Alpinistične novice 48/1985

Alpinistično sodelovanje z Nepalom še poglobiti

Šola v Manangu je sedaj odprta le dva meseca na leto, kar je odločno premalo – Nepalci ne zmorejo visokih stroškov vzdrževanja zgradbe

V začetku novembra je bil na obisku pri nas podpredsednik nepalske planinske zveze Tek Chandra Pokharel, ki se je s predstavniki Planinske zveze Slovenije pogovarjal o sodelovanju.
Obe strani sta se strinjali, da je treba delovanje šole v Manangu razši­riti. Pripravili smo predlog, po kate­rem naj bi bili v šoli tudi tečaji za tujce. Zdaj je šola odprta le dva mese­ca na leto, kar je odločno premalo. Res pa je, da imamo s tem vsi velike težave, zlasti finančne.
Začetne tečaje za Nepalce že 7 let vodijo naši inštruktorji, vendar denar, ki ga za inštruktorje zagotavlja Zavod za mednarodno ekonomsko in tehnič­no sodelovanje, zdaj zadošča le za dve letalski karti na leto. Glede na število tečajnikov bi potrebovali vsaj 4 in­štruktorje, da o nadomestilu za njihov, izgubljeni zaslužek sploh ne govori­mo. Slej ko prej bo treba poiskati delovno organizacijo, ki bo prevzela pokroviteljstvo nad šolo.
Stroški za vzdrževanje šole so veli­ki, zato je tudi nepalska stran zainte­resirana za razširitev delovanja. PZS naj bi zbrala prijave iz Jugoslavije in drugih evropskih držav in organizirala visokogorski tečaj v šoli, ki bi bil zdru­žen z najpopularnejšim trekingom okrog Anapurn in vzponom na šesttisočak v bližini šole. Vsekakor bi imeli prednost pred drugimi agencijami, ki organizirajo trekinge, saj bi udeležen­ci bivali v šoli v Manangu 3300 m visoko.
Poleg kratkega tečaja o gibanju v visokih gorah, pa bi udeleženci tečaja pridobljeno znanje preizkusili še na bližnjih vrhovih. Udeleženci bi dobili tudi potrdilo nepalske in naše planin­ske zveze o opravljenem visokogor­skem tečaju. Zanimanje za tako obli­ko izleta v Nepal gotovo je, še pose­bej, če bi zagotovili sprejemljivo ceno. Ob večjem številu prijav bi bila to tudi dobrodošla popestritev ponudbe kate­re izmed naših turističnih agencij. De­lavci DO, ki bi prevzela pokrovitelj­stvo bi imeli še posebne ugodnosti.
Nepalci sami ne zmorejo tudi viso­kih stroškov vzdrževanja zgradbe. Po­sebej jih skrbi zamenjava strehe, ki zdaj ni ustrezna. Sodelovanje pri zbi­ranju sredstev je obljubil Zavod za mednarodno ekonomsko in tehnično sodelovanje. Nepalci pripravljajo tudi muzej, kjer naj bi se predstavile vse države, ki so organizirale odprave v Himalajo. Zbrali naj bi nekaj opreme in značilnosti naše države in jo tako predstavili svetu. Spodobi se, da tudi tako predstavimo naše velike uspehe, ki so v tujini odmevali celo bolj kot doma.
Dogovorili so se še o spominskem obeležju idejnemu očetu šole Alešu Kunaverju. Spominsko ploščo bodo pripravili pri nas, nato pa jo vzidali na pročelje šole. S tem bomo vsaj delno počastili njegov spomin. Popolno se mu bomo oddolžili le z nadaljevanjem njegovega dela v nepalski šoli za gor­ske vodnike.

Peter Markič

Odprava Daulagiri doma
Danes ob 14.30 se bodo na br­niško letališče vrnili člani naše al­pinistične odprave na Daulagiri (8167 m). Kot vemo, so dosegli višino 7600 m, vrha pa zaradi or­kanskega vetra ni bilo moč osvo­jiti.

Smučal s Turske gore
Smuk z vrha skozi Turski žleb je opravil Rok Preložnik (Šaleški AO) 17. t. m. Razmere so bile dobre. Aleš Lipnik in Vid Preložnik pa sta Paklenici plezala Mosoraško, Kara­bore in Celjski steber.

Težka vzpona v Ospu
Silvo Karo in Franček Knez sta 16. t. m. opravila 1. prosto ponovitev Ste­bra spominov. Poteka desno od Lete­če Meri in je sicer bolj malo plezan. Doslej ima kakšnih 5 ponovitev, ponekod je kar krušljiv in zato sta Karo in Knez smer najprej očistila in opre­mila. Prvi raztežaj sta ocenila s V, drugega z VIII, tretji ima oceno VIII-, četrti VII+, zadnji pa je spet lažji – V.
Naslednji dan pa sta kot prva pono­vila (tudi prosto) Solzo, smer desno od Italijanske. Prva dva raztežaja ima­ta oceno VII, tretji pa VI.
Pa še druge novice iz te primorske stene. Miodrag Bogojevič in Mario Poljak (AD PD Jankovac) sta ponovi­la Italijansko in Luknjo (prosto), po­tem pa sta plezala še v Črnem Kalu. Gorazd Zrinšek in Andrej Petrovčič sta ponovila Gobo, Prečenje in Luk­njo sta splezala Igor Kalan in Filip Bertoncelj, skupaj z Bojanom Počkarjem pa še Muho.

V Paklenici je slabo vreme
Srečo Rehberger je z Nušo Romih opravil 1. ponovitev (prosto) smeri Hari Krišna, ki poteka po ploščah le­vo od Hugga Wagga. Prva sta jo zlezla Dolenc in Jamnikar in ocenila VII/ VII-. Rehberger je eno mesto ocenil VI+ in eno VII-. Potem sta ponovila še dve smeri, obe nad prislonjenim stebrom v bližini prve. Obe sta dolgi po en raztežaj. Opremljeni sta s sve­drovci, ki so jih zavrtali tuji alpinisti. Desna je zelo lepa, Rehberger jo je ocenil VII-, leva pa kar težka (VIII). Sicer pa se je treba obvezno držati svedrovcev, le na ta način smer zasluži to oceno, levo ali desno od njih je že lažje. Podobnih smeri je v Paklenici najbrž še več, za vse se sploh ne ve. So pa vse te smeri v glavnem le spodaj v kanjonu nad parkiriščem, dolge pa po en raztežaj.

Tomo Česen

Na pragu nove zime misel na plazove pretekle
Zima je poslala prve znake svojega skorajšnjega prihoda – mraz in sneg, zato velja žrtvovati kako minuto in se s pogledom v preteklost in lansko zi­mo prepričati, da plazovi ne mirujejo.
O žrtvah plazov je razpravljala pod­komisija za plazove pri Mednarodni komisiji za reševanje v gorah (IKAR).
Pokazalo se je, da je bila zima 1984/ 85 sila muhasta, zelo mrzla in nevar­na, četudi ne preveč bogata s snegom. Sicer pa je to tipično za nesreče, ki jih je tem več, čim manj je snega. Do tega pride zavoljo nastajanja globinskega sreža v notranjosti snežne odeje, spri­čo katerega se snežna odeja rahlja in slabo nosi vrhnje plasti. Drugi, zelo človeški razlog pa je v tem, da ob skromni snežni odeji ljudje pozabljajo na nevarnost in tvegajo več, kot bi bilo prav.
Udeleženci srečanja IKAR so ugo­tavljali, da tisti, ki pozimi zahajajo v gore, vse premalo pazijo na oceno nevarnosti in opozorila na nevarnost snežnih plazov, ki jih pozimi redno dajejo službe za opazovanje snega po vsej Evropi in tudi drugod. Upošteva­nje teh napotkov, bi zanesljivo marsi­komu rešilo življenje, žal pa ljudje v svoji lahkomiselnosti dobre nasvete radi preslišimo, ali pa se jim celo po­smehujemo.
K varnosti bi lahko več prispevali lastniki in vzdrževalci žičnic. Po svetu že uvajajo opozorilne table z utripajo­čimi lučmi. Te imajo večji učinek kot običajna znamenja, ki svare pred pla­zovi in zapore prog.
Iz statistike je dobro vidno, da je večino žrtev iskati med planinci-tur­nimi smučarji in smučarji, ki z organi­ziranih smučišč uhajajo na njihova ne­dotaknjena obrobja. O tem govorimo in pišemo po vsem svetu že celo deset­letje, uspeha pa še ni videti.
Več pozornosti in časa so na zase­danju v Flamu na Norveškem posveti­li tudi iskanju zasutih s kovinsko baja­lico. O tem pripomočku, ki zanesljivo olajša in pospeši najdbo zasutega v plazu govorimo v krogih GRS že do­brih deset let. Raziskave kažejo, da ima iskalec z bajalico prav gotovo prednost pred tistim, ki je nima in očitno je, da bi bilo to kaj pripravno, poceni in preprosto orodje za medse­bojno pomoč, deloma pa tudi za orga­nizirane reševalce. Upamo lahko, da bodo v prihodnje GRS po vsem svetu in tudi pri nas – kjer imamo že nekaj izkušenj – temu orodju posvetile več pozornosti.
Bilanca pretekle zime s strašnim porastom števila žrtev nas opozarja k večji previdnosti. Pred nekaj leti je zima terjala okroglo 130 smrtnih žr­tev. pred letom dni jih je bilo že 174, zadnjo zimo pa kar 226, pri čemer niso zajeti tisti, ki so jih plazovi pobra­li v Himalaji.
S preventivnim delom in spoštova­njem pravil varne hoje in smučanja bi se mogli izogniti večini nesreč in ža­lostnim posledicam.

Pavle Šegula

Kedarnath Dome (6831 m)
Martin Moran in Don French sta preplezala vzhodno steno, ki se dviga nad ledenikom Ghanahim. Spodnjih 800 m stene je izvrsten granit, toda zgornjih 200 m je krušljivih. Smer se priključi vzhodnemu grebenu, ki pri­vede na vrh. Trije bivaki so bili po­trebni za vzpon na vrh, plezanje je bilo v glavnem IV. in V. stopnje, trije raztežaji imajo oceno VI, eden pa celo VII. 2000 m visoka stena na levi strani pa je ostala nepreplezana.

Bhagirathi 2
Maja letos je nemška odprava po­novila normalno smer. Vrh je doseglo pet članov ekspedicije.

Bhagirathi 3
Francozi so opravili tretji vzpon po Španski smeri v JZ steni. Fiksirali so 300 m vrvi in nato dosegli vrh po 8 bivakih. V ekipi so bili Pierre Faivre, Jeff Lemoine in Guy Mevellec Bo­uvet.

Gurla Mandhata (7694 m)
V Trans Himalaji je to najvišja gora in do nedavnega je bila ena od najviš­jih gora na svetu, ki še niso bile pre­plezane. Prvič so poskušali že 1905 leta, takrat so dosegli višino 7250 m. Po daljšem zatišju je lansko leto goro naskočila večja odprava, v kateri je bilo 17 Kitajcev in 18 Japoncev. Bazni tabor so dosegli v maju, naslednji ta­bori pa so stali na višinah 6100 m, 6600 m in 7260 m, na 7400 m pa je stal tabor IV. Gora, ki je znana tudi pod imenom Namunani oz. Naimonani, je bila splezana iz severa.

Butan
Japonci so opravili vzpon na Namselo in Kanglum. Letos so Japonci in Američani osvojili Gankgar Punsum, naj višji vrh Butana.

Saraich Zom (Bindu Gul Zoni 2) – 6216 m
Severni greben, ki so ga ocenili s V+, so preplezali Italijani iz Torina. Za spodnji del so uporabili fiksne vr­vi, potem pa vzpon dokončali v tri dnevnem plezanju. Sestopili so prek deviške vzhodne stene (40 spustov po vrvi). Prvi so ta vrh osvojili Japonci leta 1979. Še leto poprej pa sta bila Kukuczka in Piotrowski uspešna na Bindu Gul Zomu I. Skupina teh gora leži med spodnjim delom ledenika Tirič in ledenikom Barun.

Biarchedi (6759 m)
Dva Španca, Antonio Martinez in Joaquin Carril sta splezala SV steno tega vrha nad Baltorom, ki je bil do­slej še deviški. Smer, visoka 2300 m, ima veliko strmega ledu. Vrh je blizu Mašerbruma, treba je prečkati lede­nik Yermanendu, ki se spušča izpod Mašerbruma.

Radugaira (5818 m)
Vrh severovzhodno od Gangotrija I in severozahodno od Thalay Sagarja je osvojila Šestčlanska ekipa iz Kalku­te. V moštvu so bile štiri ženske.

Cordillera Huayhuash
Različna moštva italijanskih alpini­stov so bila aktivna na tem področju v letu 1984. E. Rosso, G. Lanza in E. Contini so preplezali 800 m visoko južno steno Jirishance Chico (5427 m), prav tako pa so zlezli levi del južne stene Ninashance (5607 m), 700 m strmega ledu. V avgustu so A. Antola, F. Ferraresi in A. Mantero pre­plezali zahodni steber Rasac Centrala (5617 m), zatem pa še zahodno steno Yerupaje.
V Ekvadorju sta Mike Woolridge in Lindsay Griffin med drugim splezala na Ilinize Norte in Carihuairazo Este, novo smer pa sta potegnila prek JZ stene Chimboraza (6310 m) z enim bivakom.

Fitz Roy
Alan Kearney in Bobby Knight sta v štirih dneh splezala severno steno Fitz Roya po Casarottijevi smeri. Prvi je potem uspel še na Cerro Torreju, JV greben, s švicarskim plezalcem Fusterjem. Španska alpinista Miguel An­gel in Jose Luis Garcia Gallego sta v marcu 1984 potegnila novo smer v vzhodni steni (1500 m, ED). To je bil njun drugi poizkus po tej smeri, po­skušala sta že med odpravo leta 1982.

Gangotri Shivling (6543 m)
Španska ekspedicija, ki sojo sestav­ljali J. C. Tamayo, A. J. Posada, F. Davila in J. L. Fernandez, je opravila prvi vzpon po centralnem stebru po JZ steni. Vzpon je trajal neprekinjeno 7 dni, steno, visoko 2000 m so ocenili s V+.

ID

Strokovno in potopisno v PV
Dr. Škerlak predlaga v enajsti številki Planinskega vestnika, naj bi izraz planinski nadomestili z ustreznejšim gorniški
Prispevke v letošnji enajsti številki Planinskega vestnika bi lahko razdelili na strokovne, poljudnoznanstevene in na potopisne. V prvo skupino sodi osmi in zadnji del razprave dr. Vladimirja Škerlaka Planine kot jezikovno vprašanje, članek Andreje Čibron o planinstvu v empiričnih raziskavah ter prispevke, ki govorijo o planinstvu pod Snežnikom, o negotovi usodi edine slovenske planinske postojanke na avstrijskem Koroškem ter o tretjem dnevu Triglavskega doma.
Med omenjenimi članki moramo še zlasti opozoriti na predlog dr. Škerlaka, da bi izraz planinski povsod nado­mestili s pravilnejšim gorniški. Dok­tor je v vseh osmih nadaljevanjih po­jasnjeval, da izraz planinski ni ustre­zen, saj gre za nepravilen prevod iz nemščine. Čas bo pokazal, ali so slo­venski planinci oziroma gorniki pri­pravljeni slediti predlogu dr. Škerlaka.
Iz pregleda empiričnih raziskav o Slovencih je Andreja Čibron zbrala podatke, ki govorijo o priljubljenosti planinstva in o tem katere kategorije prebivalstva se s to dejavnostjo ukvar­jajo. Rezultati kažejo, da je bilo pla­ninstvo ves čas med najbolj priljublje­nimi rekreativnimi dejavnostmi in da je zajelo praktično vse sloje naše druž­be ne glede na starost, spol, izobrazbo in dohodek.
Članek Janeza Bizjaka o usodi pla­ninske postojanke na Bleščeči planini ponovno opozarja na tragiko koroških Slovencev. Z udarniškim delom in prizadevno pomočjo številnih zaved­nih Slovencev so člani Slovenskega planinskega društva iz Celovca na pla­nini pod Kepo v Karavankah postavili edino slovensko planinsko postojanko na Koroškem. Ker je postojanka po­stala priljubljena izletniška točka za planince z obeh strani meje, se je last­nik zemlje, na kateri stoji postojanka, kljub prejšnjim sporazumom o zakupu odločil, da si postojanko prisvoji. Z izgubo postojanke bo SPD Celovec izgubilo tudi izredno pomembno sre­dišče za številna prijateljska srečanja med zamejskimi Slovenci in planinci z obeh strani meje. Tragika je še večja, ker SPD Celovec prav letos praznuje 85-letnico svojega obstoja.
Med potopisnimi članki moramo opozoriti na prispevka Sreča Rehber­gerja in Andreja Zorčiča. Srečo Reh­berger se je v zadnjem času s prostimi ponovitvami najbolj zahtevnih plezal­nih smeri in s spusti na smučeh prek zaledenelih sten uvrstil med naše naj­boljše alpiniste. V članku z naslovom Na meji padca je opisal tri izmed svo­jih najbolj drznih prostih ponovitev. Zelo dobro je opisal svoje občutke med vzponi, ko je le s skrajnimi napo­ri, izredno koncentracijo celega telesa in psihe, na konicah prstov kot prvi prosto premagoval smeri, ki bi jih marsikdo drug s težavo premagal tudi s pomočjo tehnike. Članek bo mogoče prispeval k boljšemu razumevanju po­java prostega plezanja pri nas.
Andrej Zorčič pa je v svojem pri­spevku opisal drugo področje, na kate­rem se v zadnjem času poskušajo vr­hunski alpinisti. Njegov članek pripo­veduje o spustih na smučeh prek str­mih in zaledenelih ozebnikov v fran­coskih Alpah. Fanta sta presmučala stene prek katerih vodijo zahtevne plezalne smeri.
Med članke, ki opisujejo ekstremno delovanje v gorah, lahko uvrstimo tu­di prispevek Franca Miheliča Očnica. Članek opisuje, kako je Franc leta 1947, kot mlad fant še brez alpinistič­nih izkušenj in z zelo neprimerno opremo opravil dejanje, ki je pomeni­lo, da je že odrasel, da se sme prište­vati med fante. V tistih časih so se fantje izpod Grintovcev na praznik Velikega šmarna radi postavljali s šopki planik, ki so jih nabrali v strmih skalah. Tudi France se je odločil za tak zrelostni izpit. Čeprav bi pustolovščino lahko plačal z življenjem, je krenil v previsne skale. V dolino je prinesel očnico veliko kot dlan.
V enajsti številki PV je še več poto­pisnih člankov, ki bodo pritegnili bral­ce. Tomislav Jagačič tako opisuje vsa­koletne obiske Durmitorja in kanjona reke Tare, Ivanka Korošec pa je napi­sala, kako so hodili po Haloški tran­sverzali. Zanimiv je tudi prispevek Bojana Ančika, ki govori o Gor­jancih.

Miro Štebe