Izbor amaterskih planinskih in alpinističnih filmov v CD
V Cankarjevem domu bodo tri projekcije: danes, v četrtek in prihodnji ponedeljek – Danes serija »Od doma do Himalaje«
Pri gledanju in presojanju naših alpinističnih amaterskih filmov ne smemo pozabiti na specifične razmere snovanja, rojevanja in oblikovanja teh filmov, je zapisal Janez Bizjak. Kot vsak amaterski je tudi alpinistični film sad avtorjevih osebnih zamisli, njegovega osebnega dela in odpovedovanja. Iz lastnih prihrankov kupujemo filmske kamere in filme, montaža spet zahteva novo odpovedovanje, najbolj pa se zatika navadno pri zvočni opremi.
Pomen našega amaterskega planinskega filma je predvsem v njegovi dokumentarnosti (še posebej velja to pri ekspedicijskih filmih). Prizori so naključni in največkrat nepredvidljivi ter neponovljivi, posneti večinoma brez vnaprejšnjega scenarija in posebnih priprav, so vsakdanji zapis resničnosti. In prav zaradi tega jih smemo in moramo vrednotiti kot del naše kulturne dediščine, kot dokument našega časa.
Pri alpinističnih filmih so najdragocenejši navadno tisti kadri, ki so bili posneti takrat, ko se je bilo najtežje ustaviti, sneti nahrbtnik, vzeti ven kamero in jo pripraviti ter snemati; navadno še na izpostavljenem mestu in z zahtevnega položaja. Potem pa je bilo treba ves postopek še ponoviti v obratni smeri. Poskušati ujeti soplezalce, ki se jim morda ne zdi vredno počakati prav tisti hip in na tistem mestu, je še eden od momentov, ki jih moramo upoštevati. Ali pa lovljenje prizorov v nemogočih položajih, ko se zaradi težav in nevarnosti vsem tako mudi in so preveč zaposleni sami s seboj, da bi »pozirali«. In ne nazadnje: kdor na dolgih turah nosi kamero in filme, ima v nahrbtniku manj prostora za hrano in življenjsko pomembno opremo.
Komisija za kulturno dejavnost PZS in Cankarjev dom nam ob pomoči strokovne komisije ponujata »izbrana dela« slovenskega planinstva iz zadnjih let. Šestnajst filmov različnih dolžin in formatov ter opremljenosti, različnih tudi po izvirnosti in kvaliteti, se bo zvrstilo na treh projekcijah, danes, v četrtek in čez teden dni, vse pa se bodo začele ob 19. uri. Zaključni večer – vsi bodo v mali dvorani Cankarjevega doma – bo popestren še s pogovorom. Zaradi velikega zanimanja so vstopnice že začeli prodajati in jih bodo (vsak dan med 14. in 20. uro) neprekinjeno, dokler ne poidejo.
Program današnje projekcije
EVEREST – Vanja Matijevec s tem filmom prikazuje vzpon alpinista, kako ga doživlja, kakšne težave ima, obenem pa je to dokumentarni zapis o enem največjih dejanj našega alpinizma, o vzponu na najvišjo goro sveta Mount Everest po novi Jugoslovanski smeri.
TAURUS — Joco Balant predstavlja s tem svojim filmom zakotni, vendarle eksotični predel Male Azije. Prizori, ki nam jih ponuja, niso le paša za oči, temveč nas vodijo tudi po gorah in deželi (Turčiji), ki je skoraj ne poznamo.
PAMIR – Pamir je najvišje gorstvo Sovjetske zveze in naši alpinisti so ga doslej že večkrat obiskali. Vendar tako, kot ga je predstavil Peter Markič s svojim istoimenskim filmom, nam izmenjave s sovjetskimi alpinisti doslej še nihče ni predstavil.
LOTSE — Drugi film Vanje Matijevca nas bo popeljal v južno steno Lotseja (8516 m), koder so naši alpinisti leta 1981 skoraj do vrha izpeljali novo smer, prvo v tem predelu sploh. Kamera v rokah člana jurišne naveze verno izpoveduje zagrizen boj s steno in vremenom.
Novi alpinisti v BiH
Komisija za alpinizem PZ Bosne in Hercegovine je po zadnjih izpitih proglasila pet novih alpinistov. Znak s številko 88 je prejel Fikret Kahrovič iz Sarajeva, naslednje pa Edin Kajan, Halil Buzrič (oba Mostar), Vlado Mičič in Goran Sladič (oba Pucarevo).
Pa tudi drugače so zadovoljni z zadnjimi dosežki. Oživilo je organizacijsko delo, na prvem programu Radia Sarajevo so imeli dvourno oddajo o alpinizmu (Muhamed Gafič in Slobodan Žalica), računajo z razširitvijo rubrike v Oslobodjenju, kmalu pa bo začela tudi jesenska serija predavanj, ki jih organizirajo v okviru mestnega programa.
Živahno tudi v vrstah GRS
Od občnega zbora, ki je bil 13. preteklega meseca vodi ljubljansko postajo GRS Tone Sazonov-Tonač. Izvolili so tudi posebno koordinacijsko telo (7 članov), ki bo skrbelo za kar najboljšo povezavo z vsemi dejavniki. Domenili so se, naj bi postaja, ki šteje 47 članov, od tega je 7 zdravnikov, prihodnje kar največ prispevala k preventivni dejavnosti. Načrtujejo (poleg akcij za svoje člane) vzgojno delo med mladimi v alpinističnih odsekih in sekcijah ljubljanske regije (ne le Ljubljane), sodelovali pa bodo kar najtesneje tudi z vsemi sosednjimi postajami.
Iz kamniške postaje GRS javljajo, da je velika večina članov že opravila obnovitvene izpite iz tehnike reševanja, v četrtek pa bodo začeli še s seminarjem prve pomoči, da bi lahko tudi te izpite opravili še pred koncem leta.
Sprejem med alpiniste
V alpinističnem odseku PD Janez Trdina iz Mengša so letos nadvse zadovoljni z alpinistično šolo. Imajo sicer res le šest tečajnikov (kar pa za tako majhen kraj tudi ni tako malo), toda za njimi so že tri skupne ture, vsak teden imajo vaje v plezalnem vrtcu, ob četrtkih pa telovadbo in seveda sestanke. Letos bodo imeli tudi sprejem. V soboto 8. decembra ob 19. uri se bo začel na Gobavici, med alpiniste pa nameravajo sprejeti Dareta Božiča in Toneta Šponka, ki sta oba že opravila potrebne izpite. Preostane jima le še »krst«.
Kačandžunga
Pri založbi Šport je izšla knjiga Jaria Piroha »Kačandžunga, 8598 m« s podnaslovom Češkoslovaški alpinisti na tretji najvišji gori. Ima 176 strani teksta in 24 strani barvnih fotografij (črnobele so med tekstom), naklada je 14.000 izvodov, cena pa 40 Kčs. Avtor v štirih poglavjih na zanimiv način (z dnevnikom) predstavlja uspešno odpravo, ki se je leta 1981 povzela na Kangčendzengo.
Bo ČMA alternativno glasilo?
Brez napovedi in za večino jugoslovanskih alpinistov še vedno neznano glasilo je ČMA. Tisti, ki so ga imeli srečo videti pravijo: neobičajen, morda preveč neresen … Ima pa tudi nekaj dobrih.
ČMA je časopis mladih alpinistov, ki del svoje usmeritve nakazuje že kar na drugi strani: Uredništvo ČMA svojim zvestim bralcem podarja direkten prenos sestanka komisije za alpinizem psh – čma čma čma čma… Čeprav ni nikjer zapisano, je videti, da je izšel iz zagrebških krogov, tistih, ki niso posebno zadovoljni s stanjem v hrvatskem alpinizmu, oziroma tistih, ki so (in morda še) načrtovali ustanovitev alpinističnega kluba.
Veliko je (prirejenih) sličic stripa, poudarjeni so naslovi, posebnost pa je priloga. Risba na formatu A3 z igro v stilu »ne jezi se«, in to z alpinistično vsebino, deloma zelo zelo aktualno. Število igralcev ni omejeno in – vsaka podobnost z dejanskimi dogodki je namerna.
Poznavalci zagrebških razmer v kratkem napovedujejo ČMA št. 2.
22. decembra v Ljubljani
Polovico zadnjih obvestil PZS (št. 14. letnik X) je pravzaprav gradivo za 4. sejo glavnega odbora PZS, ki bo 22. decembra v Ljubljani v veliki sejni sobi Kluba delegatov. Dnevni red je tokrat nekoliko bolj »skromen«, pa vendarle ima 13 točk. Poleg običajnih bo verjetno najbolj zanimiva 9. točka: sklep o pripravi planinskih aktov PZS za srednjeročno obdobje 1986-90 ter elementov dolgoročnega plana do leta 2000.
Predlog za kategorizacijo 1985
Podkomisija za vrhunski alpinizem pri PZS, ki opravlja vse naloge tudi v zvezi s kategorizacijo v okviru Planinske zveze Jugoslavije, je ZTKOS že predložila seznam kategoriziranih alpinistov za prihodnje leto. Za naziv zaslužni športnik predlagajo Boruta Berganta in Frančka Kneza, Bojan Pollak pa ima potrebne pogoje (ZR), da uveljavlja ta naziv tudi v prihodnjem letu. Za mednarodni razred je predlaganih šest alpinistov: Janko Humar (alpinist od 1977, lani republiški razred), Pavle Kozjek (1980, ZR), Srečo Rehberger (1982, PR), Slavko Svetičič (1974, ZR), Iztok Tomazin (1975, ZR) in Žarko Trušnovec (1978, -). Janez Benkovič in Bogdan Biščak izpolnjujeta pogoje (JLA) za podaljšanje statusa športnika mednarodnega razreda. Za zvezni razred pa je predlaganih 15 alpinistov: Filip Bence (1971, RR), Ines Božič (1980, -), Tomo Česen (1977, ZR), Maja Dolenc (1982, ZR), Lidija Honzak (1980, RR), Janez Jeglič (1981, ZR), Silvo Karo (1979, ZR), Rok Kolar (1977, RR), Edo Kozorog (1980, -), Marjan Kregar (1975, ZR), Vlasta Kunaver (1982, PR), Peter Podgornik (1977, RR), Tadej Slabe (1982, -), Igor Škamperle (1980, ZR) in Andrej Štremfelj (1974, ZR). Blaž Jereb naj bi status obdržal zaradi poškodbe na začetku letošnjega leta, Mirko Pogačar pa zaradi služenja kadrovskega roka v JLA. Za perspektivne pa je bilo predlaganih pet alpinistov in za republiški razred 22.
V znamenju velikih prečenj
Za letošnjo sezono sta značilna velikopotezna grebenska prečenja v najvišjih gorstvih – V načrtih so že mnogo težja
Tisti, ki spremljajo dogajanja v Himalaji in Karakorumu so enega mnenja: letošnje leto je bilo v znamenju prečenj.
Štirje veliki uspehi – od bolgarskega Everesta do japonske Kangčendzenge, ter prečenj, ki sta jih opravili navezi Kamerlander-Messner in Kukuczka-Kurtyka, so nesporni argumenti. Načrti za prihodnja leta pa so še mnogo bolj neverjetni. Japonci so za leto 1986 že najavili odpravo, ki naj bi opravila prečenje Nupce-Lotse-Everest.
Bolgarska odprava je 8. in 9. maja letos opravila prvo »popolno« prečenje Mount Everesta (8848 m). S sedla Lo La (6006 m) so do vrha kot prvi ponovili Jugoslovansko smer, sestop na Južno sedlo (7986 m) pa sta njihovi navezi opravili po klasični smeri.
Prečenje dolgo okoli 8500 m z 2840 m višinske razlike samo v vzponu in v zaključni turi.
Japonska odprava, štela je kar 38 članov, vključili pa so še tri Nepalce, je imela na pobočjih Kangčendzenge kar devet višinskih taborov. Opravili so 14 pristopov na Južni vrh (8482 m), bili pa so tudi na Centralnem (8476 m) in Glavnem (8586 m). 18. maja je trojica opravila prečenje Južnega in Centralnega vrha (vsega deset ur, toda imeli so pritrjene vrvi). Dva dni je njihova druga naveza dosegla še glavni vrh. Povezava vseh treh pa zaradi izjemnih tehničnih težav med glavnim in centralnim vrhom ni bila opravljena.
Hans Kamerlander in Reinhold Messner sta od 23. do 30. junija v Karakorumu opravila prečenje dveh naj višjih vrhov v skupini Gašerbrum.
25. junija sta se povzpela na Gašerbrum II (8035 m), pri spuščanju opravila prvenstveno turo in nadaljevala takoj še na Gašerbrum I (8068 m), ki sta ga dosegla tri dni kasneje. Potem pa sestop po novi smeri. Njuni bivaki (plezala sta na klasičen način) so bili na višinah 6500 m, 7450 m, 7450 m, 6500 m, 7500 in 7500 m.
Četrto velikopotezno prečenje pa sta opravila Poljaka Jerzy Kukuczka in Wojczek Kurtyka. Od 13. do 18. julija sta realizirala prečenje masiva Broad Peaka (prav tako Karakorum). Najprej sta se povzpela – z bivakoma na 6300 in 7100 m — na severni vrh (7700 m, drugi pristop). Potem sta sestopila v sedlo (7300 m), kjer sta tretjič bivakirala. Sledil je dolg greben na srednji vrh (8016 m), na katerem sta tudi bila šele druga pristopnika in spust na naslednje sedlo (7800 m, četrti bivak). 17. julija sta bila že na glavnem vrhu (8046 m); vzpon in sestop pa sta opravila po klasični smeri. Dramatičnih dogodkov seveda ni manjkalo. Našla sta cepin tragične poljske odprave, ki se je prva (1975) povzpela na srednji vrh, Kurtyka je med sestopom preveč obremenil staro pritrjeno vrv, strgala se je in na srečo se je še uspel pravočasno ustaviti s cepinom.
Franci Savenc
OD TOD IN TAM
Preskušeni plezalniki
Rick Accomazzo je v avgustovski številki (85) revije Climbing objavil zanimiv pregled 12 najbolj znanih (v ZDA) plezalnih copat. Ocene so nadvse zanimive, čeprav je res, da so subjektivne; sam je plezal z vsemi daljše smeri in na balvanih in jih primerjal na osnovi svojih dolgoletnih izkušenj.
Plezalke je razdelil v dve skupini, na fleksibilne (mehke, primerne posebno za plezanje s trenjem) in »manj fleksibilne«. V prvi skupini na prvem mestu omenja francoske E. B. (razvite iz nekdanjega modela Pierra Alaina). Čeprav vodoodporna prevleka povzroča hudo potenje, so za plezanje s trenjem in za poči odlične. Novi model (E. B. Prestige) je podoben »klasičnemu« E. B., le nekoliko bolj »plitev« je, ima rdečo oznako in je ves iz usnja. Španske Fiere bolje prijemljejo, toda se tudi hitreje obrabijo. Izdelki druge španske tovarne Calma so prejšnjim zelo podobni, pripravljeni pa so še za nekoliko širša stopala. Izdelki Montelliana Skywalker so zelo podobni izdelkom Fire, po prospektu imajo celo enako gumo, toda vseeno za spoznanje slabše prijemljejo.
Plezalke iz druge skupine se mnogo slabše prodajajo (ne le v ZDA) tudi zato, ker niso primerne za njihove poči, bolj ustrezajo za italijanske Dolomite. Njih trša guma pa jim daje daljšo trajnost (manjša obraba). Novi model Asolo Diamond so edine plezalke, ki so enako dobro držale na mokri in s prahom prekriti kamnini. Galibier Contact so bile najtrše plezalke, edino z njimi se je dalo dovolj udobno stati na vršičkih nog …
Računalniki tudi v planinstvu
Planinsko društvo Zlatar je prvo v Srbiji (verjetno pa tudi med prvimi v Jugoslaviji), ki je uvedlo računalniško obdelavo podatkov. V spomin računalnika bodo sproti vnašali vse podatke o članih, pa tudi knjigovodske (društvo upravlja tudi dom na Kosmaju, svoje prostore pa dopoldan oddaja delovni organizaciji) in o akcijah. Dvakrat letno bodo pripravljali zbirna poročila za ZTKO in druge organe, lažje bodo pripravljali svoje akcije, saj bodo vedno lahko poiskali najprimernejše sodelavce, tudi tiste (strokovnjake), ki sicer v delu društva niso vedno prisotni.
Predsednik PD Jovan Radakovič je povedal, da vsega tega seveda ne bi zmogli, če v društvu ne bi bilo delovnih nekaj programerjev.
M. M.
Bilten PD dr. G. Zavrnik
Planinsko društvo dr. Gorazd Zavrnik (na Medicinski fakulteti) je izdalo drugo število svojega biltena. Uredil ga je predsednik Andrej Mašera, odlikujejo pa ga zanimivi članki (in poročila) o izletih, zapisali so svoje vtise s predavanj (ažurno), objavili program izletov v prihodnjem letu itd. Še posebno zanimiv je urednikov opis Zahodnih Julijcev (s pregledno grebensko skico). Med članki pa najbolj izstopa občuteno napisano razmišljanje Marjana Kordaša »Črni sneg«, ki bi lahko dobilo priložnost, da se predstavi tudi širši javnosti.
F. M.
Šport ne more živeti zunaj družbe, njene usmeritve in ekonomskih možnosti
Član predsedstva SFRJ Stane Dolanc je v posebnem razgovoru za zagrebške »Sportske novosti« opozoril na nekatera neskladja – V Sloveniji skrbno pazijo na vsak dinar
»Organizacijsko smo gotovo sposobni, imamo kadre in mnogo drugih stvari, da lahko organiziramo tudi največja tekmovanja. Toda vse to moramo v sedanjem trenutku, to je naša obveznost do družbe in do prihodnosti te družbe, podrediti realnim ekonomskim možnostim. To ni nikakršna filozofija. Ekonomske možnosti so osnova primarni faktor kakršne koli odločitve te družbe, tudi v športu,« je med drugim poudaril član predsedstva SFRJ Stane Dolanc v posebnem razgovoru za zagrebške »Sportske novosti« ob dnevu republike.
Stane Dolanc je v razgovoru opozoril, da profesionalni šport ni povsem v skladu s samoupravno socialistično usmeritvijo naše družbe. »Če mora sama zase skrbeti delovna organizacija, ne vem zakaj ne bi to veljalo tudi za, recimo, Crveno zvezdo. Seveda v okviru zakonov in delovanja ekonomskih zakonitosti v naši družbi. Tu se začenja vse. Sem za čisti profesionalizem. Enkrat sem že rekel: kdor hoče imeti cirkus, naj si ga plača. Tega svojega mnenja nisem spremenil.«
Kar zadeva olimpijsko gibanje, sodi Stane Dolanc, da je postalo področje čiste politike, v katerem se križajo interesi obeh blokov. V sedanjem trenutku je olimpijskemu gibanju in olimpijski misli še naj bližja ideja neuvrščenosti. Kar zadeva izbiro Seula za naslednje olimpijske igre, je Stane Dolanc precejšen pesimist in sodi, da bo nastop na igrah odvisen od takratnega trenutnega stanja političnih odnosov v svetu.
»Sem proti »ključu« v športnih organizacijah. Nič nimam proti enakopravnosti, toda ne bi smeli absolutizirati tega, ker že zdaj prihajajo na čelo športnih organizacij ljudje, ki s športom nimajo nobene zveze. To so nemogoče stvari. Ne nazadnje s tem nismo zmanjšali tehnokratskega aparata, lahko pa bi razmišljali tudi o tem, ali morajo biti sedeži vseh športnih zvez v Beogradu,« je dejal Stane Dolanc, ko je govoril o enoletnem mandatu v športnih organizacijah.
Na vprašanja Sportskih novosti, ki podrobneje zadevajo šport in telesno kulturo v Sloveniji, pa je Stane Dolanc odgovarjal takole:
Ali sploh imamo dovolj sredstev za neke vodilne športe?
»Imamo, toda vse pobere nogomet. Osebno recimo sodim, da za Slovenijo ni tragedija, ker je Olimpija izpadla iz I. zvezne nogometne lige, pa enako Olimpija v košarki, Slovan v rokometu …«
Katere so poglavitne značilnosti športnega dogajanja v Sloveniji danes? Ali Ljubljana v določenem smislu postaja športna periferija? Kako razložiti, da se v naši najbolj razviti in najbolj bogati republiki mnogih športnih načrtov in programov lotevajo tako previdno, brez velikih investicij, z očitnim odstopanjem od organizacije velikih tekmovanj? Ali je v tem trenutku kaj posebno značilnega v slovenskem športu, kar ni identično z jugoslovansko usmeritvijo?
»Slovenija pač ravna natančno v skladu s politiko stabilizacije. In Slovenija – ki ji pravite naj bogatejša – nima denarja, da bi lahko za kateregakoli nogometaša plačala milijardo, pa tudi za kakršnegakoli vrhunskega tekmovalca v drugem športu ne. Nima in tudi noče. Takšna je naša usmeritev. Olimpija je izpadla iz I. lige, s čimer pa slovenski šport ni mnogo izgubil. Vedno smo bili nekje pri dnu. Če se bo z lastnimi močmi lahko izvlekla in se vrnila v I. ligo, bomo še kako zadovoljni. Če se ne bo, slovenski šport zaradi tega tudi ne bo propadel. To velja tudi za druge stvari. Pred osmimi leti smo se v Portorožu dogovorili, da na določen način bolj podpremo in uvrstimo v prvo skupino športov košarko, atletiko in alpsko smučanje. V tem smo skoraj povsem uspeli. V smučanju namreč. V košarki in atletiki, čeprav v atletiki je nekaj napredka mladih, pri članih tega še ni. Vi sami veste, da smo z Lorgerjem in Leškom končali vse. Ta rod celjskih atletov, ki jih je vodil Fedor Gradišnik, je tudi v svetu nekaj pomenil. V Sloveniji zdaj moramo graditi na množičnem športu, na množični telesni kulturi in na ta način ustvariti bazo, iz katere bomo prej ali pozneje dobili kvaliteto. V tem igra pomembno vlogo ljubljanska fakulteta za telesno kulturo. Sodim, da relativno dobro dela. To je za zdaj videti v smučanju, morda nekaj manj v drugih športih. Če bomo vzgojili rod mladih strokovnjakov, sem prepričan, daje perspektiva dobra. Mene nogomet sploh ne skrbi, a tudi ne košarka. Če se niso sposobni obdržati, naj pa izpadejo… Košarko bodo igrali otroci. Denarja, da bi plačevali vrhunstvo, nimamo. Ali veste, da v Sloveniji po vojni nismo zgradili niti enega velikega športnega štadiona? Težko je včasih razlagati ljudem v Sloveniji, zakaj v prvi ligi nimamo nikogar, zakaj nimamo denarja. To je tisto, ko vi pravite »najbolj razvita in najbolj bogata«. Mislim pa, da vse bolj prevladuje spoznanje, da se moramo opredeliti za delo in proizvodnjo in ustvarjati bazo za to, da bomo jutri nekaj imeli, profesionalni cirkus pa plačati, če za to imamo denar in voljo.«
Kakšen je vaš osebni odnos do športa? Vemo, da ste zaljubljeni v košarko.
»Šport imam rad. Rad imam ves šport razen tenisa. Povedal bom zakaj. To je morda neumnost, toda nekatere stvari se pač človeku zarežejo v dušo. Doma sem iz rudarskega mesta, Hrastnika. Edini šport pri nas je bil nogomet, in to z žogo iz cunj. Velika revščina. Toda v celem Hrastniku je bila takrat ena sama vila. To je bila vila direktorja, ki je bil Nemec. Drolc se je pisal. Vila je bila ograjena, še posebno je bilo ograjeno veliko teniško igrišče, na katerem sta direktorjeva hčerka in sin ter njuni gostje v belih hlačkah in krilcih igrala tenis. Jaz nisem nikdar stopil na to igrišče, nekateri moji prijatelji pa so morali hoditi pobirat žogice, za kar so dobili dinar ali dva. Iz tega revolucionarnega instinkta, ali razrednega, čeprav smo bili še otroci, smo to sovražili. Zanimivo, nikdar pozneje me tenis ni posebej zanimal. Nikdar v življenju nisem šel na teniško tekmovanje, čeprav skoraj ni športa, na katerem nisem bil.«
Ko ste v Sloveniji, doma, hodite na izlete, v naravo, nabirate gobe.
»Rad se sprehajam v naravi. Vedno v prijateljski družbi. Imam priznan status, kot pravimo »državnega gobarja«. Vsak dan najmanj dvakrat grem v naravo in vsaj enkrat od tega na višino 2000 ali več metrov. Rad imam gore in rad hodim po njih. Pozimi in poleti. Razen gora je tu še lov. Nekoč je prišel prijatelj iz Belja in povedal, da nek krasni jelen prihaja na ruk blizu madžarske meje. Toda jaz ne hodim zaradi velikih trofej, mene bolj zanima deviacija trofej. Strašne so stvari, ki jih narava napravi iz jelenovega rogovja. In kot rečeno, mi je prijatelj razlagal o tem jelenu, ki da je superkapitalen in da bi bilo škoda, če bi ga ustrelil kak Madžar. In odšel sem na mejo s še enim lovcem, toda preden smo prišli, se je jelen že oglašal kakšnih 30 m od meje. Tiho sva se približala in odstrelil sem ga. To je državni prvak na zelo visokem mestu tudi v svetu.«
Ali ste imeli svoje športne ljubljence, pri katerih ste bili morda tudi nekritičen navijač?
»Gotovo me mnogo tega veže na košarko in Olimpijo. V košarki je »moje« drugo moštvo Zadar, ker sem tam začel, v nogometu kritično navijam za Partizana, pa še za Hajduka. Na televiziji pa gledam še mnoge druge športe in ekipe. Pred dnevi sem gledal prenos tekme odbojkaric mariborske Palome Branika. Fenomenalno igrajo. Med individualnimi športi imam najraje atletiko. Kar pa zadeva športnike, je za mene edini veliki športnik Ivo Daneu, ki se ni nikdar nikomur prodal, niti za en dinar. Če bi šel v tujino, ko je bil na svojem vrhuncu, bi zaslužil za vse življenje. Pa čeprav bi ostal zunaj samo dve leti. Toda niti za en dan ni nikamor odšel. Dela, žena dela, imata dva sinova in živijo kot vsi drugi ljudje. Bil pa je eden naj večjih imen jugoslovanske košarke. Za mene je naša najboljša peterka vseh časov: Daneu, Korač, Kičanovič, Dalipagič in Čosič.«
Slišati je, da imate dobre prijatelje v gorski reševalni službi?
»Če boste prišli kdaj v Kranjsko goro, se oglasite pri meni, jaz pa bom povabil fante iz gorske reševalne službe. Janez Brojan iz Mojstrane, za katerega sem si prizadeval, da bi ga prikazali na televiziji, vendar so ga uredniki odklonili. To je strašen film o teh ljudeh. Jaz sem ga videl. Kadarkoli so poleteli s helikopterjem na kakšno akcijo, so prišli tudi po mene. Nisem jih vedno spremljal, toda veliko sem videl in vem. Ti gorski reševalci so ljudje, ki vse delajo brezplačno, vse za varnost drugih ljudi. Kot zvezni sekretar za notranje zadeve sem jim poslal megafon, ker so si do tedaj pomagali z žvižganjem. Visijo na vrveh in iščejo ponesrečene, pa recimo dva žvižga pomenita – dvigaj, trije žvižgi – spusti, en žvižg – stoj. In zdaj si predstavljajte, kakšen je položaj, ko se ti žvižgi odbijajo od sten ali piha veter. Kaj če tisti, ki skrbi za vrv, ne sliši dobro, pa spusti vrv namesto da bi dvignil. Ti fantje nosijo glavo v torbi najmanj 50-krat letno za drugega človeka, pa zato ne dobivajo niti odlikovanj niti denarja, vsako leto pa prosijo za skromna sredstva, da bi lahko pomagali naprej. Prosijo za denar, da bi kupili vrv, radijsko postajo ali kaj drugega. Pilot helikopterja Gorazd Šturm, je bil moj prijatelj, s katerim sem mnogokrat letel. Pred kratkim pa se je smrtno ponesrečil v podnožju Julijskih Alp. Če človek te ljudi pozna, jih razume, se tudi sam navduši nad njihovim delom.«
