Vse več obiskovalcev gora terja razgledane reševalce
Na Krvavcu so zborovali načelniki postaj GRS in podkomisij – Dobro sodelovanje z javnostjo in družbenopolitičnimi skupnostmi
V Domu kranjskih planincev na Krvavcu so pred dnevi zborovali načelniki postaj GRS ter podkomisij GRS. Srečanje je pripravil načelnik komisije za GRS pri PZS Bine Vengust, ki je podal uvodne misli in usmeril razpravo na ta čas najpomembnejša vprašanja.
V svojih izvajanjih je povezal podatke o milijonskih množicah ljudi v gorah s potrebo po preventivnem delu. Postaje GRS so tu, da rešujejo, iščejo, poizvedujejo, vendar pa je najboljše zdravilo zoper nesreče poglobljena preventiva: sodelovanje GRS pri vzgoji in šolanju planincev, opozarjanja spremljanju zahtevnejših izletov, obveščanju o razmerah v gorskem svetu. Vse to terja od GRS, da v svojih vrstah šola široko razgledane reševalce, ki jim ni ovira gora sama, predavateljski pult, delo s projektorjem in raziskovalno-analitično delo.
Med posebnostmi je navedel problem, ki se pojavlja zadnja leta: vse preveč ljudi hodi v gore z lahko in najlažjo opremo, ki se morda pri izkušenih obnese, dokler je vreme ugodno, v slabih vremenskih razmerah pa odpove.
Ustavil se je med drugim tudi pri priročniku za gorske reševalce, ki ga sproti dopolnjujemo in bi ga morda kazalo izdati v žepni obliki kot opomnik z najnujnejšimi podatki za operativca in razmišljajočega reševalca.
Sodelovanje z javnostjo in z dejavniki družbenopolitičnih skupnosti v republiškem in občinskem merilu je zelo dobro. GRS v glavnem povsod naleti na odprta ušesa in dobrohotno naklonjenost in pomoč. Odlični so stiki z organi za notranje zadeve, ljudsko obrambo, civilno zaščito, teritorialno obrambo, JLA, Zvezo vodnih skupnosti, Hidrometeorološkim zavodom in številnimi drugimi institucijami. Vsi ti stiki so stvarni, odražajo se v dejanskih akcijah in sodelovanju: tako RSNZ s helikopterji, zvezami, dežurstvom na dolinskih UKV postajah GRS, prevozi, obveščanjem. RSLO prek skupine za CZ zlasti mnogo prispeva k preventivi in varstvu pred snežnimi plazovi, z JLA in TO nas druži dolgoletno vsestransko sodelovanje, ki pride v veljavo posebej pri šolanju kadrov za varstvo pred snežnimi plazovi kot tudi za reševanje v letnih in zimskih razmerah. ZVS in HMZ SRS sodelujeta predvsem pri vseh tistih dejavnostih, ki so povezane z varstvom pred snežnimi plazovi.
V vseh teh stikih je GRS aktiven nosilec akcij ali sodelavec ter se s sodelujočimi dopolnjuje v še udarnejšo in učinkovitejšo celoto.
Referent je ugotovil, da so stiki naše GRS v medrepubliški povezavi razmeroma borni, vendar slovenski reševalci vedno radi priskočijo na pomoč bodisi v akcijah na terenu, bodisi pri vzgoji kadrov. Zlasti šibka je zadnja leta koordinacijska komisija za GRS pri PZJ. K sreči so bile republiške organizacije od nekdaj povsem samostojne, tako da se ta hiba ne odraža s posebno usodnimi posledicami.
Nasprotno imamo zelo dobre stike in sodelovanje z Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR); zadnji dve leti pa tudi sodelujemo na simpozijih GRS socialističnih držav.
V razpravi so podali poročila tudi načelniki podkomisij oziroma njihovi zastopniki. Marjan Salberger je poročal o vzgoji, o delu pri pripravi priročnika. Dr. Andrej Robič je orisal bistveno povečanje števila akcij s pomočjo helikopterja, v katerem je praviloma vedno tudi zdravnik GRS. Poudaril je, da zaradi tega ne smemo zanemariti stanja članstva GRS v veščinah prve pomoči. Zato je zdravniška komisija slej ko prej usmerjena v kvalitetno vzgojo, kar je bilo desetletja odlika naše GRS. Stane Veninšek, načelnik podkomisije za opremo je poročal, da postaje GRS v Sloveniji imajo najnujnejšo opremo in da so od zadnjega leta naprej tudi dokaj dobro povezane z radijskimi postajami. Obnavljanje opreme, ki je v precejšnji meri iz uvoza, že nekdaj ni bilo lahko, sedaj pa drami resen strah, da bo kako postaja ostala brez najnujnejše opreme, saj se ta pri uporabi hitro izrabi in uniči. Obeti domače proizvodnje so za sedaj še slabi.
Gorazd Šturm, pilot helikopterja in predstavnik naših letalcev v IKAR, je poročal o šolanju letalcev reševalcev, o pogostih vajah, o dežurstvu pilotov, reševalcev in zdravnikov. Sčasoma se bodo lotili tudi reševanja iz žičnic. Okrog 70% vseh težkih reševalnih akcij sedaj že opravijo reševalci s helikopterji. Podkomisija za plazove posveča svoje napore zlasti vzgoji minerjev plazov in vodnikov lavinskih psov. Dosti si je prizadevala, da je v Sloveniji nastalo enotno varstvo pred plazovi, trenutno pa izdatno pomaga HMZ SRS pri zbiranju temeljnih podatkov o snežnih plazovih, ki ogrožajo prometne poti in zgradbe.
Tudi nadaljevanje razprave je bilo zelo plodno.
Slišali smo misli o oblikovanju enotne komisije za opremo pri Planinski zvezi Slovenije, ki naj bi skrbela, da bi planinci vseh vrst kar največ opreme dobivali od domačih proizvajalcev. Veliko je zadovoljstvo spričo tega, da imamo na voljo dobre zveze. Vse glavne planinske postojanke so povezane z oporišči v dolini, vsaka postaja GRS pa ima tudi lahke premične postaje za delo na terenu.
Udeleženci srečanja smo ugotovili, da smo dobro pripravljeni na letno sezono ter se razšli v upanju, da bo mirna in da reševalci kljub dobri pripravljenosti ne bomo imeli dosti dela.
Pavle Šegula
PV je čedalje bolj pester
Poročilo o prvem obisku slovenskih alpinistov v Patagoniji – Kako je bilo v naših gorskih krajih pred desetletji – O življenju v PD
Tudi za junijsko številko Planinskega vestnika bi lahko ponovili oceno, ki smo jo že nekajkrat zapisali – vsebinsko so članki, ki jih prinaša planinsko glasilo vse bolj pestri. Tokrat bodo v Vestniku našli članke po svojem okusu alpinisti, tisti, ki jih zanimajo daljne nepoznane dežele, planinci, ki bi želeli zvedeti kaj več o vrhovih, ki jih radi obiskujejo, tisti, ki jih zanima kako je bilo v naših gorskih krajih pred desetletji, seveda pa PV prinaša prijetno branje tudi za druge ljubitelje gora in narave.
Med bralci bo najbrž največ pozornosti pritegnilo poročilo o prvem obisku slovenskih alpinistov v Patagoniji. Matevž Lenarčič in Boris Simončič sta v svojem poročilu, ki je opremljeno tudi s posnetki patagonskih gora, prikazala potek njune male odprave, zanimivo in nazorno sta orisala daljno deželo na skrajnem jugu Južne Amerike, zelo plastično pa sta tudi opisala svoj boj z viharji in slabim vremenom na Fitz Royu – gori, ki sta jo večkrat skušala preplezati, a sta morala 100 m pod vrhom, ko so bile plezalske težave praktično že za njima, kloniti in se vrniti v domovino z neizpolnjenimi željami.
Janez Dolenc nadaljuje svojo pripoved o Blegošu. V prispevku z naslovom Blegoške krvave rože je opisal, kako je Blegoš med vojno dajal zavetje partizanom, kako so sovražniki skušali krvavo zatreti upor našega ljudstva in kako hude žrtve je zahteval boj za svobodo.
Pred začetkom poletnih dopustov bo marsikoga verjetno pritegnil zapis Eda Torkarja o potepanju po bosanskih gorah. Prav gotovo bo članek navdušil koga od planincev za malce bolj pustolovske počitnice v manj znanih pogorjih drugih republik. Edo Torkar je svoj potopis popestril tudi z razmišljanji o namenu planinskih izletov in s svojimi pogledi na življenje in planinstvo.
Aleksander Čičerov je na svojevrsten način opisal, kako je vodil enega prvih izletov letos ustanovljenega PD Onger Trzin na Porezen. Pred izletom je Aleksander prebiral podatke o Poreznu in še zlasti o bitki, ki so jo tik pred osvoboditvijo na tem vrhu bojevali partizani.
Tudi Valent Vider, ki ga bralci PV poznajo kot kronista Logarske doline, opisuje dogodke iz vojnih dni. Zapisal je spomine Plesnikovega Petra na drugo svetovno vojno in obdobje med vojnama. Takratni težki časi so prisilili ljudi, da so s pomagali, kakor so vedeli in znali. Prijeti so morali za najtežje delo, včasih pa so morali za delom celo v tujino. Kljub vsemu so tudi v najtežjih trenutkih ostali zvesti domovini in pomagali njenemu boju za svobodo.
Omeniti moramo tudi prijeten članek Ivanke Čadež, ki opisuje razgledno, 1300 m visoko Kojco. Gora je zdaj bolj redko obiskana, včasih pa je bilo, kot piše Ivanka, na njenih strmih pobočjih več življenja.
Peter Markič je spet nanizal vrsto podatkov o psihologiji na 8.000 m, Andrej Demikovič s prijatelji pa je v junijski številki PV začel zanimiv opis Osapske doline, ki med alpinisti slovi po previsni steni. Iz prispevka Andreja Demikoviča in Mateja Župančiča pa je razvidno, da je v dolini še vrsta zanimivih krajev, ki bi lahko pritegnili pozornost tudi drugih planincev.
Tudi junijska številka prinaša vrsto krajših člankov, ki govorijo o življenju v slovenskih planinskih društvih, zaščiti narave in dogodkih v planinskem življenju drugod po svetu. V junijski številki moramo še zlati opozoriti na poročilo o letošnjem pohodu na Snežnik ter na poročilo o zimskem tečaju mladinskih vodnikov za zimske razmere na Uskovnici.
Miro Štebe
Humanost v S steni Križevnika
Srečko Rihter in Ivo Veberič (oba AO Kozjak) sta 21. maja preplezala – med Resnikovo in Centralno – novo smer v S steni Križevnika. Imenovala sta jo Humanost, ocenila pa s V+, A1/IV-V, 350 m, 10 h.
Razpis za skalolazenje
Komisija za alpinizem PZS je v sodelovanju s koordinacijsko komisijo PZJ pripravila uradni razpis za tri udeležence in vodjo za mednarodno tekmovanje v skalolazenju, ki bo od 16-18 septembra v ČSSR. Kandidati morajo poslati poleg (od načelnika AO potrjene) prijave še osebni list in seznam tur zadnjih treh let.
Prvenstvena v Tofani
Ines Božič (Obalni AO) in Janez Skok (Akademski AO) sta 12. t. m. v J steni Tofane di Roses opravila vzpon, ki vse kaže, da bi lahko bil prvenstven. Smer ni označena v vodniku, oskrbnik Dibona trdi, da tam ni še nihče plezal in tudi sledov nista našla nobenih. Plezala sta po stebru levo od Via Julia in smer imenovala Adios amigos, ocenila pa V+/V (plezala sta povsem prosto), 550 m, 9 ur. Snega je bilo malo le še na vrhu, sicer so dolomitske stene že nekaj časa kopne.
Dve 3. P v Jerebici
Peter Poljanec in Boris Sedej (oba AO Idrija) sta v soboto 11. t. m, opravila 2. P Matijevega stebra (smer bratov Podgornik) v SV steni Jerebice. Njuna ocena se ujema s prejšnjimi (V), le za višino smeri menita, da ne presega 300 m. Isto velja tudi za Huljevo smer (in Alijevo tudi) v isti steni, katere 2. P sta opravila naslednji dan. Ocena V-VI (brez »tehnike«!), 5,30 h in kvalitativna: lepo plezanje v trdni skali, sicer pa precej izpostavljeno.
Gor in dol po steni Kogla
Silvo Karo (AO Domžale) je 12. t. m. v JV steni Kogla sam preplezal Češnovar-Srakar, Rumeno zajedo in Šolar-Zajc ter vsakokrat sestopil po Virensovi. Za konec sta s Stanetom Mokotarjem (AO Rašica) opravila še 5. PP Kamniške (VII-, VI in lažje). Seveda sta tudi tokrat splezala navzdol po Virensovi smeri.
Senca v Široki peči
Pavle Kozjek in Martina Mihelič sta 11. t. m. preplezala novo smer v vzhodnem stebru Široke peči. Vstopila sta nekako 15 m levo od začetka smeri Ogrin-Župančič, smer sta imenovala Senca, ocenila pa s V/III-IV (v smeri je ostal le en klin, priporočata pa jih 5-7 in zatiče), 500 m, 6 ur. Značilni so lepi prehodi v trdni skali.
Solo vzponi
Filip Bence (AO Tržič), se je komajda dobro odpočil od himalajske izvidnice, ko je zavil v Krmo na samotno potepanje. 4. t. m. je sam preplezal smer Herlec- Kodran v SZ steni Velikega Draškega vrha in Levo smer v Trapezu. Obakrat je sestopil po Zimski, kar pa drugim posebno ne priporoča, saj je smer za to preveč krušljiva. 12. t. m. je nadaljeval: ponovil je smer Vavken-Verovšek v V. Draškem vrhu, Dolar-Kilar-Vavken v Trapezu in Gostiša-Jesih v Toscu.
S poti k južni steni
V celjskem Novem tedniku je izšlo tretje (predzadnje) nadaljevanje zapisa Jožeta Zupana pod skupnim naslovom »Pod sveto goro Gaurišankar«. V obliki potopisa opisuje lansko izvidnico, ko sta s Cankarjem odšla spoznavat še nepreplezeno J steno Gaurišankarja, v kateri bi letos po monsunu Celjani radi preplezali prvo smer.
Delo na Kamniškem sedlu
Člani AO in postaje GRS Kamnik, kakih 20 jih je bilo, so imeli predzadnji vikend prostovoljno delovno akcijo na Kamniškem sedlu, kjer končujejo novogradnjo. Čeprav je vsak opravil povprečno po osem delovnih ure, so tudi plezali v Brani in Planjavi. Nekaj mlajših pripravnikov so sprejeli med starejše, tako da bodo smeli tudi že samostojno plezati, seveda le lažje smeri.
Novice s Hrvaške
Na sestanku KA so registrirali alpinistični pododsek pri PD Jankovac, ki je doslej deloval neregularno (o čemer smo poročali pred 14 dnevi). Imajo šest aktivnih članov, v glavnem učencev 3. razreda ŠC R. Boškovič (kemijsko-tehnološka smer). So pa zelo aktivni. Pred nedavnim so bili nekateri v Durmitorju, sedaj, ko so se začele počitnice, pa bodo prišli tudi v Kamniške, četverica se bo udeležila hrvaškega ledeniškega tečaja v Chamonixu itd. Iz njihovega arhiva je razvidno tudi, da sta 1. PP HPD 90 v Kleku opravila Miodrag Bogojevič in Silvio Šprem že 3. septembra 1982.
30. maja je v Peru odpotovala osmerica planincev, v glavnem članov PD Jankovac, eden pa je iz Banjaluke. Njihov cilj je menda Huascaran (6768 m), čeprav nimajo alpinističnih izkušenj.
Iz Zagreba pa so sporočili, da je bila novica o plezanju njihovih alpinistov v Dedcu nepopolna. Čujič in Lenko sta namreč PP Pintarjevo in Levo šele pri Desni smeri se jima je zataknilo. Enako je bilo s smerjo Češnovar-Srakar in Kranjsko varianto v Koglu. Butkovič in Ognančevič sta jo namreč ponovila prosto: V-VI- III-IV.
V Raduhi še veliko plezajo
Po daljšem času so se oglasili iz AO Slovenj Gradec. 4. in 5. t. m. so namreč plezali v Raduhi. V štirih navezah so ponovili Marjanov steber, pri čemer je Franček Tamše opravil 1. PP (5 m VI+/V-VI). Dan kasneje je prosto ponovil tudi Desno od Plat (VI), Rajko Štalekar pa Levo od Plat (VI). Pred tednom dni pa so v Raduhi plezali člani AO TAM. Med drugim so ponovili tudi Kovačevo (Tarkuš – Pliberšek) in Desno od Plat (Nerat – D. Kavnik).
Dvojna PP Aschenbrennerja
11.t. m. sta Erika Gregorka in Rok Kovač (Akademski AO), ponovila Zajedo v Šitah – Rok prosto (5. PP: VI- ali VI, sicer IV-V). Naslednji dan pa je Kovač s Stojanom Kejžarjem (AO Matica) prosto ponovil (7. PP) še smer Aschenbrenner-Tiefenbrunner v Travniku. S VI sta ocenila Vilice in zadnji raztežaj pod Rampo. Sicer pa je to šele druga (za Kokalj – Slabe) dvojna PP te smeri. Stena je bila v glavnem suha.
Novosti z mednarodnih srečanj
Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS bo priredila 28. t. m. prikaz novosti. O rezultatih dela mednarodne planinske organizacije UIAA oziroma njene komisije za opremo in varnost bo poročal Peter Ščetinin. Novosti s področja visokogorskega turnega smučanja sta pripravila Drago Metljak in Roman Robas. O tehničnih novostih iz programa za mladinske vodnike (zimske razmere) pa boste poročala Bojan Šlender in Miro Vrhovec.
Vabljeni so planinski, mladinski in gorski vodniki, alpinisti in inštruktorji, pa tudi vsi drugi, ki jih tovrstna tematika zanima. Zbor bo ob 17. uri pred izobraževalnim centrom RSNZ v Tacnu, kjer bo teoretični del, praktični pa bo v bližnjem plezalnem vrtcu (Tumu pod šmarnogorsko Grmado).
Dve ženski ponovitvi
Marija Frantar (AO Rašica) in Irena Komprej (AS Prevalje) sta 9. t. m. preplezali Zajedo Ekar-Jamnik v Dolski škrbini (bila je še precej mokra). V sredo 15. t. m. pa sta sami ponovili še Hunikino v Vežici.
V Kazbek
Če bo šlo vse tako kot računajo, bo 18. julija letos z vlakom odpotovalo v Moskvo 20-članska odprava. Polovico jih bo članov AS Prevalje in AO Ravne, drugi pa naj bi bili mladinski vodniki, ki so usposobljeni tudi za zimske razmere (nekaj mest je še prostih). V Tbilisiju, kjer jih bodo sprejeli mladi Gruzijci, s katerimi so se domenili za izmenjavo, bodo 20. julija in dva dni kasneje v gorah Kazbeka. V domovini bodo okoli 5. avgusta. Organizacijski vodja je Tomaž Vrhovec, tehnični pa Boris Mlekuž.
Plezali so in smučali
AO Kranj je imel pred 14 dnevi skupno turo v skupino Grossglocknerja. V odličnem vremenu in dobrih razmerah so štiri naveze ponovile Pallaviccinijev žleb in ena Welzenbachov ozebnik, drugi pa so se povzpeli na vrh po normalni smeri. Veliko jih je z vrha tudi smučalo.
11.t. m. sta Rado Markič (AO Jezersko, drugi AO Kranj) in Srečo Rehberger ponovila Steber Šit. Naslednji dan pa sta Franci in Peter Markič ponovila smer Debelakove v Mojstrovki, Igor Kalan in Andrej Štremfelj pa smer Dular-Schara.
Še dve diplomski nalogi
Še pred nekaj leti so bile diplomske naloge s področja planinstva redke. Zadnje čase pa se razmere, še posebno v okviru Fakultete za telesno kulturo v Ljubljani, hitro popravljajo. V obdelavi je namreč gradivo za še dve novi. Janez Benkovič skuša povezati antropometrične dimenzije alpinistov z uspehom na odpravi (Lotse 81) motorične sposobnosti pa obravnava Andrej Štremfelj. Podatke so zbrali med testiranji pred odpravo, nekaj pa tudi med odpravo.
Delegatski sistem v Mariboru
Primerov, da je v eni občini več AO ali AS, je v Sloveniji več, prav tako pa tudi, da organizacijsko med seboj niso povezani. Nekaj podobnega je bilo tudi v Mariboru. Ker pa na ZTKO niso mogli nastopati ločeno, so ustanovili delegacijo, trije so člani AO Kozjak, trije pa AO TAM (vodja Ljubo Hansel, namestnik Drago Kavnik). Potem so morali seveda pripraviti tudi kriterije za financiranje alpinizma (ocena stroškov itd.) sedaj pa že nekaj časa odlično sodelujejo. Odprava v Kavkaz je le eden izmed rezultatov takega dela, vsa sredstva zanjo pa bodo tudi sami zaslužili. Očistili so obrežje Drave, čistijo okna v stolpnicah itd.
Iz zapisnika KA
Iz zapisnika 20. seje komisije za alpinizem PZS je razbrati, da nas bodo na balkaniadi zastopale Lidija Honzak, Vlasta Kunaver (AO Matica), Ines Božič, Sanja Vranac (Obalni AO), Ema Pančur (AO Tržič) in Ana Mažar (AO Mosor-Split). Vodjo ekipe, ki bo obenem PZJ zastopal na uradnih pogovorih, naj bi določil IO PZS.
Poskusili so v J steni Gaurišankarja
Pred dnevi se je v domovino vrnila štiričlanska odprava KW iz Varšave (vodja Tadeusz Preyzner). 2. aprila so postavili bazni tabor in 16 dni kasne je začeli z vzponom. Toda vreme ni bilo dobro. 23. so bili na višini 6100 m in ker je bilo nadaljevanje problematično, vreme pa se nikakor ni hotelo ustaliti, so se odločili za povratek.
Domov se je vrnila tudi odprava KW iz Turina pod vodstvom Wojcieka Szymanskega. 18. maja so opravili drugi poljski pristop na Daulagiri (8167 m) po severni steni.
Franci Savenc
