Inko Bajde (1949 – 2026)

Ko danes listamo po arhivih Akademskega planinskega društva Kozjak, gore-ljudje.net (tudi webarchive), po zbornikih Gozdovi in stene, po biltenih odprav na Kavkaz in Grenlandijo, po starih številkah Večera ali po digitaliziranih 8‑milimetrskih filmih iz sedemdesetih let, se ime in priimek: Inko Bajde pojavlja znova in znova.
Ne kot opomba, ne kot podpis v ozadju, temveč kot stalna nit, ki povezuje generacije, projekte, odprave in zgodbe.
Inko Bajde, ki je odšel 7. januarja 2026, je bil eden tistih ljudi, ki jih slovenski alpinizem nujno potrebuje za ohranjanje širine, a jih ima premalo: človek, ki je gore ne le plezal, temveč jih je razumel kot kulturo, zgodovino in odgovornost.

Alpinist, ki je odraščal z generacijo velikih imen
Inko se je rodil 9. avgusta 1949. Njegova planinska pot se je začela zgodaj — prva izkaznica nosi letnico 1954, ko ga je oče včlanil v PD Matica Maribor. V sedemdesetih letih je postal del generacije, ki je slovenski alpinizem popeljala v novo obdobje. Kot načelnik AO Kozjak je sodeloval z ljudmi, kot so: dr. Miha Potočnik, Aleš Kunaver, Tone Škarja, Franci Savenc, Zlatko Smerke, Ciril Debeljak, Franci Šter, Tine Orel, Franček Knez, …
To so bile generacije, ki so čvrstile temelje sodobnega slovenskega alpinizma — Inko pa je bil njen mariborski glas.

Ljubo Hansel: Davorin Mesarec se spominja, da sta bila z Inkom sošolca v osnovni šoli in tam tudi sodelovala v taborniškem odredu Severnica. Na enem od izletov leta 1966 na Celjsko kočo je znani alpinist Ciril Debeljak – Cic pripovedoval in kazal slike iz prve jugoslovanske himalajske odprave. Navdušena sta takoj sklenila, da gresta k alpinistom in se vpisala v alpinistično šolo pri Planinskem društvu Kozjak. Istega leta so bili na Klemenči jami krščeni kot alpinistični pripravniki. V naslednjem in poznejših letih smo vsi pridno plezali poleti in pozimi. Tako sta se pozimi leta 1967 udeležila društvenega plezalnega tabora v koči na Kamniškem sedlu, naslednje leto maja pa tudi tabora v Paklenici. Na plezalni tabor v Vrata se je Inko odpravil kar z mopedom. Leta 1971 so se odpravili plezat na Klek na hrvaškem, kjer je bil Inko atrakcija s svojim avtomobilom Zaporožec.
Davorin se Inka spominja kot zelo zagretega planinca, alpinista in aktivnega društvenega delavca. Inko je bil na društvu gospodar, potem pa še načelnik alpinističnega odseka in kasneje predsednik društva
Sam sem se vključil v AO PD Kozjak pozno jeseni 1976 z željo postati alpinist. Bil sem aktivni športnik in fizično dobro pripravljen. Takratni načelnik Inko Bajde mi je najprej povedal, da alpinizem ni samo šport, ampak nekaj več…. Za prvi opravljen plezalni vzpon me je Inko krstil konec aprila 1977 pred bivakom pod Samarskimi stenami. Rekel je: ta bo dober alpinist in si zasluži še kakšen krepki udarec s prusikom več. Bil je dosleden, sestanke je vodil po dnevnem redu, pripravnikom je redno težil, če niso plezali z alpinisti, kar pa smo mi, zagnani mladci, prav pogosto kršili. Spominjam se ga kot odličnega plezalca v kopni steni, posebej so ga navduševale plezalne smeri, ki so potekale po naravnih prehodih in so izkazovale neko posebno harmonijo. Od njega sem se precej naučil in mu bom vedno hvaležen.

Vodja, organizator in človek, ki je znal povezovati
Inko ni bil le plezalec — bil je organizator, vodja, mentor, arhivar in urednik.
Pod njegovim vodstvom so nastale alpinistične odprave: Kavkaz 1976 (1. mariborska odprava), Kavkaz 1979 (bilten pred odhodom in po povratku), Kavkaz 1983 (skupna odprava AO Kozjak in AO TAM), Grenlandija 1980 (z obsežno dokumentacijo, filmom in kartografskimi prilogami), Prokletije 1978, Durmitor 1972 (šolska odprava).
Publikacije in zborniki: Gozdovi in stene — ponovno oživljeni pod njegovim načelništvom, jubilejni zborniki ob 30., 40., 50. in 60. letnici društva, mladinski in alpinistični zborniki, bilteni odprav, priročniki in skripte.
Filmi: Durmitor (Franci Škerlovnik), Kavkaz (Štefan Senekovič, z govorjenim besedilom), Grenlandija (Štefan Senekovič, besedilo Inka Bajdeta, bral Zmago Ajhmajer). Ti filmi so dragocen dokument časa — in brez Inka jih ne bi bilo.
Arhiv, njegova zbirka vključuje: dopisovanja s sovjetskimi alpinisti (npr. Ljudmila Agranovskaja), zapisnike, poročila, finančne obračune, članke iz Večera, Dnevnika, Našega dela, 7D, fotografije sten, smeri in odprav, interne dokumente APD Kozjak.
To je arhiv, ki ga danes ne premore skoraj nobeno planinsko društvo.

»Očitno je, da ima vsaka medalja dve plati, a da se tako ločita v lesku pa mi vendarle ne gre v glavo!« Inko Bajde

Pisec, ki je dokumentiral slovenski alpinizem
Najširši javnosti je bil Inko znan kot pisec alpinističnih novic v časniku Večer. V času, ko ni bilo interneta, je bil njegov glas tisti, ki je: prinašal novice z gora, poročal o odpravah, opisoval vzpone,
opozarjal na nesreče, predstavljal mlade plezalce, dokumentiral delo društev.
Njegovi članki so bili natančni, premišljeni, spoštljivi.
Pisani so bili z občutkom za zgodovino in z zavedanjem, da je vsaka zgodba iz gora del večje celote.
Danes so ti zapisi neprecenljiv arhiv, ki ga uporabljajo raziskovalci, muzeji in zgodovinarji.

Človek, ki je znal povedati resnico
Inko je bil neposreden. Ni se bal povedati, kar je mislil — tudi o institucijah, ki jih je sicer spoštoval.
Njegov zapis, pove veliko o njem: »Ne nisem član alpinistov veteranov, niti nisem kadarkoli dobil kakšnega povabila… O vsem skupaj imam svoje mnenje, namreč ne vem, kako odgovorno in dosledno vodijo evidence na PZS…«
Inko ni govoril iz užaljenosti, temveč iz razočaranja nad tem, da se delo generacij pogosto spregleda.
Da se zgodovina vzhodnega dela slovenskega alpinizma prehitro izgubi v senci »ljubljanske smetane«, kot je sam zapisal.
Bil je človek, ki je verjel v pravičnost, v red, v spoštovanje do dela — svojega in dela drugih.

Davorin Mesarec: Z Inkom sva bila sošolca v osnovni šoli in tam tudi sodelovala v taborniškem odredu Severnica. Najin sošolec je bil tudi Marjan Koren. Na enem od izletov leta 1966, takrat še kot taborniki na Celjsko kočo, smo tam srečali Cirila Debeljaka – Cica znanega alpinista, ki nam je pripovedoval in kazal slike iz prve jugoslovanske himalajske odprave. Vsi navdušeni smo takoj sklenili, da gremo k alpinistom in se vpisali v Planinsko društvo Kozjak in takoj tudi v alpinistično šolo. Istega leta smo bili na Klemenči jami krščeni kot alpinistični pripravniki. V naslednjem in poznejših letih smo vsi pridno plezali poleti in pozimi.
Tako sva se pozimi leta 1967 udeležila društvenega plezalnega tabora v koči na Kamniškem sedlu, naslednje leto maja pa tudi tabora v Paklenici, kjer smo takrat še lahko taborili na lepem travniku neposredno pod steno. Leta 1971 smo se odpravili plezat na Klek na hrvaškem, kjer je Inko bil atrakcija s svojim avtomobilom Zaporožec.
Inka se spominjam kot zelo zagretega planinca oziroma alpinista in aktivnega društvenega delavca. Tako se mu na primer ni bilo težko odpraviti na plezalni tabor v Vrata kar z mopedom. Spominjam se tudi dogodivščine iz leta 1973 ob našem prvem pristopu na Großglockner, ko se je po nerodnosti na peči v koči Erzherzog-Johann-Hütte poškodovala plezalna vrv, kar je Inka zelo prizadelo, saj je takrat bil društveni gospodar, plezalnih vrvi pa je društvo imelo malo. Na tem istem izletu je Inko imel tudi težave s snežno slepoto, saj je menil, da on ne potrebuje sončnih oziroma ledeniških očal.
Zaradi mojega odhoda na študij v Ljubljano 1974 se v naslednjih letih nisva več toliko družila.

Priznanja, ki jih ni iskal, a si jih je zaslužil
Za svoje delo je prejel: pohvalo PZS (1977), srebrni in zlati častni znak PZS, zlati častni znak PZJ, častno diplomo AO Kozjak, številna interna priznanja.
A priznanja mu niso bila pomembna.
Pomembno mu je bilo, da se delo nadaljuje, da se zgodbe ohranijo, da se mladi učijo.
Bil je človek, ki je gore živel — in jih ohranil za druge.

BŠ