Snežni plazovi so nevarni tudi na obrobju smučišč
Vse premalo ljudi še uporablja lavinske žolne — pripomočke za iskanje zasutih v plazu — V pretekli sezoni tri težke nesreče helikopterjev
Letošnje srečanje gorskih reševalnih služb vsega sveta je bilo v mestecu Flam na severu Norveške. Na delovnih sejah vseh podkomisij so delegati držav članic obdelali vso problematiko in se domenili o nalogah v obdobju za leto, ki prihaja.
Podkomisija za plazove je obžalovala smrt 226 žrtev snežnih plazov ter kot sredstvo preventive opozorila na naslednje:
Upoštevati je opozorila poklicnih služb za opazovanje snega.
Nesreča zadene veliko smučarjev, ki se prvotno podajo na organizirana smučišča, potem pa zaidejo na njihova obrobja. Tu bi morali največ storiti učitelji in vaditelji smučanja, pa tudi vodstva žičnic, ki naj bi skrbela za obveščanje in usmerjanje gostov.
Vse premalo ljudi še uporablja lavinske žolne – pripomočke za iskanje zasutih v plazu. Naprave si marsikje že lahko izposodimo za majhen denar, za čas, ko smo na ogroženem terenu, kaže, da bo nekaj možnosti tudi pri nas v Sloveniji.
Letalska podkomisija je opozorila na porast reševanja s helikopterjem, kar bistveno prispeva k uspešnosti in ohrani mnogo življenj, je pa nevarno za same reševalce. V pretekli sezoni je bilo troje težkih nesreč helikopterjev, v katerih je preminilo pet oseb.
Podkomisija za opremo in tehniko reševanja ugotavlja, da ni velikih novosti. Pritožb na opremo za organizirano reševanje neopazen pa je napredek v kakovosti pripomočkov, ki imajo daljšo uporabno dobo.
Zdravniška podkomisija je tudi letos obravnavala problematiko ogrevanja podhlajenih oseb. Stališče in doktrina ostajajo nespremenjena, saj se uveljavljena metoda povsod dobro obnese.
Zastavlja se vprašanje sodelovanja žena v GRS. Na Norveškem, v Bolgariji in na Južnem Tirolskem so to doslej že prakticirali, seveda v zmernem obsegu. Tudi v Sloveniji je znano sodelovanje posameznih zdravnic in vodnice lavinskega psa, ki je po poklicu tudi zdravnica.
Govorili so tudi o uporabi zdravil za lajšanje bolečin, ki naj bi jih prizadetim ali sicer trpečim v gorah dajali po potrebi tudi reševalci, prav tako pa tudi gorski vodniki, če gre za sredstva, pri katerih se ni bati stranskih učinkov.
Na skupnem zboru predstavnikov članic IKAR so ti obravnavali še dopolnitve in spremembe statuta, ugotovili so, da se je potišal prepir zaradi delovne frekvence lavinskih žoln. Nekdanja razdvojenost med 2.275 Hz in 457 kHz se je umaknila prepričanju, da je primernejša višja frekvenca. Kaže, da ne bo težavno v dogovorjenem roku preiti na enotno frekvenco in s tem bistveno povečati uspešnost iskanja s temi napravami.
IKAR bo kmalu praznovala 40-letnico delovanja, kar terja tudi vedno nove pomladitve vodstva. Obeta se dosti sprememb, novima načelnikoma podkomisij za tehniko reševanja in letalsko reševanje naj bi naslednje leto sledili še nov načelnik IKAR ter načelnika podkomisije za plazove in podkomisije za informacije, na vrsti pa bo že tudi načelnik zdravniške podkomisije.
Takšno je pač življenje. Menjajo se naprave, menjajo metode dela in materiali, kdaj pa kdaj pride vrsta tudi na ljudi.
Pavle Šegula
OD TOD IN TAM
Vodnik S. Giliča KOZJAK za planince in alpiniste
Že prvi pregled vodnika, ki so ga pred dnevi predstavili v Splitu, izdaja avtorja – Stanka Giliča z Reke, ki pa je – kot v predgovoru poetično opominja njegov plezalski tovariš Davor Ribarovič – deška leta preživljal v Kaštel Sučurcu pod Kozjakom.
Prvi »kratki vodnik« za Kozjak je Gilič objavil že leta 1958 v Našim planinama. Toda vsak čas zahteva svoje, posebno splitski alpinisti so postajali vse bolj nestrpni v želji, da bi dobili kompleksni pregled nad Kozjakom. Njihov rojak se jim je oddolžil še z enim delom (če upoštevamo še Paklenico, ki pa je že vsejugoslovanska, če ne še kaj več). Zasnoval ga je dovolj široko, taka da ga bodo s pridom uporabljali tako planinci, kot alpinisti in »čisti« plezalci.
V splošnem delu je prirodnogeografski opis, kako je mogoče priti iz Kaštelov v posamezne dele Kozjaka, katere planinske postojanke so na voljo, ceste itd. V nadaljevanju pa so opisani vsi vrhovi (v smeri od zahoda na vzhod), od planinskih poti do plezalnih smeri. Fotografije, čeprav niso na umetniškem papirju, so dovolj pregledne, objavljenih je tudi nekaj shem smeri, na koncu pa je še pregledna karta. Vsega skupaj je 110 strani.
Vodnik je mogoče (za sedaj) naročiti pri PD Mosor, Marmontonska2, 58000 Split ali PD Kozjak, 58212 Kaštel Sučurac in seveda pri avtorju: Stanislav Gilič, Ulica D. Gervais 39/IX. 51000 Rijeka.
Franci Savenc
Trije problemi v 24 urah
Christofer Profit ni le odličen alpinist, temveč zna dobro poskrbeti tudi za publiciteto, za svojo afirmacijo. Kaj bi si sicer lahko mislili o njegovi »leteči« ekshibiciji (čeprav je tudi več kot lep dokaz njegove pripravljenosti!).
V enem dnevu, točneje 24 urah, je preplezal tri najbolj znane alpske stene, zadnje probleme Alp. Začel je s 1000 metrov visoko severno steno Matterhorna, ki jo je preplezal v petih urah. Potem ga je helikopter prepeljal po 1700 metrov visoko severno steno Eigerja. To je preplezal v desetih urah, potem pa se je na enak način kot prvič preselil še pod Grandes Jorasses. Seveda je bil tudi tu uspešen, saj mu 850 metrska stena tudi doslej ni bila neznana.
Zbor primorskih alpinistov
Letošnji zbor primorskih alpinistov bo organiziral AO Nova Gorica 7, decembra v ulici Sv. Frančiška 20 v Trstu, v Gregorčičevi dvorani, kjer je tudi sedež SPDT. Začetek je ob 19.30, na dnevnem redu so poročila posameznih odsekov, morebitne skupne akcije in razno. Za nedeljo pa načrtujejo plezanje v Glinščici. Za prenočišče je poskrbljeno, vsakdo naj prinese s seboj spalno vrečo.
Kategorizirani alpinisti
Podkomisija za vrhunski alpinizem pri PZS je poslala seznam kategoriziranih alpinistov za leto 1986, ki na osnovi rezultatov v kategorizacijskem letu 1985 izpolnjujejo pogoje za posamezne razrede.V mednarodnem razredu je 7 alpinistov, od katerih bo eden podaljševal status zaslužnega športnika. Zvezni razred je doseglo 10 alpinistov, med katerimi sta dve ženski. V perspektivnem razredu je 7 alpinistov, medtem ko za republiški razred izpolnjuje pogoje 19 alpinistov (med njimi dve ženski).
Naš alpinizem predstavljen na Danskem
Kot gost danskega alpinističnega kluba je bil Peter Podgornik v Kobenhavnu, kjer je članom tega kluba najprej z barvnimi diapozitivi predstavil alpinizem v naših in evropskih stenah ter odpravo Lotse 81. Potem pa je imel javno predavanje v nabito polni dvorani. Gledalcem je s filmi predstavil plezanje v južni steni Aconcague, vzpon na Jalung Kang ter smer North America Wall v steni El Capitana.
Poznavalci alpinizma na Danskem so bili zelo navdušeni nad prikazanim, čeprav je do sedaj pri njih gostovalo že nekaj znanih alpinistov. Tokrat jim je bil alpinizem prvič predstavljen na filmu. Komentar mu je v danščino prevajail Dolfi Rotovnik, naš rojak, večletni predsednik danskega kluba in začetnik alpinizma na Danskem pred 25 leti.
Danski alpinistični klub šteje okoli 600 članov, od katerih jih je v Kobenhavnu 350, pleza pa jih približno 50. Med njimi jih deseterica pleza šesto stopnjo, eden pa sedmo. Njihove najbližje stene so na Švedskem. Na Danskem nimajo nobenih možnosti za plezanje, tudi do Alp je daleč, so pa med drugim tudi obiskovalci naše Paklenice. Podgornik je bil z njihovimi plezalci v Kulenu (Švedska), kjer so jim naj bližje stene. Ležijo ob morski obali polotoka v dolžini 10 km, visoke pa so tja do 40 metrov. Vsega skupaj imajo približno 200 smeri do sedme težavnostne stopnje. Njihov klub živi izključno od članarine, na kakšno pomoč od drugod (tovarne itd.) ne morejo računati, zato tudi ne prodrejo dovolj v visoke gore po svetu.
Razen v evropskih stenah so plezali njihovi alpinisti še v Andih, Parniku, Yosemitih in Grenlandu.
Izmenjava s sovjetskimi alpinisti
Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS vabi vse AO, da se do 20. decembra prijavijo za organizatorje izmenjave s sovjetskimi alpinisti, ki vabijo 15 naših alpinistov za 20 dni v času od junija do avgusta v Kavkaz, področje Bezengi. Za povračilo pa bo 15 njihovih alpinistov preživelo 20 dni pri nas. Plačajo bivanje in prevoz od Moskve naprej. Tu je pa potrebno plačati stroške bivanja in prevoz od Beograda. Na osebo je to približno 450 dolarjev (ameriških), plačljivih v dinarjih. Od tega bo potrebno plačati dve tretjini do konca aprila 1986. KOTG si pridržuje pravico do izbire 2 do 3 navez tudi iz drugih AO. V področju Bezengi so vrhovi visoki okoli 5000 m in imajo do 1500 m visoke stene s, pretežno lednimi in kombiniranimi smermi. Zato je smiselno, da gredo tja samo alpinisti, ki že imajo določene izkušnje v snegu in ledu. Poleg tega je možen obisk Pamirja za devize (1200-1400 dolarjev), po enakih kriterijih kot vsa leta, vendar je zaradi izrazito neugodnega tečaja klirinškega dolarja znesek velik. Odpravo, ki bi to želela, pa bodo seveda prijavili, če pošlje vlogo na KOTG do 20. decembra.
Premagana severna stena Mašerbruma
Trije člani avstrijske ekspedicije so 24. julija stali na vrhu 7824 m visokega Mašerbruma. S tem so končali prvi vzpon čez njegovo severno steno, ki je visoka kar 3600 metrov. Veljala je kot ena najtežjih sten v Himalaji, čeprav je treba reči, da je podobnih »najtežjih« sten v Himalaji na pretek. Gora je bila sicer prvič osvojena leta 1960, ko je ameriška odprava preplezala JV steno, na vrh pa sta stopila G. Bell in W. Unsoeld. Avstrijci so imeli težave v skali V. stopnje in to še malo pod vrhom. Led pa je imel najstrmejše odstavke do 80 stopinj naklonine, Avstrijci so postavili štiri tabore.
2. PP Internacionale
Metod Škarja je 24. novembra s Smiljanom Božičem opravil 2. prosto ponovitev Internacionale v Ospu. Z oceno Rehbergerja, ki jo je lansko leto kot prvi splezal prosto, se strinja. Velja torej ocena VIII+. Del nad gredino sta splezala v dveh raztežajih, razen začetnih 8 metrov pa je izredno lepo plezanje. Za te prve metre je treba zabiti še tri dolge in ozke profilne kline.
Teden pred tem je Metod z Elo Leskovšek prosto preplezal še Prečenje (ocena VII+) in Netopirja, za katerega se mu zdi primerna ocena VII-, ker je najtežji raztežaj brez vmesnih počivališč. To smer sta klasično ponovila tudi Aleš Bjelčevič in Miha Peternel.
KOTG si želi sodelovanja
Vse, ki si žele sodelovati, naj se javijo na KOTG do 15. decembra pismeno ali po telefonu. Za razmislek so predstavili nekaj področij, ki so slabo pokrita. Kar se tiče ciljev, je razmeroma dobro obdelana nepalska Himalaja (stiki z oblastmi, spremljanje dosežkov, transport itd.). Za Karakorum in indijsko Himalajo nimajo nobene študije ciljev, stiki z oblastmi so občasni, ne spremljamo dosežkov drugih. Nujno je, da bi našel človek, ki bi se s tema področjema sistematično ukvarjal. Isto velja tudi za Kitajsko in Butan. Od Amerike še najbolj poznamo Patagonijo in Aconcaguo, stalnega spremljanja dogajanja na drugih področjih pa nimamo (vključno s Severno Ameriko).
Pri KOTG se sedaj nihče ne ukvarja s problematiko opreme: razvoj v svetu in pri nas, iskanje proizvajalcev in pomoč pri izdelavi. Enako velja za hrano, medicinske preparate itd. Pri financah je treba predvsem iskati neko stalno obliko pomoči (sklad). Pokrivanje velikih odprav so seveda akcije zase. Na področju zdravstva se zdi, da nimamo obdelanega problema višine in mraza, pa tudi ne značilnih alpinističnih poškodb (zvini, poškodbe kit in prstov).
Ne zasledujemo dovolj sodobnih tokov alpinizma. Nekoga bo treba najti, ki bo hodil tudi po kongresih in simpozijih. Seveda pa mora poznati stanje pri nas, sposoben mora biti tvorno razpravljati in tuje izkušnje posredovati našim alpinistom.
Spomladanska sezona v Himalaji
ČO OJU (8201 m)
Sedem članov baskovske odprave je doseglo vrh 15. in 17. maja, plezali pa so po SZ steni. Na vrhu so našli zastavo kitajske odprave, katere člani so dosegli vrh dobra dva tedna pred njimi. Le-ti so plezali iz doline Gvabrang na zahodu (smer prvega vzpona) in ne po novi smeri z ledenika Palung na severni strani, kot so prej sporočili.
DAULAGIRI IN ANAPURNA (8127 in 8091 m)
Hans Kammerlander in Reinhold Messner sta najprej dosegla vrh Anapurne po novi smeri prek SZ stene (24. april), 12. maja pa sta po normalni smeri dosegla vrh Daulagirija. Messnerju tako ostaneta še Lotse in Makalu.
GURJA (7193 m)
Japonsko-nepalsko moštvo je doseglo ta vrh 29. aprila. Na vrhu so stali štirje Japonci in dve Šerpi: S. Kobayashi, Y. Kasho, S. Ogasawara, M. Sakurai, Nawang Yonden Šerpa in Šerpa Ang Temba. Kobayashi je pri povratku izgubil zavest in umrl.
Še ena odprava je bila uspešna na tej gori, romunsko-nepalska. 15 .maja je padajoče kamenje ubilo Joana Panazana, toda drugi člani so kljub temu odšli proti vrhu in ga dosegli 17. in 18. maja.
PUMORI (7161 m)
Desetčlanska avstrijska odprava je splezala na vrh prek JZ stene. Štirje alpinisti so dosegli vrh 21. aprila, čez dva oziroma pet dni, pa jih je bilo na vrhu še pet.
Po JV steni pa so prilezli na vrh štirje Španci (9. maja).
ANAPURNA 3
Nepalska vojaška ekspedicija se je povzpela na vrh s severa. Četrtega maja je vrh dosegla Četverica: Major Pradeep Karki, šerpa Ang Kami, Hira Bahadur in Surja Bahadur Tamang.
MANASLU (8163 m)
Wilfried Studer je vodil 15-člansko avstrijsko odpravo. Studer in Šerpa Ang Kami sta zapustila tabor III (6500 m). 30. aprila in po 17. urah sta naslednjega dne dosegla vrh. Naslednji poizkus Thomasa Juena je spodletel zaradi plazu.
HIMAL ČULI EAST (7893 m)
Madžarsko odpravo, ki je štela 12 članov, je vodil 63 letni Paul Geza Orban. V načrtu so imeli SV steno in 16. maja sta dva alpinista iz Budimpešte umrla. Vzpon so nadaljevali in 23. maja so vrh dosegli Josef Csiko, Laszlo Voras in Šerpa Sardar Pemba Norbu.
GAURIŠANKAR (7134 m)
Kensaku Sakai in Tsuyoshi Ooizumi sta poskušala v alpskem stilu, toda Sakai se je 10. maja na višini 5900 m ubil in odpravo so zaključili.
TAVEČE, ČOLATSE, AMA DABLAM
Naoe Sakašita je vodil sedemčlansko odpravo. V alpskem stilu je peterica najprej splezala na Taveče, dva pa sta 29. aprila preplezala severno steno Čolatseja. Drugi dan maja sta dva dosegla potem še Ama Dablam, naslednji dan pa je to uspelo še eni navezi. Na žalost je eden od njih na višini 5900 m zdrsnil in tako so načrte za nadaljnje vzpone (na Čo Oju) opustili.
OMI KANGARI
Desetčlanska švicarska odprava je dosegla vrh te gore v vzhodnem Nepalu. Vrh je bil prvič osvojen v pred-monsunskem obdobju leta 1982, doseglo ga je sedem Japoncev in en Šerpa. Višina tega vrha pa zelo niha. Nek nepalski list omenja 7922 m, kar pa je vsekakor narobe, druge izmere nihajo od 6812 m do 7028 m. Japonci so temu vrhu namerili malo manj kot 7400 m.
ČO OJU (8201)
Poljsko-ameriška odprava je poskušala vzhodni greben, ki ga je poskušala že odprava iz Bristola pod vodstvom Stevea Berryja. Spodletelo jim je približno na istem mestu, potem ko so že postavili tabor VI na višini 7850 m. Dva velika žandarja iz zelo slabe skale sta jim zapirala pot do lažjega pobočja, ki vodi na vrh Čo Oju. Poljaki so potem spremenili svoje načrte in poskušali na zahodni strani. 28. maja sta vrh dosegla Miroslav Gardzielewski in Jacek Jezierski.
Poleg teh vzponov so imeli tri odprave tudi Američani. Vse tri so bile neuspešne. Na Kangčendzengi so obrnili na 7900 m (o tem smo že poročali), po Zahodnem grebenu so skušali doseči Everest, obrnili so pri 8600 m. Torej še ena odprava, ki ni uspela po Jugoslovanski smeri na najvišji vrh sveta. Američani so obrnili tudi na Daualagiriju. Dosegli so višino 7000 metrov.
Tomo Česen
