S prvenstvom do kvalitete
Z Martino Čufar imamo za zdaj samo eno vrhunsko tekmovalko, med moškimi presenetil Tomaž Valjavec
Po začetnih finančnih težavah tik pred začetkom letošnjega državnega prvenstva v športnem plezanju je Komisija za športno plezanje pri PZS vendarle le-tega uspešno pripeljala do konca. Skupno je bilo na koledarju 17 tekem v 6 starostnih kategorijah, poleg tega pa še tri tekme za mlajše kategorije, ki niso štele za državno prvenstvo.
Da je dobro organiziran nacionalni tekmovalni sistem osnova za kvaliteto in dobre rezultate na mednarodni ravni, je jasno že nekaj časa tudi v športnem plezanju. Za Slovenijo, ki zaradi svoje majhnosti nikoli ne bo mogla imeti velikega zaledja, je to še posebej pomembno. To se zelo dobro kaže v rezultatih naših mladih plezalcev, ki so v zadnjih letih vedno igrali zelo vidno vlogo na mednarodnih tekmah. Kolajne iz svetovnih prvenstev to samo še potrjujejo. Prav gotovo je to tudi rezultat dobro organiziranega državnega prvenstva, ki ga v drugih državah (razen morda Francije) niso imeli. Vsaj ne na tako visoki ravni. Po drugi strani je treba priznati, da so slovenski klubi po strokovnem kadru zelo šibki in da ni prav veliko klubov, kjer bi imeli dobro organizirane treninge.
Število tekmovalcev, ki se udeležujejo tekem državnega prvenstva, je v zadnjih 4 letih približno enako. Letos je imelo tekmovalno licenco 218 tekmovalcev, poleg tega pa jih je 33 imelo še licenco »B«. To so tisti mladi plezalci, ki so nastopili samo na tekmah »B« in ki niso štele za državno prvenstvo. Na njih najboljši v posameznih kategorijah niso smeli nastopiti. Namen teh tekem je pravzaprav bolj druženje in plezanje najmlajših. Samo tekmovanje je (ali pa bi vsaj moralo biti) bolj sekundarnega pomena. KŠP je s temi tekmami začela lansko leto in odločitev se je pokazala za pravilno. Letos je bilo za te tekme veliko zanimanja. Če pogledamo v člansko kategorijo, je treba najprej ugotoviti, da pri ženskah nastopa zelo majhno število plezalk. Upajmo, da bo v prihodnjih sezonah število naraslo in da bo konkurenca močnejša. Zaenkrat imamo v Martini Čufar samo eno vrhunsko tekmovalko in čeprav razlika na domačih tekmah (zaradi lažje tekmovalne smeri) velikokrat ni velika, se le-ta pokaže na mednarodnih tekmah. Nedvomno pa je za Štremfljevo, Trudnovo in druge zelo pomembno, da imajo nekoga zelo dobrega za primerjavo. Povsem enako bi lahko rekli za moško konkurenco. Letos so bili med prvimi desetimi na državnem prvenstvu štirje iz mladinskih oziroma kadetskih vrst, ki pa se v večini primerov še vedno ne morejo niti približno kosati z najboljšimi člani. Razen ene izjeme. Še ne 16-letni Tomaž Valjavec je prvo (seveda prijetno) presenečenje letošnjega prvenstva. Toda tudi tu velja podobno kot za ženske: mednarodne tekme so druga zgodba in preveč bi bilo pričakovati, da bomo hitro dobili nekoga, ki bo sposoben rezultatov Groma in Goloba. Glede na majhno zaledje plezalcev v obeh konkurencah pa mirno lahko zaključimo: rezultati naših plezalcev na mednarodnem prizorišču so odlični in treba si je zelo prizadevati, da bodo ostali vsaj na takšni ravni, če ne še boljši. Imamo nekaj vrhunskih posameznikov, ki so v svetovnem vrhu in so kot takšni še kako pomemben dejavnik za nadaljnji razvoj tega športa pri nas. Utečen sistem državnega prvenstva k temu prispeva velik delež in vsi bi se morali prizadevati, da bi le-ta tekel naprej vsaj v takšni meri kot je to bilo do sedaj.
Tomo Česen
Ogrevanje v ledu
Tržačana Erik Švab in Mauro Florit sta že 13. decembra obiskala dolino Sappada v Italiji, v kateri se v pozimi naredi cela vrsta zaledenelih slapov. Ob njunem obisku je bila večina slapov še v zelo slabem stanju, vseeno pa sta lahko preizkusila ledna orodja v klasičnem slapu Lo specchio di biancaneve (III/4, 250 m). Naprej sta plezala desno varianto, v kateri sta se zaradi pomanjkanja ledu ustavila pod zadnjim, petim, raztežajem. Ker so stojišča opremljena s svedrovci, sta se zlahka spustila nazaj pod slap in splezala še prva dva raztežaja leve variante.
Plezališče ob Nadiži
Ob reki Nadiži, v najbolj zahodnem kotičku Slovenije, so plezalci iz Tolmina uredili novo plezališče. V njem je zaenkrat pet smeri, ki so dolge dobrih 20 metrov. Po težavnosti sodijo nekako v srednji razred, saj se ocene do sedaj preplezanih smeri gibljejo med 6a+ in 7b+/c. Najtežjo, Blažev žegen (7b+/c) je opremil Blaž Stres, potem pa je projekt prepustil Maticu Joštu, ki je 20 metrov dolgo previsno smer splezal v tretjem poskusu. V osrednjem delu stene, ki ga tvori velik previs, nad njim pa gladka plošča je prostora še za kakih pet smeri, ki pa bodo najverjetneje težje od 7c (IX po UIAA lestvici).

Ekstremni alpinizem, bajke in turni smuki
V teh dneh so izšle tri nove knjige založbe Sidarta: Veliki dnevi o pokojnem alpinistu Stanetu Belaku – Šraufu, Zlatorog – ljudska pripovedka iz Trente in turno-smučarski vodnik.
Stane Belak – Šrauf je s svojimi vrhunskimi vzponi, neuničljivo energijo in vizijami zaznamoval slovenski alpinizem od šestdesetih let dalje. Žal je pred dvema letoma njegovo življenjsko pot prekinil plaz na Mojstrovki.
V knjigi tečeta vzporedno dve zgodbi. Eno tvorijo Šraufovi teksti, v katerih z njemu lastnim sočnim jezikom opisuje svoje največje avanture. Podpisi k številnim dokumentarnim fotografijam pa predstavijo poleg Šraufa še več generacij alpinistov. S svojimi vrstniki je v sedemdesetih letih sodil v svetovni vrh, kasneje pa je z mlajšimi alpinisti – v šali jih je klical »mucki« – opravil še vrsto uspešnih himalajskih odprav.
Pavle Kozjek v uvodu knjige pravi, da so Šraufa na eni izmed odprav soplezalci poimenovali Legenda. In prelistavanje knjige to le potrjuje. Z Alešem Kunaverjem in Tonetom Sazonovom so pozimi 1.1968 preplezali Čopov steber v opremi, s kakršno se danes večina ne bi upala niti en dan smučati na Krvavcu. Ko jih je na sestopu z vrha Everesta 8300 metrov visoko ujela noč, je njegov soplezalec šerpa Ang Phu rekel: »Šrauf, Sab! To noč bomo umrli!«. Šrauf pa mu v odgovor v knjigi zapiše: »Kar tako tudi ne bom crknil prav na koncu tele zgodbe.« Šrauf je preživel in se čez dve leti lotil še težjega vzpona.
Poglejmo še drugi knjižni novosti. Besedilo ljudske pripovedke o Zlatorogu je zbrala in uredila Dušica Kunaver. Kratek tekst nas ob ilustracijah Mojce Cerjak popelje v bajeslovni svet naših gora. Turno-smučarski vodnik po naših gorah in nekaj bližnjih ciljih preko meje bo razveselil vse številnejše ljubitelje turnega smučanja.
V Trenti tudi športno plezanje
Turistično društvo Trenta, Zadruga Krajcarca, se je odločilo, da turistično ponudbo Trente popestri tudi s športnim plezanjem. K sodelovanju so pritegnili znanega alpinista in ekstremnega smučarja Marka Čara, ki je ob pomoči nekaterih plezalcev in domačinov nekoliko nad vasjo Trenta uredil novo plezališče.
V njem bo možno plezati predvsem poleti. Dopoldne je stena v soncu, popoldne pa v senci, tako da je primerna tako za vroče kot tudi za malo hladnejše dni. Zaenkrat je opremljenih 10 smeri. Dve sta dolgi kar 40 metrov, tako da se ju pleza v dveh raztežajih, druge pa so dolge kar 30 metrov. Težavnost se giblje nekje od tretje do osme stopnje po lestvici UIAA. Prostora za nove smeri je še dovolj in v prihajajočem letu nameravajo plezališče še razširiti.
Miha Peternel