V Mojstrani ob planinskem tudi alpinistični muzej
Narod, ki je v vrhu svetovnega alpinizma, nima niti metra prostora za prikaz te dejavnosti – Tudi PZS za muzej v Mojstrani
LJUBLJANA – Planinski muzej! Bomo v Ljubljani kdaj dobili planinski muzej? Bo najstarejša in najbolj množična organizacija na Slovenskem kje dobila košček strehe, kjer bi lahko pokazala svojo dejavnost? To, kar Ljubljani ni uspelo ne v letih »debelih ne v letih suhih krav«, je uspelo peščici Mojstrančanov.
Mojstrana je prav gotovo pravi kraj za planinski muzej. Kako drugače je sprejemati planinstvo sredi gora, kot sredi mestnega vrveža.
Mojstranški planinski muzej je vzorno urejen. Obiskovalcem predstavlja Triglavski narodni park, zgodovino slovenskega planinstva, zgodovino osvajanja Triglava, župnika Aljaža, legendarne gorske vodnike, Jožo Čopa, Gorsko reševalno službo in še bi lahko naštevali. Mojstranška muzejska hiša in njeni tvorci – člani muzejskega odbora PD Dovje-Mojstrana, so lahko ponosni na to, kar imajo pokazati v imenu vseh Slovencev. Sami so uredili muzej, sami ga vzdržujejo, sami so poskrbeli za strokovno pomoč, sami skrbijo za muzej in njegovo okolico. Največje zasluge ima pri tem planinec in alpinist Avgust Delavec, ki še danes, pri sedemdesetih, skrbi za muzej kot kustos, oskrbnik, blagajnik in še kaj.
Niso pa Mojstrančani uredili le planinskega muzeja. Vsaka, prav vsaka hiša v Mojstrani, Belci, Dovjem in v Radovni se je pridružila akciji za spomenik Aljažu. Le na tak način smo Slovenci dobili Aljažev spomenik, drugače ga nikdar ne bi!
Mojstrana je pravi kraj ne le za planinski, ampak tudi za alpinistični muzej. Med drugim vas Dovje-Mojstrana ni le kraj župnikov Aljažev – pionirjev slovenskega planinstva, ampak tudi kraj alpinistov kot so Janko Ažman, Janez Brojan-Bron, Janez Dovžan, Klavdij Mlekuž, Zvone Kofler, ki spadajo v krog pionirjev slovenskega himalajizma. Leta 1972 npr. je le drobna nepredvidljiva okoliščina preprečila, da Janko Ažman ni bil prvi Slovenec na vrhu osemtisočaka, a tri leta kasneje sta dva mojstranška Janeza – Janko Ažman in Janez Dovžan stala vrh Makaluja – prvega slovenskega osemtisočaka in na svetu drugega osemtisočaka, katerega vrh je bil dosežen prek stene.
Svoje himalajske izkušnje vsi mojstranški alpinisti danes uporabljajo v GRS, ki jo že desetletja vodi Janez Brojan – Bron. S Svojim znanjem in izkušnjami so goram iztrgali že marsikatero življenje.
Vrnimo se k vprašanju alpinistične ga muzeja v Mojstrani. Narod, ki stoj; na vrhu svetovnega alpinizma, nima niti meter prostora, kjer bi lahko to pokazal in dokazal. Kaj bi naredila kaka druga država, če bi se lahko ponašala z uspehi, kakršne so dosegli slovenski alpinisti v zadnjih 30 letih. Mnogi nam to zavidajo. Napad na vzpon Toma Česna v južni steni Lotseja dokazuje, da je na svetu kar nekaj ljudi, ki slabo prenašajo misel, da na zmagovalnem himalajskem odru stoji mali slovenski narod. Nebodigatreba Slovenci so se vrinili v himalajsko areno pred 30 leti, tedaj, ko je imela večina »himalajskih« držav za seboj že več kot polstoletno tradicijo vzponov v Himalaji. Še teže nekateri prenašajo dejstvo, da mislimo Slovenci na svetovnem alpinističnem vrhu kar nekaj časa ostati in da nas bo težko zasenčiti. Ne zato, da bi se odločili, da bomo vedno najboljši – to pač ni mogoče – a zmanjkalo je osemtisočakov! Samo na enem mestu se je zemlja pognala najviše proti nebu. Tam stoje Makalu-Everest-Lotse. V vseh treh je začrtana slovenska smer čez najtežje vesine. Razvoj alpinizma se seveda ne bo ustavil, vendar take trojke, kot so ti trije osemtisočaki, na svetu ni nobene več!
Naj te besede zvenijo kot hvala ali samo hvala, lahko pa jih tudi razumemo kot spoznanje, da svojih dosežkov ne znamo ceniti. Morda bi se lahko vprašali: Je morda na svetu še kak narod, ki bi bil sposoben največjih uspehov vrhunskega alpinizma, ki bi bil sposoben premagovati višave najvišjih gora na svetu, ne bi bil pa sposoben doma najti nekaj metrov prostora, kjer bi te svoje uspehe lahko prikazal.
V avgustu so mojstranški muzej obiskali člani mednarodne mirovne opazovalne misije. Ljudje, ki nabirajo znanje o naši deželi zato, da bi jo predstavili na odločilnih mestih svetovnega dogajanja, so si z zanimanjem ogledali muzej. Prav gotovo bi si radi ogledali še kak dodatni prostor, kjer bi zvedeli še kaj o slovenskem alpinizmu. Za podobo o našem narodu bi se nam nekaj metrov alpinističnega muzeja prav gotovo obrestovalo.
Na dvorišču mojstranškega muzeja je poslopje, sredi trave, s čudovitim pogledom proti goram. To poslopje je že dolga leta prazno in razpada. Nemo se sprašuješ, kako je mogoče, da vsa naša dežela ni sposobna rešiti te hišo propada in pripraviti v njej alpinistični muzej. Koliko spominskih hiš smo že uredili, zakaj ne bi zmogli tudi tega. Tudi na Planinski zvezi Slovenije prevladuje mnenje, da bi bil alpinistični in planinski muzej v Mojstrani, posebno še, ker v Ljubljani kake podobne rešitve še ni videti na obzorju. Vse kar rabimo so le gole stene, prav gotovo bi potem hitro našli darovalce, ki bi napolnili muzej. Samo iz naše hiše bi muzej dobil vrsto dokazov o vzponu našega alpinizma. Tudi prijatelji mojega moža Aleša, njegovi soplezalci in rod alpinistov za njim, hranijo stvari, ki pomenijo dragocen kos slovenske zgodovine. Takega dosežka, kot je prestol vrhu Himalaje, nima vsak narod!
Dušica Kunaver
Dve smeri v Škednjovcu
Damjan Slabe in Izidor Tasič sta 26. in 27. oktobra preplezala dve smeri v Škednjovcu (2309 m), za kateri nista nikjer našla podatkov o prvih plezalcih pa tudi poznavalci območja o smereh nič ne vedo. Po sledovih pa sklepata, da sta bila verjetno le ponavljalca. Prvi dan sta plezala po levi strani stebra v JZ steni predvrha in v območju južnega raza. Njuna ocena je V/IV, na koncu prvega raztežaja pa je bil že zabit klin. Naslednji dan pa sta plezala v vpadnici vrha po markantni poči, v kateri sta našla tri lesene zagozde, ocena V+III-IV. Sprašujeta, kdaj sta bili smeri preplezani in kdo jih je plezal.
Na Celinskem ledu
Iz planinskih krogov, piše v svojem zadnjem pismu naš rojak Vojko Arko iz Slovenskega PD Bariloče (Argentina), ni posebnih novic. Morda le to, da je vse večji »promet« na Celinskem ledu. Tja dol so se preselili številni znani andinisti: Peterek Insua, De Nicola, ti so iz Buenos Airesa, pa Cottescu, Luthi in Schurer, ki so do nedavna še delovali v Bariločah in okolici. Udobna baza za popotovanja jim je v Chaltenu, umetni vasici pod Fitz Royem, del pa jih je tudi na bivši estanciji Cristina čisto na severu Lago Argentina. Pohodi po Celinskem ledu sodijo že v turizem, kot trekingi v Himalaji.
Šolanje v AO Rašica
Alpinistični odsek PD Rašica vabi na uvodni sestanek alpinistične šole, ki bo v četrtek, 7. t. m., ob 19. uri v društvenih prostorih v Domu svobode v Šentvidu (pri Ljubljani). Vodja AŠ bo Miro Masnoglav, njegov pomočnik pa Andrej Gaspari. Vaje v plezanju bodo na Turncu ter v telovadnici z umetno steno, predvidene pa so tudi skupne ture.
Šolo (športnega) plezanja pa imajo že mesec dni. Se je pa tudi vanjo še mogoče vključiti. Vodi jo Jure Golob, sestajajo pa se vsak torek ob 18. uri v telovadnici gimnazije v Šentvidu. Pridite.
Namaste Sagarmata
Letos poleti je bila na programu slovenskega radia Trst A kar tri mesece serija oddaj z naslovom »Namaste Sagarmata«. Pripravil jo je Dušan Jelinčič, udeleženec odprave Alpe-Jadran Sagarmata ’90, ki jo je organiziralo Slovensko PD iz Trsta, končala pa se je z vzponom zakoncev Andreja in Marije Štremfelj ter Janeza Jegliča na najvišji vrh sveta. Dušan Jelinčič, ki je sicer novinar Primorskega dnevnika, pri katerem med drugim že 15 let vodi planinsko rubriko, se je sedaj odločil, da bo gradivo še dodatno obdelal in pripravil tudi samostojno knjigo. Po knjigi »Zvezdnate noči« o odpravi Karakorum ’86, ki je bila med drugim letos nagrajena tudi z nagrado Vstajenje Društva slovenskih izobražencev, lahko torej v bližnji prihodnosti pričakujemo še eno uspešnico.
»Ni vsakdo alpinist«
Iz Sarajeva se je oglasil Dragan Ilič, ki se ne strinja z vsebino članka »Ni vsakdo alpinist«, objavljenega 21. oktobra letos v naši rubriki. (Podatke smo, kot je bilo tudi zapisano, povzeli po Oslobodjenju, v katerem so se oglasili Durmo, Mičič in Gafič v imenu komisije za alpinizem PZ BiH).
Akcija PD Klekovača iz Prijedorja je preložena za nedoločen čas, himalajsko odpravo na enega od osemtisočakov pa sedaj za prihodnje leto pripravljata Balaban in Ilič in to v dogovoru s PZ BiH (ne pa tudi njihovo komisijo za alpinizem). V Oslobodjenju je bila napačna tudi trditev, da so Prijedorčani svojo akcijo imenovali »Prva BiH alpinistična himalajska ekspedicija«. Na njihovem velikem posterju, ki ga je Ilič priložil kot dokaz, namreč res piše »I. prijedorska himalajska ekspedicija«.
Razjasnjen naj bi bil sedaj tudi cilj. Prijedorčani so si, kakor kaže izbrali Singu Čuli (5501 m), včasih tudi Fluted Peak imenovan, v skupini Anapurne in ne Tent Peak oz. Tarpu Čuli (5663 m); seveda pa sta oba vrhova trekinškega ranga. Balaban in Ilič pa sta se vzporedno menda hotela povzpeti na Glacier Dome (pravilneje Tarke Kang), ki je visok kar 7193 m; je pa zanj potrebno dovoljenje, ki pa si ga niso pravočasno oskrbeli.
Ne glede na vse to pa je najbrž problem tudi v tem, da alpinisti med seboj in vodstvo planinske organizacije niso enotni.
Z italijanskih knjižnih polic
Znani furlanski alpinist Sergio De Infanti, ki se je lani udeležil odprave Alpe-Jadran na Everest, je pri videmski založbi Aviani Editori objavil knjigo svojih alpinističnih spominov. Opisal je svojo pestro življenjsko pot, ki ga je (s trebuhom za kruhom) popeljala v Piemont in v Iran ter končno spet nazaj v rodni Ravascletto, kjer ima prijazen hotelček. Njegova pot pa je seveda nerazdružno povezana z alpinizmom, saj je bil uspešen takorekoč po vsem svetu, od domačih Karnijskih Alp in Dolomitov, do Cordillere Blance in Himalaje. Eno od poglavij (Su alto in cielo – Tam visoko na nebu) svoje knjige je posvetil tudi lanski odpravi.
Pred kratkim je v Trstu izšel vodnik »Alpi Giulie Orientali e Carso in mountain bike«, s podnaslovom 27 itinerari in Slovenia. Ta vodnik je pravzaprav edini, ki predstavlja poti primerne za gorsko kolo v Sloveniji, napisal pa ga je Fabio Fabris.
Goriška sekcija CAI pa je (kot izredno številko revije Alpinismo Goriziano) izdala specialko 1:25.000 o goriškem Krasu — Sentieri del Carso Isontino. Na hrbtni strani so natisnjeni opisi nekaterih pomembnejših poti in nekaj fotografij, tako da zadovoljuje tudi osnovne vodniške namene.
Ob omembi te edicije, ni mogoče tudi mimo vodnika Guida ai percorsi escursionstici sul Carso Triestino, ki je poleti izšel pri tržaški založbi Lint. Na 252 straneh predstavlja ozemlje poseljeno s Slovenci, pa jih avtorja Danieli Durissini in Carlo Nicotri vendarle nikjer ne omenita niti z besedico! »Preveč čudno, da ne bi bilo načrtno, preveč neverjetno, da ne bi bilo dobro premišljeno. Kot, da bi ju vodilo načelo: izbrisati prisotnost«, je v Primorskem dnevniku zapisal Duško Jelinčič. Sicer pa je knjiga dober, moderno zasnovan in popoln vodnik, ki bi bil lahko več kot dostojen naslednik klasičnega vodnika Carla Chersija.
Od začetka leta pa izhaja v Italiji tudi nov mesečnik »Punto rosso«. Izhaja pri Vivaldi Editori iz Torina, ki med drugim izdaja tudi revijo Alp. Ob predstavitvi nove revije je odgovorni urednik Enrico Camanni med drugim dejal, da želijo z njo predvsem zapolniti praznino, ki jo je ustvarilo pomanjkanje specialistične revije o športnem plezanju, saj bo posredovala informacije, ki jih plezalci ne dobijo v nobeni drugi reviji.
Vertikala SPDT
Slovensko planinsko društvo iz Trsta je v zadnjih dveh letih obnovilo že dobršen del svoje vezne poti, znane na kratko kot Vertikala. Dokončali so že odsek od Glinščice do Krmina, letos jeseni pa je bil na vrsti še del, ki vodi po Beneški Sloveniji.
Planika ali markacija?
Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je med drugim sprejel pobudo o delni spremembi znaka naše planinske organizacije. Namesto zvezde naj bi bila planika ali markacija. Tajništvo PZS (Ljubljana, Dvoržakova 9, tel. 312-553 in 315-493) sprejema pripombe, mnenja in predloge do 10. novembra 1991.
Franci Savenc
Peta tekma v Velenju
Naše športne plezalce čakata še dve tekmi in znani bodo končni rezultati tekmovanj za slovenski pokal. Na prireditvah v Jaršah, Domžalah, Kranju in Ajdovščini sta bila doslej najuspešnejša Miranda Ortar (90 točk) in Tadej Slabe (81 točk), ki v skupnem seštevku vodita pred Metko Lukančič (80 točk) in Matejem Mejevškom (57 točk), na tretjem mestu med posamezniki pa sta Marija Štremfelj (44 točk) in Vili Guček (52 točk). Pri mladincih sta največ točk zbrala Nataša Stritih in Stanko Židan.
Peta tekma za slovenski pokal v športnem plezanju bo 24. novembra v velenjski Rdeči dvorani. Kvalifikacijska tekmovanja se bodo pričela ob 10. uri (izolacijska cona bo zaprta ob 9.30), finalna preizkušnja pa bo ob 16. uri. Tekmovanje prireja Šaleški alpinistični odsek (Fojtova 2,p. p. 28,63320 Velenje), kamor se lahko vsi plezalci, ki izpolnjujejo pogoje, tudi prijavijo. Prijavam (do 18. t.m.) je potrebno priložiti potrdilo o plačilu štartnine (200 SLT) na žiro račun št: 52800-678-81659, s pripisom »za tekmo Slovenskega pokala’91«.
Nuša Romih
Šola tudi v Škofji Loki
Plezalni klub Škofja Loka organizira alpinistično in plezalno šolo za mladino starejšo od 14 let. Teoretični del se bo začel v ponedeljek, 11. t. m, ob 19. uri. Vsi, ki jih zanima plezanje v visokogorju, turno smučanje ali »športno plezanje, naj se oglasijo v avli glavnega vhoda športne dvorane Poden v Škofji Loki. Začetni del šole je brezplačen. Osnovno šolsko mladino pa PK Škofja Loka obvešča, da na umetni steni v športni dvorani Poden že poteka plezalni tečaj. Treningi so vsak ponedeljek in sredo od 14. do 15.30.
V Tokiu zmagal Japonec
Na tekmi svetovnega pokala v Tokiu je med moškimi na zadovoljstvo gledalcev zmago slavil domači plezalec Yuri Hirayama, ki sicer živi v južni Franciji. Drugo mesto je zasedel Francoz Francois Lombard, tretji pa je bil njegov rojak Jean-Baptiste Tribout.
Pri ženskah je tokrat zmagala Američanka, ki prav tako živi v južni Franciji, Robin Erbesfield. Druga je bila Francozinja Nanette Ravbaud, tretja pa letošnje presenečenje, Švicarka Susi Good. Tekmovanje je bilo po mnenju nekaterih plezalcev izredno dobro organizirano.
Tomo Česen
