VSEBINA
5 Veliki pionirji alpinizma (XVII. del)
10 Alpinizem ni krava
15 Največji plezalec na svetu
19 Grandes Jorasses (VIII. del)
26 Velike stene BiH (IV. del)
27 Hochschvab
28 Poročila AO 1982
34 Zimski alpinistični tečaj
35 Seminar za alpinistične inštruktorje
36 Izhodišča za novo kategorizacijo
40 O prostih ponovitvah
42 Seznam naših prostih ponovitev
46 Mountain 89, 90
47 Alpin-Magazin 3 – 6/83
49 Plačilo za strah
OB KONCU POTI
O svojem življenju: Stokanje pod menoj, snežni viharji, mrzle polarne noči, umirajoče šumenje ledeniškega potoka, ki ga mraz počasi kuje v led, veter, ki te skuša odtrgati in pahniti v globino, izmučeni obrazi in žareče oči prijateljev, zaledenele brade, omrzli prsti, prasketanje ognjev, tiho mrmranje pesmi, drobne skalne razčlembe, ki kažejo pot, občutek breztežnosti, ceste, poti, letališča, otroci, dom, delo, noči brez spanja, blato do kolen, dež, pijavke, strah, pogum, trdi treningi dan za dnem, veseljačenja, nora dirka, počasno, tiho stopanje samotnega popotnika, uspehi, veselje, žalost, razočaranje, smrt, garanje brez počitka, poležavanje, topel dom, ljubezen, nevarnost, avanture …
O veličini življenja: Pot, ki ne pripelje nikamor drugam, kakor na naslednjo pot in ta spet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji in sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasle v meni, ko sem v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in preizkusil sem jih temeljito. Tako temeljito, da dobro vem, kako jih še niti od daleč nisem dosegel in da jih bodo mnogi prav kmalu presegli.
O počutju v gorah: Gore so bile moj dom, v njih sem se počutil varnega, le tu sem občutil, da sem gospodar položaja … Gore so bile brezmejne, kakor so bile brezmejne moje sanje.
O načinu življenja: Živeti, kakor da si le en sam dan na svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se sploh česarkoli lotil.
O prostem plezanju: Ali je res izzivalno plezati mimo klina, ne da bi se zmenil zanj? Če upaš in zmoreš, prav gotovo ne! Tak način plezanja mi pomeni estetsko rešitev alpinizma, ker je pretiravanje s tehniko že skoraj povsem izključilo avanturo, ki je za mene eden bistvenih elementov alpinizma.
Plezanje – življenje: Zame alpinizem ni le šport, zame je plezanje življenje. In samohodstvo je višek alpinizma. Gibati se na robu med življenjem in smrtjo se pravi resnično živeti. Ne igra se z življenjem, kdor živi sredi nevarnosti, ki jih pozna in je nanje pripravljen. Vsak človek je sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, da je posebnež, celo samomorilec. Ali ni pretežka obsodba nekomu reči samomorilec, nekomu, ki v dvajsetem stoletju še živi z naravo, ki se mu ob sončnem zahodu še otožno zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav za to ni plačan? Kako mnogo manj osamljen je človek, kadar sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče. In tako je alpinizem postal moje življenje, ker ne pripelje nikamor drugam kakor na sam začetek, in naučil sem se, da mora preživeti trenutek ostati za menoj, zapahnjen in zaklenjen, kajti pred menoj se že sveti droben nov kamenček. Navadil sem se dolge noči presedeti ob delu, vajen sem vstajati sredi noči in nadaljevati tam, kjer sem končal, pa vendar mi je žal vsakega trenutka, ki je izzvenel v prazno. Vajen sem trenirati kot nor, plezati, dirkati z enega konca na drugega, likati, prati, pomivati in kuhati, pripovedovati pravljice, učiti, se učiti, brati, pisati vse dolge noči in vajen sem po nekaj urah spanja odpreti oči in spet prijeti za nikoli končano delo, pa vendar mi je žal vsake prazne minute.
Delo, otroci in gore, to je največ, kar lahko doživim v življenju.
Ob smrti prijatelja: Prav gotovo žrtev ni bila potrebna, noben vzpon ni vreden človeškega življenja. To vem sedaj, ko sedim v toplem šotoru z grenko kepo v grlu. Na hribu bi pa ravnal ravno tako, kakor je ravnal Drago. Prav gotovo! Odpovedati se cilju je veliko teže, kakor doseči ga. Nihče od ljudi, ki posedajo po toplih foteljih, ne bo nikdar razumel, da lahko človek za dosego cilja žrtvuje tudi lastno življenje. Drago, v meni boš za vedno ostal kot iskren tovariš, ki je veliko delal in za svoje delo žrtvoval življenje. In zakaj naj bi bilo delo, ki ne prinaša materialnih dobrin, manj vredno od drugega?
Tudi sam bi se prav tako odločil iti do konca!
Nejc Zaplotnik
ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 17, interno glasilo slovenskih alpinistov. Prispevke pošiljajte na naslov: Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Sedemnajsto številko so pripravili: Jani Bele, Bogdan Biščak, Franci Bračko, Vojko Bučer, Tomo Česen, Marko Fabčič, Ljubo Hansel, Sandi Kogovšek, Irena Komprej, Rudi Kotnik, Marko Kragelj, France Malešič, Matija Maležič, Janez Marinčič, Peter Markič, Nada in Bine Mlač, Dejan Ogrinec, Bojan Pollak, Helena Ružič, Franci Savenc, Ivan Štornik, Iztok Tomazin in Slobodan Žalica.
