Namesto uvoda
Večdnevno visenje v senčnih visokih stenah, čiščenje oprimkov z metlicami, ki je v (takšnih) suhih in deloma mrzlih stenah prinašalo izvrstne količnike za doseganje kategorizacijskih točk, je, kot vse bolj kaže, zgodovina. Ta del »športnega alpinizma« kar kliče k raziskovalni dejavnosti, zato upamo, da se bodo končno mentorji »zavedli« (smeli?) in ponudili študentom izvrstno priložnost za diplomske, doktorske itd. naloge ter realen prikaz preteklosti … Saj ni treba, da vse strohni v prenatrpanem planinskem muzeju.
ALPSKE PRVENSTVENE in PRVE ZIMSKE
Roc de Garnesier – nova smer: Une histoire d’amitié (ED+, 6/M8+, 180 m)
Kilian Moni se je znova vrnil v svoj »sveti Dévoluy« in splezal novo, izjemno estetsko in zahtevno kombinirano smer v sektorju Lus-la-Jarjatte. Smer Une histoire d’amitié (ED+, 6/M8+, 180 m) poteka po izrazitih »mečih« v steni Roc de Garnesier in se zaključi v strmi, logični goulotti.
Idejo za linijo je nekaj dni prej opazil njegov soplezalec Melvin Bou, nato pa sta se skupaj odpravila preverit, ali je mogoče povezati vse ledene in skalne strukture v enotno, smiselno smer. Izkazalo se je, da je mogoče – in da je rezultat ena najlepših mešanih linij v tem delu južnih Alp.
Smer ponuja izmenjavo ledu, skale, zagozd in celo kratek odsek plezanja z golimi rokami, z izrazitimi previsi v skoraj vseh raztežajih. Ambient je zagotovljen.
Za ponavljalce Moni navaja nekaj ključnih informacij:
– smer je delno opremljena z 8 mm svedrovci (glej topo),
– v znameniti prečki sta zabita dva klina, vzdušje pa je izrazito,
– 5 metrov A0 na začetku L2 je možno prosto preplezati, a je skala tam »interaktivna«,
– priporočena oprema: 12 kompletov, 10 lednih vijakov, friendi 1, 2 ter 0.3 za začetek L4,
– za sestop zadostujeta dva 60-metrska spusta, pri prvem je treba ponovno vpenjati nekaj varoval,
– sidrišča R1, R3 in R4 so opremljena, R2 in R5 sta na lednih vijakih.
Moni zaključuje, da je to še ena čudovita pustolovščina v odmaknjenem kotičku južnih Alp – in da zgodbe v tem koncu še zdaleč ni konec.
Nova zimska smer v Aiguilles Rouges: Les marchands de sommeil (TD/I, M6, 150 m)
V severni steni Index de la Glière (2595 m) v pogorju Aiguilles Rouges je 19. januarja 2026 nastala nova kratka, a izrazito intenzivna zimska smer Les marchands de sommeil, ki sta jo preplezala Robin Bonnet in Kim Sicard. Gre za tipično mešano plezanje območja, kjer se izmenjujejo zmrznjene travne zaplate in kompakten granit, zato je smer primerna izključno v dobrih zimskih razmerah, ko so travne ruše trdno zamrznjene.
Smer poteka po izraziti liniji desno od glavnega grebena Indexa in ponuja štiri raztežaje, pri čemer sta prvi (M6) in tretji raztežaj (M5+) najzahtevnejša. Prvi raztežaj poteka po strmi gredini in dihedralu, ki daje smeri močan alpski značaj, tretji pa zahteva previdnost zaradi nekoliko manj stabilnega terena pri izstopu. Kljub temu je skala v ključnih mestih zelo dobra, oprema v smeri pa omogoča varno napredovanje, pri čemer je dovolj prostora za lastne varovalne točke.
Dostop je hiter — le 20 minut od zgornje postaje sedežnice Index — kar smer uvršča med privlačne enodnevne zimske cilje nad Chamonixom. Plezanje traja približno tri ure, sestop pa poteka z dvema spustoma po vrvi na stran Florie.
Sagwand, severna stena – Schutzengelweg prvič pozimi in prva ponovitev po 34 letih
Lukas Waldner in Martin Sieberer sta 20. januarja letos v tirolskih Zillertalskih Alpah opravila vzpon, ki ga je večina štela za praktično nemogočega: prvo zimsko ponovitev smeri Schutzengelweg (VI+) v severni steni Sagwanda – in hkrati prvo ponovitev po 34 letih.
Smer, ki sta jo poleti 1982 preplezala Andi Orgler in Reinhard Schiestl, je bila v zgodnjih devetdesetih ponovljena le dvakrat, prav tako v poletnih razmerah. Vodniki jo opisujejo kot izjemno krušljivo, slabo varovljivo in danes praktično neprimerno za ponavljanje. Dolga desetletja je veljala za pozabljeno linijo, ki jo je narava počasi vzela nazaj.
Waldner in Sieberer sta idejo dobila povsem mimogrede – v pogovoru, brez velikih pričakovanj. A januar je ponudil redko okno stabilnega vremena in razmer, ki so se jima zdele vredne poskusa.
Že v prvih dveh raztežajih sta dodala novo, direktno in zahtevno vstopno varianto, ki smer postavi v sodobni kontekst mešanega plezanja. Sledili so raztežaji, ki jih v zimskih razmerah ni dotaknila nobena naveza – pravzaprav nihče ni plezal tega terena več kot 30 let.
Osrednji del smeri je ponudil: 7 zahtevnih raztežajev v območju M6–M7+, kombinacijo tankega ledu, zasneženih polic, krušljivih plošč in izpostavljenih prehodov, terena, ki je bil zaradi desetletij erozije in zmrzovanja še bolj nepredvidljiv kot v času prvih vzponov.
Po teh ključnih raztežajih sta navezo vodila strm led, snežne police in plošče, ki so ju pripeljale proti izstopu.
Ob 18:55 sta stala na vrhu Sagwanda. Za njima je bilo skoraj 17 ur neprekinjenega plezanja, več resnih raztežajev in dan, ki ga je težko opisati drugače kot intenziven, zahteven in zgodovinski.
Sagwandova severna stena je ena najresnejših sten v Zillertalu, Schutzengelweg pa je bil desetletja sinonim za pozabljeno klasiko, ki je ostala v sivi coni med mitom in realnostjo. Zimska ponovitev Waldnerja in Siebererja je zato več kot le športni dosežek – je ponovno odkritje smeri, ki je veljala za izgubljeno, in dokaz, da se tudi v domačih stenah skrivajo izzivi svetovnega formata.
Moč tega trenutka ( 450 m, do M6+ in do 70°)
Tretji dan ture v Prokletijah je naveza Dejan in Rajko Popović v južni steni Južnega vrha Karanfila opravila pomemben vzpon: prvenstveno smer. Moć sadašnjeg trenutka, se nameri na približno 450 metrov, z ocenami do M6+ in nakloni snega do 70°. Za plezanje sta potrebovala osem ur, kar samo potrjuje resnost in zahtevnost terena, značilnega za Karanfile nad dolino Grebaje.
Smer poteka po izrazito strmem, razgibanem in mestoma krušljivem svetu, ki ga pozimi dodatno zaostrijo tanke led(e)ne prevleke in nepredvidljivi prehodi. V steni sta pustila štiri svedrovce s ploščicami, en klin in eno naravno peščeno uro (zanko za mostičkom), ki služijo kot orientacijske in varovalne točke za morebitne ponavljalce.
Za sestop sta uporabila smer Šećerni snjegopad, ki sta jo že prejšnjo zimo opremila za varno spuščanje po vrvi. Ta kombinacija vzpona in sestopa je še enkrat potrdila, kar izkušeni poznavalci Prokletij (ni jih prav veliko) dobro vedo: v Karanfilih ni lahkih smeri, ne poleti in še manj pozimi. Vsak vstop v te stene zahteva popolno zbranost, dobro presojo in pripravljenost na hitro spreminjajoče se razmere.
Nova smer, Moć sadašnjeg trenutka, tako predstavlja nov, kakovosten doprinos k sodobnemu zimskemu alpinizmu v Prokletijah in še en kamenček v mozaiku zahtevnih smeri, ki jih ponuja divja in neukročena dolina Grebaje.
SMUČANJE
Prisojnik in Veliki Ozebnik – smučanje v času, ko snega skoraj ni več
Rea Kolbl in Sascha Mörtl sta se podala na južna pobočja Prisojnika, kjer je bila smuka nekoč sinonim za široke, elegantne zavoje po gladki južni flanki. Tokrat pa je bila podoba povsem drugačna: snega je bilo malo, linije so bile prekinjene, smučanje pa bolj podobno iskanju ozkih snežnih žilic kot klasični turi.
Kljub temu sta vztrajala. Z nekaj domišljije in precej trme sta uspela povezati tanke trakove snega vse do vrha. Na nekaj mestih je bilo treba sneti smuči, a tam, kjer je sneg bil, je bil presenetljivo dober – prava spomladanska poslastica. Na koncu je prevladal občutek, da sta opravila nekaj, kar bi na fotografiji izgledalo kot slaba ideja, v resnici pa je bilo dragoceno doživetje.
Njuna misel ob koncu ture je postala skoraj preroška:
v prihodnosti bo marsikatera smučarska tura postala izjemno kompleksna ali pa bo preprosto izginila iz repertoarja. Do takrat pa velja izkoristiti vsako, še tako neverjetno priložnost.
Foto in vris: Drejc Kokelj
Drejc Kokelj je imel sprva v načrtu Jalovec, a ga je pogled na lepo, zvezno snežno linijo z vrha Velikega Ozebnika hitro prepričal v spremembo cilja. Glede na trenutno pomanjkanje snega je bila odločitev več kot pravilna.
Strnjena snežna odeja se je začela pri približno 900 metrih, razmere pa so bile v smeri odlične: okoli pol metra uležanega pršiča na trdi podlagi, le občasno je pod smučmi rahlo zaškrtalo.
Jalovčev ozebnik je bil v zgornjem delu zelo trd, nižje pa je veter nanesel nekaj centimetrov snega, kar je omogočalo lepe, zanesljive zavoje. Tudi po izstopu iz ozebnika se najdejo dobre linije.
Nižje je bil teren trd, gozdna proga pa mestoma ledena, a kljub temu je bilo mogoče prismučati vse do avta.
Obe turi kažeta isto sliko: zime so (vsaj zaenkrat) vse bolj skromne, snega je malo, dobre razmere pa so dragocena izjema. In zato se med turnimi smučarji te dni ponavlja ista želja: naj nas kmalu obišče kakšna obilnejša pošiljka snega. Zagotovo pa to ni vsem po godu …
Sascha Mörtl: Ozki in senčni slovenski ozebniki
Usposabljanje za alpinistično smučanje na Kaninu
Marko Volk (AO Rašica) se je pretekli vikend udeležil tabora za alpinistično smučanje, ki ga je na italijanski strani Kanina vodil Andraž Šparovec.
Prvi dan je bil namenjen ponovitvi tehnike strmega smučanja, podobno kot na Šparovčevih večernih vadnicah. Vaje so se izkazale za izjemno koristne, še posebej v strmih prehodih in zahtevnih snežnih razmerah, kjer je prevladovala kloža.
Sledil je freeride spust po Škratu, ki je bil tehnično zahteven in je zahteval precej izogibanja kamenju. Dan se je nadaljeval z vzponom do Okna in spustom z abzajlom, pri katerem so preizkusili različne tehnike (rad line, escaper …). Povratek je ponudil kontrast: zgoraj kloža, nižje pa odličen grifik, ki je marsikomu pričaral vrhunsko smučarsko izkušnjo.
Dan se je zaključil s plazovnim predavanjem in prijetnim večernim druženjem, ki je lepo zaokrožilo intenziven dan na terenu.
Drugi dan je bil bolj statičen in namenjen ponovitvi ključnih postopkov:
– iskanje z žolno,
– reševanje iz ledeniških razpok.
Andraž Šparovec in Bine Žalohar sta tehnike predstavila na izjemno jasen, pregleden in učinkovit način, ki je bil udeležencem bistveno bližje kot klasični šolski pristopi.
Tabor, znanje in družba so pustili zelo dober vtis.
LED in MIX
Eno od prvih vodil – pripomb, ki so se pojavila ob začetkih plezanja lednih slapov pri nas, je bilo: »Tudi prvi plezalci jih ne morejo imenovati drugače, kot so jih že domačini. V slapu v glavnem ni možnih več – smeri kot v stenah, da bi bila potrebna različna imena. Seveda pa to povzroča tudi določeno težavo ime je potrebno izvedeti od domačinov (dokler so še in kaj vejo) na zemljevidih jih je le malo!« Prav zanimivo bi bilo po skoraj pol stoletja ugotoviti, kakšen uspeh je imel poziv …
Spodnji Ledinski slap – Marko Volk
Rjavčki vrh – Polentojedožerka
Marko Volk in Miha Vajda: Poskus št. 2
Prost vzpon še ni uspel, Polentojedožerka je vso polento pojedla …
Pod Bavhom (Čljovc) – Psihoanaliza
Tine Cuder in Filip Prinči sta 20. januarja preizkusila živce v smeri Psihoanaliza pod Bavhom. Z višino so se razmere hitro slabšale: led je bil vse tanjši, oprimki vse bolj nezanesljivi. Najzahtevnejši del je bil popolnoma suh izstop brez možnosti varovanja, kar je smeri dodalo dodatno mero psihične obremenitve. V dobrih (suhih) zimah — ki so v zadnjem desetletju postale prava redkost — bi bila smer precej lepša in bolj logična. Tokrat pa je bila predvsem preizkus psihe, kot že ime samo napoveduje.
Štremflja v Tamarju
Ljubo Hansel po 45. letih spet na kraju zločina (za ime slapu sta izvedela prva ponavljalca od Plesnika)
STENE
Debela peč
Vid in Rok sta opravila zimsko ponovitev smeri Jesih Potočnik v Debeli peči. Do vstopa je bilo zgaženo, naprej pa nobenih znakov, da bi jo kdo pred kratkim plezal. Razmere v smeri so bile slabe, sneg ni bil predelan, tako da sta celo smer orodjarila in plezala brez rokavic. Plezala sta pol dneva, zaradi slabih snežnih razmer in teme sta sestopila na Pokljuko.
ŠOLE
Bivakiranje pod Korenom – ko se tradicija prenaša naprej
Kot piše Kristina Koncilija, so se drugi vikend po novem letu so tečajniki kamniškega alpinističnega odseka opravili svojo prvo pravo zimsko preizkušnjo: bivakiranje v snegu. Pod vodstvom izkušenega alpinista Marjana Kregarja, ki v odseku nadaljuje delo legendarnega lokalnega alpinista Bojana Pollaka, so se odpravili od Jezerc proti vrhu Korena. Pot je bila prava zimska pravljica, gaz pa skupinsko delo — vsak je prispeval svoj del, Marjan pa je sproti skrbel, da je bila gaz urejena, lepa in varna, tako kot se je davno tega sam učil pri Pollaku.
Na vrhu jih je pričakal mrzel, a sončen dan, nato pa so se spustili nekaj metrov nižje in začeli z gradnjo bivakov. Sondiranje terena, metanje snega na kup, rezanje kock z lisičjim repom in boj z vetrom, ki je nosil pršič, so bili del učne ure, ki je bila hkrati naporna in zabavna. Do sončnega zahoda so uspeli postaviti tri bivake in improvizirani ženski WC ter se preseliti v zavetje snežnih domov.
Noč v iglujih je bila posebna izkušnja — nihče se ni zares naspal, razen Marjana in Davida, kar je tečajnike nasmejalo in hkrati opomnilo, da izkušnje v gorah pomenijo tudi mirnost v neudobju. Bivakiranje jim je dalo pomemben nauk: da je mogoče preživeti veter, mraz in sneg, če si znamo pomagati in sodelovati.
Na koncu so se tečajniki zahvalili Marjanu za potrpežljivo vodenje, znanje in nasvete. Brez njegovega mirnega pristopa in Pollakove šole, ki jo nosi naprej, bi bila pot in gradnja precej težja.
Ledno plezanje v Tamarju – vadbeni dan tečajnikov AO Kamnik
V soboto, 17. januarja, so se tečajniki Alpinističnega odseka Kamnik odpravili v dolino Tamar, kjer so izkoristili ugodne razmere za ledno plezanje. Dan je bil oblačen in za januar nenavadno topel, kar je pomenilo tudi nekoliko manjši obisk slapov. Ker sta bili v Centralnem slapu že dve navezi, je skupina svoj vadbeni poligon postavila pod slapom nad votlino.
Po prihodu in pripravi opreme je inštruktor Žiga Oražem pripravil vadbeni teren z različnimi tipi cepinov. Tik nad tlemi je postavil prečko, na kateri so tečajniki vadili pravilno postavljanje nog ter pre prijemanje različnih modelov cepinov. Eden za drugim so se podali v led in že meter nad tlemi začeli z natančnim zabijanjem derez. Po prvi vaji je Žiga predstavil še pravilne postopke vijačenja in izvijačenja lednih vijakov, kar so tečajniki tudi praktično preizkusili.
Sledilo je plezanje po smereh, ki so jih na top rope napeljali Žiga, Feliks in Damjan. Začetni zamahi so bili še nekoliko okorni, a proti koncu dneva je bilo opaziti lepo napredovanje – cepini so natančno sedali v že obstoječe luknjice, zamahi so postajali bolj ekonomični, gibanje pa bolj samozavestno.
V drugem delu dneva so tečajniki vadili izdelavo sidrišč in abalakovega načina. Vsak je izdelal svoje sidrišče, se vanj pravilno vpel, naredil abalakov, napeljal vrv in izvedel spust. Ker so temperature hitro naraščale in je z led(e)nih oblik že močno curljalo, so vajo zaključili, pospravili opremo in se odpravili proti dolini.
Palenk – tečaj in izpit lednega plezanja
V soboto, 17. januarja 2026 sta v slapu Palenk potekala tečaj in izpit iz lednega plezanja. Udeleženci AK Slovenska Bistrica so utrjevali znanje plezanja v ledu, pravilnega nameščanja lednih vijakov ter izdelave varovališč in sidrišč za spust. Pod vodstvom inštruktorjev: Bogdana Napreta, Janka Oprešnika in Tomaža Brgleza so najprej obnovili ključne postopke, nato pa jih preizkusili še v praksi. Del udeležencev je svoje znanje dokazoval tudi na izpitu, ki je potekal v okviru alpinistične šole. Po opravljenem tečaju in izpitu so nekateri udeleženci slap Palenk tudi preplezali in tako dodatno utrdili svoje znanje. Vsi udeleženci izpita so ga uspešno opravili – čestitke!
Gorski vodniki in … v ledu
Družabno delovanje na alpinističnih odsekih
ALPINISTIČNE PODOBE in PREGLED 2026
Eiger in znamenita severna stena kot jo z vsemi detajli nariše Jeremy Ashcroft
Alpinistično leto 2025 – leto drznosti, mladosti in senc
Ker nismo uspeli povzeti lanskoletnega širšega alpinističnega delovanja, smo pokukali kaj je o tem zapisal pri Montagnes Magazine Thomas Vennin.
Leto 2025 je v gorah pustilo sled, ki je hkrati bleščeča in težka. Bleščeča zaradi izjemnih vzponov, drznih prvenstvenih smeri in rekordov, ki so premikali meje mogočega. Težka zaradi izgub, ki so znova opomnile, kako krhka je črta med navdihom in tragedijo.
Če bi morali leto strniti v eno samo ime, bi to znova bil Benjamin Védrines – človek, ki je v zadnjih letih postal skoraj sinonim za sodobni alpski slog.
Njegovo leto je bilo kot orkester, ki igra v treh stavkih.
Najprej Himalaja: skupaj z Nicolasom Jeanom je opravil prvo smer na vzhodni vrh Jannuja, goro, ki je desetletja veljala za eno najtežjih sedemtisočakov. Vzpon v čistem alpskem slogu je bil odgovor na vprašanje, ali je mogoče v Himalaji še vedno narediti nekaj res novega.
Potem Alpe: petdnevna solo epopeja v zahodni steni Drusa, hitrostni rekord na Mont Blancu, ki je trajal le nekaj dni, in 21-urna smučarska odisejada po štirih strmih linijah Mont Blanca.
Védrines je bil v 2025 povsod – v stenah, na grebenih, v zraku, v pogovorih.
A leto ni pripadalo le njemu.
Francoska mlada generacija je eksplodirala z ustvarjalnostjo, ki spominja na zlata obdobja alpinizma.
Na Drusu, v Écrinsih, na Dent du Géant, na Aiguille du Moine – povsod so nastajale nove smeri, nove ideje, nove zgodbe.
Ime Baptiste Obino se pojavlja skoraj vsak mesec.
Kilian Moni, Arthur Poindefert, Hugo Peruzzo, Yanis Cherqaoui – to so imena, ki bodo krojila prihodnost.
In potem je tu še Nicolas Jean, ki pri 27 letih pleza z zrelostjo mojstra, ter dvojec Léo Billon – Enzo Oddo, ki sta leto zaključila z novo smerjo v severni steni Grandes Jorasses.
V Himalaji je leto 2025 prineslo nekaj, kar smo že skoraj pogrešali: vzpone v čistem alpskem slogu na najvišjih gorah sveta. Prva smer na Ultar Sar. Nova smer Denisa Urubka na Nanga Parbatu. Ruska prvenstvena smer na Manaslu.
In potem še zgodbe s smučmi: prva smučarska linija z vrha Nanga Parbata po Rupal Face, ter dve zgodovinski smučarski liniji z Everesta – ena brez kisika, druga po mitskem Hornbeinovem žlebu.
Smučanje strmih sten je prav tako imelo svoje leto.
Christina Lustenberger in Guillaume Pierrel sta presmučala južno steno Mount Robsona, Matt Viveau pa je v Pirenejih presmučal celotni cirk Gavarnie.
Vivian Bruchez je zaključil projekt 82 alpskih štiritisočakov na smučeh, Kilian Jornet pa je v enem mesecu opravil vseh 72 ameriških »14ers«.
Na Jirishanci so Dani Arnold, Alex Huber in Simon Gietl splezali novo smer Kolibri, Colin Haley pa je opravil prvo solo zimsko smer na Cerro Torre – vzpon, ki bo ostal v zgodovini.
A leto 2025 ni bilo le leto dosežkov. Bilo je tudi leto izgub.
Benjamin Guigonnet, eden najbolj ustvarjalnih alpinistov svoje generacije, je umrl v prometni nesreči.
Laura Dahlmeier, olimpijska prvakinja, je umrla zaradi padajočega kamenja na Laila Peak.
Balin Miller, ki je pred tem opravil solo prvenstveno smer na Denaliju, je umrl v Yosemitih.
Vsaka od teh smrti je pustila praznino, ki je ne zapolni noben rekord.
Leto 2025 je bilo (torej spet) leto kontrastov: mladost in izkušnje, hitrost in potrpežljivost, drznost in ranljivost. Bilo je leto, ki je pokazalo, da je alpinizem še vedno živ, ustvarjalen, nepredvidljiv – in da ostaja prostor, kjer se srečata človeška ambicija in neizprosnost narave.
Poslovila sta se alpinista: Inko Bajde in Branko Ivanek …
ID
