Dve smeri na Daulagiriju
Na tej himalajski gori naši alpinisti nimajo sreče – Leta 1981 in letos so preplezali steni, vendar so obrnili pred vrhom
SLOVENSKA SMER – Vzhodna stena Daulagirija. Trikotnika označujeta prvi in drugi bivak, desno je smer sestopa po SV grebenu.
Pod vodstvom Staneta Belaka je slovenska alpinistična odprava, v kateri so bili še Marjan Kregar, Andrej Štremfelj in Iztok Tomazin, opravila prvi vzpon prek vzhodne stene Daulagirija. Vrha na žalost ni dosegla, vzrok temu je bil le eden – orkanski veter. Ponovila se je zgodba iz leta 1981, ko so naši alpinisti preplezali slovito južno steno, potem pa zaradi izčrpanosti sestopili po normalnem pristopu.
Glavnina odprave, ki sta se ji pridružila kot spremljevalca tudi Andrej Beg in Marjan Brišar, je dopotovala v Katmandu 5. septembra. Pet dni kasneje so že odšli s 30 nosači iz Pokre proti baznemu taboru. Z njimi je bil še zvezni oficir in en šerpa, ki je bil sardar in kuhar obenem. Bazo na višini 4200 m so postavili 18. septembra. Težaven in nevaren je bil že del sten do platoja na višini 5900 m. Poiskali so pot preko vzhodnega ledenika, od 4400 m do platoja je bila zelo nevarna stena, polna serakov, razpok, razmere pa so se stalno spreminjale. Plato so dosegli 2. oktobra in tam postavili šotor, čez serake pa napeli fiksne vrvi. Ti dnevi so bili tudi najlepši na celotni odpravi. Slabo vreme z dežjem in snegom je bilo vse do 13. oktobra. Čez tri dni so Belak, Kregar in Tomazin dosegli tabor 1 in našli šotor pod 3 metre debelo snežno odejo. Zaradi tega so potem raje skopali luknjo v sneg. 20. oktobra se jim je pridružil še Štremfelj in vsi so na enki prespali. Nato je sledil vzpon po normalni smeri, to je po SV grebenu. Zaradi aklimatizacije so se povzpeli do višine 7000 m, oviral jih je predvsem globok sneg, nato pa so se vrnili nazaj na enko. Sledil je dvodnevni počitek. 26. oktobra pa so vstopili v vzhodno steno, ki se začne na višini okoli 4800 m. Vreme je bilo lepo, le veter je bil močan. Po vzhodni strani so sicer prvi poskušali priplezati na Daulagiri že leta 1969 ameriški alpinisti. Dosegli so JV greben, kjer pa jih je sedem odnesel plaz.
Naši so prvi dan dosegli višino 7000 m, splezali so do konca izrazitega snežnega raza v vzhodni steni in tam pod seraki bivakirali. Malo jih je že zasipal sneg, kar je bil znak, da prek SV grebena piha izredno močan zahodni veter. Naslednji dan so steno preplezali, dosegli SV greben in na višini 7600 m na edino primernem mestu postavili šotor. Veter je pihal z nenormalno močjo, zasipal jih je sneg in edina možna pot je vodila navzdol. Do vrha je bilo le še položno pobočje s trdim snegom, popolnoma brez težav, a v takem orkanskem vetru, kot so ga imeli naši, vzpon seveda ni bil mogoč. Sestopili so v enko. Belak in Kregar sta malo pomrznila po nogah, Tomazin pa po rokah. Ponovni naskok na vrh bi terjal daljši počitek, seveda, če bi jim vreme šlo na roko.
Vendar veter še naprej ni ponehal. Tako so prvega dne v novembru zapustili bazni tabor.
Težave v prvem delu stene, do platoja, so dosegale ponekod do IV. stopnje. Naklonina se je spreminjala zaradi podorov serakov. Glavni del stene nad platojem ima naklonine od 40 do 65 stopinj, v njenem spodnjem delu pa je kombinirano plezanje s težavami do IV+.
Jugoslovani imamo sedaj na Daulagiriju dve smeri. Preplezali smo južno in vzhodno steno, obe pomenita vrhunski dosežek. A manjka nam še pika na i — vrh 8167 m visokega Daulagirija.
Po Fitz Royu sedaj na vrsti še težja gora – Cerro Torre
Slovenska meddruštvena alpinistična odprava, ki je odpotovala v Patagonijo, načrtuje smer v vzhodni steni, ki je nepreplezana, je pa najlepša in najtežja med vsemi na tej gori
Decembra 1983 je naša odprava v vzhodni steni Fitz Roya preplezala novo slovensko smer po veliki zajedi. S tem je dosegla izjemen, svetovno priznan uspeh. V sosednji dolini je malo nižji, a še težji Cerro Torre. Po 30 letih obleganja vodijo na njegov vrh tri smeri. Letošnja odprava pa načrtuje četrto, slovensko smer v vzhodni steni, najlepši in najtežji, ki je vse do danes ostala nepreplezana.
Cerro Torre leži na skrajnem jugu Andov, v Patagoniji. Je gora najdrznejših oblik, zastrašujoče strma in vetrovna. V njegovih stenah so se preizkušali mnogi najboljši svetovni alpinisti, le nekaj pa jih je doseglo vrh. Od začetka petdesetih let je znanih okrog 30 poskusov, le desetim odpravam je uspelo osvojiti vrh. Po zahtevnih navpičnih razih vodijo na vrh tri smeri. Sedaj so na vrsti najzahtevnejše smeri v južni in vzhodni steni, kamor so namenjeni naši alpinisti. Prvi vzpon na vrh te 3128 m visoke gore je uspel 31. januarja 1959 Italijanu Cesare Maestriju in Avstrijcu Toniju Eggerju. Splezala sta SZ raz. Drugi so bili na vrhu po JZ razu Italijani Casimiro Ferrari. Daniele Chioppa in Mario Corti leta 1974. Ta smer ima eno ponovitev. Tretja smer pa vodi po JV razu, ki sta ga po Maestrijevem poskusu iz leta 1970 dokončala Američana Jim Bridwell in Steve Brewer leta 1979. Do danes ima ta smer šest ponovitev. Med temi uspelimi vzponi pa je znanih še 16 dolgotrajnejših in resnih poskusov.
Veliko znanih in slavnih alpinistov se je s te gore vračalo praznih rok. Stene so zaradi antarktičnih vetrov in stalnih padavin oblečene v leden oklep, vzponi nanje pa so ekstremno zahtevni, kljub nizki nadmorski višini.
STRME STENE — Cerro Torre (3128 m).
Slovenska alpinistična odprava šteje sedem alpinistov, z njimi pa sta še zdravnik in snemalec.
Vodja je Stane Klemenc, član odprave Kavkaz 74, Makalu 75, Everest 79 ter Grendland 81 in Fitz Roy 83, na obeh je bil vodja.
Člani so Silvo Karo (sodeloval na odpravah Kolorado 82, Fitz Roy 83 in Jalung Kang 85), Pavle Kozjek (Gangapurna 83, Yosemiti 84, Jalung Kang 85,Yosemiti in Kanada 85), Franček Knez (Everest 79, Andi 80, Lotse 81, Yosemiti 83, Fitz Roy 83, Čo Oju 84, Jalung Kang 85), Janez Jeglič (Kolorado 82, Fitz Roy 83, Jalung Kang 85), Peter Podgornik (Lotse 81, Aconcagua 82, Grendland 84, Jalung Kang 85 in Yosemiti in Kanada 85), ter Slavko Svetičič (Aconcagua 82, Bolivija 83, Yosemiti 84 in Jalung Kang 85). Zdravnik odprave je Borut Belehar, ki je sodeloval v alpinistični šoli v Manangu leta 1982. Snemalec pa je Matjaž Fištravec, ki ima za seboj že 7 let alpinističnega staža, zaposlen pa je v mariborskem dopisništvu RTV Ljubljana. V ekipi je bil tudi Metod Škarja, ki pa žal zaradi poškodbe gležnja ne more na pot. Bazni tabor nameravajo postaviti na višini 660 m, sledilo bo iskanje najboljših prehodov prek ledenika do vzhodne stene na višini 1990 m. Pod njo bodo v led izkopali Votlino, ki bo služila kot snežni bivak. Potem bo treba pod steno znositi vso opremo, nato pa se bo začelo plezanje. Plezali bodo v ekspedicijskem stilu – to je napenjanje fiksnih vrvi in vsakodnevno vračanje nazaj pod steno. Torej podobno kot na Fitz Royu, kjer se je ta način izkazal kot dober. Prva možnost bivakiranja v steni je nekako po 900 metrih. Če bodo imeli vsaj malo sreče z vremenom, načrtujejo naskok na vrh konec januarja 1986. Spust bo potekal po isti smeri.
Polno smeti pod Ospom
Vedno več alpinistov obiskuje steno nad to mirno primorsko vasico, za seboj pa puščajo tudi vedno več smeti. Prebivalcem, ki se nikdar niso pritoževali, ni najbolj všeč, ko jim nekateri z avtomobili vozijo po »plesišču«, betonski ploščadi, blizu katere v glavnem vsi parkirajo. Čeprav ga uporabljajo le nekajkrat, pa so vanj vložili trud in svoj denar. Lepo bi bilo, če bi bili alpinisti malo bolj obzirni in za seboj pobrali tudi odpadke.
Tržaška v Ospu — prosto
Smer, ki jo ne ponavljajo velikokrat, je doživela 1. prosto ponovitev. Opravila pa sta jo Srečo Rehberger (AO Kranj) in Tadej Slabe (AO Matica). Vstopila sta 29. novembra šele okoli poldneva. Prvi raztežaj – 20 m krepkega previsa – je izrazito atletski problem. Ocenila sta ga VIII+. Sledi ključ smeri, streha, kjer je bila potrebna prava akrobatika, ocena IX-. Od tu sta se spustila navzdol, se naslednji dan vrnila nazaj po vrvi in dokaj hitro splezala do roba stene. Tretji raztežaj ima težave, ocenjene s VI+, četrti, ki je spet ponudil dobrih 20 m neprekinjenih težav, vseskozi previs, pa ima oceno VIII. Do tu se smer pri 60 do 70 metrov višine prevesi za skoraj 20 m. Peti raztežaj je zopet težak, ocena VII-, zadnji pa ima težavnost do VI. stopnje.
Skala je dobra, plezanje pa ob številnih svedrovcih popolnoma varno. Rehberger in Slabe, ki imata največ izkušenj s težkimi prostimi ponovitvami, ocenjujeta prosto ponovitev Tržaške smeri, kot najtežji tovrsten vzpon v Jugoslaviji. Solidno razčlenjena skala nudi ob veliki previsnosti svojevrstno telovadbo.
Dva spusta s smučmi
Marko Paternu in Andrej Zorčič (AO Slovenija šport) sta 29. novembra presmučala varianto smeri Črni tulipan v severni steni Rjave skale (pod gondolo). Ocena S6/s4, IV+, 900 m. Zaradi manjše količine snega, sta morala v spodnjem delu grape preskočiti nekaj skalnih skokov. Dva dni kasneje sta v severni steni Begunjščice presmučala eno od smeri, ki potekajo po številnih grapah. Ocena S4+/S 4-, III+, 300 m. Pri obeh spustih sta imela za ta letni čas presenetljivo dobre razmere.
Zimski tečaj na Okrešlju
Šaleški AO je v začetku novembra pričel z alpinistično šolo, v katero se je vpisalo 7 tečajnikov. V okviru šole so v dneh od 28. novembra do 1. decembra organizirali zimski tečaj na Okrešlju. Udeležilo se gaje 14 članov (8 alpinistov, 2 pripravnika in 4 tečajniki).
Za praznike v Paklenici in Ospu
Smiljan Božič, Ela Leskovšek in Metod Škarja so preplezali smer Hare Krišna (VII-), Škarja je potem ponovil še Barbaro (VIII+), verjetno 3. PP, zanesljivo pa 3. JPP. Splezal je še smer desno od Italijanske, ki so jo zlezli tujci, ocena pa okoli VIII- (verjetno 1. P). Vsi trije so splezali še Kanjon direkt.
Bojan Počkar in Iztok Škrlj sta prosto ponovila Domžalsko in Petrovo varianto. Mitja Lo Duca in Žarko Trušnovec sta plezala prosto Domžalsko, Velebitaško, Slovensko, Švicarsko in Petrovo varianto, Lo Duca pa je z Darjom Pajntarjem Še Diagonalko. Matjaž Prezelj in Benjamin Ravnik pa sta splezala El Condor passa. Tudi v Ospu je bilo opravljenih veliko vzponov. Staro smer so plezali Filip Bence-Janez Primožič, Grega Prezelj-Benjamin Ravnik, Mirko Kranc (brez lestvic) – Jelka Tajnik, Gobo so ponovili Bence-Primožič, Rehberger-Bertoncelj, Silvo Babič-Sašo Prosenjak, Marjan Kovač in Janez Kešnar pa sta prosto ponovila Indijanko (VI+).
Tomo Česen
Dan varstva pred snežnimi plazovi
Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS in GRS bosta pripravili tradicionalni dan varstva pred snežnimi plazovi 18. in 19. januarja prihodnje leto v Republiškem centru za obrambo usposabljanja v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem.
Penzion v Poljčah stane 1.500 din, pričakujejo pa, da se bodo republiškega dne varstva pred snežnimi plazovi udeležili inštruktorji in drugi vzgojno-izobraževalni kadri planinskih društev, odsekov, komisij PZS, smučarske organizacije, taborniške zveze, JLA, milice in teritorialne obrambe.
Analizirali bodo nesreče doma in na tujem, preobrazbo snega, nastanek, delitev in mehaniko plazov, varstvo pred njimi in medsebojno pomoč.
V praktičnem delu bodo udeleženci obnovili veščino gibanja v plazovitem svetu, iskanje z lavinsko žolno in psom, oskrbo pohabljene osebe, sondiranje in medsebojno pomoč. Rok za prijave je 7. januar 1986 v pisarni PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
ID
