Za bolj objektivno vrednotenje vzponov
Alpinistične ture imajo svoje ocene, primerjava pa je kljub temu težka – Naša klasifikacija tur še korak naprej – Kako do točk?
Od kdaj alpinisti razmišljajo o možnosti objektivnega prikazovanja težav – vsaj kot del tehničnega opisa – ne vemo, prav gotovo pa so začeli že pred koncem prejšnjega stoletja. Menda je eden od bratov Zsigmondyjev, Emil (z bratom Ottom veljata za začetnika plezanja brez vodnikov), že pred letom 1885 pisal o tej potrebi, pa tudi nakazal možnost merjenja naklonine lednih vesin, kar je še danes edini realni pokazatelj težav v takih smereh. Sistem številčnih ocen pa je prvi uporabil Avstrijec Friedrich Benesch v svojem vodniku po Rax Alpah (1894).
Danes alpinisti za ocenjevanje pretežno uporabljajo lestvico, ki jo je sprejela mednarodna zveza planinskih organizacij UIAA, ki pa sedaj ni več omejena z oceno VI+. Toda, čeprav je bila vključena že pred časom še dodatna lestvica (A 1 do A 4) za ocenjevanje tehničnih težav, še vedno ne zadovoljuje. Največji je še vedno problem ocenjevanje težav v ledu. Pri tem se je treba zanesti na (največkrat žal le ocenjeno) naklonino.
Toda težavnost posameznih mest (in celotne ture) je samo del karakteristike, za kompleksno vrednotenje pa je potrebno dodati še relativno višino smeri (včasih tudi težjih mest), brez pomena tudi ni nadmorska višina, pa še to ali je skalna, ledna oziroma kombinirana tura. In končno tudi koledarsko obdobje, kakšna je bila naveza (mešana ali povsem ženska, je bil samohodec …) in ali je bila prvenstvena, ena prvih ponovitev idr.
Pri nas smo pred leti ubrali še eno pot, ki bi ji enakovredno v svetu težko našli – klasifikacijo tur. Kamničan Bojan Pollak ima pri tem največ zaslug in pravzaprav tudi edini suvereno obvlada takšno preračunavanje. Seveda pa mora imeti točne podatke: nadmorsko višino, čim popolnejšo razporeditev težav (ocene) in značaj ture -je bila prvenstvena, katera ponovitev, zimska ali poletna itd. Za ta prispevek je zato prav on pripravil nekaj značilnih izračunov.
Normalne ponovitve v S steni Triglava:
Čopov steber (100 m IV+, 240 m VI-) 52.7 točke,
Drašler-Kunaver (271 m, VI ) 51.4,
Peternelova (358 m, V-VI ) 43.2,
Jugov steber (871 m, IV+ ) 35.0,
S. Wisiakova (400 m IV-V, 223 m II ) 25.9.
Na meter natančno imamo seveda izmerjeno le Steno. Povedati pa je potrebno še, da je poleg navedenih težav upošteval tudi nadmorsko višino.
Uvodna opomba »normalna ponovitev« pomeni letno ponovitev, od četrte dalje. Če bi hoteli katero izmed teh ovrednotiti kot prvenstven vzpon v poletnem obdobju, bi morali točke pomnožiti s faktorjem 2, če bi bila opravljena v zimskih razmerah pa z 10. Prva zimska ponovitev: osnovne točke pomnožimo s faktorjem 5, ostale zimske pa s 4.
S klasifikacijo poskušajmo sedaj napraviti še primerjavo za SLOVENSKI ŠPORTNI ALMANAH 1980 (povsem subjektivno) izbranih vzponov. V »ožji izbor« je prišlo namreč osem smeri, objavili pa smo le:
Skrajno levo steber v V. Draškem vrhu (1. ZP) 24.9 x 5 = 124.5,
Grapa v SZ steni Srebrnjaka (PrV) 32.4 x 10 = 324,
Jeglič-Ščetinin v Velikem špičju (1. ZP) 68.5 x 5 = 342.5,
S. Wisiak v Steni (1. ZP) 25.9 x 5 = 129.5
Njihov vrstni red je po datumih plezanja, opomba 1. ZP pomeni prvo zimsko ponovitev (faktor 5), PrV pa prvenstveni vzpon. Ker je bil opravljen v koledarski zimi, je faktor 10. Izpadla je npr. 1. ZP Vzhodne zajede v Pelcu nad Klonicami (38.0 X 5 = 190 točk), 1. ZP Duhovnik-Hočevar v Temenu (32.4 x 5 = 162), 2. ZP Jugovega stebra v Steni (35.0 x 4 = 140) in 1. ZP Stebra revežev v Mojstrovki (18.8 x 5 = 94). Če upoštevamo torej klasifikacijo, smo kar pri dveh turah napravili napaki, seveda če so vsi upoštevani podatki realni. To pa bo morda razčistila razprava med alpinisti, saj Podkomisija za kvalitetni alpinizem KA PZS pripravlja obširnejšo informacijo za AO in AS, ki bo zajela tudi ostale gorske skupine pri nas: Julijce smo izbrali povsem naključno.
Za primerjavo dodajmo tokrat samo še nekaj izračunov iz višjih predelov Alp.
Izračun za Klasično smer v Eigerju (IV-V, cca 1800 m, kombinirana) znese 222.7 točke, za Smer bratov Schmid v Matterhornu (IV, 1000 m, kombinirana) pa 123.7, Andreani -Nessi v Lyskammu je ovrednotena s 192.2 točke, ker pa je naša naveza opravila šele prvo ponovitev, pa je to 336.4 točke, ker je faktor 1.75. Prva ponovitev Bonattijeve v Matterhornu (V, 1000 m, kombinirana) pa je npr. »vredna« le osnovnih 247.4 točke, ker so jo drugi plezalci že večkrat ponovili.
Kitajci in Angleži skupaj na Everest?
Verjetno so se med obiskom Chrisa Boningtona v Pekingu že dogovorili
Še malo in Everest bo povsem rezerviran tudi s kitajske strani. Do lani je veljalo, da sta za več let naprej rezervirani obe sezoni v Nepalu – pomladanska in jesenska. Ko so si potem konec leta Poljaki priborili še tretjo – zimsko, so se takoj pojavili tudi kandidati zanjo in po neuradnih podatkih je za več let že zasedena. Za kitajsko stran pa podatki prihajajo bolj neredno in tudi ni še znano, ali bodo tudi oni dovolili vsako sezono poskusiti le eni odpravi. Poleg nizozemske odprave, o kateri smo že poročali, so se sedaj verjetno dogovorili še za mešano angleško-kitajsko. Razgovore v Pekingu je opravil Chris Bonington.
Velika uralska transverzala
Planinske transverzale že dolgo niso več le naša posebnost. O njih poročajo tako rekoč od vsepovsod, čeprav so imeli prvotno nekateri silno »tehtne« ugovore. Svojevrstna posebnost pa bo prav gotovo »Velika uralska pot«. Potekala bo tako rekoč po meji med Evropo in Azijo, dolga pa bo nič manj kot 2000 km. Prve ekipe so že pripravljene, da bodo krenile po njej.
Žrtve snežnega neurja
Da so Japonci najštevilnejši obiskovalci Himalaje, vemo že nekaj časa, prav tako, da so tudi vse pogostejši obiskovalci evropskih gora. Zadnje čase pa so vse številnejše novice o visokem davku, ki ga z žrtvami, tudi v domačih gorah, plačujejo za vse to. Računajo, da so samo neurja v začetku letošnjega januarja verjetno terjala blizu 50 človeških življenj. Precejšen del naj bi jih zasuli plazovi.
Trentski festival
Znani festival planinskih in raziskovalnih filmov v italijanskem Trentu bo letos že devetindvajsetič. Organizira ga Italijanski alpinistični klub v sodelovanju z mestom, in sicer od 3. do 9. maja. Filme (16 in 35 mm), dokumentarne ali igrane, je potrebno prijaviti do 20. marca.
Bolgarska ekipa pripravljena
Bolgari so svojo prvo himalajsko odpravo temeljito pripravili. Skupnih treningov so imeli toliko, kot še nobena naša, opreme pa jim tudi ne bo manjkalo. In na zadnjem zasedanju CS BTS so dokončno potrdili tudi izbor. V odpravi »LOTSE 81«, njihov cilj je normalni pristop v istem obdobju, kot bodo naši plezali J steno, bodo: vodja zaslužni mojster športa Hristo Prodanov, zastopnik CS bo mš Ivan Kostov, med člani pa so še štirje zmš – Metodi Savov, Končo Dolančiev, Evgeni Hristov in Ognjan Baldžijski. Drugi so mojstri: Dimitr Brdarev, Minko Zankovski, Krasimir Tasev, Emanuil Dejanov, Toško Lazarov, Končo Mateev, Nasko Lambov, Dojčin Vasilev in Stefan Kalojanov. Z njimi bosta na pot odšla še dva snemalca TV (Ivan Panajotov in Aleksandr Peev), štirje alpinisti pa so v rezervi.
»Peternelova-Čop« v 33 urah
Slavko Frantar in Janez Sabolek – tretja zimska ponovitev Peternelove in druga Čopovega stebra
O tem, da bi preplezali Steno v kombinaciji Peternelova – Čop, ki še vedno velja za eno najbolj velikopoteznih tur pri nas, so dolgo razmišljali, uresničila pa sta jo prva Mojstrančana Janko Ažman in Zvone Kofler 12. avgusta 1967. Podobno je bilo z zimsko ponovitvijo iste kombinacije. Prvi so resno poskusili Zoran Bešlin, Boris Erjavec in Matevž Suhač. Pričeli so na prvi zimski dan leta 1974, toda po štirih dneh so bili spet pod Steno. Opravili so 1. ZP Peternelove. Isto se je zgodilo češkoslovaškim alpinistom lani.
Slavko Frantar (AO Tržič) in Janez Sabolek (Akademski AO) sta v S steno Triglava vstopila v nedeljo 3. t. m. okoli 8.30 in prvi dan preplezala kar 11 raztežajev Peternelove smeri. Bivakirala sta ugodno v lopi, malo levo iz smeri. V ponedeljek jima je preostalo le tri raztežaje vstopne smeri. Okoli 11. ure sta bila že na Skalaškem turncu in poltretjo uro kasneje na Gorenjskem. Potem sta preplezala še prečnico (zamudno, slab sneg) pod Čopov steber in tam drugič bivakirala.
V torek 5. t. m. sta šele okoli 14. ure dosegla prvo luknjo, potem pa jima je šlo odlično, saj sta za samo smer – Čopov steber – potrebovala le nekako dve uri. Preplezala sta še raztežaj, do izstopne prečnice, pritrdila vrv in bivakirala v zadnji luknji. Ponoči je potem sicer pričelo snežiti (nekaj manj kot 10 cm snega je zapadlo), toda kljub temu sta bila v sredo ob 12. uri pri izstopu, potem pa še Kugyjeva palica in ob 15. uri – Kredarica. Za celoten vzpon prek Stene sta potrebovala 33 ur.
Pomembni ponovitvi v Steni
Dolga nemška smer in Ljubljanska pred dnevi doživeli ponovitvi – 17 ur
Prvi vzpon po Dolgi nemški smeri (IV/III, 999 m) v zimskih razmerah sta od 27. do 30. novembra 1955 opravila Aleš Kunaver in Ante Mahkota. Njun vzpon je vzbudil številne polemike, da bi ga kdo ponovil v pravi zimi, pa dolgo niso resno niti pomislili. Celo Kratka nemška (IV, III, 791 m) je doživela menda le eno pravo zimsko ponovitev – Edvard Torkar, Jože Zupan: 30. in 31. decembra 1975.
Ines Božič (Obalni AO) in Janez Benkovič (AO Kamnik) sta v Dolgo nemško smer vstopila 29. januarja in jo v dveh dneh (17 ur) srečno splezala. Toda – vse raztežaje razen enega sta morala plezati v derezah, izstop na Kugyjevo polico pa je bil 40 m visok slap. Ob povratku v zimsko sobo v Vratih pa sta ugotovila, da so jima ukradli slonovo nogo, alpinistični vodnik in še nekaj denarja. Morda pa bi se tokrat le dalo ugotoviti kdo je krivec, v Vrata pozimi ne zahaja vsakdo!?
Ljubljanska smer v Z delu Stene ima krajšo zgodovino, saj je bil prvenstveni vzpon opravljen šele leta 1961, prva ponovitev pa pet let kasneje. Tudi nekoliko nižja je (617 m), zato pa težja (V-VI). Sedaj so jo prvič preplezali pozimi, in sicer Postojnčani: Bogdan Biščak, Rado Fabjan in Igor Škamperle. Vstopili so zadnjega januarja in bivakirali na rami, kjer smer drugič zavije proti levi. Za vzpon do konca smeri (vrh kamina) so potrebovali v dobrih razmerah 17 ur, do roba stene pa potem še štiri. Poseben problem pa je bil potem še sestop (po poti na Plemenice) do Luknje, saj je bil sneg sila sipek in so se po njem mučili kar pet ur.
Desni steber Skute
Metod in Tone Škarja (prvi član AO Mengeš, drugi pa AO Kamnik, sicer pa sin in oče), sta 1. t. m. opravila prvo kompletno ponovitev Desnega stebra v S steni Skute (IV+/III, 7 h). Smer je bila preplezana že pred vojno (Krč in tovarišici – Jezerjani), vendar so zaradi težkega vstopnega dela začenjali v grapi med Skuto in Štruco. Spodnjih 150 m sta Metod Humar in Tone Škarja preplezala že leta 1973 (pozneje tudi drugi). V steni je bilo precej ledu, toda razmere so bile »poštene zimske, uporabljala sva letno tehniko,« – je povedal Tone Škarja.
Nad Okrešljem
31. januarja sta Lojze Cajzek (Celje) in Dani Tič (Impol) preplezala Peščeni raz v Turski gori. Slavc Cankar, Aleš Stopar in Bojan Šrot Vzhodno v Mali Rinki. Franc Čanžek, Brane Povše in Andrej Vanoušek pa Belo piramido v Turski gori. 1. t. m. sta Čanžek in Milan Romih (Impol) preplezala Poševno grapo in sestopila po Dühlovem žlebu v Mrzli gori. Cajzek in Tič Celjsko v Mrzli gori. Meta Meh in Marjana Šah Belo piramido. Aco Pepevnik in Jože Zupan pa Szalay-Gerinov greben – oboje v Turski gori.
Tudi Gorjanci aktivni
Janko Kunšič in Miha Žumer sta se 11. januarja pa Z grebenu povzpela na Kukovo špico in prvi je potem navzdol tudi smučal. 25. januarja pa sta ista dva opravila še vzpon (s smučmi na nahrbtniku) po Slovenski smeri v Steni. Vstopila sta prek Kaminov, izplezala pa po Prevčevem izstopu. Kunšič je zadnjega januarja s Francijem Ferlahom preplezal še smer Jesih-Potočnik (IV/III) v Debeli peči. Nevšečnosti (pršič, požled) sta imela predvsem na lažjih mestih.
Novogoriški prvenstveni vzponi
Tamara Likar in Pavel Podgornik sta 24. januarja preplezala novo smer v spodnjem delu SZ stene Kanjavca. Vstopila sta desno od Zimske, prek 100 m visokega ledenega pragu (60-90 st.), smer pa sta imenovala Uporniška (500 m, zgornji del do 45 st., 8 h). Bivakirala sta ob stiku s smerjo Debelakove in naslednji dan sestopila kar po steni.
Leon Markič pa je tega dne plezal sam. Najprej (verjetno 1. P) Desno grape v Srednjem vrhu (poleg Batognice, 40-45 st., III+, 500 m, 2 h), nato pa je preplezal še prvenstveno (Quo Vadis: 40-45 st., III-IV, 200 m), v Škofiču, vrh za Batognico. V sestopu pa je v isti steni (JZ) preplezal še Grapo (do 45 st.).
Samo dan kasneje (25. januarja) sta Marko Gašparič in Peter Podgornik (vsi AO Nova Gorica) vstopila v grapo med Kanceljni in Glavo Planje. Ocena: trije raztežaji pod vrhom led 60-70 st. drugače do 45 st., 600 m, 4.30 h. V sestopu sta potem preplezala še grapo med Kanceljni in Goličico (700 m, do 40 st., z dvema skokoma III, 2.30 h).
Tudi teden dni kasneje niso počivali. Brata Podgornik, Boris Likar in Milan Velikonja so 31. januarja preplezali novo smer (Orion) v V steni Bovškega Gamsovca. Pričenja z grapo (do 45 st.). prehaja v skalo (III-IV), zaključuje pa se spet z grapo (do 50 st.). Vsa smer je visoka kar 1400 m, tako da so jo kljub ugodnim razmeram plezali 9 ur. Naslednji dan so sestopili po skrajno levi grapi v JV steni istega vrha (500 m, do 45 st., manj kot dve uri). Tamara Likar in Leon Markič (vsi AO Nova Gorica) sta preplezala 1. t. m. novo smer (Karamela: V-III, do 40 st., 600 m, 6 h) v J steni Maselnika.
Peričnik in Blatni graben
Zanimanje za zaledenele slapove se nadaljuje. Bor Štrancar (Akademski AO) in Tone Palčič (AS Borovnica) sta 23. januarja opravila 1. P vzpona prek Peričnika. Ker sta plezala sredi dneva (med 11.30 in 15.30) je bil led voden in zgoraj zelo tanek. Štiri dni kasneje pa je Štrancar z Andrejo Žagar (Matica) preplezal (1. P)še Blatni graben v Bohinju. Tu pa je bil led zelo trd in krhek.
Iz dnevnika Nejca Zaplotnika
Klemen Kobal in Nejc Zaplotnik sta 3. januarja želela preplezati smer Kemperle-Muravec v Dolgem hrbtu. Toda prišla sta le do sredine pod zgornjim delom stene, torej nekako do polovice, smeri, potem pa sta morala zaradi poslabšanja vremena naslednji dan sestopiti. Točno 14 dni kasneje je Zaplotnik z Matjažem Dolencem, Igorjem Jelovčanom in Markom Štremfljem preplezal Grapo med Ledinskim vrhom in Veliko Babo. 24. januarja so Peter Markič, Andrej Štremfelj in Zaplotnik preplezali Spodnji slap v Ledinskem vrhu (Mali Babi). To so pravzaprav trije zaledeneli skoki (90-70 st). ki so skupaj z vmesnimi prehodi (45-50 st.) visoki okoli 150 m. Vsega tri dni kasneje sta A. Štremfelj in Zaplotnik (vsi AO Kranj) z Vikijem Grošljem (AO Matica) preplezala še Levi slap pod Češko kočo. Ta »smer« je visoka nekako štiri raztežaje, dva imata naklonino 50-60 st. eden 70-80 st., ledena sveča pa celo 90 stopinj. Niso pa si gotovi z indentifikacijo. Saj smo iz tega področja poročali že o dveh prvenstvenih – Simfoniji plazov in Sinjem slapu.
Vsekakor najbolj velikopotezna tura pa je Kranjčanom uspela konec preteklega meseca. V petek 30, januarja so brata Štremfelj, Peter Markič in Zaplotnik navsezgodaj odšli od doma in po težkem dostopu nekaj po 9.uri vstopili v smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu. Razmere so imeli skoraj idealne, tako da so bivakirali že nad tehničnimi težavami in so bili v soboto opoldan na vrhu.
Še o Sfingi
O prvi zimski ponovitvi Raza Sfinge smo poročali že prejšnji teden, danes lahko dodamo še nekaj podrobnosti. Stane Belak in Cene Berčič sta pred vzponom bivakirala na gredini (kjer se začne varianta Dular-Jeglič-Kunaver), kjer so pred leti začeli zimski vzpon prek Čopovega stebra. V petek sta potem prišla prek Prusikovih plati in bivakirala v grapi, po kateri sta V soboto (nekoliko nižje kot običajno, dva raztežaja V/III-IV) prešla v dno Amfiteatra. Zadnji bivak v Steni sta si uredila na podstavku Sfinge, izplezala pa sta ponoči.
Precejšnje probleme sta imela že prvi dan: težka nahrbtnika, veter in mraz (-15 stopinj) in debela plast snega: za plošče sta rabila kar šest ur.
V Sfingi pa so bili težki (prosti) prvi trije raztežaji, pa tudi s Kunaverjevega bivaka v desno je bilo zelo ledeno. Dajala pa ju je seveda tudi izstopna (ledena) zajeda, še posebno, ker je bilo sredi noči.
Sestopila sta prek Kugyjeve police (menda prvi zimski prehod) in Ledenika na Kredarico, kjer sta še ujela prenos smučanja iz Wengna, potem pa čez Prag v Vrata in naprej v Mojstrano.
V nedeljo 1. t. m. je Stane Belak sam preplezal še smer Blažej-Pšenica v Cmiru (zgoraj izgleda z varianto Deržaj-Ciglar), kar bi tudi lahko bila 1. ZP. Ob 6. uri je odšel z Jesenic in nekaj po 15. uri je bil že nazaj. Med sestopom za Cmirom pa je že slišal plazove.
V Draškem vrhu
Rok Kovač in Lidija Painkiher (oba Akademski AO) sta 31. januarja opravila prvo zimsko ponovitev Levega raza v Velikem Draškem vrhu. Smer je poleti ocenjena s VI-V, 600 m, 12 h. Prav toliko časa pa sta za plezanje porabila tudi onadva (!). Razmere so bile dobre. Bivakirala sta tri raztežaje pod vrhom.
Sam v Kleku
Rečan Nenad Ivanovič je spet opravil serijo solo vzponov, tokrat v steni Kleka. Plezal je 26. in 27. januarja, in sicer 13 smeri, kot je sam povedal, pa so pomembnejši: prvi solo ponovitvi Tajanstvene in smeri Klečkih čarovnic ter tri prvenstvene – Zimska (IV, 150 m) desno od Polprvenstvene. RJ (V, 150 m), desno od Tajanstvene in Zavoj (IV, 120 m), desno od Poletne. Bili so to njegovi prvi vzponi v zasneženi steni, noč pa je prebil kar v jami, kljub zelo nizki temperaturi (-20 st C). Zato pa je bilo čez dan zelo toplo.
Osp in Nad Šitom glava
Luka Karničar (Jezersko) in Franc Langerholc (Škofja Loka) sta 21. januarja ponovila Staro smer v steni nad Ospom. Langerholc pa je 31. januarja z Boštjanom Kekcem (tudi Škofja Loka) opravil še prvo zimsko ponovitev Rumene diagonale v Nad Šitom glavi. Povedal je, da je opazil precej sledov izbitih klinov, posebno v prvem raztežaju. Sedanja ocena: A2, VI-.
Zajeda Travnika
Marjan Osterman in Janez Sabolek (oba Akademski AO) sta konec preteklega meseca »rešila« še enega od zimskih problemov S stene Travnika. 28. sta pristopila pod Zajedo, v naslednjih dveh dneh pa sta jo tudi ( 17 ur) preplezala. Kot sta povedala, so bile razmere skoraj idealne: spodaj skoraj kopno, le mestoma led, v zajedi pa nekaj manjših snežnih previsov. Bivakirala sta na koncu zajede, tri raztežaje pod gredino. Nekaj več težav pa sta imela med sestopom. Bilo je zelo hladno, pa še nekoliko zgrešila sta, potem pa se jima je v gozdu hudo udiralo.
Tržiško poročilo
Matjaž Ivnik je z Janezom Kogojem 22. januarja plezal (2. ZP) Kaminsko smer v Begunjščici (IV, 200 m, 2 h). Iztok Tomazin je štiri dni kasneje opravil kar štiri vzpone. 2. zimsko ponovitev, ( 1. solo) Kozorogove smeri (IV+ III-IV, 500 m, 3,30 h) v S steni Begunjščice, pa še Lenuhovo, Frelihovo in Škratovo v isti steni. Dan kasneje je opravil še 2. ZP Mošeniške smeri (III+/II-III, 350 m) v S steni Velikega vrha (Košuta). 29. januarja je Ivnik z Erno Pančur plezal (1. ZP) Močeradovo smer (IV, 200 m, 2 h) v Begunjščici. Naslednji dan so Ivnik, Željko Perko in Tomazin prvič pozimi (3. P) v dokaj ugodnih razmerah preplezali Strašilo v S steni Velikega vrha; ocena VI, A 2, III-V, 350 m, 6 h. Za konec pa sta Ivnik in Tomazin 1. t. m. opravila še prvi zimski vzpon (komaj 2. P) po Medvedovi zajedi (V-/III-IV, 200 m, 2 h) v S steni Begunjščice.
Desni in Kamnoseški slap
Franc Vidic (Škofja Loka) je 29. januarja preplezal dva slapova v Dolini, za katera doslej še nismo slišali, da bi pritegnili alpiniste. Najprej se je vzpel po Kamnoseškem slapu desno od Kranjske gore. 20 m po ploščah (kamnolom) in še 25 m po grapi, naklonina spodaj 40-50 stopinj, zgoraj pa 60-80 stopinj. Drugega pa je našel 50 m desno od prvega slapu v Martuljku (naklonina 60-80 st.).
Slapovi v Logarski dolini
Sreda 30. januarja so oživeli tudi slapovi v Logarski dolini. Franček Knez, Matjaž Pečovnik (oba AO Impol) in Marko Lihteneker (Šaleški AO) so preplezali »Skriti slap (60/40-50 st., 120 m). Knez in Lihteneker sta potem preplezala še »Kristal« (70/40-50 st., 120 m), okoli 100 m desno od prvega ter slap nad domom Elektrokovine (90 st., A 1, 60 st., II, 100 m). Dan kasneje je Knez sam preplezal prvenstveno smer Petelinji raz (III, 30 st.) v Križu, ki začenja desno od Vzhodne. Ponovil (V, 2 h, 2. ZP) je tudi Steber Križa ter dvakrat Vzhodno v Križu (III, obakrat v sestopu), pa še Debeljakove kamine (V, 2. ZP) v Mrzli gori, s katere je sestopil po Hudem prasku. V nedeljo 1. t. m. je Knez preplezal Debeljakovo iz Turskega žleba, kar je verjetno 1. ZP, saj so doslej izstopali po gredini, pa še Tečajniško in Igličevo v Mali Rinki, s Turske gore pa je sestopil po Tschadovi.
Plezalcem lednih slapov
Ob vse pogostejših vzponih prek zaledenelih slapov je najbrž potrebna pripomba: tudi prvi plezalci jih ne morejo imenovati drugače, kot so jih že domačini. V slapu v glavnem ni možnih več – smeri kot v stenah, da bi bila potrebna različna imena. Seveda pa to povzroča tudi določeno težavo, ime je potrebno izvedeti od domačinov, na kartah jih je le malo!
Zimski začetni alpinistični tečaj
Komisija za alpinizem PZS razpisuje zimski začetni alpinistični tečaj, ki bo od 8. do 15. marca v domu na Komni. Udeleže se ga lahko pripravniki (saj je v okviru nadaljevalne AŠ) z vsaj enoletnim stažem, ki so zavarovani in imajo osnovno smučarsko znanje. Zadnji rok za prijave (z vplačilom) je 20. t. m., preskusna tura pa bo 28. t. m. in 1. marca v Kamniških Alpah. Razpis, ki ga bodo prejeli tudi vsi AO ter AS, velja tudi za inštruktorje ter vodjo (aktiven GV, ki se je vsaj enkrat udeležil te ali podobne akcije). Okvirna cena za udeležence (tretjina stroškov) je 1400 din.
Jesihova v Šitah
Lidija Honzak in Janez Marinčič (oba Matica) sta v petek 30. januarja preplezala smer Jesihove v Šitah (7 ur). Razmere sta imela še kar ugodne, nekaj več težav je bilo v prvih dveh raztežajih (IV) in pa seveda v sredini, med prečenjem.
Novice od vsepovsod
AO Črna: Zdravko Grosar in Igor Radovič sta 31. januarja preplezala smer DD (VI, 200 m) v Raduhi.
AO Kozjak: Franci Bračko in Zdenko Zorič sta 18. in 19. januarja plezala nad Okrešljem in sicer Vzhodno grapo Mrzle gore, sestopila pa sta po Hudem prasku. 28. jan. sta preplezala Poševno grapo v Mrzli gori in Tschadovo v Turski gori. 31. januarja pa sta Hansel in Šubic preplezala Vzhodno smer v Mali Rinki.
AO Postojna: 31. januarja sta Igor Mezgec in Milan Vošank preplezala Bosovo grapo do grebena, ki sta ga nato prečila do vrha Brane, sestopila pa sta po Šiji. Bilo je precej kopno.
KA Srbije ima novo vodstvo. Za Veliborjem Stanišičem je načelništvo prevzel Slobodan Milovanovič-Boban iz Čačka. Razmnožili so tudi alpinistični pravilnik, ki so ga sprejeli na lanskem zboru. Lani ustanovljena AS v Leskovcu, ki šteje že deset članov, pa je »odkrila« zanimiv plezalni vrtec v soteski rečice Vučjanka (skupina Kukavica), le okoli 20 km od domačega kraja. Zaenkrat so v njem preplezali šele dve smeri, možnosti pa je še precej.
Soški AO: Navezi Bogomir Humar-Lado Mrakič in Danilo Klinkon-Milan Nikolič so 1. t. m. opravili prvo zimsko ponovitev Raza Stadorga (Kanin). V dokaj ugodnih razmerah so plezali 8 ur, ocena: IV/II-III, 650 m.
Šaleški AO: Marko Lihteneker in Tone Vovk sta 24. januarja preplezala greben Štajerske Rinke. Dan kasneje je Pavli Svatina preplezal Hudi prask v Mrzli gori, Lihteneker pa Tschadovo v Mrzli gori.
AO TAM: 28. januarja je pet članov odseka preplezalo Tschadovo v Turski gori. Dva dni kasneje so Darinka Lečnik, Davor Gomilšek in Samo Žnidaršič preplezali Poševni žleb v Mrzli gori, sestopili pa so po Vzhodni smeri. Isti so dan kasneje preplezali še Vzhodno smer v Križu, Stanko Horvat in Gomilšek pa sta 1. t. m. vsak za sebe preplezala Belo piramido in sestopila po Tschadovi smeri v Turski gori.
AO Kranj: Matjaž Begoš in Ruda Lanz sta 24. januarja preplezala grapo med Veliko Babo in Ledinjskim vrhom, Janez Triller in Andrej Zidar pa Meniskusov žleb v Robičju. Dan kasneje Triller in Zidar Pripravniška grapa v Mojstrovki, Tomaž Jamnik pa sam Kramarjevo v Storžiču in sestop po Petem žrelu. Matej Kranjc in Igor Jelovčan sta 27. januarja ponovila Skovirjevo smer v Ledinjskem vrhu, dan kasneje pa Tomo Česen in Trunkelj Frelihovo ter Škratovo v Begunjščici.
Franci Savenc
Dopolnilo k članku »Pomembni zgodovinski mejniki«
Omenjeni članek ima majhne napake, ki jih popravljam: o smučanju na Blokah je med Drenovce prinesel vest Rudolf Badjura in leta 1912 je bil verjetno zraven, ko sta se na Blokah smučala z Zdarskijevimi smučmi moj brat Jože in dr. Žirovnik, simpatizer Drenovcev. Moj bratranec Ciril Tavčar nikdar ni stopil na smuči, ki mu jih je podaril moj brat France. Prinesel jih je iz Leobna na Gornjem Štajerskem. Polastil se jih je Cirilov brat Ivan, ki je bil v mladosti moj neprestani tovariš na malone vseh izletih in pozneje, po prvi svetovni vojni, dalj časa tudi učitelj smučanja. Le ožji krog drenovcev si je nabavil Zdarskijeve smuči, Brinšek je ostal pri svoji običajni opremi – dereze, krplje in cepin. On se ni udeležil »tekme« s smučmi z Velikega Zvoha do Krvavca. Morda je bil to Ivan Tavčar, ali celo moj brat Jože, ki je bil dober prijatelj Badjure. Jože si je tudi prvi omislil modernejše, manj toge smuči »Bilgeri«. Nas mlajše Drenovce Badjura ni učil smučati. Drenovci so bili v vsem samorastniki. Jaz edini sem si kupil odlično knjigo »Gefahren der Alpen« (Nevarnosti v gorah), kjer je omenjena tudi uporaba smuči v visokih gorah in na ledenikih. V plezanju je bil naš učitelj še največ Brinšek sam, ki je bil 10 let starejši in je kot samohodec poznal mnogo javnosti neznanih steza in smeri, s katerih je prinašal svoje čudovite fotografije. Postal je učitelj Ivana Tavčarja in mojega brata Jožeta v alpskem fotografiranju. Badjura se je udeležil le lažjih tur Drenovcev. Bolj in bolj je hodil svoja pota in pripravljal potrebno gradivo za prvega vodnika po gorah in hribih.
Jaz nisem edini še živeči Drenovec. Kot 90-letnik živi še Ivan Michler in verjetno tudi Ivan Kovač. Slednji najbrž v stari Gorici ali kje drugje. Mnogo starejši dr. inž. K. Pick ni bil Drenovec, pač pa kot hidrolog in speleolog med Drenovci, kot zastopnik deželne vlade, ki je ustanovila Društvo za raziskovanje jam in je jedro Drenovcev zaposlila z najtežjim delom – raziskovanjem kraških brezen in jam. Dr. Jože Cerk je bil tu kot geolog. Odlično je vodil kot tajnik delo tega poluradnega jamarskega društva, težjih planinskih tur pa se ni udeleževal. Bil je odličen tovariš. Podjetnost Drenovcev, njihovi podvigi v stenah in pozimi so vzbujali neodobravanje in odpor pri starejših planincih, zato pa navdušenje med mladino. Ker je »Dren« s I. svetovno vojno razpadel, je bila ta mladina verjetno, zametek malo pozneje ustanovljenega društva strmega planinstva »Skala«. Razhod Drenovcev je največ pripisati smrti Brinška jeseni leta 1914 na jugovzhodnem bojišču, pa tudi izčrpanosti Drenovcev po vojni. Mnogo žalosti je med Drenovci povzročila nova državna meja, ki nam je odvzela velik del Julijcev, Karavank in celo Kamniških planin, pa ogromen del Krasa. Sedanja mladina niti ne sluti in ne čuti, kakšna rana je bila to na telesu Slovenije in koliko je dolžna tistim, ki so nam našo zemljo s svojo prelito krvjo v osvobodilni vojni spet priborili nazaj …
Pavel Kunaver
Skalaši še načrtujejo in si želijo svoje večere
Na slovesnem zboru ob 60-letnici Turistovskega kluba Skala je bilo vzdušje tudi delavno – Urediti zbirko opreme in gradiva
V ponedeljek, 2. t. m., se je natanko ob 60-letnici ustanovitve Turistovskega kluba Skala v prostorih Planinske zveze Slovenije zbralo 15 nekdanjih članov tega kluba, ki je postavil temelje našemu organiziranemu alpinizmu. Ob jubileju je udeležence pozdravil in jim čestital predsednik PZS Tomaž Banovec, za Skalaše pa bi lahko rekli, da so visoko obletnico proslavili precej delavno.
Ob prijateljskem pogovoru in obujanju spominov so predlagali, da bi se 28. julija letos v Vratih zbrali vsi preživeli člani Skale in skupno proslavili 60-letnico, kar bi bila tudi priložnost za prijateljske pogovore z mladimi, sedaj aktivnimi alpinisti, lahko pa bi se tudi seznanili s sodobno plezalno tehniko in sodobnim načinom gorskega reševanja.
Klub Skala je gojil zelo pisano dejavnost, tako na športnem kot na kulturnem področju, zato ni čudno, da se je pri njegovih članih nabralo precej stvari, ki že sodijo v kulturno zakladnico našega naroda. Na sestanku so opozorili, da bi te zadeve morali nekako predstaviti širši javnosti in jih tako obvarovati pred pozabo. Lahko bi uredili zbirko stare, zanimive planinske in alpinistične opreme, dovolj gradiva pa je tudi za razstave planinske fotografije Skalašev, saj so nekateri še vedno aktivni fotografi. Lepo bi bilo tudi, če bi pripravili razstave slik s planinsko tematiko, kajti Skalaši so imeli v svojih vrstah tudi odlične slikarje. Mogoče bi bilo dobro, če bi poskrbeli za ponatis katere izmed skalaških knjig. Tu bi verjetno največ pozornosti vzbudil »Naš alpinizem«, ki ni le plezalni vodnik. Zbrati in objaviti pa bi bilo treba tudi podatke, ki jih v svojih zapiskih in spominih hranijo člani Skale, saj bi na ta način dobili bolj popolno sliko tega začetnega obdobja v našem alpinizmu.
Na srečanju so predlagali tudi Skalaške večere (v Ljubljani in drugih mestih ter po možnosti tudi na televiziji), s katerimi bi lahko širši javnosti orisali razvoj našega alpinizma od Skale do Everesta. Predavanja bi popestrili z diapozitivi in filmi, še zlasti s prvima slovenskima filmoma »V kraljestvu zlatoroga« in »Triglavske strmine«, ki so ju posneli prav Skalaši.
Med sestankom se je pokazalo, da so Skalaši še vedno pripravljeni za akcijo in da jim idej ne manjka. Lahko zapišemo, da je odbor za slovesno proslavitev letošnjega jubileja tako že oblikovan. Člani jeseniške podružnice pa so povedali, da tudi na Jesenicah že pripravljajo slavnostno akademijo, ki bo 10. aprila.
Kot kaže, bomo letos za Skalo še slišali.
Miro Štebe
Pred pohodi dobro premislim
Še tako dobro organiziran zimski pohod v gore ne more zagotoviti popolne varnosti – Ob dobri opremi nujni pripravljenost in disciplin – Na vrhove naj bi šli najboljši
Februarja in marca nas spet čakata pohoda na Stol in Porezen, ki vabita stotine in tisoče udeležencev na prvo – in za večino tudi edino zimsko turo, ki se je bodo lotili v tem letu. Znano je namreč, da tudi mnogo dobrih, zagnanih planincev pozimi ne zahaja v višje gore, ker vedo, da zimskega vzpona ni moč primerjati s poletnim, saj se od tega po težavnosti bistveno razlikuje.
Iz tega sledi, da marsikoga najbrž privabi na Stol ali na Porezen misel, da bo na varnejši način kot sicer opravil vzpon, ki bi se ga sam, ali v družbi običajnih sopotnikov, nikoli ne lotil. K odločitvi mu pripomore zavest, da mu bodo stali ob strani alpinisti in gorski reševalci, vodniki planinskih izletov in gorski vodniki. Vse to je seveda res, je pa rahlo zavajajoče, saj dolgoletna praksa kaže, da ljudje ob zagotovljeni varnosti postanejo tudi razigrani, neubogljivi in pretirano podjetni, da ne rečem nemarno predrzni.
Kdor se udeležuje pohodov na Stol, bi lahko potrdil, da je združenim močem organizatorjev in gorske reševalne službe uspelo ljudi prepričati, naj na pohod ne hodijo brez prave zimske opreme. Dokaz je pogled na trume dobro oblečenih in obutih udeležencev pohoda, ki so povečini oboroženi tudi z derezami, palicami in cepini. Vprašanje je, koliko to opremo znajo tudi uporabljati, kar pomeni, da prav vsem ne moremo verjeti, da bi ob padcu oziroma zdrsu lahko preprečili nesrečo.
ZAHTEVNI ZIMSKI POHODI – Tudi uhojena steza lahko skriva pasti, zato je disciplina toliko pomembnejša.
Nepošteno bi bilo zamolčati slabe plati, ki jih tudi ni malo in jih vsi že leta in leta dobro poznamo. Najprej je tu nevajenost hoje v gorah pozimi in nevajenost uporabljanja opreme, o čemer smo že govorili. Drugo je nedisciplina in neubogljivost. Koliko je takih, ki sploh ne slede napotkom reševalcev, četudi so ti razporejeni na gori samo zato, da bi pomagali udeležencem z nasveti iz svojih dolgoletnih izkušenj.
Vemo, da so na ta račun že padle žrtve, da so se posamezniki poškodovali ali celo izgubili življenje. To je v močnem navzkrižju s cilji pohoda, ki je namenjen živim, zato da bi se spominjali velikih dogodkov in junakov preteklosti.
Spričo navedenega in tega, da je tudi snežni plaz že zajel pripravljalce steze, je jasno, da moramo na udeležbo v pohodu gledati skrajno resno. Treba se je zavedati, da nikakor ne bi smeli vztrajati za vsako ceno in hoditi samo po smeri mimo Prešernove koče. Zaradi velikega števila udeležencev se meni osebno, pa tudi mnogim tovarišem iz vrst GRS, zdi mnogo primerneje, če organizator izvede pohod iz doline do Valvazorjevega doma in od tam v dolgi pentlji po planinah na višini približno 1100 do 1200 metrov, ki tudi terja mnogo zdržljivosti, spretnosti v hoji po poledenelih stopinjah, ali po globokem snegu, ter vsekakor zahteva določeno znanje in sposobnost za hojo pozimi. Spominu na boj bi se organizator lahko oddolžil tako, da bi na sam vrh gore odšla močna skupina – tudi nekaj sto udeležencev, alpinistov, reševalcev, vojakov planincev in teritorialcev, pripadnikov milice, tabornikov in še drugih, ki so izurjeni za hojo pozimi v gorah.
Sam sem sodeloval v številnih pohodih z mnogo manjšo udeležbo in upam si zapisati, da je nemogoče zagotoviti popoln nadzor nad udeleženci pohoda. Tudi če jih izročimo v varstvo vodnikov in če nihče ne sme na vrh sam, še nismo zagotovili, da se posamezniki ne bodo oddaljili, zaostali ob srečanjih z znanci, med fotografiranjem in podobno. Nekaj več jamstva bi bilo, če bi vodniki svoje varovance navezali na vrvi, vendar bi take naveze ne smele biti preveč številčne, saj en sam človek ne more obdržati naveze, če komu spodrsne. Seveda so razmere lahko različne. Če je pristop zelo, leden, je nevarnost večja, sicer manjša. Skratka, kakor stvar obračamo, vedno nam kaže tudi senčne strani, ki pa jih z vso jasnostjo vidimo šele potem, ko je kaj narobe in napake ni več mogoče popraviti.
Dodajmo še našo rakovo rano – alkoholizem, pa vemo, da izvedba pohoda na Stol in podobno tudi na Porezen ni kar tako. Tudi vojska, ki uri svoje pripadnike za hojo v gorah pozimi, se tega dobro zaveda in ravna zelo previdno, četudi ima opravka z ljudmi, ki jih veže vojaška disciplina in so vajeni dela v organizirani skupini pod poveljstvom starešine. Mislim, da imamo časa, da stvar premislimo in ponovno upoštevamo nekatere dejavnike, dovolj. S tem, da organiziramo pohod, odgovarjamo tudi za varnost sodelujočih. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti.
Pavle Šegula
