V CINAH IN MARMOLATI
Bili smo pod Cinami, katerih vrhovi pa so bili še v megli. Šli smo po poti proti koči Lavaredo (2400 m), blizu katere običajno postavljajo šotore. Mahnili smo jo dalje proti severu in kmalu smo bili pod znanimi severnimi stenami Cin.
Ko smo prišli spet do šotorišča, se je naenkrat znašel med nami Lojze, ki se je pripeljal sem gor z motorjem že prejšnji dan, sedaj pa se je vrnil s ture z Velike Cine. Z naslednjim dnem smo pričeli s plezanjem. Vstopili smo v Dibonov raz v Veliki Cini, ki ga poleg normalnega pristopa precej plezajo. Megla, ki nas je ves čas obdajala, nam je onemogočila vsak razgled. Ker nas je spotoma dvakrat posvežil dež, smo se kar hitro odpravili z vrha Velike Cine. Dobro, da je bil prejšnji dan Lojze že na vrhu, ker sicer bi na nekaterih mestih prav gotovo iskali smer sestopa zaradi megle, naše vztrajne dru-žabnice. Ponekod so celo postavljen možici. Ti pa bolj služijo vodniku, ki privede svojega klienta po normalnem pristopu. Ta je obenem tudi sestop in odgovarja nekako naši slovenski smeri v triglavski steni, taksa je 7000 lir. O markacijah na vrhove seveda ni sledu. Z napisnimi tablami so opremljena samo razpotja v dolinah in med posameznimi gorskimi skupinami.
Naslednji dan smo šli po najlažjem pristopu na Zapadno Cino (2973 m), ki po težavnosti tudi odgovarja nekako naši slovenski smeri. Ker je bilo vreme med plezanjem lepo, se nam je nudil čudovit razgled po okolici. Na samem vrhu pa smo ostrmeli nad severno steno Velike Cine, katere navpičnost je pri pogledu od strani prišla res do izraza. S sestopom smo malo pohiteli, ker so se z juga bližali oblaki.
Ko smo prišli do šotorov, smo bili prijetno presenečeni, ko smo zagledali še dva na novo postavljena šotora. Enega so postavili fantje iz Mojstrane, drugega pa Goloba iz Celja. Tako nas je bila kar lepa druščina iz naše ožje domovine zbrana pod Cinami. Ker smo poznali običajni pristop na Zapadno Cino, smo se naslednje jutro spet namenili pod ta vrh. Plezat smo šli severozapadno steno. Bila je nedelja in kljub slabemu vremenu — spet je bila megla — je bilo okoli Cin prav živahno.
Po nekaj raztežajih je pričelo deževati in snežiti. To je težavnost plezanja (dobra IV) precej povečalo, posebno še, ko se je kar kmalu nabralo po oprimkih in stopih okoli 5 cm mokrega snega. Ker je zraven tega pihal še mrzel veter, se je kar vsem nekajkrat zanohtalo. Na vrhu se nismo ustavljali, ampak smo šli takoj po smeri, ki smo jo že poznali, navzdol. Zaradi snega smo morali biti pazljivejši kot prejšnji dan. Naslednji dan se nam je zdela Cortina s Tofano in Mt. Cristallom v ozadju lepša kot v večernem vrvežu.
Ob osmih smo se odpeljali po veliki Dolomitski cesti z avtobusom, ki vozi v Bolzano. Asfaltirana cesta se najprej vzpenja v drznih serpentinah na 2105 m visoko sedlo. Bil je lep sončen dan in s tega sedla smo prvič zagledali naš drugi cilj, Marmolato. V daljavi se je na jugo-zahodu blestel njen ledenik. Ker smo bili s časom bolj na kratko, smo šli kar naprej na sedlo Ombretta (2704 m). S sedla je Riko šel po običajnem pristopu čez škrbino Marmolata na vrh, midva s Stanetom pa k vstopu v staro smer v južni steni. Med plezanjem nisva imela posebnega razgleda zaradi megle, ki je imela tudi dobro stran, ker naju je ščitila pred vročim soncem. Ko sva prišla po kaminih okoli 200 m višje, sva bila v območju padajočega kamenja, ki pada z roba stene, ko popušča zmrzal. Pohitela sva naprej, ker je večkrat zažvižgalo preko naju, poleg tega pa so se na jugu pričeli zbirati temni oblaki. Sredi popoldneva sva bila na škrbini med Marmolata di Penia in Marmolata di Rocca, glavnima vrhoma Marmolate. Ne severno stran se je spuščal ledenik, spodaj v dolini pa sva, ko se je za hip pretrgala megla, videla veliko umetno jezero.
Z vrha sva šla po zapadnem grebenu proti škrbini Marmolata in na sedlo Ombretta. To je običajni pristop na vrh z južne strani in znaša vodnikova cena za to turo 5500 lir. V nevihti ta tura ni priporočljiva, ker je razen tega, da poteka smer v območju grebena, precej okovana s klini in tudi z železnimi lestvami. Vsi ti pripomočki pa so v zelo slabem stanju.
Janko Ogrič
ASCHENBRENNERJEVO smer v Travniku sta letos obiskala samo 2 navezi. Plezali so Ante Mahkota in ing. Nadja Fajdigova (oba AO Ljubljana matica), Andrej Kalar (AO Železničar) in Milan Marič (AO Beograd).
JUŽNO STENO ŠTRUCE sta v prvenstvenem vzponu preplezala 30. septembra Pavle Šimenc in Tone Škarja (oba AO Kamnik). V smeri sta porabila 20 svedrovcev.
HUDIČEV ZLEB v Prisojniku so junija plezali Janez Duhovnik, Roman Robas in Jože Hočevar (vsi AO Medvode).
TRI CINE v Dolomitih so letos obiskali tudi Vanč Potrč, Danilo Škerbinek (oba AO Obrtnik) in Ciril Debeljak (AO Celje). Preplezali so 8 smeri, med njimi Cassinovo v Picolissimi, Comicijevo v Punta Fridi, rumeni raz v Mali Cini in smer Mazzurana-Milani v Veliki Cini.
Ljubo Juvan
