Šesterica alpinistov mednarodnega razreda
Po predlogu za kategorizacijo komisije za alpinizem dvajset alpinistov v zveznem razredu – Predlog sprejeli skoraj brez pripomb
LJUBLJANA – Sestanek komisije za alpinizem PZS je bil dobro obiskan, udeležili so se ga tudi predstavniki vodstva PZS, zanimivo pa je, da je bil seznam alpinistov, ki naj bi bili kategorizirani za dosežke v obdobju 1979/80, sprejet takorekoč brez pripomb.
Čeprav bo moralo o seznamu kategoriziranih pred uradno objavo razpravljati še predsedstvo PZS (že jutri in pojutrišnjem bo o njem najbrž razpravljala posebna komisija ZTKJ), so imena znana. Za mednarodni je predlog šest alpinistov: Stane Belak (Matica), Borut Bergant (Tržič), Rok Kovač (Akademski AO), Dušan Podbevšek in Bojan Pollak (oba Kamnik) ter Andrej Štremfelj (Kranj). Torej dva z vrha Everesta, trije, ki so na njegovem grebenu prešli višino 7500 m, in le eden (Kovač), ki si je ta razred izboril po najbolj kompleksni varianti. Med vso šesterico ima namreč poleg Štremflja daleč največje število (upoštevanih) tur, točk pa daleč najmanj! Ugotovitve, da so dosežki na odpravah najbrž previsoko vrednoteni, so tako še naprej umestne. To potrjuje tudi dejstvo, da je Knez, zadnji čas prav gotovo naš najuspešnejši plezalec, le v zveznem razredu. Na Everestu se namreč ni povzpel dovolj visoko. Zato ne izpolnjuje pogoje druge alineje, za prvo pa je ena od njegovih letnih tur za stopnjo prelahka. V vsem drugem namreč daleč prekaša večino tovarišev.
Med dvajseterico uvrščenih v zvezni razred so: Zvone Andrejčič (Radovljica), Janez Benkovič (Kamnik), Tomo Česen (Kranj), Viki Grošelj (Matica), Janko Humar (Bohinj): Franček Knez (Impol), Ivč Kotnik (Šaleški AO), Matej Kranjc (Kranj), Marjan Kregar (Kamnik), Matjaž Lenassi (Postojna), Tamara Likar (Nova Gorica), Marjan Manfreda (Matica) Vanja Matijevec (Rašica), Željko Perko (Tržič), Janko Plevel (Kamnik), Peter Poljanec (Idrija), Janez Sabolek (Akademski AO), Marko Štremfelj (Kranj), Iztok Tomazini (Tržič) in Jernej Zaplotnik (Kranj).
Tudi ta seznam bo morda koga presenetil, ko bo v njem zaman iskal nekatera imena. Povedati pa je potrebno, da so bile upoštevane le ture opravljene v času od 1. maja 1979 do letošnjega 30. aprila.
Podkomisija za kvalitetni alpinizem pri KA PZS, ki je tudi strokovno telo koordinacijske komisije pri PZJ, pa je pripravila tudi seznam republiško selekcijo. V njej je 42 alpinistov, katerih večina javnosti ni več neznana. Med njimi je npr. tudi Marija Frantar (Sabolek) s kar 7303 točkami za opravljene ture, kar je »absolutni rekord« preteklega obdobja. Toda pozimi ni bila več aktivna, tako da ji za potrditev najvišjega razreda manjka le zimska »trojka«. Toda ne glede na anomalije, ki jih je še opaziti in jih bo potrebno na kak način čimprej odpraviti, je bilo na tem področju vendarle opaziti velik napredek. Leta 1977 je npr. poslalo podatke za kategorizacijo le 13 odsekov. Leto kasneje že 24, toliko kot letos, le imen je bilo več kot dvakrat manj. Komisije za alpinizem iz drugih republik ter pokrajin pa se žal letos niso vključile, čeprav po neuradnih podatkih vemo, da niso tudi brez alpinistov, ki bi se lahko uvrstili v naj višji razred.
Če bo šlo vse po načrtih in bodo organi ZTKJ to jesen kategorizacijo alpinistov-športnikov končno le priznali, lahko pričakujemo, da bo težav z dokazovanjem kvalitete (in financiranja le-te) v prihodnje precej manj. Lažje bodo zaživele selekcije, smeleje se bodo lotili nekaterih akcij in ponekod si obetajo, da bi se sčasoma lahko uvrstili celo v drugo občinsko prioriteto. Pred tem pa bo morda potrebno nekoliko prilagoditi še organiziranost, predvsem povezavo med AO ter AS znotraj občinskih meja.
FRANCI SAVENC
Vršni del Stene
Do previsnih gmot Male in Velike Črne stene je mogoče priti po več smereh: Zlatorogovih policah (15), pod Malo tudi po Slovenski (17) ali Nemški (18), pod Veliko pa po Gorenjski (23), smer označena s 24 pa je Čopov steber. Prvo smer v Mali Črni steni sta preplezala Janez Dovžan in Marjan Manfreda (B), Franček Knez in Janez Sabolek pa sta letos dodala še Steber. V Veliki Črni steni pa sta prvo plezala Stane Belak in Manfreda (C), ki ima edini med temi že eno ponovitev. Sledila je Smer prijateljev (D) Kneza ter Jožeta Zupana. Zadnja sta v njem »zaorala« pred kratkim Knez in Sabolek – Črni obraz (E).
Nekaj podatkov o reliefu Slovenije
Računalnik lahko tudi geografu ponudi zelo veliko pomembnih podatkov. Le-ti pa so lahko zanimivi tudi za širšo javnost. Tak primer je bil pred leti, ko so natančno izračunali dolžino slovenske morske obale.
Tokrat pa lahko postrežemo z nekaj podatki o reliefu, ki bodo zanimivi za planince.
Povprečna nadmorska višina Slovenije je 570 m. Če pa pogledamo podatke, ki so bili izračunani iz digitalnega modela reliefa (gostote 500 m), vidimo, da je vendarle kar 62% površine pod 600 m nadmorske višine. Toda 12% jo sega nad 1000 m, 2,6% nad 1500 m in 0.5% celo nad 2000 m.
Izvrstna režija in kamera
Film o odpravi na Božje oko je bil nadvse zanimiv ne le za alpiniste
LJUBLJANA – Polurno prikazovanje »ekspedicijskega« filma Mekaa Hooverja iz New Yorka, ki smo ga bili deležni v četrtek popoldan, je bilo prav gotovo prijetna osvežitev: džungla z vso barvitostjo, alpinizem, duhoviti dialogi, predvsem pa odlična režija ter kamera. Večina sploh ne more doumeti, kako so snemali film. Iz helikopterja, ali pa je bila poleg še posebna snemalna ekipa, ki pa bi morala tudi plezati in biti ves čas v steni. Škoda le, da je bilo na nekaterih mestih tudi tokrat opaziti, da se prevajalec ni prav posebej posvetoval s kakim poznavalcem alpinizma. In prav bi bilo, če bi TV, lahko pa tudi kranjski festival športnih in turističnih filmov, ki je dobil ta film, pripravila kak razgovor pred predvajanjem ali po njem, da bi bolj osvetlili ta film.
V četrtek ob 17.05 pa bo na sporedu ljubljanske TV drugi film iz tega ciklusa »Razgaljeni Everest«. Tega naslova sicer ni na tiskanem programu festivala, glede na ime in dolžino, pa bi lahko sodili, da gre za znani angleški film »Brez maske na Everest«, ki so ga posneli ob vzponu Messnerja in Habelerja.
F. S.
Jesenski odtenki PV
Deseta številka Planinskega vestnika je izšla v času, ko se počasi steka planinska sezona — Ponudbe za izboljšavo planinskega glasila
LJUBLJANA – Deseta letošnja številka jubilejnega letnika Planinskega vestnika je prišla iz tiskarne v dnevih, ko se je z začetkom slabega vremena v glavnem končala letošnja planinska sezona. Seveda bodo še prišli lepi dnevi. Še bo dovolj priložnosti za izlete in ture v gore. Toda večina planincev se bo držala sredogorja, snežaki pa bodo rezervirani za najbolj izkušene in dobro opremljene. Zato je tudi vsebina številke taka, da čutimo, kako izzveneva letošnje planinstvo.
Doživeto je napisan uvodnik Daše Maretič (Simfonija jeseni), doživeto in zrelo. Avtorica sodi v tisto skupino ljubiteljev narave, v katerih je umrla želja po osvajanju vrhov, po tekmi s časom in načrtnem plezanju. Takorekoč čez noč je spregledala in zdaj vidi naravo in gore čisto drugače. Zdaj ji tudi manj »ugledni« cilji prinašajo notranje bogastvo in zadovoljstvo.
Ing. Josip Teržan je prispeval zapis, ki bogati zgodovino slovenskega planinstva; kmalu bo minilo 80 let, odkar je bilo Podravje vključeno v organizirano planinstvo.
Ko prebirate vrstice prispevka Podobe z gora (Slobodan Žalica), ste z mislimi kmalu pri svojih doživetjih s kake nočne hoje. Kajti dolgotrajna hoja naredi iz človeka misleca in filozofa. Slobodanove misli so svojske, kot je svojsko in slovenskim planincem manj znano okolje Treskavice.
Prvi jugoslovanski alpinistični odpravi v Novo Zelandijo so posvečeni kar štirje prispevki! Vodja odprave, Tomaž Jamnik, poroča o opremi in hrani ter izkušnjah in uspehih. Janez Benkovič popisuje svoje vtise in doživetja ob vzponih, nesrečni Luka Karničar z dokajšnjo mero hudomušnosti pripoveduje o grenkem mavcu, ki ga je dobil na Novi Zelandiji. Lado Vidmar pa je prispeval kratek zapis »Nora milja« o prehodu prek 300 m širokega labirinta v snegu in ledu. Ciril Zupanc je prispeval novo razmišljanje o veznih poteh.
Brane Dolinar je v štirih etapah lanske jeseni in letošnje spomladi prehodil Planinsko trimsko pot občine Sevnica. Ta in druge podobne poti so prav primerne za jesenske dni, ki se podaljšujejo v zimo, če v nižinah še ni snega.
Miša Felle je popisala, kako so brigadirji letos v Bavščici dokončno uredili vzgojnoizobraževalni center Planinske zveze Slovenije. Ciril Praček se je tokrat v črtici »Ledena roža, kamniti cvet« preskusil z opisom najglobljih doživetij v zasneženi Spodnji Krmi. Milan Rebula s prispevkom Na Campanaroi (4002 m), nadaljevanjem o vzponih v Južni Ameriki končuje prvi del nove številke PV.
Redne rubrike spet prinašajo obilico gradiva. Prijatelji se poslavljajo od Slavka Martija in Greti Čučulovič, PD Dol je obnovilo dom v Gorah, spoznamo dve novi planinski poti (Grebengrad-Čevo ter v pogorju Kanina), zvemo za novi most prek Lobnice in za novo postojanko PD Tabor na pobočju Kisovca. Nada Praprotnik nam predstavlja »Zelence«, zvezek iz zbirke vodnikov o naravnih spomenikih Slovenije, F. Vogelnik pa Fickov Vodnik po gorah SV Slovenije in Fotoalbum o Kronockem. France Avčin je prispeval Navodila UIAA za opis plezalnih vzponov in označevanje težavnosti ter poročilo o delovanju komisi je za varnost UIAA.
Zelo zanimivo je povzetek polemičnega članka nemškega alpinista Hansa Diefenbacha »Zagovor športnega plezalstva«.
Posebej naj opozorim na Prilogo v pričujoči številki PV. Namenjena je vsem planincem, bralcem PV, naročnikom PV in vsem tistim, ki jim je planinstvo pri srcu. Gre za nekakšno anketo, ki naj bi pomagala priti do zaokrožene ocene dosedanjega Planinskega vestnika, hkrati pa dati pobude za izboljšave.
STANE UREK
ALPINISTIČNE NOVICE
Zanimanje za našo literaturo
Iz Žiline, kjer je zelo močan AO, se je oglasil Ivan Raffaj, predsednik komisije za vzgojo in izobraževanje pri Slovaški zvezi alpinistov. Naletel je namreč na naše Alpinistične razglede in takoj so se odločili, da predlagajo zamenjavo. Sporoča, da je precej zanimanja za izmenjavo publikacij ter literature tudi med njihovimi člani.
V Srbiji računajo na Kavkaz
V Beogradu se je nekako pred dvema letoma oblikovala skupina mladih v AO dr. Rastko Stojanovič, ki je zelo aktivna in računa tudi na uresničenje kakih težjih ciljev. Lani so bili na Mt. Blancu, letos na Mt. Rosi in Matter- hornu, ena naveza ga je celo prečila. Aktivni pa so tudi v domačih gorah. Letos so bili med drugim osem dni tudi v Rastkovem bivaku na Durmitorju in marljivo plezali pod vodstvom Zvoneta Blažine.
Ker bo konec decembra letos minilo 30 let, odkar so v Beogradu ustanovili alpinistični odsek, so se sedaj odločili, da za prihodnje leto organizirajo odpravo v Kavkaz (Bezengi). Odločili se bodo najverjetneje za »valutni tabor«, kjer je za goste dobro preskrbljeno v vsem, kljub temu pa že temeljito študirajo vso dosegljivo literaturo ter se tudi kondicijsko pripravljajo.
Lepe načrte pa imajo tudi za zimo. Konec meseca so namenjeni v masiv Karanfila, da bi še enkrat preučili možnosti zimskih vzponov. Še posebno jih mika Južni vrh, saj je najvišji med tistimi, ki pozimi še niso bili osvojeni. V načrtu za to zimo imajo tudi prečenje Komova, ki je bilo doslej opravljeno le enkrat (Blažina-Močilnik), Ciljev pa ne manjka tudi v Durmitorju, kjer se sploh pogosteje mudijo, ker opravljajo nekatera dela za zavarovanje poti.
V ospredju je Šiša Pangma
Letos jeseni (8. septembra) je z Dunaja odpotovala prva avstrijska tibetanska odprava. Osem članov vodi Theo Doubenk, njihov predračun je 2,4 milijona šilingov, tako da bo moral tudi vsak udeleženec prispevati po 80.000. Njihov cilj je Šiša Pangma (8012 m), najnižji osemtisočak, vrh tega še na do nedavnega prepovedanem Tibetu in – na njem so bili doslej šele dvakrat: leta 1964 Kitajci in letos Nemci.
Šiša Pangma pa je menda (kljub visokim cenam) oddana še kar za nekaj sezon naprej. Znano je tudi, da bo že prihodnjo spomlad poskušal priti na ta vrh Reinhold Messner. Vodil naj bi sedemčlansko italijansko odpravo.
Poljaki na Dunagiriju
Poljska študentska odprava je opravila tretji vzpon (prvi je bil leta 1939) na Dunagiri (7066 m) v Garvalski Himalaji. Grzegorz Benke, fizik iz Varšave, in Andrzej Hartman iz Katowic sta dosegla vrh po novi zelo težki smeri – Zahodnem grebenu, ki ga »krasi« precejšnja previsna stena. Zanimivo pri vsem tem pa je še, da je 12-članska odprava delala v času monsuna! Njihov cilj je bil raziskati možnosti tudi v tem času (potem ko so njihovi tovariši že odprli zimsko sezono z vzponom na Everest) in tudi v nekoliko nižjih gorah. Ker pa jih je v tem na nek način prehitel že Messner (s svojim drugim vzponom na Everest), pa le potrjujejo: za dobro ekipo s primemo opremo in ob odlični organizaciji skorajda ni časovnih omejitev tudi v Himalaji.
Še ena smer v Vežici
Čeprav nekateri mislijo, da je v steni Vežice (nad Kamniško Bistrico) že več smeri ter variant, kot je prostora, sta v četrtek, 23. t.m. Milenko Arnejšek (Akademski AO) in Zoran Radetič (Črnuče) preplezala še eno novo. Ogledalo, kot sta jo imenovala, ocenila pa s VI/V+ (štiri raztežaje sta plezala nekaj več kot štiri ure), poteka nad veliko votlino na severni (zgornji) strani stene med S razom in Neznano. Plezala sta prosto, za varovanje pa poleg zatičev uporabila tudi nekaj klinov, ki pa sta jih za seboj vse izbila.
Novo v steni nad Ospom
V soboto, 18. t.m. sta Lojze Cajzek (Celje) in Franček Knez (Impol) ponovila Gobo in varianto Medo, nato pa preplezala še novo smer po zajedi v levem delu stene. To je izrazita poč, ki sta jo imenovala Žaga, ocenila pa s IV+, 120 m (zabila sta tri kline, uporabljala pa tudi zatiče). Smer so menda že skušali preplezati naši in tržaški plezalci.
V nedeljo sta ista plezalca opravila še Prečenje stene (IV+). Vstopila sta po varianti Medo, plezala do vrha luske, zatem pa v Staro smer, ki sta jo dosegla pod strehami. Po njej sta nadaljevala za en raztežaj, potem pa prečila levo do roba stene, izstopila sta dolžino vrvi pod izstopom smeri Goba. Kaže, da so ta del pred njima že plezali (umik iz Gobe), saj sta v njem našla zagozdo pa tudi vponko. Zanimivo je še, da sta našla sledove (tri nove Cassinove kline) tudi na začetku prečenja in – da je bilo prečenje menda še isti dan ponovljeno, le imen plezalcev doslej še nismo izvedeli.
Čihulova smer
Čihulovo smer v Široki peči sta 4. t.m. ponovila tudi Biščak in Škamperle, člana AO Postojna. Smer, ki je nekdaj veljala skoraj za pojem »nemogočega« in katero je legendarni piskar (plezalec v češkem peščenjaku) Jožef Čihula leta 1965 s tovarišem plezal kar 34 ur (dva bivaka), ponavljajo sedaj v nekako šestih urah.
Šola v Novi Gorici
Alpinistični odsek pri PD Nova Gorica začenja 6. novembra (ob 19. uri v prostorih EGŠC na Cankarjevi 10) s šesto alpinistično šolo. Uvodno predavanje bo o planinski organizaciji, njenem pomenu ter zgodovini. V nadaljevanju pa imajo v načrtu še 12 tem, ki so predvidene tudi z načrtom osnovne AŠ. Praktične vaje pa bodo imeli v plezalnih vrtcih (največ na Čavnu) ter na turah v gore. Vodja šole je Peter Podgornik.
Solisti tudi v Splitu
Boko Jasen, član AO Mosor iz Splita, je pred dnevi sam preplezal Klin v Aniča kuku (Paklenica), Edo Retelj pa je soliral Lastin smer (VI) v Mosoru ter Direktno (V) v Kozjaku.
Sicer pa so tudi v Splitu že začeli z alpinistično šolo. Prijavilo se je kar 60 mladih, med njimi zelo veliko deklet. Vodi jo E. Retelj.
Sarajevska šola alpinizma
V Sarajevu so letos pričeli z vsakoletno SŠA – Sarajevsko šolo alpinizma, in sicer 8. t.m. V prostorih Planinske zveze sta predavala Drago Božja in sin. Prvi vikend pa so udeleženci SŠA, ki letos izjemoma ni namenjena začetnikom, temveč pripravnikom (torej nadaljevalna AŠ), prebili na Prenju, kjer so imeli praktične vaje, pa tudi predavanja. Žal pa zaradi slabega vremena niso mogli opraviti niti enega vzpona.
Seminar za načelnike MO
MK PZS je razpisala v skladu s svojim letnim programom dela seminar za načelnike MO, ki bo od 7. do 9. novembra v Mladinskem domu v Bohinju. Na seminarju bo največ tem posvečenih vzgoji in izobraževanju ob terenskem delu, posebno predavanje pa bo posvečeno mladinskim planinskim brigadam. Zadnji dan seminarja bo skupni pohod. Prijave za seminar sprejema MK PZS, Dvoržakova 9. Ljubljana do 4. novembra. MK hkrati opozarja PD na svojo okrožnico v zvezi z računalniškim vodenjem evidence udeležencev tečajev MK.
Zdrsnil na mokrem listju
JESENICE, 27. oktobra – Včeraj popoldne se je pod Mežakljo smrtno ponesrečil 13-letni Igor Režek z Jesenic, Cesta I. maja 13. Igor je odšel popoldne s prijateljema na Mežakljo z jeseniške smeri in medtem ko sta prijatelja hodila ob strugi hudournika, je Igor hodil po strugi. Na mokrem listju mu je spodrsnilo in drsel je še 20 metrov po kamenju. Pri tem se je tako hudo ranil, da je takoj umrl.
M. K.
Na Ermanovcu pod streho pred zimo
Člani PD Sovodenj so opravili na planinski postojanki veliko dela
SOVODENJ – Člani PD Sovodenj iz Poljanske doline so se že pred časom odločili, da na 1026 metrov visokem Ermanovcu zgradijo primerno planinsko postojanko. Gradnja sicer v zadnjem času zaradi stabilizacijskih ukrepov ne napreduje tako kot so računali, vendarle pa upajo, da bo zgradba še pred zimo pod streho. Za to pa imajo veliko zaslug marljivi člani, ki so opravili že prek 3500 prostovoljnih delovnih ur. Predvsem so se izkazali pri gradnji skoraj 1300 metrov dolgega vodovoda. Novo postojanko bi slovesno odprli prihodnje leto ob praznovanju krajevnega praznika, ki je oktobra, poimenovali pa ga bodo po Triglavski udarni diviziji.
Zaradi gradnje doma pa prav nič ne trpi druga društvena dejavnost. Še posebno so v zadnjem času aktivni naj- mlajši – pionirji. Vsi učenci sovodenjske osnovne šole, prve celodnevne v škofjeloški občini, so člani planinskega društva. Zato so jih ob dnevu pionirjev vse popeljali v Titov rojstni kraj Kumrovec. Pred pričetkom zime pa načrtuje sekcija, ki jo vodi učitelj Franc Pintar, še nekaj akcij
J. G.
Novo zavetišče pod Špičkom
Nova planinska postojanka, ki jo gradi PD Jesenice, bo nared že prihodnje leto
JESENICE – Zavetišče pod Špičko, postavljeno na višini 2010 m, je idealno izhodišče za vzpon na Jalovec, še posebno za tiste planince, ki se nanj žele povzpeti z Vršiča. Toda v vodnikih še piše: »Stoji ob robu značilnega srpastega melišča sredi vzhodne strani skalnate ostrice, imenovane Špiček.« Dejansko pa so ga Jeseničani že podrli in na tem mestu sedaj grade novo postojanko.
Postavili so že leseno konstrukcijo, streha in zunanje stene so obite, pripravljeno je tudi že vse za sidranje (nova postojanka bo namreč »privezana« z jeklenicami), toplotno izolacijo sten, postavitev cisterne za vodo itd. Če bo šlo vse po sreči, bo postojanka dograjena že prihodnje leto.
To pa ni edini objekt, ki ga gradi PD Jesenice. Tudi na Golici so namreč že začeli, in sicer najprej z gradnjo žičnice. Le-ta bo omogočila, da bo gradnja postojanke prihodnje leto lažja, predvsem pa hitrejša in cenejša. Žičnica pa bo lahko služila kasneje za oskrbo. Kot je znano, sedaj na Golici ni nobene prave planinske postojanke, pred drugo vojno pa sta bili celo dve.
Trdne vezi planincev
Na Gorjancih so odprli »bratsko planinsko pot« od Ljubljane do Zagreba – Pot vodi skozi zgodovinske kraje narodnoosvobodilnega boja
GORJANCI, 19. oktobra – Deževni, v meglo zaviti, vendar s pisanimi jesenskimi barvami pobarvani Gorjanci niso mogli skaliti prijetnega planinskega razpoloženja slovenskih in hrvaških planincev, ki so se v tem lepem kotičku Dolenjske zbrali ob otvoritvi 153 kilometra dolge bratske poti Ljubljana-Zagreb. Nekaj po 12. uri so se pri Domu Vinka Paderšiča-Batreje pri Gospodični zgrnile množice planincev, ki so v zgodnjih jutranjih urah krenile na pohod po obronkih slikovitih Gorjancev. Ko sta predsednika meddruštvenih odborov Ljubljane in Zagreba Peter Lavrič in Zdravko Ceraj simbolične prerezala vrvico, sta si ti dve planinski organizaciji še trdneje podali roko bratskega sodelovanja, ki je že tradicionalno.
Zbrane planince, med temi so bili tudi član predsedstva SRS Tone Bole, častni predsednik PZS dr. Miha Potočnik, podpredsednik PZS Marjan Oblak, podpredsednik PZ Hrvaške dr. Željko Poljak in drugi, je pozdravil podpredsednik IS skupščine mesta Ljubljana, Janez Železnik, ki je med drugim dejal, da je ta planinska transverzala, ki vodi skozi zgodovinske kraje, izrednega pomena za obujanje spominov na narodnoosvobodilni boj, hkrati pa utrjuje bratske vezi med dvema planinskima organizacijama. Poudaril je, da je v planinski organizaciji v naši republiki več kot 100.000 članov, ki ne živijo samo od tehničnih dosežkov današnje civilizacije, ampak se vedno bolj vračajo k prirodi in jo tudi spoštujejo.
Predsednik MDO PD ljubljanskega območja Peter Lavrič je v svojem govoru med drugim dejal: »Pred trinajstimi leti smo na tem mestu skupaj z novomeškim: planinci odpirali sedaj vsem znano Trdinovo turistično pot z namenom prikazati delovnemu človeku lepote dolenjske pokrajine, vse njene značilnosti in kulturnozgodovinske spomenike. Zdaj se je tej pridružila še bratska planinska pot, ki ni pomembna samo s planinskega stališča, temveč odpira široke možnosti spoznavanja širšega območja dveh republik, saj teče od Ljubljane do Zagreba po dolini reke Krke čez Dolenjsko gričevje in Gorjance, seveda pa simbolizira trajna bratsko povezanost planincev obeh republik in glavnih mest republik Ljubljane in Zagreba .«
V lično izdelanem vodniku, napisan je v dveh jezikih, so organizatorji bratske planinske poti zapisali: »Meddruštveni odbor PD ljubljanskega območja in planinska zveza Zagreba ste po treh letih skupnih priprav odprle bratsko planinsko pot, s katero označujemo simbolično povezanost dveh največjih jugoslovanskih planinskih središč. Prijateljske vezi ljubljanskih in zagrebških planincev izhajajo še iz prvih začetkov organiziranega planinstva na jugoslovanskih tleh. Nekdanja spontana srečanja v gorah so po osvoboditvi prerasla v organizirane shode. Plod in vrhunec takšnega sodelovanji je bratska planinska pot, v kateri ji veliko ljubezni in opravljenega dela. Z njo želimo seznaniti obiskovalce : najlepšimi planinskimi področji med našima mestoma, hkrati pa bo pa simbol sodelovanja in trajne povezanosti ljubljanskih in zagrebških planincev.
Slavje na Gorjancih so sklenili kulturnim programom, ki so ga pripravili kulturni delavci iz Novega mesta in Samobora.
SLAVKO DOKL
