množice nepoučenih bralcev. Mlad ambiciozen plezalec bi se prav gotovo tudi rad videl na časopisnih straneh in videti je, da je to nekaterim postalo osnovno vodilo. Če bo šlo tako naprej, se bo pričelo dogajati, da bodo pobje viseli v ekstremnih smereh, pri tem jim bo prav malo mar, kako je ime steni in kako se reče dolini, v kateri hrib s to steno je. Spodaj pa bodo postavljene tribune in ljudje bodo čakali na vstopnice kot pred nogometno tekmo. Pa fotoreporterjev tudi ne bo manjkalo. Vse bolj iskani idoli so Messner, Ghirrardini, Knez. Vse drugo ni vredno počenega groša. Zeleniške špice so le še za stare babe. Zanima me pa, ali je kdo od nadobudnih in preveč ambicioznih fantov že vprašal Messnerja ali pa Frančka, kaj vse je potrebno, da se doseže popolnost? Po izčrpnem pogovoru bi verjetno ugotovil, da moraš za to biti predvsem celovit alpinist z vsem, kar sodi zraven. Kajti sicer bomo vedno več planinskega cvetja polagali na sveže gomile. Ne verjamem, da se temu pravi športizacija v alpinizmu.
Sicer pa – planinska javnost naj pove, kdo ji je ljubši: ali plezalec z Bridom Klina, ali alpinist brez njega. Razlika med obema pa ni le v tem, da se slednjemu tudi občni zbori in društveni izleti zdijo pomembni ter da v družbi in tudi sicer rad zapoje tu in tam. Predvsem pa bi ga bilo zelo sram, če bi mu kdaj ušlo kaj podobnega, kot je bilo tisto: »Na takem sranju me že nikoli ne boš videl«.
Izumljanje smodnika
Ciril Debeljak
S športizacijo nastaja nov problem, ki v našem delu in opredelitvah doslej ni bil znan. Malce nevarno bi bilo, če bi gledanje nekaterih posplošili. Reklama plezanja v hlačkah, brez čelad, s copati in včasih celo brez vrvi je nedopustna. In vendar se pojavlja v Alpinističnih novicah v Delu in v Teleksu. Vse to in na primer padci na tekočem traku se ne pokrivajo z našimi ustaljenimi tehničnimi in etičnimi normami, ki zaenkrat še veljajo. Nimamo granita in navpičnih sten. Zaenkrat se moramo za dobro zdravja in življenj držati svojih norm in navad, ki so brez dvoma še vedno porok velikim uspehom in razvoju.
Z veseljem sem prebral Pollakov članek v prvi številki Alpinističnih razgledov, v katerem polemizira z »amerikanizacijo« alpinizma tudi pri nas. Zaenkrat ne občutim strahu, da bi se ta način razširil v epidemijo, ker pač računam na zdravo slovensko pamet, ki vse tuje sprejema z odporom ali vsaj z rezervo in se ne odloča čez noč. Če ena, lastovka ni pomlad, tudi nekaj plezalcev domačega rodu brez čelade in v kratkih hlačah v težki steni ne predstavlja slovenskega alpinizma.
Pollakovemu pisanju bi rad dal dopolnitev. Pri tem ne bo ničesar novega – bo le ponovitev in istovetenje z današnjim novim valom in starimi, trideset – ali celo štiridesetletnimi dogodki v stenah. Noviteta, ki jo obešajo na veliki zvon, je bila normala že pred desetletji – ne zaradi česa novega, temveč zato, ker so plezali dobri prosto iz enostavnega razloga, da ni bilo klinov in so bile zagozde in moderna pomagala španska vas. V spomin bi priklical samo nekaj smeri, ki so bile pred desetletji preplezane v današnjem »modernem stilu«, pa se takrat nihče ni »trkal po prsih«, da je izumil zelen smodnik.
Če sem začetnik te strani polemike, prosim vse plezalce takratne »osvajalne« dobe, da mi priskočijo na pomoč in primaknejo svoje, da bo slika popolnejša.
Trdim, da je vse, kar je danes, novo in od mladih ovekovečeno kot redkost, bilo že davno vsakdanje. Vmesno obdobje je v smereh opravilo korekturo. Kar je bilo plezano nekdaj prosto, so zaklesali »šlosarji« v letih od 1955 do 1970 in s tem razvrednotili največje storitve slovenskega alpinizma po vojni.
Če bi smeri v domačih stenah ostale take, kot so jih zarisali prvopristopniki, bi današnji, »prostaši« potegnili kratko in bi bila vsaka hvala o prosti ponovitvi odveč. Ponovili bi pač smer v enakih razmerah kot prijatelji desetletja pred njimi.
Plezanja v »gneči« (izraz »gužva« mi ni preveč všeč!) sploh ne omenjam, ker se ne spuščam v cirkuško polemiko, omenil bi samo nekaj, smeri »lastne proizvodnje«, za druge pa vabim k sodelovanju plezalce moje dobe in starejše, da povedo svoje mnenje.
Nekaj vprašanj in predlogov:
1. Zakaj ponavljajo modernisti samo smeri s trdno skalo, kjer ni snega in požleda, niti možnosti, da bodo morali v steni bivakirati?
2. Ali jim je plezanje s čelado in osnovno opremo »pod častjo« in se prištevajo k nadljudem, katerim ne more ničesar do živega? S tem morajo seveda nad seboj v steni odpisati druge naveze, gamse, kozoroge in veter, pa še izpolniti prošnjo, da tisti dan na pade kakšen kamen sam od sebe.
3. Zakaj ti nadalpinisti ne plezajo zimskih smeri? Odgovora seveda ni, saj je vzpon v takih razmerah za ljudi drugačne sorte!
4. Če plezajo najtežje, kjer lahko plezalec žrtvuje glavo, naj plezalci brez kompromisov odkrito povedo, da je treba izkrčiti človeštvo z vojnami, po potrebi še na cestah in ko to ni dovolj, razliko doseči z norim plezanjem, kjer pač občutek odgovornosti do samega sebe, do soplezalca, ni več človeška moralna norma, temveč brezosebno odbijanje številk – žrtev stene.
Pred tridesetimi leti sem plezal Varianto Travnika. Do danes še nihče ni ponovil prve dolžine brez vmesnega klina, (zakaj, če je nekaj metrov levo po lestvicah precej lažje!). Zakaj sem smer lahko izplezal v prvem vzponu s 16 klini za varovanje brez uporabe česa drugega, danes pa smer krasi 55 klinov in nekaj zagozd ter celo svedrovec? Modernisti, nudim vam brezplačno areno, da ponovite »staro zadevo«. Tudi sam sem bil takrat brez čelade in z eno vrvjo; za hrano sva imela s Perkom samo štiri jabolka. Pa še službo sem zamudil, ker ni bilo prostih sobot.
Črna plošča v Dedcu je drugo povabilo za plezalce kratkih hlač in brez čelade. Do danes še ni ponovljena brez klina in celo brez varovanja kot leta 1950. Stisk roke vsakomur, ki to doseže, in priporočilo, da čelado vzame, če hoče mimo klinov, ki tečejo danes levo od smeri, kjer takrat nisem iskal prijemov.
»Modernisti«, ko boste ponovili smeri po prijemih onih izpred desetletij, načrtujte in objavite »epoho novega«. Do takrat ste pač plezalci še vedno starega kova v novi preobleki, sicer z neizmerno več možnostmi, pa manj poguma, in človeške etike.
In še en predlog!
Ali ne bi uvedli nove discipline v »gnečah« – na primer preštevanje padcev, ob koncu sezone pa slavnostno podelitev prehodnega pokala zmagovalcu z največ padci (posmrtna podelitev odpade)?!
*****
Karl BLODIG (1859 – 1956) je bil v privatnem življenju zobozdravnik v Bregenzu, sicer pa prvi in zaenkrat edini, ki se je povzpel na vse štiritisočake v Alpah. Bil je soplezalec Purtschellerja, precej je plezal tudi z angleškimi plezalci. Obiskal je tudi nas (Naš alpinizem str. 92), ko se je 1878 sam povzpel skozi divjo grapo pod Jezerci iz Trente jugovzhodno od Jalovca. Osvajanje štiritisočakov bi bil zaključil že leta 1911, če ne bi kasneje odkrili še nekaj štiritisočakov. Že nekoliko star in malce nestrpen je tako pri 73 letih in povrhu spet sam še dodatno preplezal Aiguille du Jardin in Grande Rocheuse. Drugi vrh je stranski rogelj Aiguille Verte, zmogel pa ga je po severni steni v lepem nedeljskem dnevu sam gor in dol v dobrih 7 urah in pol (Blodigova smer je znana tudi kot smer Charlet-Simond po prvih ponavljalcih; prvo jugoslovansko ponovitev je doživela 1968). O svojih vzponih je napisal knjigo »Štiritisočaki Alp« in dočakal 97 pomladi. Baje je nekdo od naših zbiralcev vrhov stal že na 27 vrhovih. Sicer pa imamo še čas …
Kranjska odprava v Ande – Alpamayo 1979 – ob 8o-letnici PD Kranj
Kranjska smer, JV stena Alpamaya, prvenstvena, 65-70°, mestoma 80°, 800 m, 15 ur, 4. in 5. junij 1979 Tomo Česen, Matjaž Dolenc, Peter Markič, Žarko Trušnovec
Severni greben Alpamava (5947 m), 5. junij, Barbara in Marija Perčič, Alberto Challupe, Jože Hobič, Luka Karničar, Matej Kranjc, Marjan Ručigaj
Prvenstveni sestop po JZ steni Alpamaya, 60°, 500 m, 6. junij, Barbara in Marija Perčič, Alberto Challupe, Česen, Dolenc, Hobič, Karničar, Kranjc, Markič, Ručigaj, Trušnovec (glej sliko 1 b na zadnji strani).
Italijanska smer v JZ steni Alpamaya, 60 stopinj, 4 ure, 8. junij, Pavel Oman, Milan Rebula, Drago Šegregur (glej sliko 1a na zadnji strani).
Severna stena Kitaraja (6040 m), 60-65°, 800 m, 7. junij, Pavel Oman, Milan Rebula, Drago Šegregur (glej sliko 2 d na zadnji strani. Sestopili po smeri 2 a), 11. junij: Alberto Challupe, Dr. Matija Horvat, Luka Karničar, Matej Kranjc, Marjan Ručigaj; 12. junij: Tomo Česen, Marija Perčič – prvi ženski pristop (vsi po smeri 2 b, glej sliko na zadnji strani)
Spust s smučmi po severni steni Kitaraja, 11. junij: Luka Karničar, Matej Kranjc (prvi jugoslovanski spust s šesttisočaka, glej sliko 2 c na zadnji strani AR!)
Odprava KOTG PZS v Jazgulemski hrbet v centralnem Pamirju 1979
(Glej zemljevid na 2. strani AR)
Prvenstvena spominska ledna smer Draga Bregarja, Ljap-Nazar (5988 m), 1400 m, 40-50°, mestoma 60°, 13 ur, dva bivaka: Filip Bence, Slavko Frantar, Marija Sabolek, Jure Ulčar.
Pik Šipka (6254 m), južni greben: Peter Poljanec, Leo Svetličič, Emil Tratnik.
Prvi pristop na koto 5741 m (ime?), 23. julij: Franci in Janko Arh, Rok Kovač.
Kota 6002, južna stena, prvenstvena ledna smer in prvi pristop na vrh, 1200 m, 40-50°, mestoma 60°, 70°, 24. julij: Filip Bence, Slavko Frantar, Marija Sabolek.
Pik Pariške komune (6354 m), prvenstvena ledna smer, 800 m, 50°, mestoma 60°, Franci in Janko Arh, Rok Kovač, Peter Poljanec, Emil Tratnik.
Prvenstveni vzpon po 2200 m visokem visečem ledeniku med Pikom 26 Fakinskih komisarjev (6834) in Pikom revolucije (Ledeni slap, 40-50°, mestoma 70°, 80°), nato vzpon na severni (6974 m) in južni vrh Pika Revolucije (6950 m), sestop na preval 5600 m (ocena 4 b), pet bivakov (30. julij – 4. avgust): Filip Bence, Slavko Frantar, Igor Herzog, Marija Sabolek, Franci Šter.
Pik Revolucije, južna stena Smer staroselcev, (druga ponovitev, ocena 5 b) južni greben Pika Revolucije – južni vrh – baza, štiri dni: Franci in Janko Arh, Rok Kovač, Peter Poljanec, Leo Svetličič, Emil Tratnik, Jure Ulčar.
Pik Korženevske (7105 m) Branimir Maltarič, Mujo Mulaosmanovič.
Iz poročila komisije za alpinizem Planinske zveze Hrvatske
Miroslav Pleško
Na Hrvatskem deluje šest alpinističnih odsekov (AO Mosor Split, AO PD Kamenjak Rijeka, AO Ravna gora Varaždin, AO PDS Velebit Zagreb, AO PD Zagreb-Matica, AO PD Željezničar Zagreb) in trije pododseki (pri PD Dubovac, Karlovac, PD Klek, Ogulin in pri PD Petehovac, Delnice). Delo koordinira komisija za alpinizem pri Planinskem savezu Hrvatske. Vsi AO-ji vsako leto organizirajo alpinistično šola po enotnem republiškem programu.
Med drugimi letošnjimi akcijami komisije za alpinizem sta bili najbolj uspešni ledeniški alpinistični tečaj pod Grossglocknerjem z 18 udeleženci in odprava na Mount Kenyo s 15 udeleženci iz vseh AO. Odprava je bila organizirana namesto obiska Kavkaza, ker ni bilo mogoče dobiti sovjetske vstopne vize. Neposredni cilj odprave je bil vzpon po ozebniku Diamond, kar je uspelo dvema navezama, osvojena sta bila tudi oba glavna vrhova (Nelion in Pation 5199 m) in opravljeno 27 vzponov. Odprava pomeni glede na priprave, organizacijo, potek in uspehe izreden napredek v hrvatskem ekspedicionizmu.
Izredni uspehi so bili doseženi na alpinističnem taboru v Centralnih Alpah nad Chamonixom. Organiziral ga je AO Zagreb-Matica, sodelovalo je 13 udeležencev.
AO Mosor je organiziral lastni ledeniški tečaj z 12 udeleženci.
KA PSH dvakrat letno organizirajo sestanek z vsemi načelniki AO-jev. Poleg tega deluje tudi ožja komisija za alpinizem, ki jo sestavljajo predsednik KA, vsi načelniki zagrebških AO-jev in predstavnik planinske zveze Zagreba.
Letos so v organizaciji visoke šole za telesno kulturo in planinske zveze Zagreba začeli s seminarji in študijem alpinističnih inštruktorjev. Vsem uspešnim udeležencem bosta dovoljenje za inštruktorsko delo izdala zagrebška telesnokulturna zveza in visoka šola za telesno kulturo.
Med drugimi problemi komisije za alpinizem Hrvatske je tudi slaba obveščenost o delu komisije za odprave v tuja gorstva in koordinacijske komisije za odprave pri Planinski zvezi Jugoslavije.
Pregled vzponov v Centralnih Alpah:
– Ozebnik Couturier in smer Boivin Gabarou-Cordier v severovzhodni steni Aiguille Verte (16. VII. Krešo Kučinič, Pavle Vranjican)
– Švicarska smer in severoseverozahodni greben Les Courtes (18. VII. Krešo Kučinič, Pavle Vranjican)
– Col de l’Aiguille Verte, severna stena (24. VII. ista plezalca)
– Zahodna stena Mont Blanc du Tacula- Triangle (17. VII. Davor Butkovič, S. Marinac)
– Severna stena Aiguille d’Argentière (20. VII. Davor Butkovič, Vlado Mesarič)
– Davor Butkovič je poleg tega sam opravil naslednje vzpone:
Ozebnik Couturier (24. VII.), Via nuova (24. VII.) in smer Contamine-Payot (25. VII) vse v Aiguille Verte, severovzhodna stena, poleg tega tudi Whymperjev ozebnik v južni steni; prvenstvena Hrvatska smer v severni steni Les Courtes (700 m, 50-55°, IV, 23. VII.) in severovzhodna stena istega vrha (24. VII.), severna stena Aiguille de Triolet (Lachenalova varianta, 26. VII.).
Alpinistična vzgoja na Čehoslovaškem in na Poljskem
Franci Savenc
Med letošnjo alpiniado »Maljovica 79« sem skušal zbrati tudi podatke o alpinistični vzgoji in strokovnih kadrih v drugih državah. Področje vsekakor velja proučevati še naprej in uporabiti vse, kar bi bilo koristno tudi za nas.
ČEHOSLOVAŠKA
Sodijo, da imajo približno 7000 alpinistov, prihodnje leto pa naj bi jih bilo že 10.000 (!).
Nekakšna »državna« šola je že v Starem Smokovcu, vendar zaenkrat še brez lastne stavbe, ki jo pripravljajo s predračunom 10 milijonov čeških kron. V njej delajo amaterji. Za začetnike imajo štiri tečaje s 25 udeleženci in trajajo po teden dni. Razen tega delujejo tudi klubske alpinistične šole.
Imajo inštruktorje štirih stopenj (IV. stopnja je nekak »pomočnik«), ter še posebej trenerje (od III. do I. stopnje). Inštruktorjev imajo že okoli 1000 in jih izbirajo klubi, usposabljajo pa se na Fizkulturni šoli v okviru posebnih tečajev, kjer deluje posebni »profesor«, pomaga pa mu metodološka komisija federacije. Po tečaju oziroma tečajih, morajo opraviti še diplomsko delo. Z vzgojo trenerjev so šele začeli in jih je zaenkrat vključenih okrog 120. Šolanje na Fizkulturni šoli poteka ob delu in traja tri leta.
Problem vzgoje je na Čehoslovaškem pereč tudi zaradi dokaj številnih nesreč. Samo alpinistov namreč obišče Tatre preko 10.000 letno (Poljaki, Madžari, Vzhodni Nemci in seveda domačini). Temu primerno je organizirana tudi Horska služba (GRS). Razdeljena je na sedem »oblasti«. V njej je samo na spisku ČSTV okoli 20 profesionalcev, TANAP (Tatranski narodni park) pa jih ima še 24 samo v Visokih Tatrah. Imajo lastni dom, odlično opremo in vozila. Pomaga jim okoli 500 amaterjev.
Na fakulteti za telesno vzgojo pri Univerzi Komenskega v Bratislavi je tudi katedra za »turistiko in horolezectvo«, enega učitelja in številni krog sodelavcev. Začeli so leta 1965. Na tej katedri so doslej diplomirali štirje študentje.
POLJSKA
Na Poljskem je 4500 alpinistov in speleologov. Že 8 let imajo provizorično šolo na Hali Gasienicowi, poldrugo uro hoda v gorah. Hiša ima prostora za 32 udeležencev in 10 inštruktorjev ter šefa, ki je profesionalec in dobiva 5500 zlotov mesečno, kar je že kar dobra plača. V prihodnjem letu bodo nastavili še enega profesionalnega inštruktorja.
Imajo dve sezoni – letno za selekcije začetnikov s šest do sedem turnusi po 14 dni od junija do sredine septembra in tri do štiri štirinajstdnevne turnuse v zimskem obdobju. V vmesnem času služi postojanka kot planinska koča, vendar ne samo za alpiniste. Povedati je potrebno še, da klubske šole vzgoje 700 do 800 začetnikov letno in da je že prvi dan šole dokaj ostra selekcija (npr. testi sposobnosti), kjer nekateri odpadejo.
Inštruktorske stopnje so pomožni inštruktor, inštruktor in starejši inštruktor. Imajo jih okrog 200 in za njihovo vzgojo skrbi federacija oziroma komisija za vzgojo. Vsako leto imajo dva inštruktorska tečaja po sedem dni (maj, oktober/november), kandidate pa pošiljajo klubi. Potrebni staž pri vzgojnem delu je 3 leta za pomožnega inštruktorja, dve leti in dva seminarja za inštruktorja ter tri leta za starejšega inštruktorja. Za vodenje zimske šole pridejo v poštev le inštruktorji in starejši inštruktorji. Federacija na teh akcijah krije stroške vzgoje in prenočevanja, klubi pa potnino in hrano.
Trenutno imajo 12 trenerjev, ker je njihova vzgoja šele dobro stekla na šoli za telesno kulturo v Krakowu. Tečaji trajajo dve leti in potekajo ob delu. Vsako leto imajo v šoli dvakrat po sedem dni tudi prakso. Stroške krije federacija. V Krakowu je alpinizem v sklopu katedre za rekreacijo, zanj pa skrbita pedagog s polno obveznostjo (dela doktorat) in šef komisije za vzgojo s polovično obveznostjo.
Štirje poljski klubi imajo profesionalne trenerje s plačo 4500 do 5000 zlotov; vsi so trenerji II. razreda oziroma z diplomo fizkulturne šole (Klub wysokogorski Varšava – Janusz Kurczab, Klub wysokogorski Lodz – Wojtech Jedlinski, Akademski klub Katowice – Jerzy Kukuczka, Klub wysokogorski – Zakopane – Andrzej Oszika). Vsi ti trenerji so tudi veliko na odpravah.
Pogovor izpod Dedca
»Danes ti je šlo kar dobro, čeprav je to tvoja prva smer, kjer so potrebna stremena.«
»Kaj pa ocena?«
»Ta seveda ni taka kot v Pollakovem vodniku.«
»Torej jo zbijva!«
»Seveda!«
»Na koliko?«
»Približno V ali IV!«
»Ali bi se sploh vpisala v knjigo vzponov?«
»Dajva se. Veš, navsezadnje je pa Centralna v Dedcu le smer.«
(slučajno prisoten) France Malešič
Dinamično varovanje z uporabo ABA zavore
Sandi Blažina
ABA zavora
Avtor zavore, italijanski alpinistični inštruktor Andrea Bafile iz Firenc imenuje svoj izum »razprševalec energije« in jo predlaga alpinistom v uporabo za uspešno izvedbo dinamičnega varovanja. Kratica ABA pomeni začetnici avtorjevega imena pa tudi začetnice Italijanskega gesla »arrampicata bene assicurata (plezanje z dobrim varovanjem). Proizvaja jo Grivel v Aosti v dveh izvedbah:
– ABA 9 z luknjami premera 9,5 mm za uporabo vrvi s premerom 9 mm,
– ABA 11 z luknjami premera 11,5 mm za uporabo 11 mm debele vrvi ali dvojne pomožne vrvice s premerom 7,5 mm.
Dinamično varovanje
Zavora je priporočljiva predvsem za varovanje prvega v navezi (glej sliko 1 na predzadnji strani AR). Zavoro »sidramo« v varovalni klin na stojišču, na varovalno vrv vpletemo Prusikov vozel s primerno pomožno vrvico, katero vpnemo v gibljivi konec vrvi v zavori. Za varovanje zadostuje, da drugi v navezi na stojišču pomika varovalno vrv skozi Prusikov vozel. V primeru padca prvega drugi v navezi enostavno vse vrvi spusti, pri obremenitvi se Prusikov vozel zadrgne in se sila prenese na zavoro. Pri namestitivi Prusikovega vozla je potrebno paziti, da je ta na takem mestu, kjer se ne zatika ob skalni rob ali kako drugo oviro, ki bi onemogočila zadrgnitev vozla. Pri praktičnih poskusih se je namesto Prusikovega vozla zelo dobro obnesel UIAA oziroma francoski vozel.
Zavora na vmesnem klinu
Zavoro lahko vpnemo tudi med plezanjem v vmesni varovalni klin (glej sliko 2 na predzadnji strani AR). Zavoro sidramo na vmesni klin, gibljivi konec vrvi v zavori pa vpnemo v varovalno vrv z vponko. Taka uporaba zavore je posebno priporočljiva pri plezanju v ledu, kjer je trdnost klina znatno slabša kot je običajno pri klinu v skali.
Zavora na pasu
Zavoro lahko namestimo neposredno na glavno varovalno vrv in jo sidramo na pas (glej sliko 3 na predzadnji strani AR). Ta način uporabe ABA zavore posebno priporočajo samohodcem. Lahko ga uporabimo tudi pri plezanju v navezi in služi za dodatno dinamično prestrezanje obremenitev na vrvi pri padcih prvega v navezi.
Naravnava zavore
Ob izračunih in v praksi se je izkazalo, da dosežemo najboljše dinamično zaviranje padca takrat, ko se prosti konec vrvi v zavori premakne ob obremenitvi med 350 in 450 kp. Večji oziroma manjši upor zavore dosežemo tako, da vrv vpletemo v večje oziroma manjše število lukenj.
Okvirni, podatki za naravnavo zavore so naslednji:
a) za plezanje v skali:
ABA 9 – običajne vrvi vpletemo v 4 luknje,
– zelo mehke vrvi z gladko površino plašča vpletemo v 5 lukenj,
– dolžina prostega konca vrvi naj bo vsaj 1 do 1,5 m;
ABA 11 – 11 mm debele običajne vrvi vpletemo v 4 luknje,
– 11 mm debele zelo mehke vrvi s gladko površino plašča vpletemo v 5 lukenj,
– 7,5 mm debela običajna pomožna vrvica naj bo dvojna, vpletemo jo v 4 luknje,
– 7,5 mm debele zelo mehke in gladke pomožne vrvice vpletemo
dvojno v 5 lukenj;
b) za plezanje v ledu:
vrv vpletamo vedno v eno luknjo manj, kot je določeno za plezanje v skali in podaljšamo gibljivi konec vrvi v zavori na 2 do 2,5 m.
Članek je sestavljen po napotkih in podatkih avtorja, zavore.
POZOR! ABA zavora še ni bila testirana pri komisiji za varovanje UIAA in jo objavljamo kot zanimivosti
Prijatelj v sili
Jure Ulčar
Plezalna oprema je okorna, težka in nerodna za prenašanje, izčrpava pri nameščanju in odstranjevanju. Vsak plezalec ve za hude napore v negotovi reži, ko so prsti ene roke zatlačeni do členkov v spolzko poč, ko se izčrpavajo in popuščajo, medtem pa druga roka v obupu namešča zatiče, moč pa izginja, v sekundah. Plezalna oprema je bila do sedaj bolj preprosta. Kljub bahanju in ponašanju s pametjo so bili plezalci vse preveč povezani s preteklostjo in so obdajali svoje ljube kline in zatiče z vzvišeno nedotakljivostjo.
Leta 1975 je Ray Jardine, plezalec stopnje 5.12 iz Colorada in nekdanji analizator sistemov vesoljske tehnike pri glavnem podjetju za izdelavo vesoljskih in vojaških mehanskih sistemov začel študirati nove rešitve problemov pri plezalskem varovanju. Želel je izdelati pripravo, ki bi imela:
– veliko moč glede na težo,
– možnost naglega nameščanja in odstranjevanja z eno roko
– in bi bila uporabna v kar največjem številu poči, glede na širino in naklonino med stenama poči.
Da bi z izdelkom zadostil tem svojim kriterijem, je Jardine opravil številne raziskave in testiranja s področij mehanike in osnov ekscentričnih koles, fizike tornih površin med kovino in skalo ter žilavosti in sil v vesoljskih litinah.
Pričel je z delom. Ponoči je oblikoval svoje ideje v kovinah, podnevi pa jih je preskušal v skali. Potem ko je izdelal več škatel neuspešnih modelov, je opustil naključno brkljanje in proučil matematiko in fiziko umetnega varovanja. Odpravil se je v osrednji računalniški oddelek coloradske univerze v Boulderju in skupaj s profesorjem matematike in dvema absolventoma izračunal naklon in krivuljo za izsrednike (ekscenter – okrogla plošča, vrtljiva okrog osi, ki ne gre skozi njeno središče), ki naj bi zgrabili in držali tudi v razpokah v gladkem granitu, ki se širijo navzven do kota 30°. Izsrednike je oblikoval tako, da se dotikajo stene pod enakim kotom glede na njihovo os in z enako prijemno močjo po vsej dolžini svojih zunanjih robov. Ker so vsi štirje pričvrščeni tako, da so med seboj neodvisni, se lahko prilagodijo številnim spremembam površin, ki se jih dotikajo.
Tako je nastala priprava »prijatelj v sili«, ki jo sestavljajo štirje izsredniki, napenjalo s pletenico in podaljšek za nameščanje vponk ali trakov.
Za izsrednike je bila izbrana kovina z veliko tornostjo in majhno specifično težo. To je redka vesoljska zlitina, znana pod imenom 7075-T6. Zobje na zunanjih površinah so le lepotnega značaja. Ni namreč potrebno, da zagrabijo skalo. Dejstvo, da zadeva drži, je zasnovano na golem trenju in je učinkovito ne glede na to, kako gladki so granit, apnenec ali beton.
Ker je zlitina izredno odporna na upogibanje, tako da se lahko znatno upogne, ne da bi počila ali se izmaličila, je iz nje narejen tudi podaljšek. Zaradi padca se upogne le v primeru, če je zaradi namestitve negiben in se ne more obračati.
Dejanska pretržna sila je pri »prijatelju v sili« še neznana. Pitu Schubertu, predsedniku komisije za varovanje pri UIAA pri nateranju s silo 1700 kp še ni počil, kar predstavlja zgornjo mejo za tovrstne pripomočke. Zdržal je več kot matica oziroma šesterokotni zatič.
Nameščanje in odstranjevanje je svojevrstno. Kot čepi in matice (trapezasti in šesterokotni zatiči), so tudi »prijatelji v sili« podvrženi vtikanju globoko v razpoke. Stisnjene jih plezalci tlačijo pregloboko in v preveč tanke razpoke. Če so popolnoma stisnjeni, jih sprožilo ne more razkleniti in jih ne moremo odstraniti. Druga past, ki se ji je treba izogniti, je nameščanje v razpoke, katerih širina se spreminja na majhnem prostoru; na primer razpoke s poškodbami po klinih. Zaradi potegov z vrvjo se »prijatelj v sili« obrača in se v taki razpoki kateri od izsrednikov lahko nenadoma sprosti in obrne. Obrnjeni izsrednik pa lahko zdrži padec ali pa tudi ne. V prvem letu proizvodnje jih je bilo v ZDA v uporabi že več kot 5000. Reklamacija je bila ena sama; pri tem je bil model številka 2 uporabljen v razpoki širine 3 in so bili izsredniki popolnoma razširjeni. Ker niso bili elastično obremenjeni, med njimi in steno tudi ni bilo trenja. Zato tudi niso zdržali. Osemmetrski padec vodje naveze je enostavno obrnil vse štiri izsrednike kot obrne veter dežnik.
Šibka točka zgodnjih modelov so bile objemke za spajanje pletenic, ki povezujejo izsrednike z napenjalom. Zanje je znano, da popustijo v najbolj neugodnem trenutku in pustijo plezalca s polnim prgiščem nadomestnih delov in z mešanimi občutki osuplosti in obupa. Pri kasnejših modelih so objemke odstranili in vstavili po dve pletenici is enega kosa.
Plezalcem v glavnem niso znane velike razlike v tornih lastnostih kamenin. »Prijatelji v sili« so narejeni tako, da držijo tudi v apnencu, ki je najbolj gladka izmed vseh kamenin, v katerih plezamo. Toda nameščanje v apnencu je podvrženo pravilu, da morata biti robova poči vzporedna, drugače bo »prijatelj v sili« zdrsnil ven. Nasprotno ima granit velik torni količnik, tako da naprava, drži celo v počeh, ki se razširjajo pod kotom 30 stopinj.
Največji problem je pri »prijateljih v sili« prav njihova mnogostranost in učinkovitost, ki ustvarjata preveliko mero zaupanja vanje. Plezalci pričenjajo verjeti, da so neke vrste čarovnija, nekakšno mahanično lepilo ali pa popolnoma zanesljivo sredstvo za varovanje, ki bo zdržalo vse. To nikakor ni res. Zahtevajo pazljivo in preudarno ravnanje pri nameščanju in odstranjevanju. Niso nekaj čudežnega, so pa hitreje uporabni, varnejši in bolj vsestranski kot rasne vrste zatičev.
Avtor naprave navaja tudi nekaj primerov.
Poroča, da je z uporabo »prijatelja v sili« padel večkrat, kot se sploh lahko spomni. S tremi pripomočki je bil na primer tudi na »športnem padanju« oziroma na srečanju plezalcev, na katerem vadijo varovanje vodečega v navezi in namerne padce. S takimi srečanji žele razviti tehniko padanja, ki naj bi najbolj obvarovala plezalca pred poškodbami, ob tem se žele znebiti strahu in uživati v tej nori zadevi. Štirje udeleženci so opravili skupno petindvajset padcev vodja naveze. Padci so bili dolgi do sedem metrov. Nekdo od udeležencev je ponesreči obrnil enega izmed izsrednikov naprave, ko je plezal mimo. Skočil je štirikrat, »prijatelj v sili« je odlično držal.
Ray Jardine meni, da bi bil njegov prvenstveni vzpon po smeri Elephant’s Eleminate v Yosemitu popolnoma brez varovanja, če ne bi imel s seboj svojega izuma. Poč, ki vodi čez streho, se razširja pod kotom 25 stopinj; v taki poči ne držijo niti klini, niti zagozde ali zatiči. Čeprav je stena zahtevala pet dni poskusov, je šlo prosto, varovanje pa je bilo urejeno s »prijatelji v sili«.
Joshui Tofieldu je na primer »prijatelj v sili« rešil življenje. V krušljivi steni je naletel na poč, v kateri je bila luska. Zataknil je matico, ker pa ji ni preveč zaupal, je namestil pod njo še »prijatelja v sili«. Dober meter višje se mu je odlomil oprimek in je padel. Omeniti velja, da se je luska zaradi padca, premaknila, matica je ob tem seveda padla ven. »Prijatelj v sili« pa se je hkrati razširil in povsem upravičil svoje ime.
Ker ne bi želeli spodbujati planinske angloslovenščine, je v članku za angleško ime Jardinove priprave »friend« uporabljena oznaka »prijatelj v sili«. Vse alpiniste pa vabimo, da se spomnijo kakega primernejšega kratkega in predvsem domačega imena.
*****
V prvi številki Alpinističnih razgledov je na 14. strani omenjena ameriška odprava na Nanda Devi v letu 1976. Med drugim je iskala tudi atomski reaktor, ki ga je izgubila prejšnja. Šlo je za opazovanje kitajskega napredka pri raketnih izstrelkih. Indijci so zahtevali, da stvar odstranijo, še posebno zaradi povirja Gangesa.
Zanimivo, kdo vse daje denar za odprave!!
Tone Škarja
Časi se spreminjajo in napotki z njimi
Nekdaj: Izvirna dolina Save Dolinke, nad katero dominira ob sklepu markantni Jalovec …
… Od sirarne v Planici po poti na Sleme skozi s skalami zameteno grapo. Ko zavije pot iz grape levo, dalje po grapi in čez grušč, drn …
(Naš alpinizem, 1932, stran 89)
Sedaj: Če prihajaš plezat v Tamar iz Planice (nekoč tamar na koncu Planice): pri Ratečah z avtom zaviješ levo po čudoviti asfaltirani cesti. Če voziš po najnovejših predpisih 80 kilometrov na uro, z desne kmalu opaziš ponos našega zimskega skakalnega športa – velike, delno krušljive planiške skakalnice. Pod njimi je tudi njihovi velikosti ustrezna nesnaga, ki moti samo nestrpne naravovarstvenike, čeprav še sami ne vedo zakaj. Kmalu nato se pelješ preko mostu in dosežeš makadamsko cesto. Ker še naprej drviš z nezmanjšano hitrostjo, spotoma zaprašiš redke socialne probleme, ki še hodijo peš. Pelješ med ograjo z rampo ali kar po travniku in že si pri koči v Tamarju (ne več tamarju). Dočaka te debelušni simpatični oskrbnik …
Ob kitari in mrzli zeleni kahličasti peči zapojemo otožno:
Včasih je luštno b’lo *…,
kje je tisti tamar, mleko in skuta brez herbicidov, brez …
(*ustno izročilo od 1971 do 1979)
Dolgo časa in še danes na jesen življenja skalaš Uroš Župančič rad pretirava v hitri hoji po prelestnih dolinicah in snežnikih. Včasih se podobno zgodi tudi njegovemu peresu:
… skalni planinski svet Srednje Gore nad Krmo in Kotom je enkraten in mora zadovoljiti in navdušiti vsakogar, tudi najbolj razvajenega in zahtevnega ljubitelja goro. Tu na Srednji Gori je še domovanje, sprehajališče in DRSTIŠČE tropov mladih gamsov …
Tako v Železarju 28. septembra in 4. oktobra 1979 še večkrat omenja DRSTIŠČA. Verjetno pri tem misli na kakšne zlatolase in črnolase ribice in ribone, ki imajo radi tudi mehko travico, če že vode ni, ter še vse drugo, kar spada k temu miru in samoti, in pri tem skrbe, da planinci ne bi izumrli …
Iz Himalaje
»Vrh Everesta ni vreden niti prsta!«
(več himalajcev)
»Seveda je! Tvegal bi tudi prst za Everest – tistega s kurjim očesom.«
(Bojan Pollak)
Nasvet
Vsi jugoslovanski alpinisti, ki kradejo po tujih trgovinah in gorah, naj se zavedajo, da to nikakor ni pravi način boja proti kapitalizmu.
Tone Škarja
