Prvenstvena smer po jugozahodni steni Manasluja
Med 9. in 27. oktobrom 2025 je petčlanska ruska alpinistična ekipa pod vodstvom Andreja Vasiljeva uspešno preplezala novo, prvenstveno smer po jugozahodni steni Manasluja in sestopila v bazni tabor. Vzpon je potekal brez predhodnega poskušanja, v enem samem zamahu, z minimalno logistično podporo in v izjemno zahtevnih razmerah.
Ekipa je 9. oktobra prispela v bazni tabor ob jezeru Dona na višini 4100 m. Zaradi pomanjkanja nosačev so opremo prejeli z zamikom, kar je že v začetku otežilo organizacijo. Tabor je bil postavljen na peščeni obali, kjer se je pesek zažiral v vsako špranjo – spomin nanj jih je spremljal še dolgo po vrnitvi v Katmandu.
Med aklimatizacijskim vzponom, ki so ga ruski alpinisti izvajali po klasični opremljeni poti na Manaslu, jih je stranka iz ene od komercialnih odprav vprašala, kje so njihovi vodniki, šerpe, kisik v jeklenkah in tabori. Odgovorili so mu, da jih nimajo. Nakar jim je svetoval, da bi se morda morali vrniti naslednje leto, ko bodo privarčevali dovolj …
12. oktobra so se podali proti vznožju ledenega slapa po morenskem pobočju. Tehnične težave in nevarnosti plazov so jih prisilile v iskanje alternativne linije.
Od 14. oktobra dalje se je začel resni vzpon. Po prečenju ledenega slapa in bivaku na 5400 m so 15. oktobra dosegli položni del ledenika Tulagi. Slabe vremenske razmere in nevarnost plazov so jih opozorile, da zadđevanje na tem območju ni varna.
Med 15. in 16. oktobrom so preučevali steno in izbrali logično linijo na levi strani. Tabor so postavili na 6300 m. 17. oktobra se je začel stenski del – strma firnska in ledna pobočja z naklonom do 50°, plezali so izmenično in postavili tabor na 6900 m.
18. oktobra so preplezali območje serakov in dosegli strmejši del smeri. Dva člana sta napela nekaj vrvi, ostali pa so izkopali bivak. 19. oktobra se je ekipa ob polnoči podala naprej po napetih vrveh. Varovanje je bilo izjemno zahtevno in nezanesljivo. Veter je sprožal pršne plazove.
20. oktobra so se zaradi utrujenosti in slabih razmer premikali počasi. Plezali so štiri raztežaje in našli mesto za bivak. 21. oktobra so dosegli planoto na 7730 m, kjer se njihova smer stika s klasično potjo.
21. oktobra je sledil vršni dan. Veter s hitrostjo 55 km/h in temperatura -25°C sta otežila vzpon. Vidljivost je bila slaba. Ob 15:50 sta Sergej in Andrej dosegla vrh, sledili so še Kiril, Nataša in Vitalik. Brez skupinskih fotografij, brez slavja – le dvajset sekund na vrhu in hiter sestop. Veter je bil tako silovit, da je alpiniste pritiskal ob tla.
Med 23. in 27. oktobrom so po avstrijski smeri splezali in sestopili nazaj do baznega tabora. Skupno so preživeli 16 dni na gori, od tega 6 krat prespali nad 7000 m. Stenski del je obsegal 1400 višinskih metrov in približno 25–30 raztežajev.
Ob prihodu v tabor jih je prešinilo spoznanje: uspelo jim je. Nova smer po jugozahodni steni Manasluja je bila preplezana. Brez pompa, a z globoko hvaležnostjo in spoštovanjem do gore, do ekipe in do trenutka … andreAndrej Vasiljev, Sergej Kondraškin, Vitalij Šipilov, Kirill Ejzeman in Natalija Beliankina.
OD TOD IN TAM
Ali Baba (8a+, 240 m) – mojstrovina v ritmu mandoline
Tom Livingstone je smer Ali Baba opisal kot eno najboljših, kar jih je kdaj preplezal. Skupaj z Johnom McCuneom sta se podala v to mojstrovino, ki sta jo leta 2002 prva preplezala Philipp Mussatto in Benoit Peyronnard v Paroi dérobée pri Aiglunu v Franciji. Smer je obvezna, brez možnosti obvoza, vsak raztežaj pa zahteva popolno predanost in tehnično zrelost. Naklon je strm, stena se dviga v nebo, vsak raztežaj pa plezalca pošlje v prazno.
Livingstone je bil sprva skeptičen glede svojih možnosti, a z enakomernim ritmom sta z McCuneom napredovala raztežaj za raztežajem. Prva dva dneva sta namenila preverjanju začetnih raztežajev in nameščanju vrvi, sledil je dan počitka, nato pa štiridnevni vzpon do vrha.
Smer poteka v zaporedju: 8a, 8a, 7b+, 8a, 8a, 8a+, 8a, 7c. Vsak od njiju je vodil raztežaje z oceno 8, Livingstone pa tiste z oceno 7. Osupljivo se mu zdi, da so nekateri plezalci – med njimi Adam Ondra in Gerome Pouvreau – smer preplezali v enem samem dnevu.
Ime Ali Baba po njegovem mnenju ni naključje. Smer razkriva skrito jamo zakladov vsak raztežaj je dragocen, vsak gib razsvetli novo dimenzijo. Kot bi plezalec zaklical: “Odpri se Sezam.”
Vzdušje med vzponom je bilo polno glasbe in smeha. Mandolina je postala simbol njunega vzpona – Livingstone celo omenja fotografije Johna, kako igra mandolino pod steno …
Jesenska sezona plezanja v toplejših krajih
Na spletnih straneh AO Kranj se najde zapis Anžeta Marenčeta: Pakla – Spider, ki govori o dvoletnem projektu, oziroma: “Kako bi se lahko lotila Spiderja (8a, 350m) v Paklenici?” Pa prijetno branje …Na popisih vzponov AO Črnuče pa med drugimi: Jernej Škufca in Urban Bečan Kača (6a+ 350 m) v Anića Kuku, Ana Štritof in Ambrož Kregar Slovenski P.I.P.S. (6a+ 200 m) v Debeli Kuk, Ana Štritof in Miha Kitek Capitan Pelinkovac (6b+ 260 m) Aniča Kuk, zahodna stena …
Če smo ravno pri Črnučanih, dodajmo še, da pripravljajo srečanja s pogovori in izmenjavo izkušenj in zgodb, ki so bili v “demokratičnih odsekih” že v malo oddaljeni preteklosti precej pogosta praksa, če ni šlo prevečkrat za obravnave obsodbe prestopnikov, …
V četrtek, 6. novembra 2025 ob 19:30 bo na ferajnu potekalo prvo v nizu neformalnih druženj, ki jih je zasnoval Jan Jasnič. Namen večera je preprost, a dragocen: ob pivu in zgodbah deliti tiste izkušnje, ki so zaznamovale posameznika – vzpone, iz katerih se da največ naučiti.
Pobuda izhaja iz letošnjih premikov na področju analize neljubih alpinističnih dogodkov. Nesreče, skoraj-nesreče in druge pripetljaje med plezanjem (pa tudi na dostopih in sestopih) pozna skoraj vsak, ki je kdaj zavil v steno. Nekateri dogodki so bili nedolžni, drugi žal ne, a vsi nosijo v sebi pomembne nauke. Pogosto jih delimo le z najbližjimi, včasih z nikomer. Redko pa te zgodbe dosežejo širšo skupnost. Škoda – saj se največ naučimo prav iz izkušenj. Tudi če niso naše.
Zato se novembra začenja praksa večerov, posvečenih poučnim vzponom. V sezoni ni omejitev – predstaviti je mogoče vsak vzpon, ki je pustil sled, tudi če je minilo že dvajset let. Vabljeni vsi: poslušalci, pripovedovalci, tisti z bolečo trtico in tisti z globljimi brazgotinami. Dobrodošle so vse zgodbe, ki so vas česa naučile – o previdnosti, o odnosih, o tem, kako hitro se lahko vse spremeni.
Način pripovedi je svoboden. Lahko gre za sproščen pogovor ob pivu, lahko pa tudi za predstavitev s fotografijami ali videom. Pomembno je le, da se vprašamo: kaj je šlo narobe ali skoraj narobe, kaj bi lahko bilo drugače in predvsem kaj smo se iz tega naučili. In kaj se lahko naučimo drugi.
Jan upa, da se bo večer razvil v prostor zaupanja, učenja in skupnosti. V prostor, kjer izkušnje ne ostanejo skrite, temveč postanejo skupna oporna točka.
Smer Dalmatinski san (600 m, 6b), Bukovac (1262 m) so v okviru plezalnega tabora AO Mojstrana plezali Koflerji …
FILM
Film Petdeset – Petdeset
‚Fifty – Fifty‘ je najnovejši dokumentarni film alpinistke Ines Papert, ki ga je ustvarila v sodelovanju s Sarah, prijateljico in soplezalko ob njunem skupnem jubileju – obe sta dopolnili 50 let. Film je bil premierno predstavljen na zimski turneji Arcteryx v Berlinu in je rezultat večletnega ustvarjalnega procesa z režiserjem @huens, kreativnim direktorjem @angepercival, ter snemalcema @johnpricephotography in @klausfengler.
Osrednja tema je oblika časa, kako se ta čas razteza, poglablja in spreminja pomen, ko ga delimo z nekom, ki ga resnično cenimo.
Film spremlja plezalni izlet v Dolomite, ki sta si ga Ines in Sarah podarili ob 50. rojstnem dnevu.
Med vzponi in skupnim časom se pogovarjata o številki 50, o telesni in duševni moči, o prijateljstvu, o tem, kaj pomeni biti ženska v gorah.
Petdeset – Petdeset je tudi metafora za enakovredno partnerstvo, vsaka polovica naveze, vsaka ima svoj prostor, svojo moč in svojo zgodbo.
Ines poudarja, da je v gorah vedno več močnih, odločnih deklet, ki se borijo skupaj.
Film je poklon ženski alpinistični skupnosti, ki presega stereotipe in gradi nove oblike solidarnosti.
Plezanje ni le šport, temveč prostorska in časovna izkušnja, ki odpira prostor za refleksijo, humor in skupnost. Snemalci so ujeli intimne trenutke, surove naravne kulise in iskrene pogovore, ki dajejo filmu dokumentarno globino in poetično noto.
Film je del širšega ustvarjalnega opusa Ines Papert, ki vključuje tudi projekte, kot je Riders on the Storm (2016) in njene zadnje vzpone v Kanadi.
ID
