Alpinistične novice 52/1997

S prvenstvom do kvalitete

Z Martino Čufar imamo za zdaj samo eno vrhunsko tekmovalko, med moškimi presenetil Tomaž Valjavec
Po začetnih finančnih težavah tik pred začetkom letošnjega državnega prvenstva v športnem plezanju je Komisija za športno ple­zanje pri PZS vendarle le-tega uspešno pripeljala do konca. Skupno je bilo na koledarju 17 tekem v 6 starostnih kategorijah, poleg tega pa še tri tekme za mlajše kategorije, ki niso štele za državno prvenstvo.
Da je dobro organiziran nacio­nalni tekmovalni sistem osnova za kvaliteto in dobre rezultate na mednarodni ravni, je jasno že nekaj časa tudi v športnem plezanju. Za Slovenijo, ki zaradi svoje majhnosti nikoli ne bo mogla imeti velikega za­ledja, je to še posebej pomembno. To se zelo dobro kaže v rezultatih na­ših mladih plezalcev, ki so v zadnjih letih vedno igrali zelo vidno vlogo na mednarodnih tekmah. Kolajne iz svetovnih prvenstev to samo še potr­jujejo. Prav gotovo je to tudi rezultat dobro organiziranega državnega prvenstva, ki ga v drugih državah (ra­zen morda Francije) niso imeli. Vsaj ne na tako visoki ravni. Po drugi strani je treba priznati, da so sloven­ski klubi po strokovnem kadru zelo šibki in da ni prav veliko klubov, kjer bi imeli dobro organizirane tre­ninge.
Število tekmovalcev, ki se udele­žujejo tekem državnega prvenstva, je v zadnjih 4 letih približno enako. Letos je imelo tekmovalno licenco 218 tekmovalcev, poleg tega pa jih je 33 imelo še licenco »B«. To so tisti mladi plezalci, ki so nastopili samo na tekmah »B« in ki niso štele za državno prvenstvo. Na njih naj­boljši v posameznih kategorijah niso smeli nastopiti. Namen teh tekem je pravzaprav bolj druženje in plezanje najmlajših. Samo tekmovanje je (ali pa bi vsaj moralo biti) bolj sekun­darnega pomena. KŠP je s temi tek­mami začela lansko leto in odločitev se je pokazala za pravilno. Letos je bilo za te tekme veliko zanimanja. Če pogledamo v člansko kategorijo, je treba najprej ugotoviti, da pri žen­skah nastopa zelo majhno število plezalk. Upajmo, da bo v prihodnjih sezonah število naraslo in da bo kon­kurenca močnejša. Zaenkrat imamo v Martini Čufar samo eno vrhun­sko tekmovalko in čeprav razlika na domačih tekmah (zaradi lažje tekmovalne smeri) velikokrat ni ve­lika, se le-ta pokaže na mednarodnih tekmah. Nedvomno pa je za Štremfljevo, Trudnovo in druge zelo po­membno, da imajo nekoga zelo do­brega za primerjavo. Povsem enako bi lahko rekli za moško konkurenco. Letos so bili med prvimi desetimi na državnem prvenstvu štirje iz mla­dinskih oziroma kadetskih vrst, ki pa se v večini primerov še vedno ne morejo niti približno kosati z naj­boljšimi člani. Razen ene izjeme. Še ne 16-letni Tomaž Valjavec je prvo (seveda prijetno) presenečenje leto­šnjega prvenstva. Toda tudi tu velja podobno kot za ženske: mednaro­dne tekme so druga zgodba in pre­več bi bilo pričakovati, da bomo hi­tro dobili nekoga, ki bo sposoben rezultatov Groma in Goloba. Glede na majhno zaledje plezalcev v obeh konkurencah pa mirno lahko zaklju­čimo: rezultati naših plezalcev na mednarodnem prizorišču so odlični in treba si je zelo prizadevati, da bodo ostali vsaj na takšni ravni, če ne še boljši. Imamo nekaj vrhun­skih posameznikov, ki so v svetov­nem vrhu in so kot takšni še kako pomemben dejavnik za nadaljnji ra­zvoj tega športa pri nas. Utečen si­stem državnega prvenstva k temu prispeva velik delež in vsi bi se mo­rali prizadevati, da bi le-ta tekel na­prej vsaj v takšni meri kot je to bilo do sedaj.

Tomo Česen

Ogrevanje v ledu
Tržačana Erik Švab in Mauro Florit sta že 13. decembra obi­skala dolino Sappada v Italiji, v kateri se v pozimi naredi cela vrsta zaledenelih slapov. Ob nju­nem obisku je bila večina slapov še v zelo slabem stanju, vseeno pa sta lahko preizkusila ledna orodja v klasičnem slapu Lo specchio di biancaneve (III/4, 250 m). Naprej sta plezala desno va­rianto, v kateri sta se zaradi pomanjkanja ledu ustavila pod za­dnjim, petim, raztežajem. Ker so stojišča opremljena s svedrovci, sta se zlahka spustila nazaj pod slap in splezala še prva dva raztežaja leve variante.

Plezališče ob Nadiži
Ob reki Nadiži, v najbolj zaho­dnem kotičku Slovenije, so ple­zalci iz Tolmina uredili novo ple­zališče. V njem je zaenkrat pet smeri, ki so dolge dobrih 20 me­trov. Po težavnosti sodijo nekako v srednji razred, saj se ocene do sedaj preplezanih smeri gibljejo med 6a+ in 7b+/c. Najtežjo, Blažev žegen (7b+/c) je opremil Blaž Stres, potem pa je projekt prepu­stil Maticu Joštu, ki je 20 metrov dolgo previsno smer splezal v tre­tjem poskusu. V osrednjem delu stene, ki ga tvori velik previs, nad njim pa gladka plošča je prostora še za kakih pet smeri, ki pa bodo najverjetneje težje od 7c (IX po UIAA lestvici).

Ekstremni alpinizem, bajke in turni smuki
V teh dneh so izšle tri nove knjige založbe Sidarta: Veliki dnevi o pokojnem alpinistu Sta­netu Belaku – Šraufu, Zlatorog – ljudska pripovedka iz Trente in turno-smučarski vodnik.
Stane Belak – Šrauf je s svo­jimi vrhunskimi vzponi, neuni­čljivo energijo in vizijami zazna­moval slovenski alpinizem od šest­desetih let dalje. Žal je pred dvema letoma njegovo življenjsko pot prekinil plaz na Mojstrovki.
V knjigi tečeta vzporedno dve zgodbi. Eno tvorijo Šraufovi te­ksti, v katerih z njemu lastnim soč­nim jezikom opisuje svoje najve­čje avanture. Podpisi k številnim dokumentarnim fotografijam pa predstavijo poleg Šraufa še več generacij alpinistov. S svojimi vr­stniki je v sedemdesetih letih so­dil v svetovni vrh, kasneje pa je z mlajšimi alpinisti – v šali jih je klical »mucki« – opravil še vrsto uspešnih himalajskih odprav.
Pavle Kozjek v uvodu knjige pravi, da so Šraufa na eni iz­med odprav soplezalci poime­novali Legenda. In prelistavanje knjige to le potrjuje. Z Alešem Kunaverjem in Tonetom Sazonovom so pozimi 1.1968 preplezali Čopov steber v opremi, s kakršno se da­nes večina ne bi upala niti en dan smučati na Krvavcu. Ko jih je na sestopu z vrha Everesta 8300 me­trov visoko ujela noč, je njegov soplezalec šerpa Ang Phu rekel: »Šrauf, Sab! To noč bomo umrli!«. Šrauf pa mu v odgovor v knjigi zapiše: »Kar tako tudi ne bom crknil prav na koncu tele zgodbe.« Šrauf je preživel in se čez dve leti lotil še težjega vzpona.
Poglejmo še drugi knjižni novo­sti. Besedilo ljudske pripovedke o Zlatorogu je zbrala in uredila Du­šica Kunaver. Kratek tekst nas ob ilustracijah Mojce Cerjak popelje v bajeslovni svet naših gora. Turno-smučarski vodnik po naših go­rah in nekaj bližnjih ciljih preko meje bo razveselil vse številnejše ljubitelje turnega smučanja.

V Trenti tudi športno plezanje
Turistično društvo Trenta, Za­druga Krajcarca, se je odločilo, da turistično ponudbo Trente pope­stri tudi s športnim plezanjem. K sodelovanju so pritegnili znanega alpinista in ekstremnega smučarja Marka Čara, ki je ob pomoči ne­katerih plezalcev in domačinov nekoliko nad vasjo Trenta uredil novo plezališče.
V njem bo možno plezati pred­vsem poleti. Dopoldne je stena v soncu, popoldne pa v senci, tako da je primerna tako za vroče kot tudi za malo hladnejše dni. Zaen­krat je opremljenih 10 smeri. Dve sta dolgi kar 40 metrov, tako da se ju pleza v dveh raztežajih, druge pa so dolge kar 30 metrov. Težavnost se giblje nekje od tretje do osme stopnje po lestvici UIAA. Prostora za nove smeri je še dovolj in v prihajajočem letu nameravajo plezališče še razširiti.

Miha Peternel

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja