Neprevidni smučarji vselej v nevarnosti
Vedno pogostejše nesreče na obrobjih organiziranih smučišč — Mednarodna komisija za reševanje v gorah pripravila resolucijo
LJUBLJANA – Letošnje zasedanje podkomisije za plazove pri mednarodni komisiji za reševanje v gorah je bolj kot druga leta pokazalo na vedno pogostejšo smrt planincev in smučarjev na turnih smukih in še posebej na smrtne nesreče v plazovih, ki zadenejo neprevidne smučarje na obrobjih organiziranih smučišč.
Do neke mere je stvar razumljiva. Človek se naveliča drsanja po vedno enakih progah, na katerih mrgoli smučarjev in zamika ga, da bi le malo proč užival v celem snegu, odmaknjen od gneče. V tem ga doleti nesreča, kot se je to v pretekli zimi že primerilo tudi slovenskemu smučarju v Dolomitih.
O resnosti položaja nas bolje pouči pogled na prikaz nesreč s smrtnim izidom.
Prepričan sem, da je številčno gradivo dovolj zgovorno, saj otipljivo pokaže, da je od 125 oseb kar 83 doletela smrt na smučeh.
Med delom sta umrla le dva delavca, precej je prizadetih na cestah, kar je tudi sicer značilnost zadnjih let v Evropi in tudi drugod. Med temi so letos trije bosanski dijaki, ki so šli na počitnice ter dva avstrijska otroka, ki sta se igrala blizu domače hiše na cesti.
Spet so trpele tudi zgradbe in ljudje, ki jih je zasulo v njih.
Podkomisija za plazove si prizadeva, da bi na nek način prispevala k izboljšanju razmer, zato je pripravila resolucijo, ki jo je odobril zbor delegatov mednarodne komisije za reševanje v gorah. Takole pravi:
Statistični podatki za zimsko sezono 1979/1980 kažejo, da iz leta v leto nenavadno hitro narašča število nesreč smučarjev izven oziroma poleg organiziranih smučarskih prog in posebej v celcu poleg smučarskih prog. Pozimi 1979/1980 je zgolj v Avstriji, Franciji, na Poljskem, v Italiji in Švici umrlo 45 oseb v snežnih plazovih. Ne smemo pa prezreti še številnih drugih nesreč v plazovih, ki so se iztekle brez smrtnih žrtev.
Večina prizadetih smučarjev je imela za seboj smučarski tečaj in je obvladala tehniko vožnje, ni se pa zavedala, da se z vožnjo izven teptanih prog v določenih vremenskih in snežnih razmerah izpostavlja snežnim plazovom in da so sami odgovorni za lastno varnost.
Vse to narekuje, da je treba v tej smeri šolati in preizkusiti predvsem učitelje smučanja ter jih zadolžiti, da ustrezno poučijo in šolajo tudi svoje varovance.
V prihodnje ne bi smel nihče opraviti smučarskega tečaja brez zadostnega pouka o snežnih plazovih in o tem, kako se je treba zadržati na terenu. To zahteva čedalje močnejša težnja po smučanju v celem snegu.
Spričo navedenega mednarodna komisija za reševanje v gorah nujno opozarja na naslednje ukrepe;
1. Brez odlašanja je treba ustrezno prilagoditi šolanje smučarjev.
2. Učitelji smučanja in gorski vodniki naj ne popuščajo željam svojih varovancev, da bi odhajali na smučanje v celcu, kadar je to tvegano zaradi snežnih razmer.
3. Vse tiste, ki smučajo v celem snegu je treba poučiti, da naj nosijo s seboj pripomočke za iskanje zasutih v plazu in lahko terensko lopato.
Z navedenim nisem izčrpal materialov, ki smo jih obdelali na letošnjem zasedanju podkomisije v Brechtesgadenu. Časa za to je še dovolj, prava zima se najbrž še ni začela. To pa, o čemer sem govoril, je nujno potrebno posredovati vsem kandidatom, ki imajo to zimo v načrtu smučanje na celo ali pa turno smučanje in sploh zadrževanje v zasneženih gorah.
PAVLE ŠEGULA
Italijana sta obstala pod vrhom Everesta
Jože Andlovic se je vrnil izpod Everesta, kjer je bil z italijansko alpinistično odpravo
LJUBLJANA – Pred dnevi se je vrnilo še zadnjih pet udeležencev italijansko-nepalske odprave, s katero je bil kot zdravnik Jože Andlovic (Nova Gorica), ki je o tej odpravi na Everest povedal nekaj podrobnosti.
Do Južnega sedla je šlo vse v redu. Do sem se je povzpelo šest članov italijanskega dela odprave, Diemberger s dvema Šerpama ter Nima Norbu in Gialzen, člana nepalskega dela. Naveza, v kateri sta bila Sergio Martini in Giuliano De Marchi, je v šestih dneh z J sedla kar štirikrat skušala priti na vrh Everesta, toda dosegla sta le njegov južni vrh, naprej pa zaradi neurja ni več šlo.
Sicer pa odprava ni imela sreče. Precej časa so izgubili posebno po drugi nesreči, v rednih tovorih ni bilo vseh potrebnih klinov itd. Ko pa so vse to uredili pa ni bilo več vremena.
Bila pa je ta odprava ena največjih. 35 Evropejcev, poleg Italijanov še J. Novak (ČSSR), K. Diemberger (Avstrija), in naš član, J. Andlovic pa dva Tajlandca, ki pa sta smela le v bazo in 15 Nepalcev, pa še prek 20 Šerp, da o dolinskih nosačih ter raznih pomočnikih ne govorimo. Na ledeniku Khumbu pa niso bili sami. Obiskalo jih je lepo število trekerjev, pa tudi R. Messner je prišel. Po sledeh njihove odprave in ob pomoči svoje ekipe je dvakrat odšel navzgor. Prvič zaradi aklimatizacije, drugič pa je moral po normalni smeri na Lhotse obrniti na višini 7800 m zaradi izredno slabega vremena. Srečali so se tudi z ogledniki manjše odprave iz Bergama, ki ima v načrtu zimski vzpon na Lhotse, s Španci, ki žele ponoviti Jugoslovanski greben na Everest, od daleč so lahko opazovali zelo hitrega solista, ki se je vzpel na Pumori (7145 m), vendar pa niso ugotovili, kateri odpravi pripada. »Bilo je zelo zanimivo in veliko novega sem se naučil«, je še povedal Jože Andlovic, ki ima izmed naših zdravnikov največ himalajskih izkušenj.
V Škrbinski plošči
Samo Lozej (Nova Gorica) je predzadnji vikend plezal raz v Tolminskem Migovcu in Grapo v Škrbinski plošči. Dan za tem pa je v zadnji steni preplezal še Vasovalko, Levi ovinek, Koncert za plezalnike in orkester ter Zelenjavno diagonalo. Po razpoložljivih podatkih so vse to prve ponovitve, saj je smer plezal Janko Humar komaj 28. septembra letos.
ALPINISTIČNE NOVICE
Akademska v Koglu
V sredo (29. preteklega meseca) sta Rok Kovač in Lidija Painkiher (oba Akademski AO) dokončala novo smer v J steni Kogla. Skoraj natanko leto dni prej (27. oktobra 1979) sta jo začela Kovač in Janez Skok, toda umaknila sta se v levo dva raztežaja pod robom stene. Tokrat pa sta Lidija in Rok vstopila po Tržiški smeri, prečila do izstopnega dela in izplezala. Nova smer (Akademska: A 2, VI/V+, za ponavljalca verjetno okoli 5 ur) pričenja (2 R) po Rumeni zajedi, dolga je sedem krajših raztežajev, izstopa pa med Virensovo in Tržiško smerjo. Verjetno najbolj zanimivo je prečenje (mesti A 2 in VI) nad vratastim izsekom v vznožju stene, zakaj nadaljevanje smeri je nad njegovim desnim robom.
Hkrati z njima je v Koglu plezala tudi naveza Roman Cerar (AS De 10) – Stanka Grad (Domžale), in sicer Zupanovo smer.
Zbor koroških in štajerskih alpinistov
Zbor alpinistov Koroške in Štajerske, ki ima pri nas najdaljšo tradicijo, bodo letos pripravili člani AO TAM 22. t. m. v domu Glažuta na Pohorju. Pričel se bo ob 18. uri.
V steni nad Ospom
Črnuški navezi Boris Beneditič – Janez Pirnat in Sandi Kogovšek – Danilo Patarčič sta 2. t. m. prvi ponovili Žago (V+, 70 m) v steni nad Ospom. Povedali so, da je zgornji raztežaj zelo krušljiv in da niso v smeri našli nobenih klinov, pustili pa so štiri in tri zagozde.
Roman Cerar (AS Delo) in Marko Grad (Domžale) sta 2. t. m. ponovila Gobo, 27. preteklega meseca pa sta Ines Božič (Obalni AO) in Janez Benkovič (Kamnik) preplezala smer Medo. Zadnja dva sta dan kasneje plezala še Staro smer, ki sta jo kombinirala s Prečenjem. Pravzaprav sta plezala le zadnji raztežaj te smeri in pri tem ugotovila, da so v tem primeru precej večje težave s sestopom.
Živahno tudi v Kleku
Z izidom knjige Borislava Aleraja Klek-Stijene-Penjači (po 100 din jo je mogoče nabaviti tudi v ekonomatu PZS) so tudi naši alpinisti dobili popoln pregled nad smermi v tem, posebno za Zagrebčane, izredno zanimivem ostenju. Toda potrebno bo vnesti dopolnila.
Franček Knez (Impol) in Lojze Cajzek (Celje) sta 1.1. m. v Podkleku preplezala – desno od Spomladanske Steber (A 1/III-IV, 150 m, 2 h), v J steni Kleka pa Ogledalo (IV, AO, 2,30 h) in List (-III, 150 m), med smerema HPD – 90 in Smerjo za kitaro. Zadnjo smer sta nato oba preplezala nenavezana, Vrijeskovo ploščico pa prosto.
1. t. m. so v Kleku plezali tudi člani AO TAM. Gomilšek in Žnidaršič ter Horvat in Uršičeva (Impol) so ponovili Smer za kitaro, prva dva potem še Omladinsko smer, Tučič in Topolovec pa Polprvenstveno smer in Vrijeskovo ploščico.
Tudi v Križevniku
Cajzek in Knez sta preplezala tri nove smeri tudi v predostenju Križevnika. 28. oktobra Kobro (IV-V, A1, 250 m, 7 h) in Ameriko (IV, 150 m, 2 h ), din kasneje pa še Puščico (IV+ , 150 m, 2,30 h).
Vzgoja mladih v Zagrebu
ZAGREB – PD »Sljeme« iz Zagreba letos organizira za člane zagrebških planinskih društev dvoje vzgojno-izobraževalnih akcij. 1. t.m. so pričeli s šolo orientacije, ki bo trajala do 9. novembra, tri dni kasneje pa se bo že začela redna planinska šola, ki bo trajala poldrugi mesec.
KVIZ tudi na Hrvatskem
ZAGREB – Vzgoja in izobraževanje sta bila že od nekdaj osnovni dejavnosti planinske organizacije. V zadnjem času pa postaja šolanje sploh vedno večja nuja. V okviru Planinske zveze Slovenije že nekaj časa deluje komisija za vzgojo in izobraževanje (KVIZ), ki povezuje vse kadrovske komisije ter koordinira delo. V ponedeljek 3. t. m. pa je tudi predsedstvo PZ Hrvatske ustanovilo podoben organ. Februarja prihodnje leto, ko bo posebna konferenca o šolanju kadrov v okviru PZ Jugoslavije, pa bodo formirali zvezno koordinacijsko telo ali pa morda celo že poseben organ, ki naj bi vodil »Jugoslovansko planinsko šolo,« katere ustanovitev je nujna.
Tabor za mlade plezalce
ŽENEVA – Mladinska komisija mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA), ki se je oktobra sestala v Ženevi, je med drugim sklenila tudi, da organizacijo tabora za mlade plezalce zaupa planinski organizaciji Irske. Iz zapisnika tega sestanka povzemamo, da je starost udeležencev omejena (od 18 do 25 let) in da bo tabor konec maja ali v začetku junija prihodnje leto. Okvirni program predvideva tri dni plezanja in dan za izmenjavo izkušenj ter razpravo.
V Kamniških Alpah
Janko Plevel je 26. oktobra sam ponovil Zgornji steber Brane. 1. t. m J raz Turske gore, dan za tem pa s Francem Kemperlom Miškino grape (ena redkih ponovitev) v Kalški gori. Dan pred tem je Kemperle z Marjanom Kregarjem ponovil Rumeno zajedo, v nedeljo pa so Cene Berčič Ines Božič (Obalni AO, vsi ostali AC Kamnik) in Janez Benkovič preplezal Mihovo grapo v Kalški gori.
Stalen obisk Paklenice
Obiskovalci kanjona Velike Paklenice pripovedujejo, da takorekoč ne mine konec tedna, da ne bi bilo v tamkajšnjih stenah vsaj nekaj navez in tudi med tednom jih ne manjka Novost pa je, da uprava nacionalnega parka Paklenica zahteva, da se vsi alpinisti ob prihodu javijo v njihovi pisarni zaradi evidence. Pisarna je ob glavni cesti.
Štirje člani AO Črnuče so med drugim plezali Klin, Raz za kladivce in Zgrešeno smer. 1. t. m. pa sta v levem delu Jurasove glavice Tomo Gosar in Tine Kristan preplezala tudi novo smer: III-VI, 160 m.
Zvone Drobnič in Pavle Kozjek (oba Matica) sta 28. preteklega meseca opravila verjetno prvo ponovitev smeri Albatros (VI, A2/V-VI, deset ur in pol). Preplezala sta tudi Velebitaško smer.
Z Reke pa se nam je oglasil Nenad Ivanovič (AO Kamenjak), ki je v dneh od 24.-26. oktobra sam preplezal kar 17 smeri. Več od teh je prvenstvenih: Desno rebro (VI+, 140 m) v J steni Zagona, tri smeri v Z steni Anič kuka. Od ponovitev je pomembnejša Karabore.
Tudi pozimi v Alpe
Komisija za alpinizem je že pred časom sklenila, da je letos pozimi potrebno uresničiti tudi tisti del programa selekcij, ki predvideva zimske vzpone naših navez v alpskih stenah. To je potrebno, ker je to praktično edino področje, kjer zaostajamo, obenem je pa tudi nujnost – pred odhodom v 3300 m visoko steno Lhotseja.
Čeprav še ni znano, kdaj bo izbor navez, ki jih bo KA potrdila in na osnovi katerih kriterijev, se morajo vsi kandidati čim prej prijaviti. Običajna predstavitev, tudi ciljev, je seveda nujna.
Dve zagrebški A
V četrtek 23. preteklega meseca je vodstvo AO PDS Velebit iz Zagreba pričelo z alpinistično šolo v Križevcih, kjer je alpinistični pododsek. Trajala bo do 4. decembra, na programu pa imajo predavanja (ob četrtkih) in skupne ture, na katerih tudi ne manjka teoretičnega dela. 3. t. m. pa so pričeli z AŠ Judi pri OA Matica v Zagrebu. Tudi njihova bo trajala do 4. decembra, razen predavanj (ob ponedeljkih) ter skupnih tur za konec tedna imajo na programu še posebej plezanje v Paklenici, in sicer od 22. t. m. do 1. decembra.
Züriški časopis o planinskih stikih
Le redka tuja glasila so doslej posvetila toliko prostora planinskim stikom med Švico in Jugoslavijo, kot je to storil dnevnik Neue Zürcher Zeintung. Kar dve strani časopisnega formata, s tremi fotografijami, pravilno pisanje naših šumnikov in imen v celoti ter še mnogo pozitivnega bi lahko našteli. Članek med drugim omeni npr. SPD Triglav v Švici, številne planinske knjige, ki so izšle pri nas (prevod Kugyjevega dela o Mt. Rosi slovenskim naslovom), poseben poudarek daje Soči in dolini Trente itd.
Skozi Nepal na Everest
Pred poldrugim letom je jugoslovanski alpinizem dosegel naj več ji uspeh, prvenstveni vzpon na najvišji vrh sveta, 8810 m visoki Everest. In sedaj, ko se že dokončno oblikuje nova ekipa, katere namen je spomladi preplezati največjo steno na svetu (3300 m visoko južno steno 8501 m visokega Lhotseja), se kažejo tudi »stranski« učinki odprave na Everest. Videli smo film in razstavo slik Franceta Novinca, te dni gre v tisk knjiga Everest, ki jo Mladinska knjiga obljublja najkasneje za spomlad 1981, predavanj in manjših razstav pa sploh ni mogoče več našteti.
Stane Klemenc je zbirko »Skozi Nepal na Everest« prvič pokazal že spomladi v Kranju. Sedaj pa je svoje vtise zabeležene na črno-beli in barvni film pripravil še za muzej revolucije v Celju, kjer bo otvoritev pojutrišnjem ob 18. uri. Razstavo je organiziral Likovni salon zavoda za kulturne prireditve v Celju, spremno besedo (na vabilu) pa napisal kritik Aleksander Bassin. Stane Klemenc se z umetniško fotografijo ukvarja že deset let in je sodeloval doslej že na več razstavah.
Planinstvo potrebuje strokovnjake
Kaže se potreba po profesionalnem izobraževanju kadrov v planinstvu
LJUBLJANA – V sredo je bil v knjižnici VŠTK redni delovni sestanek predstavnikov Visoke šole za telesno kulturo in Planinske zveze Slovenije. Med udeleženci sta bila tudi dekan dr. Miran Čuk in predsednik PZS Tomaž Banovec.
Odkar je bila ukinjena možnost usmerjanja in je »športna turistika«, predmet, ki zajema tudi planinstvo, mnogi alpinisti, ki študirajo na VŠTK sprašujejo, kako bi se lahko študijsko bolj posvetili svojemu osnovnemu športu. Vendar za sedaj ne kaže drugega kot uvesti specializacijo, ki pa je v bistvu podiplomski študij.
Študentje VŠTK si sicer v času šolanja pridobe toliko znanja, da lahko dobe naziv planinski vodnik, devet pa se jih je tudi že odločilo, da so diplomirali z delom na področju planinstva, toda vse to je premalo. Planinska organizacija potrebuje namreč tudi strokovno kar najbolj usposobljene kadre. Vse pa kaže, da ne bomo smeli odlašati z ustanovitvijo inštitucije, ki bo povsem profesionalno opravljala razne izobraževalne pa tudi druge naloge za planince.
FRANCI SAVENC
Planinski filmi na TV so dobro izbrani
Za širši krog gledalcev morda manjkajo kratka pojasnila – Še več podobnih filmov
LJUBLJANA – Ciklus štirih planinskih filmov s kranjskega festivala, ki nam ga je kazala ljubljanska TV zadnje tri četrtke, je bil dobro izbran in tudi dovolj kvaliteten. Za najširši krog gledalcev pa bi najbrž le veljalo uvesti kratka pojasnila, še bolje nekako »okroglo mizo«, v kateri bi lahko prek telefonov sodelovali gledalci, s pripombami in predlogi. In želimo si tudi, da bi bili podobni prikazi pogosteje, saj filmov ne manjka, celo tovrstnih festivalov ne.
O prvem filmu (Božje oko) smo že pisali. Drugi – Razgaljeni Everest – je tehnično izvrsten, moti le miselnost, ki nam je tuja in nas je motila že ob izidu prevoda Messnerjeve knjige. Lahko bi se celo vprašali: Kdo se je pravzaprav razgalil?
Nepoznavalce pa je prav gotovo presenetil Kanadski film Kristalni steber. Tehnika plezanja v ledenem slapu je prikazana tako dobro, da sploh ni videti težko. Vendar je zelo težko. Češkoslovaški film o vzponu prek JZ stene Jannuja pa spada bolj v klasiko tovrstnih izdelkov. Juraj Weincziller, ki nam je znan še od poskusov priti pozimi prek Čopovega stebra, pa ga je posnel solidno. Le cilj odprave je bil izredno zahteven, tako da ga kljub odlični vršni ekipi, niso uspeli osvojiti. Toda to v filmu niti ne moti, kar je tudi ena njegovih kvalitet.
FRANCI SAVENC
Poljski uspeh v Karakorumu
VARŠAVA – Petčlanska odprava morskega speleološkega kluba iz Gdinje na Poljskem, ki jo je vodil R. Kowalewski, je dosegla letos poleti v Karakorumu lep uspeh. Dolgo so sicer čakali v Ravalpindiju na opremo, toda potem je šlo vse dokaj gladko. Bazo so postavili v dolini Khiang na višini 4350 m. Višje pa so šli v povsem alpskem stilu, brez nosačev in tudi brez predhodnega postavljanja taborišč ali napenjanja vrvi. V štirih dneh so bili na prevalu med vzhodnim vrhom Disteghil Sarom (7700 m) in Jazghil Domom (7440 m). Potem pa so le po en dan potrebovali za prva pristopa na oba ta dva vrhova, čeprav jih je (posebno na drugem) zelo oviralo slabo vreme, naklonine pa so bile tudi do 60 stopinj.
Kdo na Himalajo
Jugoslovanski alpinisti nameravajo spomladi prihodnje leto po enoletnem odmoru osvojiti 8500 metrov visoki vrh Lhotse na strehi sveta Himalaji. Za cilj ekspedicije Lhotse ’81, ki jo je te dni potrdilo predsedstvo PZJ, so izbrali vzpon čez 3300 metrov visoko steno, ki je ena najtežjih alpinističnih »poti« na svetu.
Komisija za izbor pri planinski zvezi je izmed 31 prijavljenih izbrala 13 alpinistov. Zanimivo je, da so med njimi samo trije člani odprave, ki je osvojila Everest – Bergant (Tržič), A. Štremfelj (Kranj) in Manfreda (Ljubljana). Drugi člani te odprave so: Bence, Tomazin in Frantar iz Tržiča, Knez iz Slovenske Bistrice, Kovač iz Ljubljane, Kregar iz Kamnika, Peter in Pavel Podgornik iz Nove Gorice, Markič iz Kranja in Šušteršič iz Mengša. V ožji izbor je vodja odprave Aleš Kunaver sprejel še proslavljene osvajalce Mount Everesta: Božiča (Split), Grošlja (Ljubljana), Kotnika (Šaleška), Matijevca (Rašica), M. Štremflja in Zaplotnika (Kranj) ter mlada perspektivna alpinista Benkoviča (Kamnik) in Perka (Tržič).
V tej odpravi, ki naj bi jo sestavljalo 16 alpinistov, bodo še zdravnik Horvat (Kranj), kuhar Skumavc (Mojstrana), radiotelegrafist Majdič, raziskovalec Drašler, novosadski novinar Kovačevič in televizijski snemalec.
Kakor je povedal Aleš Kunaver, bo 7. jugoslovanska himalajska odprava terjala od 3,1 do 3,7 milijona dinarjev, torej bo polovico cenejša od odprave na Mount Everest, čeprav so se cene zvišale za 35 odstotkov.
Odprava bi naj krenila na pot v začetku marca prihodnje leto, vrnila pa bi se naj konec maja.
Odslej tudi reševanje z »zvonom«
KRANJSKA GORA, 9. novembra – Na zasneženem travniku pred Kompasovim hotelom so reševalci-letalci pokazali reševanje s pomočjo »zvona«, ki ga pripnejo pod helikopter. S to pleteno kletko rešujejo ljudi iz gondol in visokih stavb. To je prvi prikaz takega reševanja pri nas. Zastopnikom gorenjskih občin, gasilcem, predstavnikom SLO in drugim gostom so pokazali tudi spuščanje več reševalcev hkrati po vrveh, obešenih pod lebdečim helikopterjem, praktično uporabo 68-metrske jeklenice, s katero spuščajo in dvigujejo reševalca in ponesrečenca. Z današnjo vajo so dokazali, da niso usposobljeni samo za reševanje v gorah. Z novo dodatno opremo pri dvomotornem helikopterju lahko pomagajo v elementarnih nesrečah, požarih v visokih stavbah, rešujejo iz gondol in pomagajo pri nošnji tovorov. (Foto: Mirko Kunšič)
ŠE ENKRAT: ZAKAJ NAM NE DOVOLIJO ODPELJATI STEKLENIC S TRIGLAVA?
Bo steklo ostalo v gorah?
Zahvaljujem se tov. Branku Remicu za pojasnilo glede usode več tisoč steklenic, ki ležijo ob planinskih domovih okoli Triglava. Pojasnilo namreč prepričljivo dokazuje, da je bil postopek za odstranitev steklenic z gora opravljen celo do zadnjega koraka. Kolektiv veletrgovine »Živila« Kranj se je namreč odločil, da zaradi izrednega pomanjkanja steklenic v naši industriji, spravi vse steklenice v dolino brezplačno. Vendar mu je to namero preprečilo PD Ljubljana-matica. Pismeno so jim sporočili, da so steklenice na Kredarici njihova last in da jih bodo v kratkem času sami prepeljali s tovorno žičnico v dolino.
Vendar se pri tem sporočilu pojavlja tudi nejasnost. Če so mišljene steklenice, ki so le na Kredarici, je res, da o njih odloča PD Ljubljana-matica, ker je Dom na Kredarici v njihovem upravljanju in so torej steklenice njihova last. Kaj pa steklenice, ki so ob Tržaški koči na Doliču, ki ga upravlja PD Gorje, kjer jih imajo kar pred domom na kupu, ali Dom Planika, ki ga upravlja prav tako PD Gorje, kjer jih imajo zložene ob steni stare stavbe, ali Staničev dom, ki ga upravlja PD Slovenski Javornik, kjer jih mečejo v skalnato jamo blizu doma. O usodi teh steklenic pa najbrž ne bi moglo odločati PD Ljubljana -matica brez po prejšnjega sporazuma in dogovora z gospodarskimi odbori, ki jih ima vsako planinsko društvo. Tudi izjava, da bo steklenice PD Ljubljana-matica samo v kratkem času prepeljalo v dolino, ni povsem prepričljivo. V poročilu 86. rednega letnega zbora PD Ljubljana-matica z dne 24. aprila 1980 je na strani 16 zapisano, da ima akcija za zbiranje sredstev do konca tega leta dokaj majhen uspeh. Tudi postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je pri OS Radovljica, se je precej zavlekel. Iz tega se da razumeti, da tovorne žičnice še nekaj let ne bo.
Steklenice okoli planinskih postojank našega očaka Triglava se bodo še naprej nabirale, tudi v črepinjah. Še naprej bodo kazale na neodgovorno gospodarstvo omenjenih PD, naša industrija pa bo še naprej morala steklenice uvažati.
Toda kljub temu še vedno upam, da bodo vendarle našli skupen jezik v PD, ki bodo steklenice brezplačno odstopile naši industriji in ji s tem prihranile prepotrebne in dragocene devize.
In če bo imela akcija za zbiranje denarnih sredstev letos več uspeha in če bo tudi lokacijsko dovoljenje letos obelodanjeno, bo tovorna žičnica na Kredarico vseeno stekla tudi brez tistih dinarjev, ki bi jih navrgle steklenice.
ZVONE GRČAR
